sreda, 30. oktober 2013

Poklon žrtvam na Cviblju

 
Pri  spomeniku in grobnici padlih borcev NOB in aktivistov OF na Cviblju v Žužemberku je bila 19.10.2013 žalna slovesnost v spomin na več kot 2.000 žrtev druge svetovne vojne v Suhi krajini. Organizirali so jo: občina Žužemberk, glavni odbor ZZB za vrednote NOB Slovenije, odbor VII. korpusa, Združenje borcev za vrednote NOB Novo mesto in krajevni odbor ZB Žužemberk. Zbrane sta nagovorila žužemberški župan Franc Škufca in predsednik DZ Janko Veber.

Kot vsako leto se je tudi letošnje slovesnosti, na kateri je sodelovala častna enota Slovenske vojske, udeležilo veliko predstavnikov drugih držav, saj je v tej največji partizanski kostnici v Sloveniji pokopanih več deset borcev iz Avstrije, Belorusije, Bosne in Hercegovine, Češke, Črne gore, Hrvaške, Italije, Litve, Madžarske, Makedonije, Rusije, Srbije in Ukrajine. Delegacija Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB Koper (na sliki) je položila venec k spomeniku in grobnici.
Objavil: Guido Bertok

petek, 25. oktober 2013

Prireditve ob dnevu mrtvih


Koper, 25.10.2013

Za kulturni program je na osrednji komemoraciji na Titovem trgu poskrbela ekonomska srednja šola, vence pa sta položila podžupan Danijel Cep in predsednik koprske krajevne skupnosti Mitja Vatovec.
 

 
Na slovesnosti ob spomenikih v parku na Semedelski cesti je ob navzočnosti Ukmarjeve vdove Nele Ukmar, ki je položila cvetje, spregovoril član našega odbora Emil Hrvatin.

Komemoracija ob spomeniku je bila dopoldne tudi v Bertokih, kjer je v imenu tamkajšnje krajevne organizacije spregovoril Marjan Križman. 







Govor Lucijana Pelicona v Kopru:


Spoštovani,
V imenu pobudnikov te komemoracije  naj pozdravim vse, ki ste se odzvali našemu vabilu na to spominsko slovesnost.

Rivolgo in primo luogo, un saluto, a nome di quanti abbiamo promosso questa breve manifestazione commemorativa a tutti voi, che avete accolto l´ invito di parteciparvi.

Spoštovani,
Vsako leto se zberemo na tem kraju, da lahko opravimo dolžno komemoracijo za žrtve 
nasilja in protifašističnega boja. Tu na tej stavbi so spominska znamenja, ki jasno izražajo skupni odpor in boj za svobodo in človekove pravice. Spomeniki na katerih so imena koprskih slovenskih in italijanskih protifašistov najlepše potrjujejo skupni boj Istranov proti črnem terorju, ki je divjal v minulih desetletjih.    
Naša dolžnost do žrtev je, da se še naprej borimo za resnico o narodnoosvobodilnem boju. In da se še naprej zavzemamo za vrednote, ki so vodile tiste, ki so v tem boju žrtvovali svoja življenja: svobodoljubje, ljubezen do domovine, narodnostna enakopravnost, pa tudi prizadevanje za boljše življenje. Za življenje v katerem revež ne bo večno obsojen na revščino.
Primorska z Istro je prva občutila nasilje fašizma in se je tudi prva odzvala z uporom.
Protifašistični boj pri nas ni trajal le štiri, pač pa štiriindvajset let. Slovenska Istra je v boju za svobodo plačala strašen krvni davek, največjega v vsej Sloveniji. Samo v današnji koprski občini so nacifašistični krvniki pobili 1078 ljudi, Slovencev in Italijanov. Istrski borci so plačali  našo svobodo s krvjo, pa tudi svobodo drugih krajev po Sloveniji in Jugoslaviji.
To ne sme v pozabo. To je tudi temeljno sporočilo mlajšim rodovom: " Morate se zavedati, da ste doma iz krajev, ki jim ni bilo nič podarjenega. Zato bodimo skupaj ponosni na naš primorski narodnoosvobodilni boj."

