dogodke 15.5.1921,
Govor Miloša Ivančiča:
Tovarišice in tovariši ,
Drage vaščanke in vaščani prijatelji iz
sosednjih vasi, spoštovani gostje
lepo vas pozdravljam, ne samo kot predstavnik naše organizacije, ampak
tudi kot domačin.
Tu živimo ali še vedno skrbimo za dom svojih prednikov napredni in zavedni Slovenci, pravi primorski
domoljubi, ponosni na svojo zgodovino.
Tu na meji med slovanskim in romanskim svetom smo kljub vojnam in vsem
grozotam, ki so jih doživljali naši predniki, vzdržali 1500 let. Ne samo vzdržali, tu smo že
pred dvesto leti postavili eno prvih slovenskih šol, nato Pevsko in bralno
društvo Domovina, imeli smo več zborov, znano godbo in celo glasbeno šolo, konzumno društvo,
svojo zadrugo, ki je uredila celo dolino v zavidanja vreden vrt, v katerem je
rastel najboljši radič. Naše vino so pili tudi na Dunaju, dokler niso ni prišla
italijanska vojvojska.
Po prvi svetovni vojni, ko so te naše kraje v zahvalo za izdajstvo
dobili Italijani, je tudi to našo vas kmalu obiskala zasedbena vojska. Postrojili
so se prav tu, kjer sedaj stojite vi in začeli dajati glasne pripombe o ščavih
in ščavetah … Naši fantje, so to razumeli, in zapele so »punje«, nato je s tega
zida zadaj začelo leteti še kamenje, vojaki pa so na ukaz oficirja začeli streljati v zrak. Ko se je na te stele zaslišal
odgovor izpod stene, ki ni bil samo odmev, se je vojska umaknila.
Huje pa je bilo ob volitvah 15. maja 1921, ko so slovenska volišča
množično napadli fašisti. V koprski
občini poznamo te krvave dogodke kot Marežganski upor. Fašisti pa niso napadli
samo Marezig, divjali streljali in požigali so glasovnice marsikje, kjer so le
vedeli, da v njihovih volilnih skrinjicah ne bo nobene za njih. Po nepopolnih
podatkih je bilo v Italiji več deset takih napadov in tudi več deset mrtvih. Tak
spopad je bil tudi tu v Ospu.
Sedaj, ko so nam nekateri politiki »gor iz Slovenije« in njihovi mediji
oprali možgane, da naj bi bil fašizem samo nacizem, poboji pa samo holokavst,
ko celo pri nas v Kopru nekateri že pozabljajo,
zakaj je ta praznik in kakšen je njihov zgodovinski pomen, je prav, da obudimo
spomin tudi na te Osapske dogodke. Prav ti razkrivajo bistvo fašizma. »Zakaj pa
je to potrebno?« pravijo nekateri. Zato, da bomo znali razumeti današnje
dogajanje po svetu, tudi Srebrenico, ali Odeso. A se tam ni zgodilo nekaj
podobnega kot se je pred sedemdesetimi leti v sosednji Gabrovici. Fašizem je
živ, le mutiral je in se prilagodil novim razmeram.
Spoštovani!
Dogodki v Osapski dolini ob volitvah leta 1921 so malo znani, Malokdo
ve za barikade, mrtve in ranjene, za prvi požig Mačkol, nato pretepaške pohode,
sojenja in zapore. Kaj se je tu dogajalo ni bilo še raziskano, kar vam bom
povedal pa so meni povedali starejši ljudje..
Na večer
pred volitvami, prav na današnji dan in v tem času, je bil v farovžu, kjer je
bil tudi sedež društva Domovina in njegove organizacije Mladina, krajši skrivni
sestanek, ki sta ga sklicala vaški župnik Franc Malalan in učitelj Alojzij
Pucelj, prisotna je bila tudi moja nona, ki je bila takrat kot hči predsednika
Domovine tudi predsednica Mladine. Ne vem točno, ali so dobili informacijo ali
so zgolj predvidevali, da bodo naslednji dan fašisti iz Milj napadli to volišče.
Malalan je po pogovoru ukazal, da se pri Križpotu, ki je bil takrat zaselek
Ospa, prekoplje cesto oziroma odpre jarek od odvodnjavanja. To so mladinci iz Ospa
in Mačkolj hitro opravili in tam tudi že čez noč postavili stražo. Naslednjega
dne je Malalan po maši še sklical može iz vseh vasi tega volilnega okoliša oz.
