ponedeljek, 30. september 2013


Podelitev priznanja Obalnemu planinskemu društvu.

29.9.2013 smo pri Tumovi koči na Slavniku podelili podelili Obalnemu planinskemu društvu posebno priznanje za dolgoletno sodelovanje. Iz rok predsednika pimorskega pokrajinskega združenja Janka Severja ga je prejel Aldo Zubin, predsednik Obalnega planinskega društva Koper.


Foto: L. Pelicon

Govor Janka Severja:


Spoštovane planinke in planinci, dragi pohodniki, borci, tovarišice in tovariši!
Rad bi se, v imenu Južnoprimorskega pokrajinskega sveta Zveze združenj borcev za vrednote NOB, pridružil čestitkam ob 120-i obletnici slovenskega planinstva.
Naše, Obalno planinsko društvo je prispevalo že 35 spominskih pohodov na Slavnik. To je bogata tradicija, pomembna za današnje pohodništvo, pomembno za ohranjanje spomina na naše partizanske kurirje, domoljube, ki so se morali skrivati na svoji zemlji, da bi prenesli pomembno sporočilo svojim tovarišem, da bi jih opozorili na nevarnost, da bi jih usmerili v upor proti nasilju fašizma in nacizma, da bi povezali partizanski boj z osrednjim vodstvom NOG. Tu, na Slavniku,  je bilo križišče partizanskih kurirskih poti. Poti, ki so bile neštetokrat prehojene v nevarnosti za kurirjevo življenje, v nevarnosti za rodoljube, ki so jih prav po teh poteh vodili v partizanske enote po okupirani Sloveniji. Toda ravno te poti so nas Primorce, nas Istrane pripeljale v svobodo. Zato je spominsko obeležje na kurirsko postojanko »P-2« skromna zahvala osmim kurirjem, ki so dali življenje za svoj narod, za svojo domovino.  
Danes je naš Slavnik simbol Slovenske Istre. Tumovo kočo pa je ob otvoritvi pred šestinpetdesetimi leti, že tedanji časopis »Slovenski Jadran« poimenoval »Skupni obmorski planinski dom«.
Istrani in vsi Primorci radi hodimo na Slavnik, radi obujamo spomine na naše padle tovariše, ki so morali umreti zato, ker so imeli radi svojo domovino, ker so hoteli živeti enakopravno z drugimi narodi, ker so ljubili jezik svoje matere, ker so hoteli biti sami gospodarji na svoji zemlji.
Spoštovane tovarišice in tovariši Obalnega planinskega društva!
V naši organizaciji izjemno cenimo vaš prispevek k pripravi in izpeljavi številnih vsakoletnih tradicionalnih pohodov po partizanskih poteh, pa seveda tudi za njihovo označevanje in vzdrževanje. 
Prav vi, planinke in planinci, ste v veliki meri zaslužni, da še živi, še kako pomemben spomin, na vrsto dogodkov, ki bi, brez vašega neutrudnega vzdrževanja in označevanja poti do obeležij, potonili v pozabo. Vsi smo vam za to neizmerno hvaležni.
Za vaše plodno delo, na številnih področjih od leta 1949 dalje, ste že prejeli številna zaslužena priznanja, ki jih žal ne moremo stopnjevati.
Današnja skromna spominska listina je zato bolj izraz naše pozornosti in zahvale, pa tudi  izraz našega trdnega prepričanja, da bomo naše tradicionalne skupne akcije nadaljevali in nadgrajevali.  
Obalnemu planinskemu društvu Koper  v imenu vseh naših območnih združenj izročam skromno spominsko listino za njegov neprecenljiv prispevek k ohranjanju spomina na naše junake in vrednot NOB.
(Slavnik 29.09.2013)

J. S.

Objavil M.I.
 
 



