torek, 25. marec 2014


PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAHOVEM

Skupščina koprskega Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov je 26. marca obravnavala tudi napovedano postavitev spomenika domačim izdajalcem in kolaboracionistom nacističnih agresorjev v Grahovem pri Cerknici. Obsodila je poveličevanje pripadnikov enot waffen SS, ki so bile na Nueremberškem procesu priznane za zločinske, in njihovo poimenovanje za »slovensko narodno vojsko.  Skupščina meni, da sodi omenjena postavitev spomenika v okvir širšega načrta prikrajanja zgodovine političnim potrebam slovenske desnice. Ta se skuša s preusmerjanjem pozornost od gospodarskih razmer k ideološki hajki oprati neposredne odgovornosti za  katastrofalen gospodarski položaj Slovenije.
Skupščina poziva državne organe, predsednika države, vlado in sodno vejo oblasti, naj glede spomenika v Grahovem ukrepajo skladno z lastnimi pristojnostmi in s tem preprečijo poveličevanje nacifašizma na Slovenskem.
Skupščina obenem ponovno poziva poslance v državnem zboru, naj obnovijo pobudo za dopolnitev preambule k slovenski ustavi z ugotovitvijo, »da smo Slovenci v večstoletnem prizadevanju izoblikovali svojo jezikovno, narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost z antifašističnim narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem«.


Poziv  Združenje borcev za vrednote NOB Cerknica k podpisu peticije:

 
 

S peticijo želimo vplivati na organe slovenske države, da končno ukrepa skladno s svojimi pristojnostmi. Predlagatelji peticije menimo, da Evropska skupnost in slovenska država  temeljita na 9. maju – dnevu zmage antifašističnega zavezništva.

Otvoritev spomenika v Grahovem je predvidena za 6. april, katerega pomen nam je iz zgodovine dobro znan. Ker je navedeni datum pred nami vas naprošamo, da strnemo svoje vrste in maksimalno hitro zberemo s skupnimi močmi čim večje število podpisov. Učinki zbranih podpisov peticije bodo neposredno vplivali na podobne poizkuse obeleževanja dogodkov  nacističnih, fašističnih, domobranskih in drugih izdajalskih enot.

Dodatne informacije:  Miro Mlinar, Združenje za vrednote NOB Cerknica,  tel. 031 636 090.

Zbrane podpise prosimo, da dostavite na naslov združenja ali po elektronski pošti  zbcerknica@volja.net   .

 

Peticijo lahko podpišete tu http://www.pravapeticija.com/grahovo

ali na sedežu vašega občinskega združenja.

 

PETICIJA


Spodaj podpisani državljani in državljanke Republike Slovenije smo z zgroženostjo prebrali v Mladini, št,.12 z dne 21. marec 2014 napis, ki bo na spominskem obeležju v Grahovem pri Cerknici z naslednjim besedilom: »Na tem kraju so leta gospodovega 1943 posadko domobrancev slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli.« Za obuditev zgodovinskega spomina navajamo, da sta domobransko postojanko napadli Tomšičeva in Šercerjeva brigada, ki sta bili sestavni del XIV. divizije NOV in POS in zavezniških sil. Vlogo in pomen domobranske postojanke je najbolje pojasnil SS general Ervin Rosener. Ta je bil leta 1946. obsojen na smrt, saj je bila SS po sodbi mednarodnega nurenberškega sodišča razglašena za zločinsko organizacijo. Na slovenski domobranski prisegi 20. aprila 1944 je ta zločinec dejal: »Dne 24. septembra 1943 sem izdal povelje za ustanovitev slovenskega domobranstva. S pomočjo velikonemškega rajha smo vas izvežbali, oblekli in oborožili. Danes ste nastopili prisego, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaško SS in policijo borili za svobodno, čisto Evropo. Sprejemam vas tedaj v borbeno skupnost svojih vojakov in vas tovariši iz slovenskega domobranstva prisrčno pozdravljam. Vaš škof vas je to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka.« 