Spettabili,
Tradizionalmente ci ritroviamo in questo luogo per  effetuare una cerimonia di ricordo  per i martiri della lotta per i diritti umani e contro le violazioni del fascismo.
I monumenti preso i quali siamo raccolti   chiaramente simboleggiano il contributo comune delle popolazioni dell’Istria contro il nazifascismo. I nomi dei combattenti antifascisti Sloveni ed Italiani, segnati sui monumenti nel miglior modo confermano la comune lotta per la liberta.
Sono altressi` la testimonianza del pesante tributo di sangue che diedero nella lotta contro il fascismo. Nell´ ambito del odierno comune di Capodistria tale tributo di sangue ammonta a ben 1078 vittime tra qui 512 partigiani caduti in combattimento e piu` di 500 civili vittime di lager nazisti, rastrellamenti, esecuzioni sommarie, fucilazini di ostaggi ed altre violenze.  Un bagno di sangue che dimostra quanto pesante fu il prezzo della liberta` pagato dalla nostra gente e che spiega le ragioni del profondo radicamento di sentimenti antifascisti dalle nostre  parti.
Sono dati, che devono far riflettere. Le vittime che comemoriamo hanno dato la vita per dei valori. Sono valori universali di liberta, di uguaglianza e di pari dignita` tra popoli e persone. Ed e su questi valori che si basano i rapporti di parita` di diritti tra le due comunita` autoctone che vivono in queste terre.
E´ nostro dovere salvaguardare questi valori e tramandarli di generazione in generazione.
Slava padlim ! Gloria ai caduti !


 
 

GOVOR MARJAN KRIŽMANA V BERTOKIH 25.10.2013


Spoštovani, leto je naokoli in spet smo  tu na tem mestu pred spomenikom, kjer postanemo in se v tišini spomnimo padlih za domovino, ki so jo tako neizmerno ljubili, da so na njen oltar položili svoja življenja. Čas vojne je zdavnaj minil, živimo v miru in prijateljstvu z vsemi narodi Evropske in svetovne skupnosti saj se le tako lahko razvijamo in posodabljamo svet okoli sebe. Okoliščine v katerih živimo nam trenutno niso najbolj naklonjene a spomnimo se tistih, ki so padli v kakšnih okoliščinah so oni živeli. Leta trpljenja in ponižanja pod fašizmom, pomanjkanje, lakota in brezpravnost , to je bila usoda naših prednikov, ki niso hoteli vojne in niso okupirali tujih teritorijev, branili so svojo družino, vas, državo in zato so bili pobijani, mučeni in odpeljani v zapore, za našo Istro so bili koprski zapori in Rižarna prva destinacija in srečanje z fašističnimi rablji in njihovimi pomočniki iz domačih krajev, ki jih na srečo in zavednost istranov ni bilo veliko, kar za ostalo Slovenijo ni veljalo in tudi na to je potrebno ob takih priložnostih spomniti saj obstajajo kvazi zgodovinarji, ki pod taktirko politike vemo katere provenijence, poskušajo kolaboracijo opravičevati in jo prikazati kot Slovensko osvobodilno vojsko, ki je izhod iz svojih težav v katere se je zapletla zaradi bratomorne vojne videla na Šentilju. Najbrž so imeli v mislih vodenje države iz tujine.

 
Pozabljajo pa, da je ta domobranska vojska prisegla zvestobo Hitlerju na njegov rojstni dan leta 1944 v Ljubljani v prisotnosti najvišjih cerkvenih in državnih oblasti. Ta kvislinška vojska je  bila tako pripadniška,  da so ob pobijanjih in mučenjih partizanov in pripadnikov OF obnemeli  celo SS- ovci eletnih policijskih enot specijaliziranih za lov in uničevanje partizanov. Slovenija spada v koalicijo osvobodilnih vojska, ki so štiri leta kljubovali nacifašizmu in ga na koncu uničili v njegovem brlogu. Slovenska Istra je bila deležna še posebnega pritiska sovražnikov saj so pričakovali izkrcavanje Angloameričanov prav tu v  naši bližini. Spomnimo se požigalske ofenzive, ki je za seboj pustila stevilne umore, požgane hiše in odgnane v taborišča od koder se jih večina ni vrnila. Trpljenje istrskega človeke je trajalo predolgo, da bi še naprej stal ob strani in gledal kako se mu življenje spreminja v ječo in strah. Po razpadu fašistične Italije je istrski človek vzel usodo v svoje roke. Ljudje iz teh krajev Bertokov Pobegov, Sv Antona, Loparja in tako naprej so prostovovoljno stopili v bran svoji domovini. Prav ti naši ljudje so osvobodili Koper, Izolo, Piran, Trst in številna mesta po Sloveniji. 
Hvala jim za vse kar so naredili za nas. To, da jih nismo pozabili dokazujemo tudi danes z našo prisotnostjo tu ob tem spomeniku, ki je obeležje 56 padlih, ki niso mislili nase ampak so z veliko mero patriotizma ustvarjali bodočnost kakršno danes živimo in smo ponosni na svojo zgodovino in veseli me, da so danes med nami otroci in mentorji Osnovne šole Prade kar dokazuje, da bo veličina boja istrskega človeke za socialne, nacijonalne in ekonomske pravice živela ne le v zgodovinskih knjigah temveč tudi v srcih vseh nas, ki smo ponosni na našo zgodovino saj lahko z mirno vestjo in dvignjeno glavo ponosno nadaljujemo ohranjanje spomina na veličasten boj naših prednikov.

 
 
 

torek, 22. oktober 2013


Spominske slovesnosti na Dolenjskem

19.10.2013

Člani koprskega združenja borcev so se preteklo soboto odpravili grobove primorskih partizanov, ki so padli na Dolenjskem. Obiskali so Muljavo, Cvibelj, Hinje in Ribnico. Člani pobeške krajevne organizacije, ki so bili pred sedemnajstimi leti pobudniki te tradicionalne akcije, so nadaljevali pot še na Veliki Cerovec, Podgrad in Vavto vas, kjer so pokopani njihovi krajani.

zbk065Med šestdesetimi udeleženci komemoracij so bile tudi preživele priče vojnih strahot, pa tudi  svojci padlih. Tudi letos se jim je pridružilo nekaj članov piranske občinske organizacije na čelu s predsednikom Bojanom Česnikom. Za kulturni program na spominskih slovesnostih sta tudi letos poskrbela loparski pevski zbor pod vodstvom dirigenta Vladislava Korošca in pevka Marjetka Popovski.


V enotah sedmega korpusa se je na Dolenjskem borilo več kot 700 primorskih partizanov. Med njimi jih je bilo največ iz slovenske Istre. Od tega jih je 200 padlo.  Spominske slovesnosti na Dolenjskem imajo že bogato tradicijo. Koprska borčevska organizacija, ki je pred leti sodelovala tudi pri postavljanju spominskih obeležij,  jih prireja že sedemnajst  let zapored in pri tem sodeluje  z organizacijami na Dolenjskem. Za grobove naših borcev že desetletja najbolj zavzeto skrbi družina Šenica, ki ji gre še posebna zahvala za trud in požrtvovalnost. Sčasoma so se med prebivalci naših krajev in Dolenjci  stkale tudi številne druge prijateljske vezi, ki se vsako leto poglabljajo. 
B.K.
 zbk039


ponedeljek, 21. oktober 2013


Lopar, tradicionalna slovesnost ob 69. obletnici ustanovitve Mornariškega odreda Koper

20.10.2013

V Loparju so letos obeležili devetinšestdeseto obletnico ustanovitve Mornariškega odreda Koper, prve slovenske mornariške enote, ki je prispevala velik delež k osvoboditvi mest v slovenski Istri. Prireditev so pripravili Veterani vojne za Slovenijo, slavnostni govornik pa je bil predsednik njihovega združenja za južno Primorsko Janez Pajer.  Na proslavi, ki jo je povezovala Marica Babič, je zapel domači loparski moški pevski zbor, nastopili pa sta še pevka Marjetka Popovski in z recitacijo Dragica Lipovšek.














sreda, 16. oktober 2013

Zapustil nas je   Franc Črnugelj -  Zorko, slovenski general in zgodovinopisec ter večletni predsednik Odbora Skupnosti borcev IX.Korpusa NOV in POS.

