M. IVANČIČ:
FOJBA LAŽI
Le foibe – menzonia italiana
Fake news of foibe
KAJ JE LAŽ, IN KAJ FOJBA
Kaj so to laži zagotovo veste, kaj so medijske manipulacije z lažmi najbrž tudi, saj danes živimo v svetu Fake news, pa ne samo lažnih novic, ampak prefinjene in grobe propagande, ustrahovanja, pranja možganov ... Res je, da obstajajo tudi resnice, vendar očitno danes vladajoči eliti, sloju ali razredu, najbrž pa kar celim narodom, ki so na površju, so bolj v interesu laži, saj z njimi brez vojne dosegajo na tem svetu kar lepo prevlado. Mussolini je za propagando, za samohvalo in širjenje laži nestrpnosti in sovraštva, brezplačno razdelil ljudem radijske aparate in razvijal film, zlasti dokumentarni Luce. Hitler je razvijal televizijo in teorijo, da je še najbolj učinkovita velika, zelo velika laž, saj ob takih ljudje najmanj podvomijo v njihovo resničnost. Goebbeles je vse to dodelal s teorijo ponavljaja laži, ki se tako spremenijo v resnico.
V času hladne vojne so nam vse to zapakirali v lep ovojni papir z napisi »svoboda tiska« in »demokracija«, ko pa se je ta svoboda in demokracija z razvojem interneta in družabnih omrežij vendarle začela izvajati v ospredje, jih je kot cunami preplavil interes kapitala po profitu, in danes se utapljamo v poplavi informacij, med katerimi je težko izločiti resnično. Skorajda tako, kot dobiti šivanko v senu. Pa se da: s tipanjem, saj slama ne bode, ali pa z magnetom, saj se ga slama ne prime. Več o tem pa v moji e-knjigi Medijske manipulacije: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/manipulacije.
Ker pa internet ni voz slame in ker najbrž nimate takega magneta s katerim iz kupa informacij potegnili le resnico, jih odkrijte kar v moji knjigi Fojbe laži in to lahko tudi brezplačno na spletu: https://issuu.com/milos-ivancic/docs/fojba_lazi. To je tudi tisti temeljni tekst, na osnovi katerega je nastala ta nekoliko daljša internetna stran.
In kaj so Fojbe? Za Italijane in vse, ki jim verjamejo, naj bi bile to kraške jame in brezna polne trupel italijanskih domoljubov. Temu po tolikšnem ponavljanju laži, ko je s pomočjo Rima »beseda že meso postala« verjamejo tudi številni drugi, celo nekateri moji sonarodnjaki, zlasti tisti, ki ne ločijo kaj je vzrok in kaj posledica. Tem sem napisal knjigo Fašizem za Butalce.
Fojbe so plod dvatisočletne italijanske kulture, ki izhaja še iz starega Rima. Ta ni imel niti svoje vere, ampak je bogove ukradel Grkom, le preimenoval jih je. Namesto olimpijskih iger, ki so bile igre miru, je svojim vladarskim geslom »Kruha in iger« ta merjenja moči in spretnosti spremenil »razvil« v krvave gladiatorske igre. Nato so ukradli vero Judom in njihovega boga miru in odpuščanja spremenili v boga osvajanja, vojn in strahovladja. Celo »božjega sina« so križali, torej za njegov uboj niso uporabili ostrega in gladkega noža, da žrtev čim manj trpi, kot to predpisuje Sveto pismo stare zaveze, ampak so ga živega pribili na križ in tam postili, da počasi umira v najhujših mukah. Nato so njegov nauk ljubezni in žrtvovanja za ljudi spremenili v pobijanje v imenu boga, inkvizicijska mučenja in zažiganja na grmadah. S križem na oblekah, jadrih in na glavah so osvajali svet in pobijali vse domorodce, ker naj bi bili druge vere ali polti, kulture ….
Vrhunec te njihove kulture je fašizem, ki je bil vzrok za drugo svetovno vojno, 70 milijonov mrtvih in najhujše grozote v zgodovini človeštva. Pa še jih povzroča.
Fojba ni jama ni reka in njeni bistri tolmuni ter skriti rovi po katerih se pretaka najbolj čista voda, ki je vir življenja, njeno ime pa izhaja iz latinščine ne pa stare slovanščine. Foiba je bila tudi starorimska krščanska svečenica. Hrvati in Slovenci, ki živimo v Istri kot Istrani ali Istrijani, potomci nekdanjih Histrov in množice Slovanov, ki so že pred 1500 leti s svojimi ovcami ter drugo živino preplavili Istro, pa vseh drugih ljudstev, ki so se selila proti zahodu, so tem naravnim lepotam rekli rečica Pazinščina in Pazinska jama, naselju pa Pazin zato, ker si tam res moral paziti, da ti ni kakšno živinče padlo čez prepad ali pa kar sam.
Italijani, ki so v Pazuni vedno bili manjšina, ki je hotelqa gospodovati slovanski večini so tej naravni lepoti, ki ji Istrani rečemo jama dali ime po svoji latinski kulturi, najbolj verjetno po rimski krščanski duhovnici Foibi ali pa prevzeli po Fobosu. Tiste jame in brezna torej ne nosijo ime slovanske boginje smrti.
Foiba pri Pazinu (Vir: it.wikipedia.org).
Italijani so bili v Istri vedno manjšina, res da večji del od starega Rima dalje tudi občasno gospodarji, a zemlja ni bila njihova, ampak je od ljudi, ki tam živijo. Da res je da so si ljudi zasužnjili in to z groznimi poboji, in jim vzeli zemljo. A če so imeli pravico, da si to zemljo in celo ljudi prisvojijo, imajo ti ljudje enako pravico, da si jo vzamejo nazaj – svojo zemljo in svobodo. Ane, ti ljudje pa ne, saj oni niso od boga izvoljeno ljudstvo, ni si bog njih izbral da čuvajo njegov zemeljski prestol…
Tu smo torej pri fašizmu, temelju fašizma.
Pa niso bili in niso od boga izvoljeno ljudstvo, kristusova vojska, kot so bili prepričani celo naši belogardisti, ki so v njegovem imenu pobijali svoje neverne brate. Le bolj nevarni, nevarni, krvavi vladarji, pa tudi pretkani in moralno pokvarjeni, kdor se je namreč izkazal kot njihov birič, in se naučil italijansko, je lahko dobil ta privilegij, da je postal Italijan, kar je bilo veliko kljub novi veri v »liberte, fraternite in egalite« več kot pa Slovani.
Slovani za njih sploh nismo obstajali, kaj šele Slovenci ali Hrvati, mi smo bili za njih še vedno starorimsko Ščavi, torej sužnji, ali barbari, ki jih je treba iztrebiti s tega sveta, pa čeprav, kot je rekel Mussolini v Pulju, bo treba za to žrtvovati 50.000 Italijanov. Pa jih je žrtvoval še veliko več in to brez uspeha.
