V Sv. Antonu je bila v nedeljo, 6. oktobra 2013 slovesnost v spomin na
žrtve nemške požigalske ofenzive 2. oktobra 1943. Slavnostni govornik Janko Sever, predsednik Pokrajinskega sveta ZZB za južno Primorsko je povedal:
Nekdaj, so naši zavedni predniki »z bolestjo v sebe zaprli svoje ponižanje, svoje gorje«.
Več kot
dvajset let je pod hudim terorjem fašizma, v srcih naših, rojakov klilo domače
istrsko domoljubno seme svobode, čvrsto in neuničljivo. Seme, ki se je kalilo
na naši domači, rodni zemlji, prepojeno s solzami naših mater in krvjo njenih
otrok, ki so morali umirati samo zato, ker so ljubili svojo domovino, svoje
tovariše, ker so hoteli govoriti jezik svoje none, ker so bili preponosni na
svoje korenine, da bi se pustili potujčiti, ker so hoteli biti sami gospodarji
na svoji domačiji.
Dolgo, zelo
dolgo so naši očetje in matere strtih src, solznih oči, neznosnega trpljenja,
toda polni vere v svojo istrsko žilavost, krvaveli za svobodo. In konec poletja
pred sedemdesetimi leti je v naši Istri planil vseljudski »presilen vihar, ki
je pognal žar novega dneva tja do poslednjih primorskih domov«. Vstala je
Primorska. Zadihala svobodo.
Naši krajani
vseh Istrskih vasi so z nepopisnim navdušenjem sprejeli vest, da je fašizem
premagan, da so spet sami gospodar na svoji zemlji. Veselili so se tudi
sporočila vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte, ki je dober teden po
kapitulaciji Italije proglasil priključitev slovenskega Primorja svobodni in
združeni Sloveniji.
Toda
nacistični orel je še enkrat zasadil svoje krvave kremplje v našo Istro.
Podivjal je, ko so partizanske »strojnice zapele svojo domoljubno pesem, ko je
zrak pretreslo grmenje topov«. 50.000 nemških krvnikov je skupaj s fašisti
poslal požigati naše skromne kamnite domačije, pobijati nemočne ženske,
nebogljene starčke, nedolžne otroke. Skupaj je pomoril 200 naših rojakov. In
zopet so se matere ovile v črnino in spet so se orosile oči. Samo tu, na spomeniku
v Sv. Antonu je vklesano 64 imen. Imen, ki povedo več kot vsaka še tako
leporečna beseda.
Ti domači
fantje in dekleta, možje in žene so se zavestno uprli fašistični sekiri, ki je
sekala naše rodne korenine, ki je mrcvarila naše mlade cvetove domoljubja. Ti
naši zavedni partizani, ki so branili svoj narod pred podivjanim kljukastim
križem, so nosili na kapah svojo petokrako zvezdo. Zvezdo upanja na svobodo.
Zvezdo, ki je rdeča zaradi krvi, ki je tekla po domači zemlji, svetla zardi
solza, ki so jih točile objokane matere. To je naša zvezda, ki je simbol upor
proti terorju fašistične sekire in nacističnega kljukastega križa. Imeli smo jo
tudi v naši zastavi, tako, kot jo imajo še danes drugi demokratični narodi.
V dneh
osamosvajanja Slovenije, ko smo ponovno morali prijeti za puške, da smo ubranili
našo suverenost, našo novo Slovensko državo, so prav to, rdečo zvezdo, nosili
naši miličniki, naši teritorialci.
Kmalu po
končani vojni za Slovenijo pa so nekateri nerazumniki brutalno in barbarsko,
prav to zvezdo, odtrgali iz zadružnega doma tu v Sv. Antonu in jo kot v posmeh
obesili pred hišo našemu domoljubu. Spoštovanja niso imeli niti do svojih
pokojnih vaščanov na pokopališču. Tudi tam so oskrunili spomenik na katerem jih
je motila rdeča zvezdo.
Da! Tako so
si nekateri predstavljali demokracijo. Ali je res naša zvezda, zvezda naših
partizanov kriva, da danes živimo v državi, v kateri so ljudje lačni, brez
zaposlitve. V državi kjer je vse manj sociale, kjer smo priča pohlepu, kraji
našega nekdanjega premoženja, korupciji in vse večji bedi. Ne! To, nam ni
zakrivila zvezda ampak tisti, ki so nas v to pripeljali.