ČRNUGELJ Franc se je rodil  5.Junija  1921 očetu Marku, ki je bil železniški delavec in materi Ani, rojeni Slobodnik. Osnovno šolo je obiskoval v Črnučah, nato pa se je leta 1936 vpisal v vojaško tehnično šolo v Kragujevcu. Po kapitulaciji Jugoslavije leta 1941 je pobegnil v Slovenijo, kjer so ga konec maja 1941 v Kamniku ujeli Nemci in ga zaprli. Najprej je bil zaprt v Kamniku, nato pa v Škofovih zavodih v Šentvidu. Od tam je pobegnil in se v Ljubljani pridružil OF. Maja 1942 se je pridružil partizanom, kjer je postal komandir čete v Belokranjskem odredu. Avgusta se je s četo priključil k Tomšičevi brigadi, kjer je bil komandir čete.

Februarja 1943 je bil poslan na Primorsko, kjer je bil dodeljen Južnoprimorskemu odredu,ki se je kmalu preoblikoval  v Gregorčičevo brigado, Črnugelj pa je postal politkomisar bataljona v novo ustanovljeni brigadi.

Brigada je pod vodstvom Jake Avšiča leta 1943 odšla v Beneško Slovenijo, Franc Črnugelj pa se je julija 1943 vrnil v Slovenijo in postal sekretar Tolminskega okrožnega odbora mladine. Po kapitulaciji Italije se je pridružil bataljonu Andreja Manfrede in kasneje Soški brigadi, kjer je prevzel naloge političnega komisarja. Kmalu je bil imenovan za poveljnika štaba Briško-beneškega odreda Gregorčičeve brigade.

Februarja 1944 je s 30. divizijo NOVJ kot politični komisar 18. bazoviške brigade ponovno odšel v Beneško Slovenijo.

Po osvoboditvi je postal komandant mesta Koper, politkomisar Tržaškega oz. Videmskega vojnega področja. Nato je dokončal vojaško šolanje in bil imenovan za generalnega direktorja treh vojnih in civilnih podjetij. Kot generalmajor je deloval tudi kot načelnik uprave Tehnične službe GŠ JLA.

Kasneje se je posvetil zgodovinopisju in je napisal več knjig z vojnozgodovinsko tematiko iz obdobja NOB.Njemu gre zasluga , da je bil pred kratkim posnet film o 2. Bataljonu Bazoviške brigade, ki so jo sestavljali borci iz takratne Sovjetske zveze.Poleg zgodovinopisja si je stalno prizadeval  in  prenašal vrednote iz NOB na mlajše generacije.

»SLAVA NJEGOVEMU SPOMINU«

Za Odbor Skupnosti borcev IX.Korpusa
Miha POGAČAR

Fotografija: Zorko , 30.9.2011 z nami na Črnem Kalu v razmišljanju kako primerno urediti »PARK MIRU IN OSVOBODITVE«.Da, to je bil Zorko , stalno razmišljujoč kako kar najbolje in najverodostojneje prikazati predvsem mladim generacijam veličino epopeje NOB.

sobota, 12. oktober 2013

 

Obletnica Mornariškega odreda Koper

 Portorož 12.10.2013

 
Danes je bila v Portorožu svečana slovesnost ob 69. obletnici ustanovitve Mornariškega odreda Koper. Zaradi dežja se je proslava odvila v Avditoriju. V programu je nastopil tudi Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta, ki je navdušil številne udeležence proslave. Delegacija  Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov iz Kopra v kateri so bili: predsednik Boris Kralj, podpredsednika Guido Bertok in Dragica Lipovšek, tajnica Tatjana Čehovin in predsednica KO za vrednote NOB Ankaran Darinka Vovk se je udeležila proslave in položitve cvetja ob spomeniku padlim partizanom pomorščakom v centru Portoroža. 
 Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič


Podelitev priznanj

G. Bertok





ponedeljek, 7. oktober 2013

Komemoracija ob 70. obletnici nemške ofenzive 

V Sv. Antonu je bila v nedeljo, 6. oktobra 2013 slovesnost v spomin na 
žrtve nemške požigalske ofenzive 2. oktobra 1943. Slavnostni govornik Janko Sever, predsednik Pokrajinskega sveta ZZB za južno Primorsko je povedal:
 
Nekdaj, so naši zavedni predniki »z bolestjo v sebe zaprli svoje ponižanje, svoje gorje«.

Več kot dvajset let je pod hudim terorjem fašizma, v srcih naših, rojakov klilo domače istrsko domoljubno seme svobode, čvrsto in neuničljivo. Seme, ki se je kalilo na naši domači, rodni zemlji, prepojeno s solzami naših mater in krvjo njenih otrok, ki so morali umirati samo zato, ker so ljubili svojo domovino, svoje tovariše, ker so hoteli govoriti jezik svoje none, ker so bili preponosni na svoje korenine, da bi se pustili potujčiti, ker so hoteli biti sami gospodarji na svoji domačiji.


Dolgo, zelo dolgo so naši očetje in matere strtih src, solznih oči, neznosnega trpljenja, toda polni vere v svojo istrsko žilavost, krvaveli za svobodo. In konec poletja pred sedemdesetimi leti je v naši Istri planil vseljudski »presilen vihar, ki je pognal žar novega dneva tja do poslednjih primorskih domov«. Vstala je Primorska. Zadihala svobodo.

Naši krajani vseh Istrskih vasi so z nepopisnim navdušenjem sprejeli vest, da je fašizem premagan, da so spet sami gospodar na svoji zemlji. Veselili so se tudi sporočila vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte, ki je dober teden po kapitulaciji Italije proglasil priključitev slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji.

Toda nacistični orel je še enkrat zasadil svoje krvave kremplje v našo Istro. Podivjal je, ko so partizanske »strojnice zapele svojo domoljubno pesem, ko je zrak pretreslo grmenje topov«. 50.000 nemških krvnikov je skupaj s fašisti poslal požigati naše skromne kamnite domačije, pobijati nemočne ženske, nebogljene starčke, nedolžne otroke. Skupaj je pomoril 200 naših rojakov. In zopet so se matere ovile v črnino in spet so se orosile oči. Samo tu, na spomeniku v Sv. Antonu je vklesano 64 imen. Imen, ki povedo več kot vsaka še tako leporečna beseda.

Ti domači fantje in dekleta, možje in žene so se zavestno uprli fašistični sekiri, ki je sekala naše rodne korenine, ki je mrcvarila naše mlade cvetove domoljubja. Ti naši zavedni partizani, ki so branili svoj narod pred podivjanim kljukastim križem, so nosili na kapah svojo petokrako zvezdo. Zvezdo upanja na svobodo. Zvezdo, ki je rdeča zaradi krvi, ki je tekla po domači zemlji, svetla zardi solza, ki so jih točile objokane matere. To je naša zvezda, ki je simbol upor proti terorju fašistične sekire in nacističnega kljukastega križa. Imeli smo jo tudi v naši zastavi, tako, kot jo imajo še danes drugi demokratični narodi.

V dneh osamosvajanja Slovenije, ko smo ponovno morali prijeti za puške, da smo ubranili našo suverenost, našo novo Slovensko državo, so prav to, rdečo zvezdo, nosili naši miličniki, naši teritorialci.

Kmalu po končani vojni za Slovenijo pa so nekateri nerazumniki brutalno in barbarsko, prav to zvezdo, odtrgali iz zadružnega doma tu v Sv. Antonu in jo kot v posmeh obesili pred hišo našemu domoljubu. Spoštovanja niso imeli niti do svojih pokojnih vaščanov na pokopališču. Tudi tam so oskrunili spomenik na katerem jih je motila rdeča zvezdo.

Da! Tako so si nekateri predstavljali demokracijo. Ali je res naša zvezda, zvezda naših partizanov kriva, da danes živimo v državi, v kateri so ljudje lačni, brez zaposlitve. V državi kjer je vse manj sociale, kjer smo priča pohlepu, kraji našega nekdanjega premoženja, korupciji in vse večji bedi. Ne! To, nam ni zakrivila zvezda ampak tisti, ki so nas v to pripeljali.