Slovani smo bili tu vsaj od 5. ali 6. stoletja dalje vedno velika večina. Z nami so se v en narod združili zlili tako staroselci, kot vsi ki so sem prihajali v miru in s spoštovanjem, saj mi Slovani nismo imeli legij in tudi ne krvavega križa … imeli pa smo krvavo sabljo, tisto zvito, ki smo jo vzeli turkom in z njo branili tu spodaj ob morju Benetke in padsko nižino, severno pa mehki trebuh Evrope. Ob popisu leta 1910, ko je še staro Avstrijo zanimalo samo, kakšen jezik kdo govori, ne pa kakšne narodnosti je, se je za italijansko govoreče opredelilo 1378 prebivalcev Pazina, za slovensko 38, Hrvaško pa kar 15.966, v večini od manjših okoliških krajev pa ni živel niti eden, ki bi se imel za Italijana. Kdor se je ob takratni propagandi iredentistov, ki so jim morale popuščati tudi avstrijske oblasti imel za Slovana, je moral biti res zaveden narodnjak ali pa sprijaznjen s tem, da je le navaden služabnik ali suženj, torej schiavo. Da bi se pa kdo od Italijanov imel za schiava, pa bi bil v Istri res pravi absurd.
Ta manjšina je seveda ob vsej svoji gospodovalnosti in kazanju prevlade zelo rada pela svoje pesmi, v katerih je bilo veliko groženj svojim podrejenim, tudi s krščansko svečenico Fojbo. To je njihova ponarodela pesem in tako je v italijanskem beneško-tržaškem narečju šla ena od kitic: Italijanska patriotska iz Pazina Na dnu Fojbe
(Vir: Collzione di almacchi regionali, Achille Gorlato, La Venezia Giulia Trieste e Istria, Milano, 1925).
Ko so Fašisti prišli na oblast se je ta ukaz začel načrtno izvajati. To jim je zapovedal njihov veliki fašist, pesnik plemenitaš in celo Mussolinijev minister Giuseppe Cobolli alias Giulio Italico, s plemiškim nazivom Gilli dejansko pa po očetu Kobol ali točneje Kobolj. Njegov oče, v Koper priseljeni slovenski učitelj, ki je po nekaterih dokumentih izhajal od tam kjer sta se kasneje rodila tudi ban Natlačen in general Rupnik, pa da ne naštevam še koga iz sedanjih časov, je svojemu sinu je še vedno dal vpisati v rojstni list slovensko ime Josip. A ta si je, ko je opazil kakšne prednosti bi imel kot Italijan, spremenil ime v Giuseppe, nato postal pesnik Giulio Italico, še več, celo plemenitaš Gilli in končno Mussolinijev minister za javna dela. Torej zagotovo je bil pravoveren in zaslužen fašist. Med njegovimi pesmimi je najbolj znana tista o tem, da imajo za take Slovence in Hrvate, ki nočejo postati Italijani (taki kot je on) areno v Pulju, kjer bi jih tako kot so nekoč v zabavo Rimljanov klali sužnje, ali pa Fojbo v Pazinu, kamor bi jih metali v čast boginje Fojbe.
»A Pola xe l'Arena/ la Foiba xe a Pisin:/ che i buta zo in quel fondo/ chi ga certo le.« V slovenščini pa: »V Pulju je arena, v Pazinu je fojba, v to brezno naj se vrže tistega, ki nekaj ga srbi.« Po vsebini pa nam pravi, da je za tiste, ki nočejo postati Italijani, v Pulju še vedo arena, v katerih so zveri v živo pred publiko trgale barbare, torej naše prednike, v Pazinu pa tudi fojba, iz katere se nihče ne reši. Pesem je Cobolli prvič objavil že leta 1919. Da bi jo bolje razumeli, je v uvod zelo jasno napisal, da Pazin sicer ni nikoli spadal pod Beneško republiko, a je vseeno ohranil žive korenine v latinskem svetu, saj so kljub nemškim gospodarjem govorili italijansko. Nato opisuje mesto na skali, pod katero teče potok »Fojba«. Prav ta istrska muza »Foiba« je ta prostor izbrala za pravičen grob za vse tiste, ki predrzno odklanjajo italijanstvo Istre. Pesem in te njegove misli dobite še v drugih knjigah, tudi v reviji Gerachia, katere urednik je bil sam Benito Mussolini.
To pesem o puljski areni in pazinski fojbi od svojega fašističnega ministra so celo uglasbili in šolski otroci so se jo morali učiti na pamet. Njegovi kamerati fašisti, pa so jo začeli predvsem izvajati v praksi.
To je opisal tudi očividec Juda Raffaello Camerinii, ki je leta 1940 uspel zbežati fašistom, preden so ga vrgli v neko jamo rudnika boksita pri Labinu (Vir: Claudia Cernigoi v , Foibe fra storia e mito):
»La crudeltà dei fascisti italiani contro chi parlava il croato, invece che l'italiano, o chi si opponeva a cambiare il proprio cognome croato o sloveno, con altro italiano, era tale che di notte prendevano di forza dalle loro abitazioni gli uomini, giovani e vecchi, e, con sistemi incredibili, li trascinavano sino a Vignes, Chersano e altre località limitrofe, ove c'erano delle foibe, e lì, dopo un colpo di pistola alla nuca, li gettavano nel baratro. Quando queste cavità erano riempite, ho veduto diversi camion, di giorno e di sera, con del calcestruzzo prelevato da un deposito di materiali da costruzione sito alla base di Albona, che si dirigevano verso quei siti e dopo poco tempo ritornavano vuoti. Allora io abitavo in una casa sita nella piazza di Santa Domenica d'Albona, adiacente alla chiesa, e attraverso le tapparelle della finestra della stanza ho veduto più volte, di notte, quelle scene che non dimenticherò finché vivrò...«
(Italijanski fašisti so bili tako kruti do teh, ki so govorili hrvaško namesto italijansko, se upirali spremembi hrvaških in slovenskih imen, da so jih ponoči na silo pobirali z njihovih domov moške, mlade in stare ter na nemogoče načine odvlekli vse do krajev (»Vignes«, »Chersano«), kjer so bile jame, in tam so jih po strelu s pištolo v tilnik porinili v prepad. Ko so bile te jame polne, sem videl več kamionov, ki so podnevi in ponoči vozili mleti kamen iz deponije gradbenega materiala proti tem jamam in se nato po krajšem času vračali prazni. Takrat sem stanoval v neki hiši ob cerkvi na trgu Svete nedelje v Pazinu in skozi žaluzije na oknih večkrat gledal te prizore, ki jih ne bom pozabil, dokler bom živ).«
O teh pazinskih fojbah pa mi je pripovedovala neka tamkajšnja domačinka, in sicer da je to »infojbiranje« počel tudi nek njen sorodnik, sicer hrvaški Istran s poitalijančenim slovenskim priimkom. Za časa fašizma je bil zelo zagrizen škvadrist in se je pred svojimi compagni d'arme hotel še posebej dokazati kot pravi Italijan. Po padcu fašizma je ugotovil, da je sedaj čas, da se izkaže pred partizani, zato je začel govoriti hrvaško, v jamo pa metati kar svoje bivše cammerate. Po koncu vojne, ko so si ljudje vendarle upali povedati, kdo v resnici je, je zbežal v Trst in tam postal zelo glasen ezul.