župnije in naročil, da postavijo barikade pred vsako svojo vasjo, čeprav je
bilo volišče le v Ospu. Tu so postavili dodatno barikado na tej cesti, ki vodi
proti šoli ali sedanjemu gasilskemu in kulturnemu domu, kjer je bilo volišče.
To kar so
predvidevali se je tudi zgodilo, fašisti so se res odpravili na svoj pohod, a
le do prve barikade pri Križpotu, a čez
niso mogli, začeli so streljati in poslali
po ojačitve, a kmalu je prišla na barikado, na pomoč svoji straži, tudi množica
ljudi iz vseh vasi te doline. Med temi tudi Andrej Žerjul iz Gabrovice, po rodu
pa Prebenežan. Fašisti so ga zadeli, potem ko je pobral kamen in se zravnal, da
bi ga vrgel vanje. Takrat se je razplamtel pravi boj. Slovenci so odgovorili
tudi s strelnim orožjem in napadalci pa so zbežali. Domačini so seveda
pričakovali, da se bodo vrnili in zato so na tej barikadi in tudi novih pred Mačkoljami,
Ospom, Gabrovico in Črnim Kalom stražili celo noč.
Naslednji
dan so se fašisti seveda vrnili, vendar za njimi je prišla še enota redne
vojske. Ljudje tudi teh niso pustili naprej. Ko je njihov oficir duhovniku
Malalanu zajamčili, da bodo samo skrbeli
za red, so barikade odstranili. Za vojaki so seveda v vas prišli tudi fašisti,
ki so takoj začeli iskati volilno skrinjico. Ko so jo našli, jim jo je Malalan
skušal iztrgati iz rok a so proti njemu ustrelili in krogla ga je zadela v
nogo. Nato so fašisti odprli skrinjico in pregledali glasovnice ter jih vse
zažgali, za njih ni bilo niti ene. Tu so ljudje glasovali le za dve stranki, za
JNS - Jugoslovansko narodno stranko ali lipovo vejico, kot so rekli tej stranki,
ki seje na miren način prizadevala za priključitev naših krajev k
Jugoslaviji, in za KPI, ki je med
obubožanimi kmeti in delavci, ki so iskali delo v Trstu imela že veliko članov
tudi tu v Ospu in zlasti Gabovici. Fašisti so se kmalu pobrali iz vasi, a se niso
vrnili v Milje, ampak so po drugi poti odšli v Mačkolje in tam med
divjanjem zažgali tri stanovanjske hiše
in dve gospodarski poslopji.
Drugi dan,
ko v Ospu ni bilo več vojske so se fašisti vrnili z orožniki in takrat se je
začelo pretepanje, pitje olja in nato še aretacije. KO so dobili nekaj ljudi,
ki so jih iskali, so šli v to hišo, privlekli ven dolgo leseno klop, zavezali
enega nanjo, ga pretepli, obrnili, mu zatlačili lijak v usta in nalili z
ricinusovim oljem, saj veste kako to deluje. Nato so te reveže zavezali na vrv
in jih vlekli po vasi. To se ni dogajalo samo v Ospu, ampak tudi drugih
okoliških vaseh. Iz takratnih policijskih zapisnikov in sodnih obravnav se,
lahko razbere, da je bilo iz Ospa in teh okoliških vasi aretiranih in obsojenih
na zaporne kazni več deset ljudi. Med temi, ki so jih odpeljali je bil tudi
Andrej Vodopivec, ki so ga tako hudo pretepli in mučili, da bi izdal še druge,
da je kasneje zaradi posledic umrl v tržaški bolnišnici.
Teror nad
ljudmi v tej in vseh sosednjih se je po prihodu fašistov na oblast samo še
stopnjeval. Prepoved slovenske besede, spreminjane imen in priimkov in ostalo
je še ostalo znano. Duhovnik Franc Malalan, ki je nato še tri fašistične mazače,
ki so hoteli pomazati slovenske napise v cerkvi, oklofutal in kar sam vrgel
ven, je moral v konfinacijo. V vas se je celo priselil nek italijanski fašist,
ki je poskušal organizirati vsaj eno trojko, a mu ni uspelo. Med vojno pa so
nekega dne prišli iz Ljubljane tudi trije domobranci, da bi tu ustanovili svojo
enoto, a so že ponoči neznano kam izginili.
Kljub vsemu je tu v vasi delovala celo partizanska tehnika, partizanska
kuhinja in šivalnica, kurirska in obveščevalna javka, narodnoosvobodilni odbor,
celica komunistične partije, AFŽ, in
druge organizacije.