sobota, 28. september 2013

Govor dr. Jožeta Pirjevca v Dekanih, 28. septembra 2013    


Drage tovarišice, spoštovani tovariši


             Stopimo z mislijo v september 1943, ki je bil tako usoden  za naš narod posebno v Istri in na Primorskem. Po izkcanju Anglo-Američanov na Siciliji je, kakor veste, 25. julija istega leta padel Mussolini. Na  čelu italijanske vlade ga je zamenjal maršal Badoglio, ki je kmalu zastavil tajne pogovore z zahodnimi zavezniki, saj je bilo jasno, da Italija ne more več  sodelovati v vojni na strani Hitlerjeve Nemčije. Tretjega septembra je  bila podpisana  v kraju Cassibile na Siciliji kapitulacija Italije, o kateri pa se je razvedelo šele pet dni kasneje 8. septembra. Kralj Viktor Emanuel III. je z Badoglievo vlado zbežal na jug pod okrilje Anglo-Američanov, italijanska država in vojska pa sta se sesuli kot hiša iz kart. Nemci so seveda pričakovali tak razvoj dogodkov in so se pripravljali, da s svojimi enotami zasedejo  apeninski polotok, kakor tudi ozemlja na Balkanu, ki so jih od  napada na Jugoslavijo Italijani imeli pod svojo oblastjo. Ta operacija je  zahtevala veliko število vojakov, ki pa jih Hitler po strašnih izgubah na vzhodni fronti ni imel več na razpolago. Zato so se nacisti  najprej zadovoljili s tem, da so okupirali glavne postojanke, medtem ko na številne vmesne teritorije  niso prodrli. V  kaotičnih razmerah splošnega kolapsa je tako večina istrskega polotoka ostala brez prave oblasti. Ljudje so seveda izrabili priliko, začeli razoroževati italijanske vojake in karabinerje, napadati njihove postojanke in druga poslopja, ki so jih smatrali za centre propadlega  režima, osvobajati jetnike, obenem pa se  tudi maščevati na najbolj zasovraženimi  predstavniki fašizma. Treba je namreč opozoriti na dejstvo, da je bil istrski fašizem, ki je izviral  iz iredentizma, če je mogoče,  še bolj fanatičen od tržaškega in da je bil že po tradiciji  odkrito sovražen do vsega kar je imelo  slovenski ali  hrvaški predznak. Poleg tega je bila Istra v kleščah velike bede in socialne razslojenosti, sa je spadala poleg Kalabrije na  dno najbolj revnih italijanskih dežel. V tako obupni situaciji, v kateri so bili »ščavi« smatrani kot nekakšni podljudje, je bil pravi čudež, da so se v Istri začele organizirati prve partizanske enote, ki so se povezale s slovensko OF oziroma s hrvaškim partizanskim gibanjem.  Zgodilo se je nekaj, česar nihče ni pričakoval: »ščavi« so se dvignili v uporu, se začeli organizirati in skušali razširiti svojo nadzor nad celotnim istrskim polotokom. Večino italijanskega prebivalstva, ki na kaj takega ni računala, saj je na Slovane gledala kot na brezoblično čredo, je zajela panika. Toliko bolj, ker so se parizani jasno izrekali za priklučitev Istre k Sloveniji oziroma Hrvaški in se pripravljali, da sodijo aretiranim fašistom.

                  Obdobje svobode ni dolgo trajalo. Za  Nemce je bilo namreč izredno pomembno, da razširijo svoj nadzor nad celotnim obalnim ozemljem, saj so bili prepričani, da načrtujejo Anglo-Američani izkrcanje  na vzhodnem Jadranu, kar naj bi jim dovolilo da s svojimi četami udarije proti srcu Tretjega Rajha, proti Avstriji. Zaradi tega Hitler dežele Julijske Benečije tudi ni prepustil Mussolinijevi Salojski republiki, ki jo je kot marionetno državo ustanovil na severu Italije, temveč je ukazal, da  se  Ljubljanska pokrajina, skupaj z videmsko, tržaško, istrsko in reško oblikuje v posebno operacijsko cono,  poimenovano »Adriatisches Küstenland« ali  »Jadransko primorje«, ki je bilo neposredno podvrženo nemški civilni in vojaški upravi. Načeloval ji je koroški Gauleiter Rainer, z njim pa je  sodeloval eden  najbolj fanatičnih koroških nacistov,   Odilo Globočnik, ki je bil   po očetu na žalost Slovenec.  Omenjeni esesovec se je od začetka vojne izkazal kot preganjalec Judov v Galiciji, kjer je uspešno sodeloval pri njihovem množičnem iztrebljanju. Dejstvo, da se je nemškim oblastem zdelo potrebno, da tega inženirja smrti pošljejo v naše kraje, samo po sebi priča, kako vznemirjene so bile zaradi slovenskega in hrvaškega partizanskega gibanja, ki ga je bilo treba na vsak način zatreti, da bi  se  v primeru  desanta Angležev in Američanov  na obalah severnega Jadrana Wehrmacht napadalcem  lahko učinkovito postavil po robu. V ta kontekst je treba vključiti operacijo »Säuberung Istriens“ ali po naše  „Čiščenje Istrije“, ki  jo je nemška vojska sprožila na začetku oktobra 1943, da  si zagotovi popolno kontrolo na polotokom.  Izpeljana je bila z nezaslišano krutostjo, ki je terjala na tisoče žrtev predvsem  civilnega prebivalstva, medtem ko so bile partizanske enote skoraj izničene.V tej  operciji so se nacistom pridružili tudi lokalni fašisti, kar je z druge strani prisililo hrvaške  partizanske oblasti, s  sedežem  v Pazinu, da se na hitro znebijo tistih fašističnih veljakov, ki so bili aretirani v drugi polovici septembra. Na hitro so jim sodili, včasih pa tudi brez sodbe postrelili in jih vrgli v »fojbe«. Vsega je v tem navalu nasilja izgubilo življenje okrog 400  ljudi.