ITALIJANSKI FAŠIZEM
Italijanski fašizem je izvorni fašizem, ki izhaja iz njihovega prafašizma, ki ga zasledimo že v starem Rimu. Prafašizem najlepše razlaga italijanski pisatelj in antifašist Umberto Eco. Po njem se je zgledoval ves fašizem takratnega sveta: španski klerofašizem, nemški nacizem, japonski imperializem, hrvaško ustaštvo in še druge mutacijske oblike, od katerih nekatere živijo in se preoblikujejo še danes. Italijanski fašizem pa je prav tu pri nas dosegel svoj vrhunec, saj je imel za podlago še stari italijanski iredentizem, to je iz nacionalizma z geni prafašizma mutirana oblika skrajnega pohlepa po sosedovi zemlji. Seveda se moramo ob tem spomniti na prebujo narodov in njihovo pravico po samostojnosti, in ob tem tudi na Garibaldija in vse tiste, ki so ustvarili novo italijansko državo, vendar Garibaldi ni šel sem osvajat Istre ali celo Dalmacije, saj je vedel da je njihova meja pri Soči. On si ni želel »Caporetta«.
Res da je italijanskemu fašizmu, tako kot vsem drugim glavni sovražnik svobodoljubno in uporno ljudstvo, zlasti komunizem, je seveda tudi skrajni nacionalizem in rasizem. Zato si je za svojo drugo žrtev izbral nas Slovane, torej Slovence in Hrvate, ki so mu jih za izdajstvo svojih zaveznikov podarile Velika Britanija in druge članice Antante. Italijanski fašisti so začeli napadati in požigati slovenske narodne in kulturne domove, pa vse gospodarske objekte kar 18 let preden so Nemci napadli Jude.
Požig narodnega doma v Trstu, Pulju in še več deset drugih se je zgodil že 1920 leta, berlinska kristalna noč pa šele 1938. Temo so sledili pretepi mučenja, konfinacije, hitra in posebna sodišča, zapori in streljanje. Ob tem se je začel načrtovan pritisk za izgon Slovencev in Hrvatov iz njihovega ozemlja. Obenem je prišlo do prepovedi slovenskega in hrvaškega jezika, poitalijančenja imen priimkov in vseh toponimov, Gentilejeve šolske reforme, ki je bila le še bolj izdelana oblika etnocida.
Njihova posebna oblika ubijanja je bila strojnim oljem, pomešanim z bencinom in koščki stekla, kar je moral popiti in nato zaradi tega umirati tudi cerkveni zborovodja Lojze Bratuž iz Gorice in to samo zato, ker so pri mašah peli slovenske pesmi.
Še huje se je začelo dogajati potem, ko je Italija začela z vojnami in končno tudi brez napovedi napadla tudi Jugoslavijo, ter si prilastila ves jugozahodni del Slovenije vključno z Ljubljano, in vso Dalmacijo. Na zasedenih območjih je začela s pravim genocidom. Pri tem se je poslužila najbolj ogabne oblike izkoriščanja vere za razvoj kolaboracijskih ali izdajalskih vojaških milic, ki so same začele pobijati svoje svobodoljubno in uporno ljudstvo. V svojih mučilnicah so najraje mučili dekleta, kako pa si preberite v e-knjigi Tržaška zver Gaetano Collotti (https://issuu.com/milos-ivancic/docs/gaetano_collotti.
Preberite si knjige italijanskih piscev, kot na primer Maša za moje ustreljene (Pietro Brignoli: Santa messa per i miei fucilati), ki opisuje prav tisto pobijanje slovenskega civilnega prebivalstva, ki ga sedaj italijanski neofašisti na plakatih in televiziji kažejo kot da partizani v italijanskih čeladah pobijajo italijanske domoljube. Še bolj vam bo pogled razširila knjiga Fašistična taborišča, internacije civilistov v fašistični Italiji (1940 – 1943) (Carlo Spartaco Capogreco: I campi del Duce. L'internamento civile nell'Italia fascista (1940-1943))
Zapori, taborišča in mučilnice za Jugoslovane po Italiji, v nekatejh krajih ji je bilo več, na primer v samem mestu Trst 5, vseh skupaj pa več kot 500. Vir: Carlo Spartaco Capogreco, Fašistična taborišča.
Pravo grozo italijanskega terorja, njihove kulture pa razkrivajo neštete fotografije, ki so jih kot trofeje imeli pri sebi zajeti italijanski vojaki, ki zagotovo niso bili »italiani brava gente«. Te so shranjene v žal za sedanje čase oddaljenih beograjskih muzejih. Celo s pobitimi posiljenimi ženskami in otroci so se ponosno slikali.
PRIPRAVE NA IZKRCANJE ZAVEZNIKOV V ISTRI
Leta 1943 pa je fašistična Italija propadla, Italijani so z armnistiziom položili orožje in se predali zaveznikom, seveda samo angloameričanom, zato so jim ti pustili, da postavijo za predsednika nekdanjega Mussolinijevega maršala Pietra Badoglia, pravega in drugega največjega vojnega zločinca po svojemu Duceju. A velik del Italije se je temu uprl, veliko hudega so namreč pod fašizmom pretrpeli tudi oni, delavci intelektualci zlasti pa socialisti in komunisti. Po padcu Mussolinija se je sprožil val maščevanj. Pobijalo se je po vsej Italiji, na Jugu in na severu, kamor so vdrli Nemci, osvobodili Mussolinija in ustanovili Salojsko socialno republiko, seveda ni bila socialna, ampak fašistična, še bolj črna kot pa prej.
Še največ Italijanov se upalo iti v Partizane tu ob meji s Slovenci in Hrvati, pa tudi njihove enote so bile pod poveljstvom Titove vojske, saj je bila tudi ta prav tako zavezniška kot angleška, ameriška ali ruska. Vendar to italijanskim nacionalistom ni bilo preveč povšeči, zato so se z angloameričani po izkrcanju na Siciliji in padcu Mussolinijeve vlade začeli dogovarjati še za izkrcanje v Istri.
To je namreč ustrezalo tudi nekaterim angloameriškim strategom, saj je Istra bliže Berlinu kot pa Normandija, a vmes so Alpe, Rusi pa so tako hitro prodirali poti zahodu, da bi jih lahko ali zagotovo tudi prehiteli. Italijanska diplomacija je na vse pretege začela zahodne zaveznike nagovarjat, da naj se izkrcajo v Istri, saj so vedeli, da bi jim le-ti ponovno prepustili Istro, tako kot so jim jo v zahvalo za izdajstvo »kameradov« podelili že ob prvi svetovni vojni. Vendar očitno je bila vsaj za Američane, prej kot za Angleže neprimerno pomembnejša Francija, še bolj odločilna pa armada generala De Gaulla. Poleg tega je bila takrat Titova partizanska vojska že dejansko priznana zavezniška vojska, ki so ji zavezniki tudi zaupali, da bo lahko sama osvobodila svoje ozemlje in jim, če ne drugega, prihranila ogromno napora in žrtev.
