90 let
Dragice Jerman
Dragica ni pisateljica, tudi ne direktorica ali političarka,
o njej ne pišejo časopisi, se je ne vidi po televiziji, je samo ena skoraj
neznana gospa ali točneje tovarišica izmed nas, ki praznuje častitljivi 90.
rojstni dan. Devetdeset let, posebej njenih, pa nam razkrije marsikaj iz naše
nedavne preteklosti, kar danes nekateri pozabljajo ali pa hočejo izkriviti. To
je njena zgodba:
Rodila se je 23. decembra 1923. leta prejšnjega stoletja v
Mačkoljah, v knjigo so jo zapisali kot Dragomilo Smotlak, doma pa so jo klicali
Dragica. V njenih mladih letih so se imena večkrat spreminjala, Jerman pa je
postala z omožitvijo.
Njena družina »Flekovih« je bila ena izmed trdnih slovenskih
»školov« iz Brega, zato je kljub prepovedi slovenske besede in pesmi zrasla v
zavedno in uporno slovensko dekle. V to jo je prisilila že takratna šola, katere
osnovni cilj je bil poitalijančiti slovenske otroke in jih ob tem pustiti
nevedne, da bodo lahko služkinje in hlapci svoji gospodi. Ona se je ob temu uprla. Kako se ne bi. Smotlaki, Tuli in drugi
Mačkolani so tu obrobju Trsta že leta 1898 ustanovili ”Bralno in pevsko društvo
Primorsko” nato pa še Gospodarsko
društvo, Izobraževalno društvo, Katoliško društvo, Vodno zadrugo in prav pred
vojno še Gospodarsko zadrugo, ki se je ukvarjala z odkupom vina, katerega so
točili v vaški zadružni gostilni. Ta vas
je, tako kot vse na obronku osapske doline, cvetela skupaj s Trstom vse do prve svetovne vojne. Najhuje pa se je za
te kraje začelo šele po vojni, ko so po teh krajih začeli divjati italijanski
nacionalistični škvadristi.
Ob volitvah 15. maja leta 1921 so v tej dolini postavili več
barikad , da bi pred fašisti zaščitili pomembno slovensko volišče v Ospu. Prva
barikada je bila prav v njihovi Vali
pri Križpotu pod Mačkoljami. Med temi, ki so s kamni in orožjem branili svoje
vasi in volilne glasove, je bil tudi njen oče Anton Smotlak. Tu na barikadah
proti fašizmu je padla tudi prva žrtev v Evropi, Andrej Žerjul iz Gabrovice. Po
posredovanju večje enote redne italijanske vojske, so se vaščani umaknili,
fašisti pa so noreli po vaseh. V Ospu so pretepli mladega Andreja Vodopivca, da
je nato v bolnišnici umrl, župnika Franca Malalana, ki je branil volilno
skrinjico, pa ustrelili v nogo, nato pa so v Mačkoljah požgali nekaj hiš.
Fašisti iz sosednjih Milj so si dobro zapomnili ljudi na barikadah, v
naslednjih dneh pa jih ob svojih novih pohodih več ujeli, jih sredi vasi zavezali na klop, pretepli in
nato prisilili, da so pili ricinusovo olje, ko pa je to opravilo svoje, so jih
umazane z vrvjo vodili po vaseh, v posmeh in svarilo. Ta usoda bi doletela tudi
Dragičinega očeta, če ne bi skupaj z
nekaterimi drugimi takoj zbežal v Jugoslavijo. V Mariboru je ostal dobro leto, nato
pa se je vrnil domov k družini. Fašisti pa na njega niso nikoli pozabili, in
tudi ne na njegove starejše sinove, saj so bili pogosto v zaporih, najmanj za
prvi maj, ko se je v teh krajih s postavljanjem mlajev na prvo nedeljo
praznovalo tako delavski praznik kot tudi stare slovanske običaje. Barikade in
žrtve v Osapski dolini so manj znane, saj se je to burno dogajanje in skorajda
splošni odpor fašizmu v Kopru »zožil« samo na Marežganski upor.