Nemci, Italijani
in razni njihovi pomočniki so požgali vse okoliške vasi, in vsaka ima več
obeležij , spomenikov ali nepozabljenih grobov. Absurdno, vendar resnično vas
Osp je ena izmed redkih ostala nepožgana, najbrž zato ker se je sem vselila
večja nemška enota, zaradi katere se
Collotti tu ni ustavil. Kljub temu je tu na spomeniku padlim in žrtvam
zapisanih 21 imen, po večini padlih partizanov, med njimi je tudi ime Andreja Vodopivca.
Andrej Žerjul pa ima svoj grob in ploščo v Gabrovici. Na pokopališču pa je še
nagobni kamen z imeni štirih partizanov, ki niso iz teh vasi a so padli ob
osvobajanju te doline oz. Trsta.
Grozno je
bilo, a ljudje so vzdržali, to pa zato, ker so bili enotni, ker so si pomagali,
ker tu ni bilo izdajalcev in ker so vedeli, kaj je domoljubje, kaj je svoboda
in kaj je fašizem.
Še nekaj
podatkov, da bi bolje razumeli ter naše kraje in tisti čas: Andrej Žerjul, prva
žrtev, je bil član KPI, njegov prijatelj Andrej Vodopivec je bil iz zelo verne
družine, mežnarjev sin, duhovnik Malalan je imel brata Rika Malalana, znanega
legendarnega vodjo tržaških komunistov. Njuna sestra, ki je skrbela za oba
brata, in oba enako rada imela, je bila, tako je rekla moja nona, poosebljena
dobrota. Pri njih se je eno leto skrival tudi Virgilij Šček. Tu so se pred
fašisti skrivali tako člani Borbe, kot tudi tržaškega delavskega gibanja. Ljudje
so mi pripovedovali, da so jih ponoči pogosto slišali peti Buči buči morje
Adrijansko. Med domačinkami je bilo več aktivistk, kurirk in članic SKOJA, a so
vse vsako nedeljo skupaj z ostalimi pevci Domovine peli med mašo na cerkvenem
koru .
Zato tu ni
bilo in ni moglo biti nobenega izdajstva, še dvomov v to ne. Pa še to, največ
hrane za partizane je prispeval človek, ki je zato da je ohranil svojo
gospodarsko dejavnost moral postati član fašistične organizacije, in celo sin
priseljenega fašista, ki je odraščal v vzdušju te vasi, je šel v partizane.
Spoštovano
občinstvo.
Po vojni se
je sicer v tej vasi, tako kot tud idrugje, marsikaj spremenilo, še bolj po
slovenski osamosvojitvi, ki so jo nekateri izkoristili tudi za rehabilitacijo
izdajalcev in kolaboracionistov. Mi Primorci pa bodimo še naprej enotni in
ponosni na svoje prednike in tudi na nas same. Ko pa danes poslušate nekatere
naše politike, žal tudi nekatere zgodovinarje in nekatere moje kolege novinarje, ki se lažejo,
natolcujejo in ponovno delijo naš narod, se spomnite na to, kar sem vam povedal
prej o nekdanji enotnosti te vasi.
Odprimo tudi
oči in poglejmo, kje vse se danes skriva tisti mutirani fašizem. Danes se ne
ustrahuje več ljudi z ricinusovim oljem, ampak z množičnimi mediji in strahom pred terorizmom. Današnji dejanski fašizem se
ne kaže več s svastikami in snopom povezanih palic. Če je nekdanji fašizem gradil
na povezanosti snopa, ki mu daje moč, sedanji temelji na razvezanosti
snopa nasprotnikov, razdrobljenosti delavcev, kmetov, intelektualcev in drugih svobodnjakov, na delitvi
ljudi na domačine in priseljence, pripadnike te ali one stranke, tega ali onega
naroda in tudi vere pa celo na neverne in verne. Na ustvarjanju nestrpnosti med
njimi. Njihovi voditelji pa obenem rušijo pravne in moralne norme in se
oklicujejo za edine prave voditelje naroda. Pravijo da danes kradejo in
šenkavajo to državo tujcem tako levi kot desni, spomnite se, da sta se
tudi Mussolini in Hitler izdajala za socialista, slovenski domobranci
pa za edine prave domoljube.
Tovariši,
prijatelji! Ohranimo zdravo pamet in ostanimo enotni in ponosni na naše
prednike.
Slava vsem
žrtvam, tukaj tem na tem našem spomeniku, na pokopališču in širom po deželi ter
vsem svetu, Slava vsem, ki so se borili za svobodo, enakost, pravičnost, boljše čase in dostojanstvo ljudi
… in Smrt
fašizmu
Ni komentarjev:
Objavite komentar