                Zdelo se mi je pomembno, drage tovarišice in tovariši, začrtati ta zgodovinski okvir, da vanj umestim, dva ugotovitvi. Da opozorim najprej na umetno negovano polemiko v zvezi s fojbami, ki je v sosednji Italiji še živa, in ki sloni na tezi, da so bili tisti, ki so v njih izgubili življenje, pobiti samo zaradi tega, »ker so bili Italijani«. Če tako imenovanih »istrskih fojb« ne vključimo v razmere, kakršne so nastale v Istri skozi stoletja zaradi dominacije italijanskih gospodov nad slovanskimi koloni, dominacije, ki jo je fašizem s svojim nasiljem še zaostril, in gledamo nanje kot na izraz »slovanskega barbarstva«, pademo v plen  tisti retorični miselnosti, po kateri so nekateri narodi  več vredni od drugih. To se na žalost v današnji Italiji še dogaja, kar pomeni, da  je tistih 400 nesrečnikov, ki so septembra 1943  končali v fojbah, vrednih spomina, medtem ko pa so  povsem v pozabi tisti tisoči, ki so izgubili življenje ali bili deportirani v nemška taborišča naslednjega oktobra. Taka selektivna interpretacija zgodovine je nesprejemljiva, saj  ne more prispevati  k  sožitju med narodi, ki se srečujejo v  severnojadranskem prostoru, tistemu sožitju in medsebojnem  spoštovanju, brez katerega  ne more biti skupnega  gospodarskega in kulturnega razvoja.            

              Druga ugotovitev, na katero bi želel opozoriti, je naslednja: kljub nasilju, ki so ga nacisti in fašisti udejanjali proti lokalnemu prerbivalstvu v Istri, njegove uporniške volje niso zlomili. Dejstvo, da je partizansko gibanje preživelo in se v tem prostoru v drugi polovici leta 1943 vse do maja 1945 še razmahnilo, samo po sebi priča, kako močna je bila volja po nacionalni uveljavitvi in socialni preobrazbi velikega dela istrskega prebivalstva. Brez te  volje bi danes ne bilo slovenske in hrvaške Istre.   

                Svoje nastope, drage tovarišice in tovariši, na  svečanostih kakor je današnja, navadno sklenem  s kratkim razmislekom tudi o sodobnih razmerah, v katerih živimo. Naj končam samo z ugotovitvijo, da smo Slovenci v preteklosti izkusili marsikaj hudega, da pa smo se znali vedno postaviti po robu   sovražnim silam. Danes se dogaja, da smo pod pritiskom globalne krize pa tudi notranjih razprtij, ki jih naša desnica skuša pogrevati tudi z revizninistično interpretacijo druge svetovne vojne in z rehabilitacijo kolaboracionizma. Mislim, da tolmačim misel  nas  vseh, če rečem, da  Primorci ostajamo zvesti dediči naših partizanskih očetov in dedov.  Živela OF, živela Slovenija! Partizanska Slovenija!

Objavil M. I.

70 letnica istrskega odreda

Danes so v Dekanih pri Kopru počastili spomin na 70 letnico nemške ofenzive v Istri in slovesno proslavili  obletnico ustanovitve Istrskega odreda. Pred tem so se na slavnosntni seji odbora srečalli še živi borci te partizanske enote, ki je odigrala izredno pomembno vlogo. Več o Istrskem odredu pa na naši stani http://www.zb-koper.si/istrski-odred.html.
Nekaj fotografij s seje, ki jo je vodil Jože furlan:












Foto: M.Ivančič

petek, 27. september 2013



Govor Brune Olenik, podpredsednice društva TIGR Primorske in predsednice Krajevne organizacije ZB Postojne, v Bertokih 27.9.2013

 

Pozdravljene tovarišice in tovariši, borke in borci, spoštovani gostje, praporščaki, veterani !
 