Ob poitalijančevanju imen Dragici še kot dojenčku slučajno
niso uspeli spremeniti njenega pravega slovenskega imena Dragomila, saj je
takrat župnik Malalan zadržal rojstno knjigo v farovžu, so jo pa kasneje v
italijanski šoli klicali Carla. Kljub temu, da te šole ni marala, se je tako
kot večina otrok zelo rada na skrivaj učila slovensko v farovžu, kjer je župnik
Malalan poskrbel za dopolnilno učenje materinega jezika in slovenskih pesmi. Po
razpadu fašistične Italije, pa so v Mačkoljah tudi njo izbrali za partizansko
učiteljico.
Mačkolje so ob ofenzivi 2. oktobra doživele drugi požig
vasi, zgorelo je 58 hiš, med temi tudi dve Flekovi poslopji, a vas je kljub
temu, ali pa prav zaradi tega, postala še bolj uporna. Dragica pa je bila zelo
bistro in korajžno dekle, tako da so kmalu opazili, da je »za našo stvar« bolj
koristna kot kurirka in partizanska obveščevalka. Vključena je bila v zelo
pomembno skupino kurirk, ki so povezovale Trst preko Domja in Socerba s Krasom,
vse dokler jih Nemci leta 1944 niso odkrili.
Nekega lepega poletnega dne so Nemci s svojimi
kolaboracionisti obkolili Mačkolje, Prebeneg in Socerb, da bi lahko zajeli to
skupino mladih, v večini še mladoletnih deklet. Dragici in še nekaterim je
uspelo zbežati, zaprli so pa njihove bližnje in jih izsiljevali, da se predajo,
izredno dolga zgodba in srečna naključja pa so botrovala, da so njeni kljub zaslišanjem
in zaporom preživeli. Njo je rešilo nekaj srečnih naključij, med temi tudi spreminjanje
imena. Nemci so iskali neko Dragico, ona pa je na svojem dokumentu imela
zapisano Dragomila, fašisti so jo poznali kot Carlo ali Carleto, partizanski
aktivisti pa kot Savico. Po krajšem skrivanju se je rešila z begom k
partizanom, v znamenito Gradnikovo
brigado, kjer je še najprej opravljala kurirske in obveščevalne naloge. Pet
njenih tovarišic iz Prebenega, ki so jih takrat dobili ali so se predale, da bi
rešile sorodnike, so Nemci, skupaj s še tremi mladimi kurirkami iz drugih vasi,
po ustrahovanjih in mučenjih ustrelili na openskem strelišču 29. avgusta 1944.
Veliko so žrtvovale te slovenske vasi okrog Trsta – poglejte si njihove
spomenike, za katere kljub vsej politični propagandi in izkrivljanju zgodovine
še vedno s ponosom skrbijo. Na spomenikih pa žal ni zapisano, kaj vse so ti
ljudje doživeli in zakaj.
Po koncu vojne je Dragica šla v posebno politično šolo, ki
je bila v nekem hotelu v Opatiji, pa ne na šolanje, ampak delat kot pomožno
osebje. Po ustanovitvi STO se je šola premikanjem mej, preselila v Strunjan, po
znanem informbiroju, oz. Titovem uporu Stalinu, pa je večina slušateljev šole
iz Cone A zbežala domov, in šolo so najbrž tudi zaradi tega kmalu zaprli.
Dragica se je tu na šoli spoznala z zaščitnikom Romanom
Jermanom, ki je skrbel za varnost. Po zaprtju šole se z njim preselila v Koper
in ustvarila družino. Romana so vsi poznali, pa ne samo zaradi brazgotin na
obrazu in rokah, ki jih je dobil v partizanih, ampak kot prijaznega inkasanta
koprskega elektrodistribucijskega podjetja. Oba sta bila priljubljena in sta
skupaj s hčerkama živela srečno življenje, vsaj dokler bolezen ni pobrala
njenega moža.
Tudi sedaj, ko zaradi devetih križev na ramenih, gre po
stopnicah vedno težje, pa se po »škalah« do pritličja še vedno potrudi: »Sprehajati
se ne morem več dosti, a rada koga srečam in poklepetam,« mi je rekla ob
nedavnem obisku.
Dragici želim, da bi se na koprskih ulicah še dolgo
srečevali – vedno z vedrim obrazom in veselim pozdravom, pa da bi poklepetali o
čem lepem, ne samo o tem grdem, kar nam danes vedno bolj zastira pogled na
preteklost in prihodnost.
Miloš Ivančič
Priložena fotografija: Dragica ob začetku druge svetovne
vojne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar