ponedeljek, 7. oktober 2013

Komemoracija ob 70. obletnici nemške ofenzive 

V Sv. Antonu je bila v nedeljo, 6. oktobra 2013 slovesnost v spomin na 
žrtve nemške požigalske ofenzive 2. oktobra 1943. Slavnostni govornik Janko Sever, predsednik Pokrajinskega sveta ZZB za južno Primorsko je povedal:
 
Nekdaj, so naši zavedni predniki »z bolestjo v sebe zaprli svoje ponižanje, svoje gorje«.

Več kot dvajset let je pod hudim terorjem fašizma, v srcih naših, rojakov klilo domače istrsko domoljubno seme svobode, čvrsto in neuničljivo. Seme, ki se je kalilo na naši domači, rodni zemlji, prepojeno s solzami naših mater in krvjo njenih otrok, ki so morali umirati samo zato, ker so ljubili svojo domovino, svoje tovariše, ker so hoteli govoriti jezik svoje none, ker so bili preponosni na svoje korenine, da bi se pustili potujčiti, ker so hoteli biti sami gospodarji na svoji domačiji.


Dolgo, zelo dolgo so naši očetje in matere strtih src, solznih oči, neznosnega trpljenja, toda polni vere v svojo istrsko žilavost, krvaveli za svobodo. In konec poletja pred sedemdesetimi leti je v naši Istri planil vseljudski »presilen vihar, ki je pognal žar novega dneva tja do poslednjih primorskih domov«. Vstala je Primorska. Zadihala svobodo.

Naši krajani vseh Istrskih vasi so z nepopisnim navdušenjem sprejeli vest, da je fašizem premagan, da so spet sami gospodar na svoji zemlji. Veselili so se tudi sporočila vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte, ki je dober teden po kapitulaciji Italije proglasil priključitev slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji.

Toda nacistični orel je še enkrat zasadil svoje krvave kremplje v našo Istro. Podivjal je, ko so partizanske »strojnice zapele svojo domoljubno pesem, ko je zrak pretreslo grmenje topov«. 50.000 nemških krvnikov je skupaj s fašisti poslal požigati naše skromne kamnite domačije, pobijati nemočne ženske, nebogljene starčke, nedolžne otroke. Skupaj je pomoril 200 naših rojakov. In zopet so se matere ovile v črnino in spet so se orosile oči. Samo tu, na spomeniku v Sv. Antonu je vklesano 64 imen. Imen, ki povedo več kot vsaka še tako leporečna beseda.

Ti domači fantje in dekleta, možje in žene so se zavestno uprli fašistični sekiri, ki je sekala naše rodne korenine, ki je mrcvarila naše mlade cvetove domoljubja. Ti naši zavedni partizani, ki so branili svoj narod pred podivjanim kljukastim križem, so nosili na kapah svojo petokrako zvezdo. Zvezdo upanja na svobodo. Zvezdo, ki je rdeča zaradi krvi, ki je tekla po domači zemlji, svetla zardi solza, ki so jih točile objokane matere. To je naša zvezda, ki je simbol upor proti terorju fašistične sekire in nacističnega kljukastega križa. Imeli smo jo tudi v naši zastavi, tako, kot jo imajo še danes drugi demokratični narodi.

V dneh osamosvajanja Slovenije, ko smo ponovno morali prijeti za puške, da smo ubranili našo suverenost, našo novo Slovensko državo, so prav to, rdečo zvezdo, nosili naši miličniki, naši teritorialci.

Kmalu po končani vojni za Slovenijo pa so nekateri nerazumniki brutalno in barbarsko, prav to zvezdo, odtrgali iz zadružnega doma tu v Sv. Antonu in jo kot v posmeh obesili pred hišo našemu domoljubu. Spoštovanja niso imeli niti do svojih pokojnih vaščanov na pokopališču. Tudi tam so oskrunili spomenik na katerem jih je motila rdeča zvezdo.

Da! Tako so si nekateri predstavljali demokracijo. Ali je res naša zvezda, zvezda naših partizanov kriva, da danes živimo v državi, v kateri so ljudje lačni, brez zaposlitve. V državi kjer je vse manj sociale, kjer smo priča pohlepu, kraji našega nekdanjega premoženja, korupciji in vse večji bedi. Ne! To, nam ni zakrivila zvezda ampak tisti, ki so nas v to pripeljali.