Velikokrat smo se srečevali na raznih tigrovskih in partizanskih proslavah, ki jih s svojo prisotnostjo obogatimo in tako potrjujemo naš spoštljiv odnos do vrednot TIGR-a in  NOB, ki sta svetli točki v zgodovini slovenskega naroda. Moram reči, da sem prišla med vas z velikim spoštovanjem do vašega krajevnega praznika, obeleženega z 70 letnico najhujšega terorja na tem področju v času NOB in žrtev, ki so z svojimi življenji tlakovali pot v svobodo.
 
Primorska je ječala pod italijanskim fašističnim škornjem 25 strašnih let. To je bil čas poniževanj, preganjanj, mučenja…materin jezik je bil prepovedan, prepovedano druženje, petje, potujčili so nam priimke, imena. Kar na enkrat smo bili tujci na svoji zemlji. V šole so prišli tuji učitelji… Družine so bile takrat velike, očetje brez dela, še posebno, če so bili domoljubi, ponosni Primorci, zanje ni bilo služb. Kaj jim je drugega ostalo kot upor.

Rodil se je TIGR, prvi uporniki proti fašizmu na naših tleh! S to organizacijo smo dokazali, da nismo trhle bilke, ki po toči ovene…kot je zapisal Kajuh. Celo pozdrav Smrt fašizmu – svoboda narodu je tigrovski, pozneje v NOB, kamor so šli tigrovci 1941 leta. In prvi, ki je takrat padel, je bil legendarni tigrovec iz Senožeč, Danilo Zelen. V spomin na Tigrovce in njihov boj, ima društvo TIGR, s sedežem v Sežani več kot 1000 članov od  Triglava pa do Jadrana.
 
Po kapitulaciji Italije, je v naše kraje prihrumel še hujši sovražnik iz severa, nemška soldateska, do zob oborožena in izurjena za požiganje in pobijanje. Tako je ta huda ura prišla tudi tu v Bertoke, pred 70 leti, v noči iz prvega na drugi oktober, 1943 leta, Spomin, na tisti čas ni zbledel, preveč je bilo hudo, da bi pozabili, kako so gorele hiše, ljudje bežali tudi z majhnimi otroci v skrivališča, samo da si rešijo življenja. Nekateri so šli s culico v roki k sorodnikom v sosednje vasi, Nemci pa za njimi in izvrševali Hitlerjev ukaz.
 
Neizurjene in komaj sestavljene partizanske enote, niso mogle zaustaviti nemških tankov. Najprej so se jim postavile po robu na prehodu čez Osapsko reko, pri Orehu in nato med Rabujezom, Plavjami, Škofijami in Korošci.

Bataljon Tržaške brigade, sestavljen iz italijanskih in slovenskih delavcev, je pod vodstvom Maria Tula iz Mačkolj, miniral most in uničil nemški tank. Po več urnem neenakem boju, je padlo 24 borcev, 9 je bilo ranjenih in16 zajetih.

En krak nemških kolon je do večera prišel v Portorož, drugi pa v notranjost Istre. Nemška soldateska je skupaj s fašisti, pobijala in požigala. Že zjutraj so zagorele Mačkolje, Tinjan, Stepani, Bertoki in Črni Kal. V Dekanih so pobili ranjence v začasni bolnišnici in 9 domačinov. Streljali so tudi na pastirje na paši, na starce, ženske in otroke, v plamene so metali žive ljudi. Posiljevali so dekleta… Grozno je bilo, ko je tulila privezana živina v gorečih hlevih. Požigali in morili so po bližnjih vaseh tudi še 3.oktobra. Tako so Nemci v tej strašni ofenzivi drugega in tretjega oktobra 1943 leta pobili v slovenski Istri več kot 200 ljudi in požgali 55 naselij!  
 
Slovenska Istra je nekaj časa ostala brez večjih partizanskih enot,saj jih je ta nemška ofenziva zelo oslabila. V oktobru in novembru  1943 leta, so ustanovili 3 partizanske enote z nalogo, da bodo delovale na tem območju: Istrski odred, sabotažne skupine GAP in udarno enoto VOS za slovensko Istro. 

Tu v Bertokih je na pokopališču  grobišče, posvečeno 30 padlim borcem, iz Bertokov, bližnjih Čežarjev in vasi Prade. Na spomeniku, ki je bil odkrit 4.7.1976 leta, je posvečen 56 padlim borcem. 
 
Strašno bi bilo za naš narod, če ne bi svoj čas imeli ljudi, ki spomin nanje greje duha, v dneh ko je v duši mraz. Je dejal akademik Vuga na Nanosu – včasih je v duši mraz! Mene je zazeblo, pa tudi vas verjetno, ko so na TV, pokazali v Šentjoštu v okrilju cerkve seveda, 4 mladeniče v domobranskih  uniformah ! 
 
Čez 14 dni pa ponovno v Rovtah, 25 avgusta, 2013, pa odkritje spomenika  ob 70 letnici domobranstva, kot v posmeh vsej Evropi in vsem, ki so umrli v taboriščih, trpeli po ječah, umirali za domovino. Bila sem na protestu, v Židovniku poleg partizanskega spomenika, skupaj s tovariši ! Oni, znani obrazi prejšne vlade, so se  na domobransko proslavo peljali mimo naših partizanskih  zastav.
 
Zjutraj je bil partizanski spomenik razbit.
 
Pred 3 dnevi je nekdo razbil zvezdo na partizanskem spomeniku, ki je posvečen hercegovskim partizanom, padlim v hudih bojih z nemškimi vojaki in njihovimi pomagači, za osvoboditev Postojne! Kam to pelje in kaj želijo s tem pokazati. Kolaboracija z sovražnikom, je zločin! Izdajalec je za vedno izdajalec! 
 
Letos je 10 let, kar vodim postojnsko Krajevno organizacijo ZB in ponosna sem nato. Dragi partizani, ki ste še med nami, hvala vam za vaš boj za domovino, za vse težke dni ki ste jih prebili v času NOB , za lepo otroštvo v svobodi, tudi moje. Pripovedujte svojim vnukom o junaških dneh, ko ste z zlatimi črkami pisali slovensko zgodovino. 

Naj nikoli ne zamre spomin na vse žrtve in borce za svobodo! Mladi pa naj iščejo vzornike v partizanskih borkah in borcih, ki so si želeli iste vrednote, kot si jih želijo sami, to je svobodo, mir, ljubezen, objem matere, žene, dekleta.

 

 

Bruna Olenik

ponedeljek, 23. september 2013


Razstava ob sedemdesetletnici  padca fašizma in partizanskega odpora na Krasu.

V sredo bo v Kosovelovem domu v Sežani odprta razstava, ki bo obeležila partizanski odpor na Krasu, zlom fašizma in kapitulacijo Italije.  Ob tem dogodek sovpada z ustanovitvijo Kosovelove brigade.
3. septembra 1943 je bila Italija primorana podpisati premirje, dejansko brezpogojno  kapitulacijo, ki je bila objavljena 8. septembra zvečer.  Že 25. julija je po hudih porazih italijanske vojske padel fašizem. Primorska je  dejansko začutila olajšanje in dolgoletni okovi dušečega raznarodovalnega fašizma so odpadli.  Za Primorce je je po petindvajsetih letih zatiranja in zapostavljanja napočil dan svobode  in sledila je splošna ljudska vstaja med katero je bilo ustanovljenih več brigad in odredov.

Ena izmed na novo ustanovljenih brigad na Primorskem  je bila 19. SNOUB  Srečka Kosovela.
Ustanovljena je bila 23. Septembra 1943 v Gabrovici pri Komnu. Ob ustanovitvi je imela v treh bataljonih okrog 1100 borcev, večinoma Kraševcev. Jedro borcev je bilo moštvo kurirske postaje P22 in 1. kraškega bataljona. V Gabrovici je spominska plošča na hiši številka 29, kjer je bila 23. septembra 1943 sprejeta odločitev o ustanovitvi brigade.

Prvi komandant je bil Ivan Turšič- Iztok, komandant Južnoprimorskega odreda na Goriški fronti, kasnejši komandant XXX.divizije. Sledil mu je znani kraški borec Anton Šibelja-Stjenka. Ob koncu vojne je brigadi poveljeval Karlo Maslo-Drago.  Najhujše bitke je bojevala na Krasu, v Vipavski dolini,  na Čavnu, v Trnovskem gozdu, Štanjelu, Tabru, Dornberku, Poreznu. Največja zmaga je bila uničenje fašističnega bataljona Fulmine iz sestava divizije X. MAS na Trnovem v tridnevni bitki od 18-21. januarja 1945. Bojno pot je Kosovelova brigada sklenila po osvoboditvi Trsta, ko je bila skupaj z ostalima brigadama XXX. divizije  5. maja ukinjena.

Razstava je namenjena poudarjanju teh za Primorce in za ves slovenski nacionalni prostor pomembnih dogodkov. Brez organiziranega odpora bi tudi po kapitulaciji še vedno grozila na novo oblikovana krivična rapalska meja. Vsem tedanjim udeležencem gre iskrena zahvala.

