sobota, 9. november 2013

 Podgorje, 30.10. 2013  

 Govor Janka Severja


 
Spoštovane tovarišice, tovariši, borci in borke NOB, borci in borke za samostojno Slovenijo, vojni veterani, krajanke in krajani Podgorja, spoštovani prisotni.
Kot vsako leto, je bilo tudi letos veliko spominskih slovesnosti, na katerih se spomnimo naših domoljubov, naših prednikov, ki so umrli za svojo domovino, za svobodo svojega majhnega naroda. Naroda, ki se je moral v svoji preteklosti vedno zoperstavljati veliko večjim in močnejšim tatovom naše domovine. Borili so se za svobodo in pravičnost, ki jo niso doživeli, ker jim je krvava fašistična sekira, že v svoji rani mladosti vzela življenje.
Velikokrat se spomnim, Kajuhove pesmi o mlademu partizanu, ki jo pesnik konča z besedami:
»Toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!«

Na tem spomeniku, je vklesanih 17 imen domačinov, ki so umrli za tiste domoljubne človeške vrednote, s katerimi so naši tovariši, z rdečo, peterokrako zvezdo, v partizanskem boju, na življenje in smrt, zlomili, veliko močnejšo fašistično sekiro in pokončali nacističnega orla s kljukastim križem.

Na teh, partizanskih vrednotah, je zrasla nova domovina. Domovina, polna solidarnosti, v kateri ni bilo lačnih in ne brezposelnih. Domovina, v kateri je bilo brezplačno, zdravstvo in šolstvo. Domovina, kjer je sosed poskrbel za nemočnega soseda, kjer ni bilo objokane matere, ker svojemu otroku ne bi mogla omogočiti spodobnega življenja. Domovina, kjer ni bilo prosjačenja za golo preživetje.
Danes, te domovine ni več. Danes, imamo domovino v kateri nas liberalni, brezsrčni kapitalizem, vse bolj potiska v revščino. Danes, nam našo domovino, ki je zrasla na krvavih poljanah in požganih domovih, spet kradejo.

Naša podjetja, naše tovarne, banke, naše ceste, otroški vrtci, šole, postajajo last novodobnih plenilcev, brezsrčnih ljudi, ki jim ni mar za lačnega otroka, za očeta brez dela.

Tajkunski politiki, pa že leta rešujejo banke z našim denarjem. Z denarjem, ki ga mora plačati delavec, kmet, upokojenec, ki komaj preživi mesec. Kmalu,  bodo morali plačati davke tudi nezaposleni in celo tisti, ki hodijo na rdeči križ, da lahko preživijo dan in tisti, ki imajo le še skromno streho nad glavo, saj so vse drugo že izgubili.

Ali so  morali za to umreti? Ali smo vredni tega ponižanja? Kam so se zgubile vrednote naših rodoljubov? Kje so današnji junaki, da bi se, seveda ne s puško, z besedo zoperstavili temu sodobnemu nasilju, temu novodobnemu suženjstvu? Kje je naša domovina?

Taka in podobna vprašanja slišimo za zaprtimi vrati marsikatere lačne družine.

Evropski politiki, ki so tam daleč, daleč od tega našega realnega sveta govorijo o solidarnosti, o človekovih pravicah, o enakopravnosti…, istočasno pa nam grozijo s trojko, če ne bomo strogo varčevali, če ne bomo pridni, če se bomo zoperstavljali reformam, ker so te reforme pravične samo zato, ker oni tako mislijo.

Kaj si misli narod, jih skorajda ne zanima. Ne zanima jih, kje bo človek vzel denar za davke s katerimi grozijo, saj nima niti za svoje golo preživetje. Prav malo jih skrbijo otroci, ki si ne morejo privoščiti malice v šoli, ki nimajo šolskih potrebščin, ki ne bodo mogli na fakulteto, ker starši ne zmorejo plačati šolnine. Ker se po končani šoli ne bodo mogli zaposliti v svoji domovini. Prav nič jih ne skrbi vse večja revščina in nepravično bogatenje posameznikov.

Zakaj ne vzamejo tistim ki imajo milijarde, tistim, ki se obmetavajo s hrano, ki se šopirijo na razkošnih jahtah, ki živijo v izobilju, ki si privoščijo dopust nekaj mesecev na najdražjih turističnih destilacijah na svetu. Njihov delavec, ki so mu ukradli podjetje pa ne dobi niti skromnega regresa, nižajo mu plačo, strašijo ga z delovno knjižico, ga ne pustijo k zdravniku in mu jemljejo vse več delavskih in socialnih pravic.

Ali niso bile grozote fašizma in nacizma pokončane zato, da bomo lahko živeli v pravičnem in bolj solidarnem svetu. Današnji svet nam resda, ne spreminja imen, nam ne preprečuje govoriti v materinem jeziku, nam pa jemlje osnovne človekove pravice, nam krati svobodo in si piše zakone, ki ne ščitijo preprostega, pridnega in poštenega človeka.

Kje ste danes, naši junaki, naši borci za pravice in pravičnost? Kje ste danes vi mladi fantje in dekleta, da bi stopili v prve vrste in glasno in jasno povedali kakšno prihodnost želite, ki bi solidarno poskrbeli za svoje starejše rodove in svoje potomce. Zakaj dopuščate odločitve birokratom, večnim politikom in kapitalizmu? Zakaj ne obudite vrednote naših prednikov? Ali ni nespametno čakati tako dolgo, da bo tako hudo, da bomo morali spet klesati imena domoljubov na spomenike. Podobno izkušnjo imamo nedolgo tega v Slovenski osamosvojitvi.

 Tisti mladeniči in mladenke, ki so se zavestno zoperstavili fašističnemu terorju v naši domovini, so danes starejši ljudje. Ljudje, ki zaradi naravnih zakonitosti, ne zmorejo več, stopiti v prve vrste, da bi zaščitili, že davno pridobljene pravice preprostega človeka, da bi se uprli novodobnemu pohlepnemu kapitalizmu, ki krade revnemu da sebi kuje dobiček, ki jemlje bolnemu da sam zdravo živi, ki straši, ponižuje in seje prepire, da lahko kraljuje v nakradenem razkošju.

Ti, nekoč mladi partizani, domoljubi, ki so bili priča takratnim grozotam, nas danes, zapuščajo. Zapuščajo nas v prepričanju, da bodo njihovi potomci, branili in ohranili vrednote partizanstva, vrednote tovarištva, solidarnosti, da se bodo znali organizirati v sodobno organizacijo, ki bo ščitila nemočnega tovariša, pred izkoriščevalskimi lastniki podjetij, tako, kot so partizani, ščitili svoje nemočne, starejše ljudi, svoje ranjene partizane, pred barbarskim nacifašizmom. Zapuščajo nas v prepričanju, da se bodo njihovi sinovi, znali upreti globalistični politiki brezsrčnih posameznikov, ki nam jemljejo svobodo, ki nam jemljejo zemljo za svoje mega projekte.

Pripovedujejo nam, kako so se v tistih hudih časih  organizirali naši takrat mladi rodoljubi v OF, ki je združila ves Slovenski narod v boj proti okupatorju, ki je hotel našo rodno Istrsko zemljo, ki nam je spreminjal imena, ki nam je branil zapeti v materinem jeziku.

Vojna, je zgodba, ki jo današnji mladi rod ne more podoživljati, ker so grozote, ki so jih njihovi predniki doživeli preveč krute, preveč nečloveške, da bi jih razumeli. Prepričan pa sem, da je današnji mladi rod ponosen na svoje korenine, na vrednote naših partizanov, da dobro ve kako je fašizem in nacizem človeštvu, nevaren.
Vem, da bodo znali in zmogli prav na teh domoljubnih in socialnih vrednotah svojih prednikov, graditi svojo prihodnost. Prihodnost, ki ne bo več tako kruta kot je bila tista, ki so jo doživeli naši predniki in drugačna, kot jo doživljamo danes. Samo organizirati se morajo, da bodo lahko skupaj, solidarno in demokratično odločali o naši skupni prihodnosti, da bo nekoč novodobni mlad pesnik zapisal:

»Toda, za kar so umrli, ne bo treba več nikomur umreti«
 
 
Objavil M.I.

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar