petek, 27. september 2013



Govor Brune Olenik, podpredsednice društva TIGR Primorske in predsednice Krajevne organizacije ZB Postojne, v Bertokih 27.9.2013

 

Pozdravljene tovarišice in tovariši, borke in borci, spoštovani gostje, praporščaki, veterani !
 
Velikokrat smo se srečevali na raznih tigrovskih in partizanskih proslavah, ki jih s svojo prisotnostjo obogatimo in tako potrjujemo naš spoštljiv odnos do vrednot TIGR-a in  NOB, ki sta svetli točki v zgodovini slovenskega naroda. Moram reči, da sem prišla med vas z velikim spoštovanjem do vašega krajevnega praznika, obeleženega z 70 letnico najhujšega terorja na tem področju v času NOB in žrtev, ki so z svojimi življenji tlakovali pot v svobodo.
 
Primorska je ječala pod italijanskim fašističnim škornjem 25 strašnih let. To je bil čas poniževanj, preganjanj, mučenja…materin jezik je bil prepovedan, prepovedano druženje, petje, potujčili so nam priimke, imena. Kar na enkrat smo bili tujci na svoji zemlji. V šole so prišli tuji učitelji… Družine so bile takrat velike, očetje brez dela, še posebno, če so bili domoljubi, ponosni Primorci, zanje ni bilo služb. Kaj jim je drugega ostalo kot upor.

Rodil se je TIGR, prvi uporniki proti fašizmu na naših tleh! S to organizacijo smo dokazali, da nismo trhle bilke, ki po toči ovene…kot je zapisal Kajuh. Celo pozdrav Smrt fašizmu – svoboda narodu je tigrovski, pozneje v NOB, kamor so šli tigrovci 1941 leta. In prvi, ki je takrat padel, je bil legendarni tigrovec iz Senožeč, Danilo Zelen. V spomin na Tigrovce in njihov boj, ima društvo TIGR, s sedežem v Sežani več kot 1000 članov od  Triglava pa do Jadrana.
 
Po kapitulaciji Italije, je v naše kraje prihrumel še hujši sovražnik iz severa, nemška soldateska, do zob oborožena in izurjena za požiganje in pobijanje. Tako je ta huda ura prišla tudi tu v Bertoke, pred 70 leti, v noči iz prvega na drugi oktober, 1943 leta, Spomin, na tisti čas ni zbledel, preveč je bilo hudo, da bi pozabili, kako so gorele hiše, ljudje bežali tudi z majhnimi otroci v skrivališča, samo da si rešijo življenja. Nekateri so šli s culico v roki k sorodnikom v sosednje vasi, Nemci pa za njimi in izvrševali Hitlerjev ukaz.
 
Neizurjene in komaj sestavljene partizanske enote, niso mogle zaustaviti nemških tankov. Najprej so se jim postavile po robu na prehodu čez Osapsko reko, pri Orehu in nato med Rabujezom, Plavjami, Škofijami in Korošci.

Bataljon Tržaške brigade, sestavljen iz italijanskih in slovenskih delavcev, je pod vodstvom Maria Tula iz Mačkolj, miniral most in uničil nemški tank. Po več urnem neenakem boju, je padlo 24 borcev, 9 je bilo ranjenih in16 zajetih.

En krak nemških kolon je do večera prišel v Portorož, drugi pa v notranjost Istre. Nemška soldateska je skupaj s fašisti, pobijala in požigala. Že zjutraj so zagorele Mačkolje, Tinjan, Stepani, Bertoki in Črni Kal. V Dekanih so pobili ranjence v začasni bolnišnici in 9 domačinov. Streljali so tudi na pastirje na paši, na starce, ženske in otroke, v plamene so metali žive ljudi. Posiljevali so dekleta… Grozno je bilo, ko je tulila privezana živina v gorečih hlevih. Požigali in morili so po bližnjih vaseh tudi še 3.oktobra. Tako so Nemci v tej strašni ofenzivi drugega in tretjega oktobra 1943 leta pobili v slovenski Istri več kot 200 ljudi in požgali 55 naselij!  
 
Slovenska Istra je nekaj časa ostala brez večjih partizanskih enot,saj jih je ta nemška ofenziva zelo oslabila. V oktobru in novembru  1943 leta, so ustanovili 3 partizanske enote z nalogo, da bodo delovale na tem območju: Istrski odred, sabotažne skupine GAP in udarno enoto VOS za slovensko Istro. 

Tu v Bertokih je na pokopališču  grobišče, posvečeno 30 padlim borcem, iz Bertokov, bližnjih Čežarjev in vasi Prade. Na spomeniku, ki je bil odkrit 4.7.1976 leta, je posvečen 56 padlim borcem. 
 
Strašno bi bilo za naš narod, če ne bi svoj čas imeli ljudi, ki spomin nanje greje duha, v dneh ko je v duši mraz. Je dejal akademik Vuga na Nanosu – včasih je v duši mraz! Mene je zazeblo, pa tudi vas verjetno, ko so na TV, pokazali v Šentjoštu v okrilju cerkve seveda, 4 mladeniče v domobranskih  uniformah ! 
 
Čez 14 dni pa ponovno v Rovtah, 25 avgusta, 2013, pa odkritje spomenika  ob 70 letnici domobranstva, kot v posmeh vsej Evropi in vsem, ki so umrli v taboriščih, trpeli po ječah, umirali za domovino. Bila sem na protestu, v Židovniku poleg partizanskega spomenika, skupaj s tovariši ! Oni, znani obrazi prejšne vlade, so se  na domobransko proslavo peljali mimo naših partizanskih  zastav.
 
Zjutraj je bil partizanski spomenik razbit.
 
Pred 3 dnevi je nekdo razbil zvezdo na partizanskem spomeniku, ki je posvečen hercegovskim partizanom, padlim v hudih bojih z nemškimi vojaki in njihovimi pomagači, za osvoboditev Postojne! Kam to pelje in kaj želijo s tem pokazati. Kolaboracija z sovražnikom, je zločin! Izdajalec je za vedno izdajalec! 
 
Letos je 10 let, kar vodim postojnsko Krajevno organizacijo ZB in ponosna sem nato. Dragi partizani, ki ste še med nami, hvala vam za vaš boj za domovino, za vse težke dni ki ste jih prebili v času NOB , za lepo otroštvo v svobodi, tudi moje. Pripovedujte svojim vnukom o junaških dneh, ko ste z zlatimi črkami pisali slovensko zgodovino. 

Naj nikoli ne zamre spomin na vse žrtve in borce za svobodo! Mladi pa naj iščejo vzornike v partizanskih borkah in borcih, ki so si želeli iste vrednote, kot si jih želijo sami, to je svobodo, mir, ljubezen, objem matere, žene, dekleta.

 

 

Bruna Olenik

Ni komentarjev:

Objavite komentar