Ne smemo pozabiti preteklosti, ker je to naša identiteta, naša zgodovina, naš ponos, naš dolg do junakov, ki so dali življenja za svojo domovino. Toda gledati moramo v prihodnost in poskrbeti za sedanjost, da bo bodočnost naših rodov ostala slovenska. Tako kot so naši predniki, naši partizani, naše skrbne, večkrat objokane matere, naši ponosni in čvrsti istrski možje, znali poskrbeli za prihodnost svojih rodov.

Naš mladi rod mora poznati preteklost, ki mu je dala lastno državo, svobodo in samostojnost, za kar so morali naši očetje, matere nonoti in none plačali z velikim krvnim davkom. Poznati jo mora zato, da bo znal pravilno ravnati ob vsaki najmanjši nevarnosti, ki bi zasejala seme nacizma ali fašizma, zla, ki se ga prepozna šele takrat, ko začne svojo nečloveško agresivno politiko uveljavljati s silo, ki ne pozna drugačnosti, ki ne dovoli lastnega svobodnega mišljenja. Naš mladi rod mora vedeti in razumeti kaj je tovarištvo, kaj je solidarnosti in kaj enakopravnost. Zavedati se morajo kakšno nevarnost prinaša liberalistični kapitalizem, pohlep, nepravičnost, izkoriščanje nemočnih, izkoriščanje oblasti. Ravno take razmere kaj hitro rodijo tako fašizem, kot nacizem.

Danes, smo priča razpadu socialnih pravic, neenakopravnega odločanja o skupni prihodnosti, kraji našega skupnega premoženja, ki smo ga po vojni ustvarjali z dobrodelnim brezplačnim delom sami, ki smo ga ustvarili s samoprispevkom in lastnim odrekanjem. Današnja demokracija služi samo še liberalnemu kapitalizmu, oderuškemu globalizmu in samoizbrancem, da v imenu naroda pišejo zakone, ki jemlje revnemu, da ima bogataš še več, ki jemljejo osnovne človekove pravice do spodobnega življenja, da bi njihovo življenje bilo še bolj razkošno.

Danes ko mora naš priden delavec in marljiv kmet plačevati visoke davke, da lahko birokrati brez kakršnekoli odgovornosti pišejo nove in nove predpise, ki nam jemljejo svobodo, nas zganjajo v vrste pred birokratska okna in vnašajo med ljudi prepire in strah samo za to, da bi lažje vladali.

Zato, lahko ponosni na naše prednike povemo, jasno in brezkompromisno, de je tu naša zemlja, naša domovina, naša Istra, da smo še tu in tu bomo tudi ostali. Za vedno. Ostali bomo tu zato, ker v naših žilah teče kri naših rodov, ki so imeli radi to domovino tako kot jo imamo radi danes mi.

Z vrednotami naših domoljubov bomo vzgajali naše potomce, da bodo vedeli in razumeli kako hudo je s silo vzete pravice pridobiti nazaj, kako hudo se je na svoji zemlji boriti za svoje pravice.

Naj ne izkrivljajo zgodovine in omadežujejo borce, partizane in njihovo rdečo zvezdo, naj ne poveličujejo izdajalce zaradi katerih je velikokrat v nečloveških mukah umrlo mlado življenje domoljuba.

Ne dopustimo, da se bomo morali spet boriti za svobodo, ne dopustimo, da bomo morali postavljati nove spomenike in na spomenike klesati nova imena naših bratov naših sester.

In tako kot nam sporoča naša »Primorska himna«, korakajmo naprej v nov boljši čas z dvignjeno glavo, čeprav smo morali skozi ponižanja in trpljenja v borbo za zmago, da smo našli svoj pravi obraz. Ohranimo, ta ponosen in tovariški obraz, ki naj se brez strahu zoperstavi vsakemu nasilju, vsaki krivici. Samozavesten obraz, vreden zaupanja. Obraz, ki se zna boriti za pravico svojega naroda. Tak obraz morajo nositi tudi naši bodoči istrski rodovi.

 Objavila D.L.

