Rižarna 2014

Danes, 26.1.2014, na predvečer svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta, smo se v Trstu udeležili tradicionalne Baklade za spomin, mir in sožitje. Organizator:
Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. Sprevod z baklami je krenil ob 17,30 izpred stadiona Grezar po ulici Valmaura proti nekdanjemu koncentracijskemu taborišču Rižarna. S seboj smo prinesli en cvet v poklon žrtvam. Pevski zbor je zapel nekaj pesmi in pred odhodom smo si ogledali tudi razstavo o taborišču. Objavil: Guido Bertok

Govor županje Fulvie Premolin

 

RIŽARNA 27.01.2014

 

Spoštovani predstavniki civilnih, vojaških in verskih oblasti, dragi državljani!

 

V veliko čast mi je in z ganjenostjo prinašam pozdrav v imenu kolegov županov in skupnosti, ki jo zastopamo, tu, v tržaški Rižarni, v tem posebnem zgodovinskem okviru, v kraju strašnih grozodejstev in bolečih spominov. Zbrali smo se v tišini znotraj državnega spomenika, da se spomnimo tistih žalostnih dogodkov, ki so globoko zaznamovali naše ljudi: Jude, Slovence, Hrvate, Italijane... Teh dogodkov ne smemo nikoli pozabiti, vsi se moramo odločno zavzeti, da se ne bi spustil zastor pozabe nad nasiljem in krutostjo nacifašističnega režima.

In čeprav po eni strani s to spominsko proslavo podoživljamo bolečino zaradi izgube tolikih življenj in v tesnobi ponovno v duši oživljamo surovosti, deportacije, mučenja, se po drugi strani ne moremo izogniti dolžnosti, da vsega tega ne pozabimo.

Resnice ni mogoče nikoli zamolčati; svoboda iskanja resnice, raznolikost mnenj, soočenje med različnimi pogledi so moč demokracije, ki se zoperstavlja enoličnosti mišljenja nacifašistične ideologije. V tistih letih ni bilo svobode izražanja in raziskovanja. Naši ljudje, različnih narodnosti, ki živijo na meji treh velikih zgodovinsko/kulturnih območij, so postali, kot mnogi drugi, žrtev zatiranja in bili s silo podvrženi nori zamisli o neki abstraktni višji naciji in višji rasi. Kdor je danes tu, je tu po svoji lastni volji in se lahko svobodno pogovarja ter skuša razumeti meje in slabosti tistega časa. To nam omogoča, da začrtamo novo pot bodočim rodovom; nikakor pa ni lahka naloga, še posebno v teh trdih in “hudobnih” časih izredno globoke gospodarske krize, ki zaenkrat ne kaže znakov izboljšanja. Za veliko mladih je delo skoraj brezupna nada; a obenem si le s težavo predstavljamo, kaj je pomenilo imeti dvajset let med fašistično strahovlado, od požiga Narodnega doma leta 1920, do razglasitve rasnih zakonov leta 1938 in potem do vojne in med njo. Danes v strahu sledimo nihanju borze in obrestnih mer in se v svoji negotovosti bojimo, da bi lahko vse izgubili. Tisti fantje pa so takrat imeli 20 let in usojeno jim je bilo, da hitro odrastejo, mogoče prehitro. Pogumni in borbeni, kdo bi lahko rekel nekoliko zmedeni, a popolnoma jasno jim je bilo, da se v fašistični vladi ne prepoznavajo in da nacistov na svoji zemlji nočejo. To je bila enostavna stvar, ki so jo razumeli in iz te so izšle še druge pomembne vrednote, ki jih še danes glasno in s ponosom izgovarjamo: Ustava, Svoboda, Sožitje, Spoštovanje, Solidarnost. Te besede moramo zapisovati z veliko začetnico, tako kot se zapisujejo vse važne stvari.

Danes se spominjamo dogodkov, ki so pred mnogimi leti pretresli tukajšnjo skupnost, kot na žalost tudi veliko drugih skupnosti, življenja tisočih ljudi so bila uničena, neizbrisno so bila zaznamovana, spomnimo se tega, ob tem Dnevu Spomina! Zamislite si tiste tragedije, pomislite na tista življenja, na tiste kraje, na celo vrsto težav in pomanjkanja, ki niso dopuščale nobene življenjske perspektive.

Tisti čas je daleč, posebno za današnji življenjski ritem, ki se v celoti pokorava sedanjosti, zahtevi po vsemu in takoj. Nekateri bi se lahko vprašali: zakaj bi se še morali spominjati, po tolikem času?

Mnogo je odgovorov na to vprašanje, najenostavnejši pa je: oni sami zahtevajo to od nas, njihova imena, žrtve, ki kričijo iz nagrobnih kamnov, spomenikov in ki jih včasih v tem oglušujočem hrupu preslišimo.

Kateri je torej smisel spominske prireditve, pomen, ki naj ga damo sicer žalostnemu in časovno oddaljenemu dogodku, ki ga v spominih le s težavo prikličemo?

Odgovor ni toliko, oziroma ni samo v tem, da poskušamo najti pravilen in resničen prikaz takratnih dejstev, ter razloge zakaj je do njih prišlo, a odgovor in obrazložitev najdemo predvsem pri prebiranju zgodb iz tistih let, ki so za mnoge nerazumljive; zgodb prekinjenih, ranjenih življenj, ki so jih uničili nerazložljivi in nečloveški dogodki.

Zato je potrebno, da se vsi zavzamemo in skrbimo, da se zgodovinski spomin te skupnosti ohrani in varuje, da se trenutki, ki so zaznamovali njeno zgodovino ne izgubijo in da se sprejme simbole, ki postanejo - ko jih sprejmemo, spoštujemo in čutimo za svoje - zanesljiva sinteza tistega dela zgodovine, ki priča o občutkih in  zgodovinskem spominu in zase zahteva spoštovanje in hvaležnost, lahko pa tudi vpliva na naše ravnanje in mišljenje in vliva upanje v vsakega izmed nas. Ta je pomen današnje slovesnosti, ki ga moramo varovati in hraniti v naših srcih in v vsakdanjem pričevanju, sedaj in vedno.

Tržaška Rižarna, 27. januarja 2014

Županja prof. Fulvia Premolin