Govor Brune Olenik, podpredsednice društva TIGR Primorske in
predsednice Krajevne organizacije ZB Postojne, v Bertokih 27.9.2013
Pozdravljene tovarišice in tovariši,
borke in borci, spoštovani gostje, praporščaki, veterani !
Velikokrat smo se srečevali na raznih tigrovskih
in partizanskih proslavah, ki jih s svojo prisotnostjo obogatimo in tako
potrjujemo naš spoštljiv odnos do vrednot TIGR-a in NOB, ki sta svetli točki v zgodovini
slovenskega naroda. Moram reči, da sem prišla med vas z velikim spoštovanjem do
vašega krajevnega praznika, obeleženega z 70 letnico najhujšega terorja na tem
področju v času NOB in žrtev, ki so z svojimi življenji tlakovali pot v
svobodo.
Primorska je ječala pod italijanskim
fašističnim škornjem 25 strašnih let. To je bil čas poniževanj, preganjanj,
mučenja…materin jezik je bil prepovedan, prepovedano druženje, petje, potujčili
so nam priimke, imena. Kar na enkrat smo bili tujci na svoji zemlji. V šole so
prišli tuji učitelji… Družine so bile takrat velike, očetje brez dela, še
posebno, če so bili domoljubi, ponosni Primorci, zanje ni bilo služb. Kaj jim
je drugega ostalo kot upor.
Rodil se je TIGR, prvi uporniki proti
fašizmu na naših tleh! S to organizacijo smo dokazali, da nismo trhle bilke, ki
po toči ovene…kot je zapisal Kajuh. Celo pozdrav Smrt fašizmu – svoboda narodu
je tigrovski, pozneje v NOB, kamor so šli tigrovci 1941 leta. In prvi, ki je
takrat padel, je bil legendarni tigrovec iz Senožeč, Danilo Zelen. V spomin na
Tigrovce in njihov boj, ima društvo TIGR, s sedežem v Sežani več kot 1000
članov od Triglava pa do Jadrana.
Po kapitulaciji Italije, je v naše kraje
prihrumel še hujši sovražnik iz severa, nemška soldateska, do zob oborožena in
izurjena za požiganje in pobijanje. Tako je ta huda ura prišla tudi tu v
Bertoke, pred 70 leti, v noči iz prvega na drugi oktober, 1943 leta, Spomin, na
tisti čas ni zbledel, preveč je bilo hudo, da bi pozabili, kako so gorele hiše,
ljudje bežali tudi z majhnimi otroci v skrivališča, samo da si rešijo
življenja. Nekateri so šli s culico v roki k sorodnikom v sosednje vasi, Nemci
pa za njimi in izvrševali Hitlerjev ukaz.
Neizurjene in komaj sestavljene
partizanske enote, niso mogle zaustaviti nemških tankov. Najprej so se jim
postavile po robu na prehodu čez Osapsko reko, pri Orehu in nato med Rabujezom,
Plavjami, Škofijami in Korošci.
Bataljon Tržaške brigade, sestavljen iz
italijanskih in slovenskih delavcev, je pod vodstvom Maria Tula iz Mačkolj,
miniral most in uničil nemški tank. Po več urnem neenakem boju, je padlo 24 borcev,
9 je bilo ranjenih in16 zajetih.
En krak nemških kolon je do večera
prišel v Portorož, drugi pa v notranjost Istre. Nemška soldateska je skupaj s
fašisti, pobijala in požigala. Že zjutraj so zagorele Mačkolje, Tinjan,
Stepani, Bertoki in Črni Kal. V Dekanih so pobili ranjence v začasni bolnišnici
in 9 domačinov. Streljali so tudi na pastirje na paši, na starce, ženske in
otroke, v plamene so metali žive ljudi. Posiljevali so dekleta… Grozno je bilo,
ko je tulila privezana živina v gorečih hlevih. Požigali in morili so po
bližnjih vaseh tudi še 3.oktobra. Tako so Nemci v tej strašni ofenzivi drugega
in tretjega oktobra 1943 leta pobili v slovenski Istri več kot 200 ljudi in
požgali 55 naselij!
Slovenska Istra je nekaj časa ostala brez
večjih partizanskih enot,saj jih je ta nemška ofenziva zelo oslabila. V oktobru
in novembru 1943 leta, so ustanovili 3
partizanske enote z nalogo, da bodo delovale na tem območju: Istrski odred,
sabotažne skupine GAP in udarno enoto VOS za slovensko Istro.
Tu v Bertokih je na pokopališču grobišče, posvečeno 30 padlim borcem, iz
Bertokov, bližnjih Čežarjev in vasi Prade. Na spomeniku, ki je bil odkrit
4.7.1976 leta, je posvečen 56 padlim borcem.
Strašno bi bilo za naš narod, če ne bi
svoj čas imeli ljudi, ki spomin nanje greje duha, v dneh ko je v duši mraz. Je
dejal akademik Vuga na Nanosu – včasih je v duši mraz! Mene je zazeblo, pa tudi
vas verjetno, ko so na TV, pokazali v Šentjoštu v okrilju cerkve seveda, 4 mladeniče
v domobranskih uniformah !
Čez 14 dni pa ponovno v Rovtah, 25
avgusta, 2013, pa odkritje spomenika ob
70 letnici domobranstva, kot v posmeh vsej Evropi in vsem, ki so umrli v
taboriščih, trpeli po ječah, umirali za domovino. Bila sem na protestu, v
Židovniku poleg partizanskega spomenika, skupaj s tovariši ! Oni, znani obrazi
prejšne vlade, so se na domobransko
proslavo peljali mimo naših partizanskih
zastav.
Zjutraj je bil partizanski spomenik
razbit.
Pred 3 dnevi je nekdo razbil zvezdo na partizanskem
spomeniku, ki je posvečen hercegovskim partizanom, padlim v hudih bojih z
nemškimi vojaki in njihovimi pomagači, za osvoboditev Postojne! Kam to pelje in
kaj želijo s tem pokazati. Kolaboracija z sovražnikom, je zločin! Izdajalec je
za vedno izdajalec!
Letos je 10 let, kar vodim postojnsko Krajevno
organizacijo ZB in ponosna sem nato. Dragi partizani, ki ste še med nami, hvala
vam za vaš boj za domovino, za vse težke dni ki ste jih prebili v času NOB , za
lepo otroštvo v svobodi, tudi moje. Pripovedujte svojim vnukom o junaških dneh,
ko ste z zlatimi črkami pisali slovensko zgodovino.
Naj nikoli ne zamre spomin na vse žrtve
in borce za svobodo! Mladi pa naj iščejo vzornike v partizanskih borkah in
borcih, ki so si želeli iste vrednote, kot si jih želijo sami, to je svobodo,
mir, ljubezen, objem matere, žene, dekleta.
Bruna Olenik
Ni komentarjev:
Objavite komentar