Ne smemo pozabiti preteklosti, ker je to naša identiteta, naša zgodovina, naš ponos, naš dolg do junakov, ki so dali življenja za svojo domovino. Toda gledati moramo v prihodnost in poskrbeti za sedanjost, da bo bodočnost naših rodov ostala slovenska. Tako kot so naši predniki, naši partizani, naše skrbne, večkrat objokane matere, naši ponosni in čvrsti istrski možje, znali poskrbeli za prihodnost svojih rodov.

Naš mladi rod mora poznati preteklost, ki mu je dala lastno državo, svobodo in samostojnost, za kar so morali naši očetje, matere nonoti in none plačali z velikim krvnim davkom. Poznati jo mora zato, da bo znal pravilno ravnati ob vsaki najmanjši nevarnosti, ki bi zasejala seme nacizma ali fašizma, zla, ki se ga prepozna šele takrat, ko začne svojo nečloveško agresivno politiko uveljavljati s silo, ki ne pozna drugačnosti, ki ne dovoli lastnega svobodnega mišljenja. Naš mladi rod mora vedeti in razumeti kaj je tovarištvo, kaj je solidarnosti in kaj enakopravnost. Zavedati se morajo kakšno nevarnost prinaša liberalistični kapitalizem, pohlep, nepravičnost, izkoriščanje nemočnih, izkoriščanje oblasti. Ravno take razmere kaj hitro rodijo tako fašizem, kot nacizem.

Danes, smo priča razpadu socialnih pravic, neenakopravnega odločanja o skupni prihodnosti, kraji našega skupnega premoženja, ki smo ga po vojni ustvarjali z dobrodelnim brezplačnim delom sami, ki smo ga ustvarili s samoprispevkom in lastnim odrekanjem. Današnja demokracija služi samo še liberalnemu kapitalizmu, oderuškemu globalizmu in samoizbrancem, da v imenu naroda pišejo zakone, ki jemlje revnemu, da ima bogataš še več, ki jemljejo osnovne človekove pravice do spodobnega življenja, da bi njihovo življenje bilo še bolj razkošno.

Danes ko mora naš priden delavec in marljiv kmet plačevati visoke davke, da lahko birokrati brez kakršnekoli odgovornosti pišejo nove in nove predpise, ki nam jemljejo svobodo, nas zganjajo v vrste pred birokratska okna in vnašajo med ljudi prepire in strah samo za to, da bi lažje vladali.

Zato, lahko ponosni na naše prednike povemo, jasno in brezkompromisno, de je tu naša zemlja, naša domovina, naša Istra, da smo še tu in tu bomo tudi ostali. Za vedno. Ostali bomo tu zato, ker v naših žilah teče kri naših rodov, ki so imeli radi to domovino tako kot jo imamo radi danes mi.

Z vrednotami naših domoljubov bomo vzgajali naše potomce, da bodo vedeli in razumeli kako hudo je s silo vzete pravice pridobiti nazaj, kako hudo se je na svoji zemlji boriti za svoje pravice.

Naj ne izkrivljajo zgodovine in omadežujejo borce, partizane in njihovo rdečo zvezdo, naj ne poveličujejo izdajalce zaradi katerih je velikokrat v nečloveških mukah umrlo mlado življenje domoljuba.

Ne dopustimo, da se bomo morali spet boriti za svobodo, ne dopustimo, da bomo morali postavljati nove spomenike in na spomenike klesati nova imena naših bratov naših sester.

In tako kot nam sporoča naša »Primorska himna«, korakajmo naprej v nov boljši čas z dvignjeno glavo, čeprav smo morali skozi ponižanja in trpljenja v borbo za zmago, da smo našli svoj pravi obraz. Ohranimo, ta ponosen in tovariški obraz, ki naj se brez strahu zoperstavi vsakemu nasilju, vsaki krivici. Samozavesten obraz, vreden zaupanja. Obraz, ki se zna boriti za pravico svojega naroda. Tak obraz morajo nositi tudi naši bodoči istrski rodovi.

 Objavila D.L.

Več o spomeniku v Sv. Antonu na: http://www.zb-koper.si/spomeniki/sv-anton.html
 

Ni komentarjev:

Objavite komentar