Glede na dejstvo, da v neposredni okolici stare šole v Grahovem stojijo že tri spominska obeležja (Spomenik žrtvam NOV 1941 -1945, Spominsko obeležje pesniku Francetu Balantiču in spominsko obeležje Tomšičevi in Šercerjevi brigadi) je izdano soglasje Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Ljubljana strokovno sporno. Izdano soglasje je tudi v nasprotju z predhodnimi strokovnimi soglasji, ki jih je navedeni Zavod izdal v predhodnih postopkih za zaščito obstoječih treh spomenikov.
Sam postopek in izdaja soglasja je potekala brez sodelovanja zainteresirane javnosti, predvsem prebivalcev Grahovega in občine Cerknica. Tudi v tem postopku se je pokazalo, da je v naši demokratični družbi  zaskrbljujoča praksa državnih organov in njenih institucij,da celo na  zahteve dela javnosti ne odgovarjajo in jo ignorirajo.
Ker so osrednji slovenski mediji že obvestili širšo javnost o nameravani postavitvi spomenika, je poleg same vsebine napisa je del javnosti še dodatno vznemirilo dejstvo, da je otvoritev predvidena 6. aprila  (na dan napada nacistično – fašističnih sil na takratno državo). Ta se je odziva z velikim nezadovoljstvom, ki se lahko sprevrže v resne družbene nemire in konflikte. Podpisniki peticije si prizadevamo za narodno pomiritev, zato taka spominska obeležja po našem prepričanju ne prispevajo k temu. Dosegajo zgolj razdvajanje in razdor v slovenskem narodu.
Podpisniki/podpisnice  peticije se zavzemamo za demokratično reševanje nastalih razmer in  odločno izrekamo NASPROTOVANJE in odločen NE takemu načinu postavljanja obeležja kolaboraciji in delovanju okupacijskih pomožnih policijskih sil.
Zato
Z A H T E V A M O
·         da Ministrstvo za kulturo in Zavod za varstvo kulturne dediščine ponovno preučijo lastna strokovna stališča o obstoječih spomenikih v Grahovem ter da Ministrstvo za  kulturo sproži razpravo o postavitvi novega spomenika z vključitvijo vse zainteresirane  strokovne in širše družbene javnosti in izda Novi zavezi negativno mnenje za postavitev novega spomenika zaradi njegovega posega na vplivno območje obstoječih spomenikov;
·         da skladno z navedbami strokovnega mnenja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Ljubljana (št.945/2010-PJB z dne 29.12.2010) zahteva od občine Cerknica, da ob opustitv starega objekta šole in igrišč opredeli namen javne površine centralnega dela naselja v Grahovem;
·         da Ministrstvo za kulturo prične z postopki za spremembo in dopolnitev zakonodaje, ki bo preprečevala skrunitev spomeniške dediščine NOB ter postavljanje spominskih obeležij nacističnim in fašističnim enotam na območju RS.

sobota, 22. marec 2014

Strunjan, 21.3.2014, spomin na začetek fašističnega terorja


Na prvi pomladni dan smo počastili spomin na strunjanske otroke, ki so se igrali na pesku in pomahali vlaku, ki je peljal mimo. Nato so skozi okno streli prekinili 2 mladi življenji, 3 so ostali ranjeni in prestrašeni, eden vse življenje invalid. To se je zgodilo že 19. marca 1921 leta, ko so objestni istrski fašisti iz Poreča potovali na zborovanje v Trstu. To ozkotirno železnic, ki so ji naši nonoti rekli Istrijanka, so oni poimenovali Parenzana, za njih pa je bila simbol iredentizma in povezanosti z Italijo. Zanimivo, da so danes skoraj vsi Slovenci prevzeli prav to ime, ki je omadeževano s krvjo otrok.

Ne pozabimo: Prve žrtve fašizma so bili otroci.



Foto: B. Olenik

sobota, 08. marec 2014

Prade 8.3.2014


70 let junaške smrti Elvire Vatovec, kurirke in partizanske učiteljice
Mednarodni dan žena
Odkritje razstave "Ko je umrl moj Oče" Metke in Borisa Gombač

 
Prireditev je vodila Dragica Lipovšek. Prisotne je tudi spomnila, "da je OŠ Elvire Vatovec Prade več kot 40 let nosila ime po partizanski učiteljici ELVIRI VATOVEC, ko ji je bilo to ime v tistih prvih letih samostojne Slovenije odvzeto. Ko so se našli taki, ki so pod krinko prizadevanj za nevtralno šolstvo poskušali izničiti spomin na tiste, ki so najbolj zaslužni, da je tu obstala slovenska beseda. Namesto, da bi bili ponosni na junaško partizansko učiteljico, ki je žrtvovala življenje za slovensko besedo, so jo sklenili zamolčati. Pa se nismo dali. Vztrajnosti tukajšnjega prebivalstva gre zahvala, da se je ime povrnilo. Drugje po Sloveniji, kjer vztrajnosti ni bilo pa temu ni bilo tako. Številni se še živo spominjamo časa, ko je svet Pobegi-Čežarji v sodelovanju z Združenjem borcev in udeležencev NOB Mestne občine Koper ter Krajevnih borčevskih organizacij Bertoki in Pobegi-Čežarji, začel v letu 1997 s prizadevanji za povrnitev odvzetega imena OŠ v Pradah. In uspeli smo. Po štirih letih. Leta 2001 je bila ELVIRA VATOVEC znova v imenu Osnovne šole Prade. In bili smo ponosni! Tudi slavili smo to zmago!"
 