Italijanska diplomacija pa je vse do izkrcanja v Normandiji in tudi po njem še vedno delala na izkrcanju v Istri, saj bi tako odrezali Istro od Titove armade, po koncu vojne pa bi jim jo zavezniki znova prepustili, zato so tudi za vsak slučaj ukazali čiščenje terena. To naj bi opravile brigade italijanskih partizanov, a večina Italijanov je bolj zaupala Titu. Ukaz iz Rima je začela izvajati pretežno italijanska brigada Fontanot, v kateri je bilo največ Italijanov iz Milj in Trsta, ki je očitno edina s tega terena ostala zvesta svojemu vodstvu komunistov iz Rima (Tudi italijanski komunisti so bili namreč zelo zagrizeni nacionalisti, ki so se borili za »Mare nostrum«).
To potrjujejo tudi zapisani spomini Giorgija Jaksetiča, komandanta italijanske brigade Alma Vivoda, ki je delovala v sklopu jugoslovanske partizanske vojske, a je, kot je znano, prejemala tudi navodila iz vodstva italijanske komunistične stranke.
To, da so dobili navodila, da morajo pri čiščenju uporabiti tudi fojbe je zapisal tudi v svoji v svoji knjigi o svoji brigadi
Izsek iz knjige Giorgio Jaksetich: La brigata Fratelli Fontanot, stran 118.
Prevod: Tržaška zveza PCI (Komunistična partija Italije) je v sporočilu komandi istrskemu bataljonu »ZOL« (imenovanem po padlem italijanskem partizanu Giovanniju Zolu, enemu prvih komunistov in antifašistov), ki je napadel karabinjersko kasarno v Dekanih, napisala: »(Akcija) je bila vojaško in politično dobro izvedena. Menimo, da ko se naleti na odpor in politično ter represivno dejavnost, je najboljše uporabiti politično represijo. V primeru policije v Dekanih je bilo opravljeno pravilno, če namreč pokažejo naklonjenost, je treba njihovo sodelovanje izkoristiti (informacije, pomoč itd.) v korist našemu delovanju, vendar ko se dobi fašiste, ki so odgovorni za dejanja proti civilnemu prebivalstvu, bivše vodilne in odgovorne nekdanjega fašističnega režima, zlasti izrazito reakcionarne voditelje in odgovorne sedanje fašistične republike, ki jo vodi prodani Mussolini, pripadnike republikanske milice in nacionalne republikanske varnosti, nemške kolaborante, vohune itd., ne smemo pozabiti na taktiko »fojb«.
ŠOHT KOT FOJBA
Takrat pa se je polnilo fojbe tudi na Tržaškem, pa tega niso opravljali partizani, ampak italijanske fašistične in kolaboracionistične enote. Po propadu fašistične kraljevine in s prihodom Nemcev v naše kraje, so namreč ti začeli uresničevati drugi del Hitlerjeve zapovedi: naredite mi to deželo spet nemško, torej nemški Adriatische Kunsterland z glavnim mestom Trst. Da bi to hitreje izpeljali so v Trstu staro rižarno spremenili v uničevalno taborišče s krematorijem. Ker je šlo ubijanje s kijem neposredno pred vrati peči bolj počasi, so si pomagali še z obešanjem, streljanjem in zastrupljanjem z izpušnim plinom. Pri tem, zlasti pri ječarskem delu in polnjenju celic so jim pomagali tako italijanski fašisti, kot tudi nekaj tisoč domobrancev, ki so jih pripeljali iz notranjosti Slovenije. Tudi Borisa Pahorja so ujeli slovenski domobranci in ga predali Nemcem, a ker je bil takrat še mlad in kazal veliko trdoživost, ga niso poslali v Rižarno, ampak v Nemčijo.
Še najhujši so pa bili Italijani, zlasti tisti iz posebnega inšpektorata, ki ga je vodil Giuseppe Gueli. Ta maresciallo italijanske civilne policije je namreč pomagal Nemcem pri osvobajanju Mussolinija iz zapora pri Gran Sassu. Ko je Mussolini oblikoval marionetno socialno republiko Salo, je temu fašistu v dogovoru z nemškimi gospodarji zaupal postaviti najhujši mučilnico v Trstu, saj se je na podobnem delu čiščenja komunistov izkazal že prej v Albaniji in Siciliji. Njegov namestnik in vodja politične sekcije Gaetano Collotti je sicer v svojih mučilnicah v vili Belosgurdo in nato v Kolonji najraje mučil ženske, njegov glavni pomočnik Mario Fabian pa tista lepša dekleta. Kakšnih 5000 žrtev je šlo skozi njihove roke. Veliko jih je po mučenju končalo v krematoriju rižarne, za nekaj pa se je mučenje zaključilo pred odprtimi kraškimi brezni, tudi bazovskim Šohtom, to je opuščenim navpičnim rovom nekdanjega premogovnika.
Pri tem so jih ljudje seveda videli. Da bi se zakrili so se pogosto oblačili v obleke Guardie civice, to je kolaboracionistične mestne straže: Tako mi je o tem pripovedoval očividec Jordan Zahar, ki je takrat kot mladoletni fant skupaj s svojimi prijateljicami in prijatelji prav tam okrog vsak dan pasel krave. Tega ni videl eden, ampak kar 14 parov mladih oči. Meni sta to Jordanovo pripoved potrdila v intervjuju za radijsko oddajo in nato še za knjigo Peruti tržaškega aborigina še dve izmed teh prič. Tako mi je pripovedoval Jordan:
»Tik pred začetkom vojne, leta 1941 sem med pašo prav tu doživel srhljiv dogodek. Od daleč je proti Šohtu tekla mlada punca, za njo pa je kričal oče, ki je ni mogel dohiteti. Dekle je padlo v odprtino in izginilo. Nekaj dni za tem so sem prišli gasilci in noter v jamo spustili mladega gasilca, nato pa izvlekli truplo tega dekleta. S sabo so imeli napravo, s katero so merili nadmorsko višino oziroma globino brezna. Ta je meni pritegnila pozornost, prišel sem bliže, da bi si jo ogledal in slišal sem, kako je povedal, da je prišel do dna, da je to opuščeni premogovniški jašek na nadmorski višini 175 metrov in da je dekle našel na trdnem in ravnem dnu. Dno je bilo skoraj čisto, le nekaj drobnejšega kamenja, ki se je krušilo s sten. Pa tudi otroci in starejši smo noter metali kamenčke in poslušali, kdaj bo padel in kako se bo to slišalo. Nadmorska višina vrha brezna je 400 metrov, razlika in torej globina opuščenega rudnika je 225 metrov. /…/
Okrog Šohta smo med počitnicami pasli govedo ves čas vojne in tudi po njej. Deset do štirinajst nas je bilo, starih od 10 do 15 let, punce so bile starejše.