Ne smemo
pozabiti preteklosti, ker je to naša identiteta, naša zgodovina, naš ponos, naš
dolg do junakov, ki so dali življenja za svojo domovino. Toda gledati moramo v
prihodnost in poskrbeti za sedanjost, da bo bodočnost naših rodov ostala
slovenska. Tako kot so naši predniki, naši partizani, naše skrbne, večkrat
objokane matere, naši ponosni in čvrsti istrski možje, znali poskrbeli za prihodnost
svojih rodov.
Naš mladi rod
mora poznati preteklost, ki mu je dala lastno državo, svobodo in samostojnost,
za kar so morali naši očetje, matere nonoti in none plačali z velikim krvnim
davkom. Poznati jo mora zato, da bo znal pravilno ravnati ob vsaki najmanjši
nevarnosti, ki bi zasejala seme nacizma ali fašizma, zla, ki se ga prepozna
šele takrat, ko začne svojo nečloveško agresivno politiko uveljavljati s silo,
ki ne pozna drugačnosti, ki ne dovoli lastnega svobodnega mišljenja. Naš mladi
rod mora vedeti in razumeti kaj je tovarištvo, kaj je solidarnosti in kaj
enakopravnost. Zavedati se morajo kakšno nevarnost prinaša liberalistični
kapitalizem, pohlep, nepravičnost, izkoriščanje nemočnih, izkoriščanje oblasti.
Ravno take razmere kaj hitro rodijo tako fašizem, kot nacizem.
Danes, smo
priča razpadu socialnih pravic, neenakopravnega odločanja o skupni prihodnosti,
kraji našega skupnega premoženja, ki smo ga po vojni ustvarjali z dobrodelnim
brezplačnim delom sami, ki smo ga ustvarili s samoprispevkom in lastnim
odrekanjem. Današnja demokracija služi samo še liberalnemu kapitalizmu,
oderuškemu globalizmu in samoizbrancem, da v imenu naroda pišejo zakone, ki
jemlje revnemu, da ima bogataš še več, ki jemljejo osnovne človekove pravice do
spodobnega življenja, da bi njihovo življenje bilo še bolj razkošno.
Danes ko mora
naš priden delavec in marljiv kmet plačevati visoke davke, da lahko birokrati
brez kakršnekoli odgovornosti pišejo nove in nove predpise, ki nam jemljejo
svobodo, nas zganjajo v vrste pred birokratska okna in vnašajo med ljudi
prepire in strah samo za to, da bi lažje vladali.
Zato, lahko
ponosni na naše prednike povemo, jasno in brezkompromisno, de je tu naša
zemlja, naša domovina, naša Istra, da smo še tu in tu bomo tudi ostali. Za
vedno. Ostali bomo tu zato, ker v naših žilah teče kri naših rodov, ki so imeli
radi to domovino tako kot jo imamo radi danes mi.
Z vrednotami
naših domoljubov bomo vzgajali naše potomce, da bodo vedeli in razumeli kako
hudo je s silo vzete pravice pridobiti nazaj, kako hudo se je na svoji zemlji
boriti za svoje pravice.
Naj ne
izkrivljajo zgodovine in omadežujejo borce, partizane in njihovo rdečo zvezdo,
naj ne poveličujejo izdajalce zaradi katerih je velikokrat v nečloveških mukah
umrlo mlado življenje domoljuba.
Ne dopustimo,
da se bomo morali spet boriti za svobodo, ne dopustimo, da bomo morali
postavljati nove spomenike in na spomenike klesati nova imena naših bratov
naših sester.
In tako kot
nam sporoča naša »Primorska himna«, korakajmo naprej v nov boljši čas z
dvignjeno glavo, čeprav smo morali skozi ponižanja in trpljenja v borbo za
zmago, da smo našli svoj pravi obraz. Ohranimo, ta ponosen in tovariški obraz,
ki naj se brez strahu zoperstavi vsakemu nasilju, vsaki krivici. Samozavesten obraz,
vreden zaupanja. Obraz, ki se zna boriti za pravico svojega naroda. Tak obraz
morajo nositi tudi naši bodoči istrski rodovi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar