sreda, 7. oktober 2015

SPOMIN NA 2. OKTOBER 1943

Dekani
Dan spomina na to nemško ofenzivo v Istri, v kateri je bilo pobitih več kot 200 ljudi in požgali 55 naselij. so v Dekanih počastili v petek 2. oktobra Najprej v župnijski cerkvi s sveto mašo za vse ustreljene, nato pa nadaljevali s slovesnostjo v kulturnem domu, v kateri so poleg domačega lovskega zbora sodelovali otroci iz tamkajšnjega vrtca in osnovne šole.
V Soboto so pripravili tradicionalni spominski pohod po krožni poti. Nato pogostitev in prikaz veščin domačega gasilskega društva.


Pobegi – Čežarji
Krajevna skupnost in borčevska organizacija Pobegi – Čežarji sta pripravili slovesnost v soboto 3. oktobra 2015 ob 16. uri pred spomenikom padlih.
Nastopili so predšolski in šolski otroci, lovski pevski zbor Dekani in Robert Vatovec bend. Slavnostna govornica pa je bila ravnateljica Osnovne šole Elvira Vatovec iz Prad Franka Pobega Glavina, ki se je spomnila tudi te partizanske učiteljice, po kateri šola nosi ime:
»Če bi Elvira ostala živa, bi jo lahko poznala kot nono ali pranono učencev naše šole. Mlademu dekletu je bila odvzeta vsa prihodnost in vsi izzivi življenja, ki nam jih ponuja naša prelepa Primorska, katere del ste tudi krajani Pobegov-Čežarjev. Južna Primorska, Slovenska Istra je nekaj posebnega. Nikjer na Slovenskem namreč nimajo takega bogastva in raznolikosti kot prav tu, pri nas, kjer zlasti jeseni zorijo oljke, v vinogradih grozdje, v gozdovih kostanj, v sadovnjakih fige, žižole, nešpole, kakiji in še kaj. Spomladi nas obarva brnistra rumeno, jeseni pa ruj v živo rdeče. Čarobnost in skrivnostnost, a sočasno odprtost in domoljubnost, ter iskrenost, poštenost in trdoživost dajejo nam, Istranom, svojevrsten pečat. Taki smo Primorci in te vrednote poudarjamo tudi v šoli, saj prav take ljudi, ki bodo pošteni in ki bodo mislili s svojo glavo, si želimo v naši domovini. Ker gradimo na trdih temeljih zgodovine, nam ni težko. Vaša krajevna skupnost Pobegi-Čežarji je majhna skupnost, toda skupnost v dobesednem pomenu besede, pa naj si bodi takrat, ko skupno raziskujemo vaš kraj, ko smo solidarni z ljudmi v stiski, ko si prizadevamo za čim boljšo vzgojo in izobraževanje vaših otrok, ko preprosto pomagamo sosedu pri kmečkih opravilih, vedno ste pripravljeni priskočiti na pomoč in pomagati.«


Sveti Anton
V Svetem Antonu so ta spomin najprej počastili s pohodom do Pečkov, kjer stoji prenovljen spomenik ustreljenim v NOB, v osrednji proslavi so pa sodelovali Alferija Bržan, Oktet Aljaž in Dragica Lipovšek. Kasneje ob Pohlenovem spomeniku pa učenci OŠ Elvire Vatovec Prade podružnica Sv. Anton, Mepz Brnistra, Godba na pihala Sv. Anton in Nataša Savarin.
Slavnostni govornik podpredsednik koprske organizacije protifašistov in borcev Valter Kodarin je med drugim povedal tudi to:
»Drugi oktober 1943 bo ostal za vselej zabeležen v zgodovinskem spominu Slovenske Istre za kot njen najbolj tragičen dan. Nemška soldateska je skupaj z istrskimi in trža5kimi fašisti, tega dne morila in požigala. Streljali so na pastirje, ki so pasli živino, na matere z otroki, na staro in mlado. Trupla so ležala vsepovsod, pobite pa so pred smrtjo velikokrat tudi zverinsko mudili. V Dekanih so pomorili 9 domačinov, v Črnotičah 11, v Truškah 10, v Trebečah 26... Sv. Anton je bil vključno z bližnjimi zaselki z 28. žrtvami med vasmi, ki so tega dne dale največji krvni davek. .Za temi suhoparnimi številkami je zastrto nepopisno gorje. Materam so pobili sinove,
otrokom starše. Med ljudi sta se vgnezdila strah in groza. Zato so poskrbeli koprski škvadristi, ki so tudi po koncu nemške ofenzive pobijali aktiviste po vaseh.
Narodnoosvobodilno gibanje je bilo v Slovenski Istri po umiku partizanskih enot namreč dolgo brez oborožene zaščite. Slovenska Istra pa kljub izjemno težkim razmeram ni klonila. Odpor se je nadaljeval kljub zelo težkim razmeram. Nadaljeval pa se je tudi strašen krvni davek, ki ga je od naših krajev terjal boj za svobodo. Slovenska Istra je dala zanjo ved kot tisoč petsto življenj in samo sedanja koprska občina 1087. Več kot polovica teh žrtev je padla v bojih na drugih krajih Slovenije in Jugoslavije, saj so istrski borci množično vstopali v prekomorske brigade, zelo veliko pa je pokopanih tudi na Dolenjskem in na Notranjskem, kjer so se borili v vrstah sedmega korpusa.«