Nekega poletnega dne leta 1944 smo videli dva vojaka »Guardie civice«, to je bila italijanska kolaboracionistična mestna straža v posebnih uniformah, kako med sabo vodita civilista iz smeri Bazovice. Gnala sta ga prav proti Šohtu, nato sta ga na robu kar brez strela pahnila v jamo in šla po drugega. Tega dogajanja nisem opazoval sam, ampak cela skupina pastirjev in pastiric, bili smo oddaljeni okrog 500 metrov. To razdaljo sem si zapolnil po telegrafskem drogu. Ob tej grozoti smo se stisnili za grmovje in skale ter tiho opazovali. Seveda si nismo upali bliže. Drugi dan se je to ponovilo. Šest moških so tako vrgli noter.
Neko nedeljo so pripeljali tudi eno žensko. Fantki smo se takrat dvignili in začeli kričati ter teči proti njim. Prišli smo na 50 metrov razdalje. Čeprav so imeli puške, niso pa vedeli, kdo smo mi, so to žensko hitro pahnili v brezno in zbežali. Smo pa jih zelo jasno prepoznali, to so bili tržaški kolaboracionisti iz Guardie civice. Mi smo namreč zelo dobro prepoznavali uniforme tistih, ki so prihajalo proti tebi, če so bili to italijanski kolaboracionisti, si moral bežat, če so bili četniki ali domobranci, si se moral skriti, če pa je bil Wehrmacht, si lahko šel mirno mimo njih, bali in umaknili pa smo se tudi esesovcem.«
Jordan je nato padel v roke samemu Gaetanu Collottiju, ki ga je skupaj z najbolj zagrizenim pomočnikom Mariom Fabianom zelo hudo mučil, da bi zvedel kje so skriti partizani Komande mesta Koper. Kaj vse je moral pretrpeti najprej v vaški gostilni nato pa v brlogu te zveri, si preberite v moji knjigi Peruti tržaškega aborigina. Ob koncu, ko jim je že na poti v Nemčijo zbežal iz krempljev pa je videl še to kar se je dogajalo z Nemci in tudi in Fabianom.
Leta 1945 pred osvoboditvijo so bili tu okrog Trsta in nato v samem Trstu še hudi boji.
O tem pričajo spomini številnih borcev IX. korpusa, ki so se hudo borili z močno utrjenimi enotami Nemcev in vseh kvizlinških vojsk že okrog Trsta, posebej pri Opčinah. Z vzhoda so v Trst vdrli borci VII. Korpusa in prekomorci, ki so iz Dalmacije prišli s tanki, v Trstu samem pa so se v vstajo ki jo je organizirala Osvobodilna fronta pridružili tako borci Komande mesta Trst in delavski bataljoni.
O tem pa več Vlada Bidovec, Tržačanka iz družine Šebek, nečakinja znanega partizanskega duhovnika Piščanca in svakinja Ferda Bidovca. Med vojno se je vrnila v Trst in tam postala ena izmed glavnih organizatorjev Osvobodilne fronte, ki jo je tam že 10. avgusta leta 1941 ustanovil nekdanji primorski begunec in član slovenskega komunističnega vodstva Oskar Kovačič. Bidovčeva se je v Trst vrnila in prevzela OF po letu 1943. Njena pripoved, ki nas na začetku vrača v leto 1943, je zelo pomembna za razumevanje tudi povojnega dogajanja, zlasti širjenja govoric o fojbah.
DILEME ITALIJANSKIH PROTIFAŠISTOV
»Spominjam se, da si je vodstvo OF v Trstu, takrat sem bila članica Okrožnega odbora OF in kasneje Slovensko-italijanske unije (SIAMU), zelo prizadevalo vzpostaviti sodelovanje med Izvršilnim odborom odporniškega gibanja za severno Italijo (C.L.N.A.I. ali CLNAI, Comitato di Liberazione Nazionale Alta Italia ali pogovorno Celnai) in Osvobodilno fronto.
V Celnai so bile vključene vse protifašistične italijanske stranke, tudi KPI (Komunistična stranka kasneje partija Italije). Medtem ko je imela OF za Trst in okolico v svojih vrstah večino slovenskih protifašistov, pa Celnai ni prodrl v širše množice italijanskih protifašistov. Tudi v Trstu je bil ustanovljen Komite narodne osvoboditve (CLN, Comitato di liberacione nazionale). Vendar se niti Celnai niti CLN v Trstu nista vključila v boj proti nacifašizmu, razen KPI.
Sprva so bili stiki s Celnai kar strpni. Kmalu pa so se pojavila nesoglasja med Celnai in OF, zlasti po II. zasedanju Avnoja v Bihaću leta 1943.
Takrat je Avnoj sprejel sklep o priključitvi Julijske krajine, Trsta, Gorice, Celovca, Reke, Istre in slovenske Benečije k Jugoslaviji. Sprva se je Celnai strinjal s temi sklepi, potem pa je zaradi vse večjega vpliva italijanskih strank v njem, ki so bile v večini, spremenil stališče in se zavzel za politiko čakanja, da se boj z okupatorjem konča, in za ohranitev neokrnjene italijanskih meje, kar se je po padcu Jugoslavije razširilo celo na Ljubljansko pokrajino. V tej politiki se bile vse italijanske stranke enotne, tudi KPI. Ta je imela v Celnai le malo vpliva, čeprav je imela med italijanskimi protifašisti največ članov. Tako se je tudi KPI priključila stališču Celnai, da ne bi izgubila vpliva med Italijani, zlasti med delavci.
Na pomlad 1944 je na sestanek s predstavniki Celnai za severno Italijo v Milano odšel dr. Anton Vratuša - Vran, član izvršilnega odbora OF, da bi uskladil boj proti nacifašizmu. Dogovorili so se celo, da bi v Trstu ustanovili koordinacijski odbor, v katerem bi bili predstavniki OF in Celnai. Izdali so razglas, v katerem Celnai poziva vse italijanske protifašiste v Julijski krajini v boj proti sovražniku, naj se priključijo borcem v NOB pod Titovim vodstvom. Po tem sestanku se je dr. Anton Vratuša oglasil tudi v Trstu in prišel celo na naš sestanek okrožnega komiteja Skoja. Govoril nam je, kako silno važno je v tem trenutku povezovanje vseh protifašistov, zlasti mladine, Slovencev in Italijanov, in to še prav posebno v tovarnah. O vprašanju meje pa se bo odločalo po vojni.
To vprašanje je bilo v večnacionalnem Trstu zelo pomembno.
Vendar niti Celnai niti CLN v Trstu nista imela namena, da bi se bojevala proti nacifašizmu. Iz svojih vrst so odstranili celo KPI, ki se je strinjala s skupnim bojem z jugoslovanskimi narodi.