Franko Kukanja 
M.I.

sobota, 14. september 2013

Primorska za vedno

Fotografije z veličastne priredive v Lipici, s katero smo počastili naš praznik združitve z matično domovino.















Govor profesorja Milana Pahorja


Spoštovane, spoštovani !

Zbrali smo

ob70-letnici padca fašističnega režima v Italiji (25.julij 1943),

ob 70-letnici kapitulacije Italije (8. september 1943),

ob 70-letnici vseljudske primorske vstaje v septembru 1943

ob 70-letnici ustanovitve Prekomorskih brigad

Zbrali smo se, da podčrtamo logično posledico vseh teh dogodkov: priključitev Primorske Sloveniji.
 
Našo deželo Primorsko pojmujemo kot enoten in skupen prostor, v katerega je večkrat neusmiljeno poseglo nasilje.

Marsikaj se je spremenilo z zaključkom prve svetovne vojne.

Propad avstroogrske habsburške monarhije in nastanek novih držav na evropskem zemljevidu.

Z letom 1918 je v naše kraje prišla oblast kraljeve savojske Italije. Prej smo več kot 500 let prebivali v sklopu habsburške države (mesto Trst od leta 1382 dalje).

Zaradi predvojnih dogovorov med velesilami

je Italija zasedla velik del slovenskega in hrvaškega ozemlja;

v mejah italijanske države se je tako znašlo

od 550 do 600.000 Slovencev in Hrvatov,

od tega vsaj 330.000 Slovencev.

To je takrat predstavljalo (skupaj s Slovenci na Koroškem in Štajerskem ter v Porabju) tretjino celotnega takratnega slovenskega prebivalstva.


Odnos italijanskih oblasti do slovenskega in hrvaškega prebivalstva je bil od samega začetka negativen in odklonilen.

Požig Narodnega doma Trstu dne 13. julija 1920

je napovedal neusmiljeno nasilje,

ki ga je malo kasneje (od leta 1922) fašistični reži uzakonil

in napovedal smrt slovenskemu in hrvaškemu prebivalstvi.

Fašistično nasilje je rodilo upravičen odpor,

to je bil protifašistični upor od leta 1927 dalje pa vse do izbruha druge svetovne vojne,

ko je povsem logično predvojni protifašizem prerasel

v oborožen narodnoosvobodilni boj (1941-1945).

Pride trenutek, ko se človek upre, ker se mora upreti,

ker mu ni dano živeti človeško.


Primorski protifašizem je bil prvi protifašistični odpor v tedanji Evropi pred drugo svetovno. Primorski upor so zaznamovale žrtve, ustreljeni junaki na prvem (4 junaki)

in na drugem procesu (5 junakov).

Osvobodilna fronta slovenskega naroda je v svojem programu takoj zapisala:

osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega ozemlja,

vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.


V sklopu narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem in Primorskem

predstavlja 8. september 1943 izredno važno prelomnico.

Po kapitulacije italijanske vojske je prišlo na Primorskem do splošne vseljudske vstaje.

Naši ljudje so september 1943

poimenovali “prva svoboda”.

In prav takrat –med vseljudsko vstajo – je 16. septembra 1943

Vrhovni plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda

sprejel zgodovinski sklep o priključitvi Slovenskega primorja

k svobodni in združeni Sloveniji

v svobodni in demokratični Jugoslaviji.

Odprta je bila pot do dejanske priključitve,

ki je bila izvedena v letu 1947.


Slovenski narod, in še posebej Primorci,

je stal v dvajsetem stoletju vedno na pravi strani.

Bili smo na strani protifašizma,

ki je ena izmed vrednot Evropske unije in Evrope nasploh

in celotne zahodne demokracije;

bili smo na strani zahodnih velesil

in celotne koalicije proti fašizmu in nacizmu

za časa narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda

za časa druge svetovne vojne.

Skratka slovenski človek je v prelomnih zgodovinskih trenutkih

znal izbrati svojo pravo pot

tudi ko se je zdelo, da je vse izgubljeno.

Antifašistični odpor in

narodnoosvobodilni boj

predstavljata

eno najlepših in najbolj pomembnih poglavij

v slovenski zgodovini.

Na to je ponosen vsak Primorec, vak Slovenec.

In zato smo še danes tu:

svobodni

in na svoji zemlji.



