BAZOVICA 2013
Kolikokrat že po letu 1945? Od prvega
leta svobode, od leta, ko je bil spomin spet dovoljen! Spomenik iz kamna stoji
na trdih tleh kraške gmajne. Prva leta se mi je zdel kar majhen, sredi ogolele
planjave, čeprav bi se mi zaradi moje otroške pojave moral zdeti velik. Morda
je k temu vtisu pripomogla množica, nepregledna množica ljudi, ki me je
obdajala, morda širjava prostora brez rastlinja. A potem se zdi, kot da je
kamen pomnik z leti rasel in rasel. - Najverjetneje
zato, ker je raslo moje vedenje o vsem, kar se je
z ustreljenimi možmi in ostalimi obsojenci dogajalo – in ob tem moj čustveni
odnos do spomina na hudi čas: podoživljanje
strelov v glavo in srce štirih mož, ki jih je podržavljeno nasilje, državni
teror s posebnim sodiščem prepoznal kot sovražnike, ki ogrožajo novi red črne
vladavine. Vsepovsod v
naših krajih, kjer so že deset let pred
tem divjale bojne škvadre obmejnega fašizma. Zrežirani ustrahovalni procesi: legalizirano nasilje, nestrpnost,
organizirana gonja v časopisju
in na radiu, ki naj poniža in razžali v imenu “patrie” in višje civilizacije
državljane drugega jezika. Absurd reda, ki tepta in fizično likvidira skupnost,
da bi dokazoval svojo moč in pravico do še več moči in nasilja.
A o
tem se razlega na vsaki proslavi, znova in znova govorniki prepričujejo zbrane,
tiste, ki prepričanje že imajo, in ki so prav zaradi zvestobe svojemu
prepričanju vsako leto spet na obrednem bazovskem zboru. Zraven ti potujoči
govorniki ali pristranski komentatorji dodajajo poudarke iz današnjih dni,
izrekajo se o današnjih idealih svobode, o skritih zlih silah, o zarotah, ki da
vodijo v katastrofo, stran od napredka. Da bo treba začeti na čistini, brez
usedlin, žugajo.
Iz približkov in spolitiziranih prenaredkov slediti temu ali onemu razsvetljenemu
vodniku, ki vse vidi v luči
svoje poti do moči in svoje
resnice.
Taki govorniški slamnati ognji pa
zagorijo zaradi očitnega dejstva, da prihajamo vsa ta dolga leta na proslave
ljudje s pobožnostjo v srcu: zakaj bi nam ne solili pameti s pisano šaro besed,
ki so gospodom državnikom, spogledljivim strankarjem in samoljubnim nastopavcem
vsakdanji kruh, medijem pa pripravno besedno
polnilo.
Velikokrat sem doživel na shodih na
bazovski gmajni tesnobo, občutek, da se počne v imenu pietete nekaj nečednega, nekakšno potujčevanje.
Tem bolj, ker mi je drugi tržaški proces, ki je obračunal tudi z našo družino,
določil rojstni kraj v Južni Italiji in sem zato
jemal Bazovico kot nekakšen simbolni kraj svoje ozemljitve. Manipulacijo z
usodo mladih mož, obsojenih na smrtno tišino, sem zato doživljal kot novo
nasilje, nedostojno zlorabo. Je to moja zasebna zgodba?
Mislim, da ne: sam zahajam sem
– tako kot drugi -
da začutim bližino ljudi, da me prevzame trenutek, ko sem od človečnosti enak
med enakimi.
Vem, da ste tudi vi
tu zaradi osebnih spominov in vezi, zaradi
usodnih
družinskih ali osebnih zgodb in podob, ki jih priklicuje ta rodovitna gmajna.
Ki v vas obujajo strah, pogum, upanje in zgroženost, ki se nezadržno vrstijo v
življenju človeka in družbe – in smo zato tu,
da ne zapademo brezčutnosti, omrtvičenosti.
Tisoč znamenj je odtisnjenih na obrazih
vseh generacij, ki se zbirajo ob tem spomeniku. Sto in sto prenašalcev spomina
je, ki jim imena sproti pozabljam in so mi sopotniki in znanci, moje naravno
človeško okolje. Nekateri
zapojejo v zboru, zaigrajo v godbi, drugi nosijo vence in prapore borčevskih
družin, taborniki /skavti stojijo na častni straži, planinci – pohodniki gredo
s pobočja starosvetne Kokoši. In med najzvestejšimi, najraje v zadnjih vrstah
zbranih na proslavi, so obrazi starih mam, osivelih hčera in ovenelih nekdanjih
nevest, in ob njih zdajšnje sestre, deklice, dekleta, žene iz včerajšnjih in
današnjih časov. Tudi obrazi dedov in očetov, bratov in sinov so tam, seveda!