Več o spomeniku v Sv. Antonu na: http://www.zb-koper.si/spomeniki/sv-anton.html
 
Proslava v Hrastovljah 5. oktobra

V Hrastovljah so 5. oktobra počastili spomin na žrtve nemške požigalske ofenzive pred 70. leti.
Slavnostni govornik je bil predsednik krajevne organizacije ZB Črni Kal Marko Kovačič.
To je njegov govor:

Spoštovane Hrastovke in Hrastovci, tovarišice in tovariši, gospe in gospodje!

Nedolgo tega sem bil izvoljen za predsednika naše krajevne organizacije Zveze borcev za vrednote NOB, antifašistov in veteranov vojne za Slovenijo.

Tako kot moji stari starši, ki so se v 2. svetovni vojni borili za svobodo slovenskega naroda, sem tudi sam v vojni za samostojno Slovenijo, seveda ne v tako hudi obliki izkusil, kako težko je narodu, ko se bori za svoje pravice, za svojo lastno državo. Težko si moj mlajši rod predstavlja trpljenje in ponižanje, ki ga je doživljal ta kraj pod nasiljem fašizma in nacizma skoraj 25 let. Toda zgodovino naših rodoljubov poznamo, poznamo vrednote naših partizanov, naših ljudi, ki so morali umirati samo zato, ker so imeli radi svojo domačo zemljo, jezik svoje matere, ker so hoteli živeti svobodno, ker so hoteli obdržati svoja imena, ker so hoteli peti slovensko pesem.

Tu v Istri, v naši Bržaniji moramo ohraniti spomin na naše junake, ki so se upirali tako krutemu in močnemu osvajalcu. Kljub grozotam, pobijanju njihovih nedolžnih starejših ljudi, otrok in mater, so se organizirali v partizanske enote, takoj ko je bilo to možno. Prav tu na koncu te doline, je bila ustanovljen 1. Istrski odred. Odred, v katerega so vstopali mladi zavedni domačini, ki niso bili navajeni ne puške ne vojaškega čevlja. Bili so rodoljubi in zavedni Istrani, ki so v oboroženem boju izpostavljali svoje življenje za svobodo, za lastno suverenost, za lastno kulturo.
 
Ko je pred 70-imi leti fašizem pokleknil in je Italija podpisala  kapitulacijo, so tukajšnji ljudje po dolgih letih spet svobodno zadihali. Vrhovni plenum OF je razglasil priključitev Primorske k matični Sloveniji in veselje domačinov, tu pod Bregom, je bilo nepopisno.

Toda svoboda je bila kratka. Kmalu je nacistični SS-ovski vojaški škorenj, s 50000 vojaki, tri dni teptal, ropal in požigal po Istrskih vaseh ter pobijal pastirje na paši, starce, ženske, otroke in ranjence. Gorel je Osp, gorel je Črni Kal, gorela je Loka, Bezovica, Dol, gorele so Hrastovlje. Domačini so občutili vso krutost in brezobzirnost namišljene večvredne rase. Med 2. in 3. oktobrom pred 70-timi leti, so v slovenski Istri pobili več kot 200 ljudi in požgali 55 naselij. Samo v Hrastovljah je padlo 6 rodoljubov.

Ko me danes moji vrstniki vprašajo, zakaj sem vstopil v vrste združenja borcev, mu s ponosom povem da zato, ker cenim in spoštujem vrednote teh ljudi, ki so dali največ kar človek lahko da za svoje mlajše rodove. Dali so življenje. Če bi današnji svet ohranil vrednote, ki so jih imeli naši partizani, naši domoljubi, ne bi bilo ne lačnih, ne brezposelnih in ne zaskrbljenih za svojo prihodnost. Brezbrižnost današnjih liberalnih kapitalistov ne skrbi siromak, ampak le in zgolj njihov osebni profit. Pohlep se je že globoko zaril v prepričanja mladih, ki se ne zavedajo da postajajo novodobni sužnji globalizma, ki pod krinko demokracije vse bolj in bolj jemlje ljudem osnovne človekove pravice.

Zato je potrebno da smo organizirani v združenje in skupaj močnejši. Zato sem član našega združenja, ker vem, da se bomo morali vedno boriti za naše pravice, da bodo tudi naši potomci živeli svobodno in na svoji zemlji.
Objavil M.I.

Več o spomeniku v Hrastovljah na naši strani:www.zb-koper.si/spomeniki/hrastovlje.html