Uredil M.I.

sreda, 11. september 2013




BAZOVICA 2013

 
Govor Marka Kravosa

Kolikokrat že po letu 1945? Od prvega leta svobode, od leta, ko je bil spomin spet dovoljen! Spomenik iz kamna stoji na trdih tleh kraške gmajne. Prva leta se mi je zdel kar majhen, sredi ogolele planjave, čeprav bi se mi zaradi moje otroške pojave moral zdeti velik. Morda je k temu vtisu pripomogla množica, nepregledna množica ljudi, ki me je obdajala, morda širjava prostora brez rastlinja. A potem se zdi, kot da je kamen pomnik z leti rasel in rasel. - Najverjetneje zato, ker je raslo moje vedenje o vsem, kar se je z ustreljenimi možmi in ostalimi obsojenci dogajalo – in ob tem moj čustveni odnos do spomina na hudi čas: podoživljanje strelov v glavo in srce štirih mož, ki jih je podržavljeno nasilje, državni teror s posebnim sodiščem prepoznal kot sovražnike, ki ogrožajo novi red črne vladavine. Vsepovsod v naših krajih, kjer so že deset let pred tem divjale bojne škvadre obmejnega fašizma. Zrežirani ustrahovalni procesi: legalizirano nasilje, nestrpnost, organizirana gonja v časopisju in na radiu, ki naj poniža in razžali v imenu “patrie” in višje civilizacije državljane drugega jezika. Absurd reda, ki tepta in fizično likvidira skupnost, da bi dokazoval svojo moč in pravico do še več moči in nasilja.

A o tem se razlega na vsaki proslavi, znova in znova govorniki prepričujejo zbrane, tiste, ki prepričanje že imajo, in ki so prav zaradi zvestobe svojemu prepričanju vsako leto spet na obrednem bazovskem zboru. Zraven ti potujoči govorniki ali pristranski komentatorji dodajajo poudarke iz današnjih dni, izrekajo se o današnjih idealih svobode, o skritih zlih silah, o zarotah, ki da vodijo v katastrofo, stran od napredka.  Da bo treba začeti na čistini, brez usedlin, žugajo. Iz približkov in spolitiziranih prenaredkov slediti temu ali onemu razsvetljenemu vodniku, ki vse vidi v luči svoje poti do moči in svoje resnice.

Taki govorniški slamnati ognji pa zagorijo zaradi očitnega dejstva, da prihajamo vsa ta dolga leta na proslave ljudje s pobožnostjo v srcu: zakaj bi nam ne solili pameti s pisano šaro besed, ki so gospodom državnikom, spogledljivim strankarjem in samoljubnim nastopavcem vsakdanji kruh, medijem pa pripravno besedno polnilo.

Velikokrat sem doživel na shodih na bazovski gmajni tesnobo, občutek, da se počne v imenu pietete nekaj nečednega, nekakšno potujčevanje. Tem bolj, ker mi je drugi tržaški proces, ki je obračunal tudi z našo družino, določil rojstni kraj v Južni Italiji in sem zato jemal Bazovico kot nekakšen simbolni kraj svoje ozemljitve. Manipulacijo z usodo mladih mož, obsojenih na smrtno tišino, sem zato doživljal kot novo nasilje, nedostojno zlorabo. Je to moja zasebna zgodba?

Mislim, da ne: sam zahajam sem – tako kot drugi - da začutim bližino ljudi, da me prevzame trenutek, ko sem od človečnosti enak med enakimi.

Vem, da ste tudi vi tu zaradi osebnih spominov in vezi, zaradi usodnih družinskih ali osebnih zgodb in podob, ki jih priklicuje ta rodovitna gmajna. Ki v vas obujajo strah, pogum, upanje in zgroženost, ki se nezadržno vrstijo v življenju človeka in družbe – in smo zato tu, da ne zapademo brezčutnosti, omrtvičenosti.

Tisoč znamenj je odtisnjenih na obrazih vseh generacij, ki se zbirajo ob tem spomeniku. Sto in sto prenašalcev spomina je, ki jim imena sproti pozabljam in so mi sopotniki in znanci, moje naravno človeško okolje. Nekateri zapojejo v zboru, zaigrajo v godbi, drugi nosijo vence in prapore borčevskih družin, taborniki /skavti stojijo na častni straži, planinci – pohodniki gredo s pobočja starosvetne Kokoši. In med najzvestejšimi, najraje v zadnjih vrstah zbranih na proslavi, so obrazi starih mam, osivelih hčera in ovenelih nekdanjih nevest, in ob njih zdajšnje sestre, deklice, dekleta, žene iz včerajšnjih in današnjih časov. Tudi obrazi dedov in očetov, bratov in sinov so tam, seveda! A ženska polovica sveta je še prevečkrat kot nevidna stran meseca, predvsem v naši zgodovinski zavesti o deležu v odporu sredi hudih hudih časov, zato jo posebej izpostavljam. Spregledovana, čeprav je bila ženska tedaj še na poseben način izpostavljena strahu, ponižanju, bolečini, žrtvi: strahu za svoje najbližje, ki so jim s svojim občutkom za skupni prav in dobro prav one v družinah kalile značaj, jih pripravljale na upor. In ki so se potem odevale v črnino žalosti, ko je nasilje poteptalo ali zmaličilo ideale in njihove nosilce.

Kdo bi znal izmeriti to intimno gorje in žalost, to osebno moralno stisko mater, žena, sester? Zdelo se jim je samoumevno, da so se tako odločale, ravnale, vzgajale. Nobenih priznanj in časti niso pričakovale in zelo redko so jih dočakale. Pa je neznanska škoda, če to morje nepripoznanega poguma in žalosti, to sveto vnemo spregledamo – saj je vir izkušenj, moči in ravnovesja posameznika in skupnosti.

Ta tiha večina hodi na proslave in ji je spomin na naše žrtve svet! In nas zasebno nagovarja, da ne opustimo teh dejanj, ki nas kot civilno družbo držijo skupaj, nam dajejo težo in pomen. Od teh vezi in obredij rase človeški osebek v osebo, ki se zaveda svoje odgovornosti in zvestobe za naprej in za nazaj. Rase v človeka s občutljivostjo, sočutjem ...

Zato Bazovica: kot človeška potreba po vrtu spomina, ki ga je treba rahljati in vanj vedno znova sejati, saditi, negovati: da bo cvet in sad v veselje in prid. Da bodo izročilo, jezik, duhovna dediščina in etični čut v ponos in samozavest. V zavetje pred burjo in neurji, ki se od časa do časa razdivjajo med posamezniki, med družbenimi skupinami in skupnostmi, med narodi, državami, kulturnimi celinami sveta. Ker je treba s tem pridelkom spomina obvladati agresivnost, ki je zakoreninjena v genetskem spominu človeštva, v vseh nas. Ker je treba obrambne reflekse do nasilja, nestrpnosti, uničevalnega gona, ki so vgrajeni v našo dedno zasnovo, krepiti. In razvijati obenem prostodušno veselje, ki ga ima človek ob jemanju in dajanju v svoje okolje. Z darom dobre besede, s prijazno gesto, z zaupljivo dlanjo do druge dlani, sosedove. Ki nam prinaša v zameno druge zeli spomina, druge izkušenje in izročilo, drugo človečnost. Na gmajni, ki tudi etimološko pomeni skupni prostor, kraj, kjer ljudje usklajujemo svoje občutke in upe, kjer se spogledamo, ker želimo vedeti drug za drugega. Samo to je kruh sožitja, to je ključ v prihodnost za mikrokozmos med Krasom in morjem in za planet Zemlja. 

Svet je danes res zmračen in zmeden. Na robu ali čez rob revščine, vojne, razpada socialnih vezi, demokracije. A poti iz te stiske ne bo našla politična ali oblastna elita, ne samopašni in uglajeni rokomavhi v transnacionalkah, ne samozvana kasta finančnikov, ne socialnim stiskam odtujena oblast, ne svetna ne posvetna gosposka! Zato vstaje vsevprek po svetu in doma.

A zahteve po miru, civilni gnev ob tempirani bombi za naravo, ki jo predstavljajo na primer uplinjevalniki, javna in glasna zgroženost ob ponižujoči revščini, brezposelnosti, boj za krizantemo kulture – vse to ne bo nič zaleglo, če ne bomo ostali ljudje z gmajne, ki vedo drug za drugega.

Ta duh pred 83 leti ni mogel ustaviti krogel iz pušk, a iz tega duha je izšel 8. september in za njim 1. maj.

Kras in gmajna se zaraščata, se odevata v barve letnih časov, ker se na njej ohranja prst: kot se v človeškem srcu nabira zemlja, iz katere rase človeška vest in samozavest, človeška solidarnost. Ta prst je zapuščina tudi za današnji čas.

Ko se po tolikih desetletjih spominajmo naše Bazovice, ko pojemo našo Bazovico, ko se v Bazovici počutimo na svojem,  je to zato, ker je Bazovica še danes rdeča prst, kulturna krajina, srčna ozemljénost naše, slovenske človečnosti.

 Marko Kravos

8.9.2013.