V programu so poleg učencev te osnovne šole nastopili recitatorja Tjaša Ruzier in Igor Rojc, pevka Martina Feri in pianist Aljoša Saksida, slavnostna govornica pa je bila mag. Metka Gombač, avtorica razstave ko je "Ko je umrl moj oče".

 
 
Govor zgodovinarke mag. Metke Gombač:
Elvira  Vatovec, Zora Perello, Alma Vivoda, Rozalija Kos Kocjan, Vera Kalister, Mihaela Škapin, Ljubka Šorli in mnoge druge slovenske in italijanske antifašistične borke, ki so jih okupatorji mučili in nekatere tudi ubili, so bile svetel zgled primorskih žena, ki so se uprle tiranu za ceno svojega življenja. Na Primorskem so jih pobijali v tržaški Rižarni, na Gestapu na trgu Oberdan, v zloglasni Villa Triste, v italijanskih in nemških lagerjih, na delovnih mestih – šolah in uradih. Vse so bile članice množičnega organiziranega odpora, ki je načenjal okupatorsko oblast v naših krajih. Svoja življenja so žrtvovale zaradi zahtev po obujanju socialnih in nacionalnih pravic, ki so jim bile odvzete s silo.
Antifašizem je bilo namreč gibanje, ki je z aktivnim uporom odgovorilo na zlo, ki se je zgrnilo nad naše kraje od leta 1918 dalje. Potem, ko je fašizem zaprl slovenske šole, ukinil slovenski tisk in društva,  prepovedal javno rabo slovenščine in ukinil delavske pravice, so se mnogi moški in ženske iz teh krajev vključili v borbo, da bi Primorsko osvobodili in jo priključili matični domovini. Ob Tigru in komunističnih aktivistih, ki so sodelovali v ilegalni politični borbi, so veliko vlogo odigrale tudi ženske, ki niso zaslužne samo za  gojenje materinega jezika med štirimi stenami in za prenos identitete na naslednje rodove, ampak so bile zaslužne tudi pri ilegalnem delu in pri različnih protifašističnih akcijah. Kot se je takrat izrazil Boris Kidrič, »bi morala zgodovina zapisati, da svobode ni prinesla samo puška partizana, ampak, da jo je prineslo tudi enakovredno delo naše žene«.
Kot vemo so bile ženske že zelo zgodaj vključene v narodnoosvobodilni boj. Od leta 1942 je delovala Antifašistični fronti žena, leto kasneje pa se je v Dobrniču odvijal prvi kongres Slovenske protifašistične ženske zveze. Ta zavest se je hitro širila ne le na zaledje, ampak tudi že v velika urbana središča, kot Trst, Koper, Gorica in druga. Narodnoosvobodilni boj so ljudje sprejemali kot svoj boj, kot boj za narodno in socialno osvoboditev. V ta boj so se organizirano vključevale številne politične aktivistke, borke, obveščevalke, kurirke, učiteljice in organizatorke zbiranja pomoči za partizane, ki so bíle še nek drug boj, in sicer boj za politično emancipacijo in pravice do volilne udeležbe, pravic torej, ki jih že od Avstro - Ogrske do Kraljevine Italije in od Kraljevine Jugoslavije do okupatorskih kvizlinških državnih tvorb, niso bile deležne.
Žensko gibanje je v teh krajih imelo zelo bogato tradicijo. Spomnimo se samo vloge in dela Marice Nadlišek, tržaške pisateljice, javne delavke v Splošnem slovenskem ženskem društvu, prevajalke italijanskih in nemških klasikov. Spomnimo se kulturnih delavk Minke Mankoč, Pavline Pajk, Ivanke Anžič Govekar, Zofke Kvedrove in Pavle Hočevar. Prav slednja je izobrazila Ferdinanda Bidovca in Franca Marušiča, ki sta se kot Tigrovca tako izpostavila, da sta bila ustreljena v Bazovici. Ohranimo torej spomin na te učiteljice, pa na prve zdravnice, kot Eleonore Jenko Groyer, pa na ene od prvih sufražetk, kot Kristine Šuler, pa na prirodoslovko Angelo Piskernik in na mnoge druge, ki so bile na Primorskem, Koroškem, Štajerskem in Kranjskem zaslužne za vzpon slovenskega ženskega gibanja. Ob njih pa je bila še masa narodno zavednih žena, ki so delovale v masovnih slovenskih kulturnih organizacijah v mestih in na podeželju. Izredno številna prosvetna in pevska društva so združevala na stotine mladih in manj mladih žensk, ki so v teh organizacijah krepile svojo narodno zavest, dvigale kulturno raven samih sebe in kasneje tudi članov njihovih družin. Gre za nikdar prekinjeno verigo medgeneracijskih odnosov, kjer so bile ženske nosilke identitete in kulture lastnega naroda. Vsaka je v ta fond dolivala svoje znanje in svojo zavest.
