Govor predsednika našega združenja Guida Bertoka
Spoštovani
Na današnji dan pred sedemdesetimi leti je padel eden
najzaslužnejših Istranov v času NOB na našem območju, antifašist, aktivist,
borec, heroj, Vincenc Kocjančič Marko. Prav je, da se ga danes s spoštovanjem
spomnimo in poklonimo njegovemu spominu.
V imenu Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in
veteranov Koper pozdravljam vse prisotne, še posebej njegovega sina Rina, nečaka Rudija in ostale sorodnike.
Vincenc Kocjančič, s partizanskim imenom Marko je bil med
najzaslužnejšimi antifašisti in organizatorji odpora v slovenski Istri. Že od
leta 1930 je deloval z vidnimi antifašisti in komunisti slovenske Istre, ki so
postavili temelje za delovanje v tedanjih razmerah. Omenim naj področno
komunistično konferenco, ki je bila 6. decembra 1930 v Gabrovici, kjer so
organizacijsko in politično razdelili teren na štiri sektorje, ki so tvorili
federal ali zvezo.
V četrti sektor so spadali: Dekani, Škofije, Bertoki,
Korošči (S.Barbara), Pobegi-Čežarji, šmarsko in marežgansko območje. Takrat so
že osnovali strankino tehniko (ciklostil) in Kmetski glas.
V letu 1942 so bile velike aktivnosti za razširitev
osvobodilne fronte. Pri novonastalem Okrožnem komiteju Komunistične partije
Slovenije 11.4.1943 v zaselku Bertoši pri Rižani je bil Vincenc Kocjančič Marko
zadolžen za obveščevalno službo. Takoj za tem so nastali rajonski in terenski
odbori osvobodilne fronte. Devet rajonskih, 34 terenskih ter zaupniki.
Na njegovo pobudo so 10. septembra 1943 ustanovili
čežaranski bataljon, prvo partizansko enoto na tem območju iz domačih borcev.
Takoj za tem pa že 1. istrsko brigado. Omeniti je treba usklajeno akcijo
hrvaških (II.istrska brigada) in domačih partizanov za osvoboditev političnih
zapornikov iz koprskih zaporov 27. septembra 1943. V tej akciji je bil Vincenc
Kocjančič Marko v prvih vrstah. V spremstvu Nazarija Bordona iz Čežarjev in še
enega borca je Vincenc zaukazal vratarju naj mu izroči ključe zaporov. Izročil
mu jih je šele na tretji poziv. Vrata zloglasnih zaporov so se tako odprla.
Politični preganjanci so bili osvobojeni, ogromen plen pa so odpeljali v Lopar
in druga partizanska skladišča. Veselje ob uspešni akciji je trajalo malo časa.
V noči od prvega na drugi oktober 1943 se je začela velika nemška ofenziva, ki
je terjala veliko žrtev med borci in civilnim prebivalstvom. Nemci in fašisti so
zažgali tudi njegovo družinsko hišo v Bertokih v kateri je stanoval z ženo
Rozalijo, hčerko Nerino in sinom Rinom. Z družino se je preselil k bratu
Silvestru v center Bertokov in tudi to hišo so fašisti zažgali, toda kasneje,
ko je delo na terenu ponovno oživelo.
V letu 1944 je nastal Okrožni komite komunistične partije in
okrožni odbor Osvobodilne fronte za južno Primorsko, ki je obsegal območje do
rapalske meje na Postojnskem. Podrejeno temu so od devetih okrajev Osvobodilne
fronte razdelili teren na dva okraja; socerbski in loparski. Vincenc Kocjančič
Marko postane v loparskem okraju načelnik gospodarskega odseka, šestega oktobra
1944 pa so ga izvolili za predsednika. Za podpredsednika so izvolili Otilijo
Dobrinja-Majdo. Devetnajstega decembra 1944 je padel v spopadu s fašisti v hiši
svoje sestre Cilke v Šentomi (Šantomi) Obkoljen od večje skupine fašistov se je
ustrelil. To hrabro dejanje je storil za to, da jim nebi prišel v roke. Vedel
je, da ga čaka mučenje za izdajo svojih tovarišev. Njegovo mesto je prevzel
Turk Viljem Trava iz Sv. Antona. Loparski okraj so spomladi 1945 preimenovali v
Koprskega in tako so bili pripravljeni za prevzem politične in upravne oblasti.
Koper so osvobodili 30. aprila 1945, prvega maja pa je bila na glavnem trgu
velika prvomajska proslava. Tretjega maja se je celoten Okrajni narodno
osvobodilni odbor preselil v stavbo na trgu Brolo (bivši sedež fašistične
organizacije). Tega dne je bila prva njegova seja v Kopru. Tudi ostala mesta v
Istri so bila že svobodna. Pa tudi Trst so osvobodili partizani že prvega maja.
Sklenjeno je bilo obdobje NOB in se je začelo novo življenje v svobodi.
Marko svobode ni dočakal. Tudi njegova dva nečaka ne. Branko
Kocjančič je padel 2. oktobra 1943 v Čežarjih kot borec 1. slovenske istrske
brigade, Marij Kocjančič pa 8.3.1944 v
Ribnici na Dolenjskem kot borec 8. SNOUB Frana Levstika.
S ponosom povem, da Vincenca Kocjančiča nismo nikoli
pozabili. Vedno se ga bomo spomnili kot največjega aktivista
Narodnoosvobodilnega gibanja v slovenski Istri
Prosim delegacijo, da položi cvetje na njegov grob.
Predlagam minuto tišine.
Slava njegovemu spominu.
Bertoki, 19.12.2014
Ni komentarjev:
Objavite komentar