Tedaj si je OF ponovno prizadevala, da bi prišlo, zlasti v Trstu, do sestanka vseh protifašističnih strank, včlanjenih v CLN, kjer bi se dogovorili, kako bi se dokončno uskladil zadnji boj proti okupatorjem. Tega sestanka pa, žal, ni bilo. Sodelovala sta le dva člana CLN v Trstu, dr. Schifrer in Carrarci, vendar nista prišla v imenu CLN, marveč kot socialista.
Še prej je bilo rečeno, da naj bi izdajali skupen časopis Borba-Lotta. Urejal bi ga Don Marzari, ki pa je sabotiral in časopisa niso tiskali.«
»Takrat so tudi italijanski nacionalisti zelo okrepili svojo dejavnost v Trstu?«
»Da, v Trstu so začeli novo gonjo proti Slovencem in opozarjali Italijane na slovansko nevarnost. Italijanska policija pod vodstvom SS pa je v Trstu aretirala skoraj ves odbor CLN. Preostali člani CLN, kolikor jih je še ostalo, se niso strinjali z ukinitvijo Guardie Civice, to je mestne straže v Trstu, ki je bila v službi okupatorja.
Ustanovili so celo lastno četo, ki naj bi se bojevala proti partizanom. Tedaj je vodstvo OF pozvalo vse slovenske in italijanske protifašiste, naj se v Trstu ustanovi Izvršilni odbor slovensko-italijanske protifašistične unije (IO SIAU), ki bi začel v mestu in zlasti v tovarnah organizirati odpor. In res. SIAU si je pridobil velik vpliv. V tovarnah so delovali Odbori delavske enotnosti, ki so povezovali Slovence in Italijane in jih spodbujali v boju za njihove najosnovnejše pravice in za boj proti nacistom in fašistom.
Ko se je bližal konec vojne, je KPI spremenila dotedanje stališče in priznala, da ima vsak narod na tem ozemlju, tudi Slovenci, pravico do enakopravnosti. Vodstvo SIAU je v odločilnem trenutku združilo vse sile v boju proti nacionalizmu in fašizmu za osvoboditev Trsta.«
Med temi, ki so s tanki osvajali svoj Trst je bil tudi general Branko Jerkič, takrat pomočnik komandanta brigade, ki je prva vdrla v mesto. Branko je bil sin primorske družine, ki je v času fašizma morala zbežati pred fašističnim terorjem, zato se je v Trst, glavno mesto Primorske, vračal kot v svoje mesto. Tako mi je pripovedoval:
»Na obronkih Trsta so bile razmeščene enote 188. nemške divizije. One so ščitile prihode v mesto. V Trstu pa je imel Globocnik svoje enote, ki so sestavljale obrambo notranjega dela mesta. V tem delu so se našle vse mogoče enote, ki so bile ali SS ali pomožne enote SS, v katere so spadali Slovenci, Rusi in Italijani. Poleg tega sta bili še protiletalska in proti mornariška obramba.
Te enote so bile izredno močne in tako razporejene, da so se lahko skoncentrirale na nekaterih mestih, za katera so vedeli, da jih partizani ne bodo mogli zasesti. Eno takšnih mest je bil na primer Koroneo.«
»Tako kot ponekod drugje je tudi v Trstu delovala Komanda mesta.«
»Komanda mesta Trst je bila enkratno organizirana in mislim, da je naša velika napaka, da o tej organizaciji nismo dovolj govorili. Sama organiziranost bataljonov in njihova pomoč našim enotam, to je XXX. divizija in naša brigada, ki niso poznale Trsta, je pomenila izredno izredno veliko.«
»V Trstu so se začeli upori že prej, Komanda mesta pa je napadla že v noči na 28. april. Vi ste za to vedeli …«
»Mi smo dobili povelje, ki ga nam je izdal naš štab divizije. Povelje smo dobili pravočasno in smo v noči na 30. šli v Trst. Bataljoni, ki pa so se tam bojevali, so lahko zdržali en dan borbe, ampak s tem, ko sta prišli XXX. divizija in naša enota, so dobili okrepitev. Sovražnik pa ni vedel, s kakšnimi silami, s kakšnimi močmi smo šli nad Trst.«
»S katere strani ste vdrli?«
»Mi smo šli najprej proti vzhodu, da bi iz vzhodne strani prišli v Trst, vendar so bile tam težke borbe. Potem pa smo se vrnili in smo prek Proseka prišli v Trst, s tem da smo najprej prišli v Barkovlje, potem v Rojan.«
»Kje so bili najhujši boji? Prav okrog Opčin …«
»Najhujše boje so imele naše enote XXX. divizije okrog Opčin, mi pa smo jih imeli, ko smo že prišli v Trst. To se pravi, da v Barkovljah nismo imeli tako rekoč nobenih bojev, ampak Barkovljani so bili Slovenci in so nas sprejeli z izrednim veseljem in nam potem kazali poti, povedali, kje so sovražniki. S tem so pomagali, da smo lahko zelo hitro napredovali proti Rojanu.«
Tako pa se tega osvobajanja spominja Morana:
»Konec aprila 1945 je prišlo v Trstu in okolici do vstaje pod vodstvom Komande mesta Trst, ki je delovala vse od leta 1944 in je imela v svojih vrstah okoli 20.000 oboroženih borcev. Komanda mesta je bila neposredno povezana s komando IX. korpusa, ki je že prodiral proti Trstu. Na obronkih mesta pa se je proti okupatorju bojevala jugoslovanska armada. V boju za osvoboditev Trsta so se izkazali zlasti tržaški partizani. Nemška vojska ni zapustila svojih položajev. Srdit boj se je bil iz ulice v ulico, za vsako hišo posebej, iz katerih so marsikdaj regljale strojnice in kosile smrt. Padlo je veliko naših borcev. Trst je bil osvobojen 1. maja 1945.«
»To je bil za vas zagotovo najlepši dan v življenju?«
»Da, to je res. Ne morem vam povedati, kolikšna je bila množica ljudi, ki se je proti centru mesta zgrinjala iz vseh koncev in krajev. Prihajali so celo s Krasa. Ljudje so jokali od sreče in se objemali. Mi, ki smo delali v ilegali kot vodje odporniškega gibanja, smo se srečali s partizanskimi komandanti. Takrat je prišel tudi pokojni Regent, ki se je vrnil iz Sovjetske zveze, srečala sem se s komandantom IX. korpusa, Borisom Kraigherjem in ne vem več točno, s kom.«
»Vi ste tudi ogovorili množico na Trgu Unita.«
»Da, takrat je prišel k meni tovariš Boris Kraigher in rekel: 'Morana, ti boš govorila v imenu OF.' Lahko si mislite, kako me je to presenetilo. Sploh nisem bila pripravljena, da bi govorila pred 100.000-glavo množico, ki se je zbrala na velikem trgu, in to v imenu OF. Takrat so ljudje začeli vzklikati Morana, Morana.«
PRIHOD ZAVEZNIKOV, KI SO NAS PODCENJEVALI ALI CELO SOVRAŽILI.