A ženska polovica sveta je še prevečkrat kot nevidna stran meseca, predvsem v
naši zgodovinski zavesti o deležu v odporu sredi hudih hudih časov, zato jo posebej izpostavljam. Spregledovana,
čeprav je bila ženska tedaj
še na poseben način izpostavljena strahu, ponižanju, bolečini, žrtvi: strahu za svoje
najbližje, ki so jim s svojim občutkom za skupni prav in dobro prav one
v družinah kalile značaj, jih pripravljale na upor. In
ki so se potem odevale v črnino žalosti, ko je nasilje poteptalo ali zmaličilo
ideale in njihove nosilce.
Kdo bi znal izmeriti to intimno gorje in
žalost, to osebno moralno stisko mater, žena, sester? Zdelo se jim je
samoumevno, da so se tako odločale, ravnale, vzgajale. Nobenih priznanj in
časti niso pričakovale in zelo redko so jih dočakale. Pa je neznanska škoda, če
to morje nepripoznanega poguma in žalosti, to
sveto vnemo spregledamo – saj je vir izkušenj, moči
in ravnovesja posameznika in skupnosti.
Ta tiha večina hodi na proslave in ji je
spomin na naše žrtve svet! In nas zasebno nagovarja, da ne opustimo teh dejanj,
ki nas kot civilno družbo držijo skupaj,
nam dajejo težo in pomen.
Od teh vezi in obredij rase človeški osebek v osebo, ki se zaveda svoje
odgovornosti in zvestobe za naprej in za nazaj. Rase v človeka s občutljivostjo, sočutjem ...
Zato Bazovica: kot človeška potreba po
vrtu spomina, ki ga je treba rahljati in vanj vedno znova sejati, saditi,
negovati: da bo cvet in sad v veselje in prid. Da bodo izročilo, jezik, duhovna
dediščina in etični čut v ponos in samozavest. V zavetje pred burjo in neurji,
ki se od časa do časa razdivjajo med posamezniki, med družbenimi skupinami in
skupnostmi, med narodi, državami, kulturnimi celinami sveta. Ker je treba s tem
pridelkom spomina obvladati agresivnost, ki je zakoreninjena v genetskem
spominu človeštva, v vseh nas.
Ker je treba obrambne reflekse do nasilja, nestrpnosti, uničevalnega gona, ki
so vgrajeni v našo dedno zasnovo, krepiti. In
razvijati obenem prostodušno veselje, ki ga ima
človek ob jemanju in dajanju v svoje okolje. Z darom dobre besede, s prijazno
gesto, z zaupljivo dlanjo do druge dlani, sosedove. Ki nam prinaša v zameno druge zeli spomina,
druge izkušenje in izročilo, drugo človečnost. Na gmajni,
ki tudi etimološko pomeni skupni prostor, kraj, kjer
ljudje usklajujemo svoje občutke in upe, kjer se spogledamo, ker želimo vedeti
drug za drugega. Samo to je
kruh sožitja, to je ključ v prihodnost za mikrokozmos med Krasom in morjem in
za planet Zemlja.
Svet je danes
res zmračen
in zmeden. Na robu ali čez rob revščine, vojne, razpada socialnih vezi,
demokracije. A poti iz te stiske ne bo našla politična ali oblastna elita, ne
samopašni in uglajeni rokomavhi v transnacionalkah, ne samozvana kasta
finančnikov, ne socialnim stiskam odtujena oblast, ne svetna ne posvetna
gosposka! Zato vstaje vsevprek po svetu
in doma.
A zahteve po miru, civilni gnev ob tempirani bombi za
naravo, ki jo predstavljajo na primer uplinjevalniki, javna in glasna
zgroženost ob ponižujoči revščini, brezposelnosti, boj za krizantemo kulture –
vse to ne bo nič zaleglo, če ne bomo ostali ljudje z gmajne, ki vedo drug za
drugega.
Ta duh pred 83
leti ni mogel ustaviti krogel iz pušk, a iz tega
duha je izšel 8.
september in za njim 1. maj.
Kras in gmajna
se zaraščata, se odevata v barve letnih časov, ker se na njej ohranja prst: kot
se v človeškem srcu nabira zemlja, iz katere rase človeška vest in samozavest,
človeška solidarnost. Ta prst je zapuščina tudi za današnji čas.
Ko se po tolikih
desetletjih spominajmo naše Bazovice, ko pojemo našo Bazovico, ko se v Bazovici
počutimo na svojem, je to zato, ker je
Bazovica še danes rdeča prst, kulturna krajina, srčna ozemljénost naše, slovenske človečnosti.
8.9.2013.
Ni komentarjev:
Objavite komentar