Mlade ženske so se kulturno udejstvovale najprej v pevskih, športnih, karitativnih in gledaliških dejavnostih. Kasneje so po svojih sposobnostih vstopale v družbo, ali kot izobraženke, ali pa kot delavke v industrijskih obratih. Tudi kmečkim ženam je organizirano slovenstvo na Primorskem nudilo veliko možnosti emancipacije. Ves ta aglomerat ni mogel kar tako sprejeti nacionalnega izničenja, ki je prvič zapretilo leta 1918, drugič pa leta 1941. Ženske so namreč že dosegle tako stopnjo, da se je načelno nestrinjanje lahko spremenilo v aktiven odpor. In v to so se tudi vključile. Z vso resnostjo in doslednostjo, ki jo samo ženske premorejo so se vključile v odpor. V teh krajih to ni bilo enostavno. Že za prazen nič, so te lahko poslali v Rižarno ali nemške lagerje. V nacionalno in socialno mešanem Trstu, Kopru, Gorici, je bilo ilegalno delo izredno tvegano. Izdaje in provale so si sledile z neverjetno rednostjo. Najbolj so bile izpostavljene kurirke, ki so vzdrževale zveze na kurirskih postajah. Potem so bile na muhi okupatorjev aktivistke, ki so skrivale vodilne člane narodnoosvobodilnega boja, ki so prihajali v Trst in druga primorska mesta. Križev pot uporniških žena se je v nespornem središču Primorske, Trstu začel pri jezuitih, nadaljeval v Villa Triste ali v gestapovskem zaporu, nato v Rižarni in v Koprskih zaporih, v taboriščih Kostanjevica in Zdravščina, v italijanskih taboriščih Fraschette Alattri in drugih, in nazadnje v nemških koncentracijskih taboriščih, od koder se mnoge niso vrnile. V trpljenju so padale pregrade med moškimi in ženskami, saj so si ženske izborile pravico do emancipacije na bojnem polju. Nekateri so jim to priznali, drugi ne, vendar je bil splošni izplen njihove udeležbe v borbi sprejet in ocenjen kot zelo pozitiven.
Po vojni so ženske svojo politično vidnost uresničile ob volitvah v narodno osvobodilne odbore, v delovanju v odborih  Antifašistične fronte žena, s sodelovanjem v socialnem skrbstvu, s pomočjo invalidom, vojnim sirotam, revežem, na gospodarskem področju. Vprašanje žena je postala oskrba dečjih domov, zavetišč, skrb za sirote in skrb za mater in otroka. Mnoge so postale tudi politično vidne in zelo upoštevane, kot delegatke v raznih zborih in skupščinah. Pri oceni pomena ženskega gibanja pred, med in po narodno osvobodilni vojni, se moramo ob že citirani Kidričevi izjavi, nasloniti še na arhivsko gradivo AFŽ, ki govori o tisočih primerih žrtvovanja žensk za skupno stvar. Po vojni so ostajale travme, žalost mater za mrtvimi sinovi, hčerami in možmi ter podzavesten strah, da se vojna ne bi nikdar ponovila. V verigi trpečih in prizadetih ostaja žensko trpljenje verjetno eno najpristnejših in najmočnejših, kar jih premore človek. Zato naj tudi iz današnjega srečanja izzveni apel, nikdar več vojne, nikdar več diskriminacije, nikdar več nasilja.
Danes tudi Društvo Dobrnič predstavlja tisto združenje, ki povezuje številne žene po Sloveniji. Ohranja in razvija spomine na boj žena za njihove pravice, za emancipacijo, ki so ga že od druge polovice 19. stoletja in v začetku 20. stoletja oblikovale žene v Evropi, Clara Zetkin, Rosa Luxemburg in so se mu pridružile mnoge Slovenke.
Ohranja spomin na udeležbo in delovanje žena v narodnoosvobodilnem boju in skrbi, da se vedenje o vlogi in deležu žena v slovenski zgodovini ne bi pozabilo. Ker se zgodovinski spomin izgubljaje pomembno, da izkušnje naših mam in babic prenašamo naprej, da ne bodo v to krizo otroci in vnuki prišli brez zavesti in vedenja o tem, kakšne bitke je bíl slovenski narod in kakšen je bil delež žena v borbi za osvoboditev in narodov obstoj.


Objavil M.I.






nedelja, 02. marec 2014

Pohod po Vojkovih poteh na Nanos 2014

Danes, dne 2.3.2014 smo se udeležili pohoda po Vojkovih poteh na Nanosu. Pri Abramu smo prižgali svečko pri spomeniku nanoške bitke, ob prihodu v Podnanos pa smo položili venec k spomeniku Janka Premrla Vojka in se spomnili njegovega zadnjega boja. Objavil: Guido Bertok