Ob osvobajanju Trsta je bil tam tudi moj oče, ki je za deveti korpus ustanavljal godbo na pihala, s katero bodo proslavili svobodo in tudi igrali so potem ob slovesni ustanovitvi prve slovenske vlade v Ajdovščini. Bilj je tudi med tistimi, ki so šli pozdravit anglo-ameriške zaveznike, ki so že prihajali od Tržiča proti Trstu. O tem se sicer nisva veliko pogovarjala in njega žal tudi nisem posnel za kakšno oddajo, saj se mi je zdelo, da ni pošteno, da kot novinar intervjuvam svoje starše, vendar večkrat mi je omenil, da so ti novozelandski zavezniki prvemu od njegovih tovarišev, ki so jih ustavili na cesti, da jih pozdravijo kot zaveznike, postavili puško na prsi in zahtevali od njih, da se jim umaknejo s poti. Tako se jim je mudilo v Trst ali pa so tak odnos imeli do partizanov.
Podobno mi je pripovedoval nek domačin z okolice Devina, ki je bil kot ranjen partizan doma na okrevanju, pa so se neki Nemci kar predali vaškim dekletom. Te pa so jih z njihovimi puškami na ramenih pripeljale k njemu na dom. Ko so šli pozdraviti Novozelandce, da bi jim predali ujetnike, je tudi njemu nek zavezniški vojak postavil puškino cev na prsi in zahteval, da se umakne. Profesor Bojan Pavletič pa mi je pripovedoval, kako mu je nek angleški vojak s klofuto zbil titovko z glave, ko se je vrnil v svoj osvobojeni Trst.
A ko so zavezniki prišli v Trst je bil ta že skoraj ves osvobojen. Tako pripoveduje Branko Jerkič:
»Ko so prišli zavezniki, to je bilo 2. maja okrog 17. ure, so se v Trstu obdržale še tri postojanke. Ena je bil zapor Koroneo. Zavzeti so ga poskušale tudi oklepne enote IV. armade, ki so prišle v Trst 1. maja, vendar je bilo zidovje premočno, tako da so Nemci čakali, da bodo prišli Angleži in se njim predali brez borbe.« /…/
»No, danes posebno italijanska stran veliko govori o fojbah, o tem, kaj naj bi vse počele partizanske enote z ljudmi, posebno s fašisti, ki so jih dobili v Trstu …«
»Naša enota ni izvajala nobenega terorja nad civilnim prebivalstvom. Predvsem smo čistili mesto raznih ostankov oboroženih enot in to čiščenje se ni končalo 3. maja, ampak se je nadaljevalo, ker so bile oborožene formacije tudi v podzemlju, to se pravi v kanalizaciji Trsta. Te so bile predvsem italijanske.
Menim, da so vse govorice o strašnih grozodejstvih, ki so jih partizani napravili v Trstu, izmišljene in da so – normalno – politično obarvane. Moram reči, da so nas pošteni Italijani in Slovenci v Trstu zelo prisrčno sprejeli, da je bila osvoboditev Trsta praznik za vse poštene ljudi. Dobro pa vemo, da je Trst predstavljal točko ali mesto, v katerem se je med vojno in ob koncu vojne zbralo vsemogoče. Vse, kar je zbežalo iz Jugoslavije, vse, kar je takrat zbežalo iz Slovenije, vse tisto, kar je prej bilo v Trstu. Torej, oni niso mogli naprej in so čakali, da bodo prišli zavezniki in da se bodo potem povezali z njimi.«
»Pomudimo se pri t. i. 40 dneh svobodnega Trsta. Kako je bilo v mestu?«
»Trst je živel posebno življenje. Nobena trgovina ni delovala, ker je bil pretok blaga presekan. Ljudje pa so vseeno imeli toliko zalog doma, da so lahko preživeli. Slovensko zaledje je bilo razmeroma močno, vendar moram reči, da so se naši odnosi z zavezniki zelo hitro slabšali. Ne toliko zaradi vojakov, ampak zaradi poveljstva. Zdaj po vojni, ko berem depeše in drugo, vidim, da je predvsem predsednik Anglije, gospod Churchill, precej dvomil o prejšnjih dogovorih s Titom in med dvema državama – to se pravi med partizansko oblastjo in angleško vlado.«
Morano sem vprašal tudi o fojbah, pa mi je odgovorila:
»Ne boste verjeli, ampak dejstvo je, da mi, ki smo bili v komandi mesta, vsaj jaz, o kakšnih fojbah v tistem času nismo imeli pojma. Vedeli smo, da je prihajalo do nepravilnosti, da je Varnostnoobveščevalna služba (VOS) aretirala nekaj Tržačanov, ki so jih odpeljali v kasarno pri Sv. Ivanu, vendar o fojbah takrat po pravici povedano nismo ničesar vedeli.«
BOJ ZA TRST
Boj za Trst se je začel, vsaj z italijanske strani že pred prvo svetovno vojno, zato pa je Italija celo izdala svoje zaveznike, nadaljeval s fašističnim terorjem pred vojno in nato med vojno (Globočnikovim in Guelijevim ali Collottijevim) in kot nam je povedala Vlada Bidovec tudi CLN, za njimi pa informbirojevci (Vidalijevci), Gladiom itd. Povedati moramo, da so pred tem, v času stare Avstrije živeli vsi Slovenci združeni brez meja, tudi koroški, porabski in Istrski, saj so živeli sicer nesvobodni, ampak združeni in kot priznan narod v okviru Avstroogrske monarhije. Izven so bili le Benečani, ki so bili pod Avstroogrsko najbolj zapuščeni in so se ob referendumu za združeno Italijo, raje odločili za Garibaldijevo Italijo, ki jim je obljubljala veliko več.
Razmere v tem delu sveta so se spremenile ob koncu prve svetovne vojne z ustanovitvijo nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov ali Jugoslavije, žal pa je antanta Italiji že pred vojno podarila Primorsko in Istro, nato pa si še sama vzela Reko. To pa ni bila več Garibaldijeva Italija, ampak Mussolinijeva. Ne še prav takoj po vojni vsaj formalno ne, po obnašanju njihovih nacionalistov pa že v začetku vojne, saj so njihovi vojaki začeli z načrtnim pobijanjem našega civilnega prebivalstva v Posočju že 4.junija 1915. Pobijanja Slovencev je bilo še veliko, zlasti po vojni, ko je bilo v italijanskih taboriščih sestradanih do smrti več kot 10.000 slovenskih vojakov in še po vojni aretiranih mladeničev, temu so sledile žrtve spopadov s fašisti, žrtve njihovih posebnih sodišč …
Vendar nas zanima bolj to, kar je povezano s fojbami, ki so, da ne pozabimo, italijanski izum in tudi medvojna praksa njihovega boja za Trst, italijanski Trst. V to se je na vključila tudi italijanska protifašistična fronta, ki se je sicer uprla lastnemu fašizmu, ne pa pohlepu po ozemljih, ki si jih je nekoč prilastil rimski imperij.
Po vojni se je v Trstu in v vseh krajih, ki so bil i pod fašistično Italijo, dogajalo marsikaj, kar je bilo predvsem posledica, tistega, kar se je dogajalo že prej pod fašizmom in zlasti med vojno. Sedaj so na oblast prišli tisti, ki so bili prej na vse načine poniževani, žrtve najbolj krutega fašizma in najbolj krvave vojne v zgodovini človeštva. Ljudje so kar sami iskali svoje krvnike. Tisti, ki niso uspeli zbežati v Italijo, še preden so jim partizanske enote presekale pot ali pa s čolni, so se poskrili v kleti, kanalizacijo in podstrešja, ter od tu s hitrimi napadi na enote jugoslovanske armade, ki so vzdrževale varnost, poskušali zbežati iz Trsta.
Kot mi je dejal general Jerkič, so v samem Trstu imeli več mrtvih prav v teh incidentih kot pa v samem osvobajanju mesta. Danilo Ivančič, ki je bil tiste dni po vojni kot partizan v svojem Trstu, mi je pripovedoval, da so na njih streljali kar z oken hiš. Veliko je bilo še streljanja, saj je znano, da najhujši vojni zločinci pobijajo naprej, dokler niso sami ubiti.
Po podatkih ameriških in britanskih obveščevalcev, ki so sodelovali predvsem s C.L.N.A.I. oziroma italijanskimi viri informacij, naj bi bilo v času prisotnosti partizanke vojske v Trstu aretiranih okrog 1.500 ljudi, med katerimi so bili tudi v Trst pripeljani domobranci in študenti njihove oficirske šole. V istem poročilu je navedeno tudi, koliko ljudi naj bi partizani pobili okrog, in sicer 150 bivših fašistov, policajev, vojakov X MAS, Guardie Civice in drugih kolaborantskih enot ali skupin, stotine pa naj bi jih zmetali v jamo pri Bazovici ter druge kraške jame. Poročilo omenja tudi italijansko časopisno propagando in obtožbe, da naj bi v bazoviško brezno vrgli 600 Italijanov in 10 novozelandskih vojakov.
Ta številka je prav nerazumljivo nizka v primerjavi s tistimi o pobitih v Trstu s strani fašistov in nacistov, ki zagotovo gre čez 15.000, sploh pa deportiranih v italijanska in nemška taborišča. Primorski dnevnik iz Trsta je te številke objavil kar ob glavi svojega časopisa in sicer da je boj za Trst zahteval 48.800 življenj, 7.000 invalidov, 59460 deportiranih, 19.357 požganih domov in 16.837 delno porušenih domov.
Kljub temu je velika večina zločincev preživela, saj je znano, da je večina inšpektorjev posebnega inšpektorata skupaj z njihovim šefom Guelijem vred dobila službo pri zavezniški policiji, imenovani Čerini (Tako se je takrat reklo zelo majhnim povoščenim papirnatim vžigalicam, s katerimi si se, ko si jih prižgal skorajda vedno opekel).
Primorski dnevnik, 8.3.1946 (Vir: adlib).
Ob tem so tržaški protifašisti in njihovi domači partizani, ki so bili organizirani s strani OF ali CLN vsak posebej lovili in aretirali tiste, za katere so sami dobro vedeli, kaj so počeli med vojno. Ne smemo pozabiti, da je bil Koroneo v rokah italijanskih fašistov tudi po nemški zasedbi Trsta, da so bili v Rižarni zaposleni predvsem italijanski pazniki, na njihovo kolaborantsko vojsko Guardio civico, to je na italijanske domobrance, na dva tisoč slovenskih domobrancev, ki so jih pripeljali iz notranjosti Sloveni, da bi sami obračunali z upornimi Primorci, na skupine in skupinice fašistov zlasti iz Istre, ki so z zastavami s kozo korakali po Trstu … Pa ne gre samo za te, ampak tudi vse tiste, ki so pljuvali po Ščavih, ki so jih po pitju ricinusovega olja vlekli podelane in zavezane z vrvmi v sprevodih po mestu. Pa da ne omenjam izdajstev, s katerimi so polnili Koroneo, Rižarno in železniške vagone najprej za jug Italije, nato pa Nemčijo.
Priložnosti za maščevanja je po vojni ogromno, ta pa je zelo uspešno prav s postavitvijo reda, komisij in hitrih vojaških sodišč vzpostavila dokajšen red. Ujeti fašisti so šli najprej pred komisije, ki so bile sestavljene iz tržačanov in oficirjev JA. O tem mi je pripovedoval tudi Stojan Udovič iz Svetega Ivana, najprej partizan tržaških delavskih bataljonov, nato pa je postal pomočnik komandanta rajona Staneta Kavčiča, ki je vodil tako komisijo v Trstu. Vendar ta komisija ni odločala o likvidacijah, ni bila sodišče, ampak je le od zajetih fašistov le odbirala sumljive osebe, ki so jih nato odpeljali naprej v Slovenijo. Za Stojana in njegove soborce je bil Stane Kavčič zelo dober človek in do teh zajetih fašistov zelo popustljiv, »preveč dober«. Zatrdil je, da so jugoslovanski partizani zagotovo spoštovali navodila in niso nobenega vrgli v nobeno fojbo, pač pa tega ne more reči za italijanske, saj se je dogajalo veliko medsebojnih obračunov in osebnih maščevanj.
Z nekaterimi zelo znanimi in iskanimi vojnimi zločinci, kot na primer Collottijem, so obračunali takoj. Tega so zajeli pri begu italijanski partizani in ga likvidirali na kraju samem, skupaj s priležnico (tisto, s katero je stanoval nad mučilnico, in s katero je vsako jutro hodil k maši v cerkev pri Jezuitih), saj so ju sami dobro poznali. Shranili so le njune osebne dokumente. Njegovega pomočnika, specialista za izživljanje nad ženskami, Maria Fabianija pa so dobili slovenski partizani in šel je pred hitro sodišče. Po nekaterih pripovedih naj bi ga to obsodilo na smrt prav v Bazovici, čeprav je imelo sedež in je tudi delovalo na Kozini. V Bazovici so ga nato tudi ustrelili, a ga ljudje zaradi tega, ker so videli njegov način mučenja, nekateri tudi okusili, niso hoteli pokopati na pokopališču med svoje ljudi, zato so ga raje vrgli v Šoht.
Titovi partizani so bili takrat že zelo urejena zavezniška vojska s strogim poveljstvom, ki je spoštovalo mednarodno zakonodajo in sporazume ter imelo tudi svoje sodstvo. Za razliko od italijanskih partizanov so ujete vojne zločince dali najprej pred posebne komisije, nato pa hitra sodišča. Tiste, ki jim niso takoj dokazali zločinov so nato poslali v neke zbirne zapore na Primorskem, od tu pa jih odpeljali v glavno taborišče v Borovnico pri Ljubljani.
Vir Evening Post 6. avgusta 1945
O tem v enem od odstavkov govori tudi skupno poročilo jugoslovanskih in italijanskih zgodovinarjev: »Večina Slovencev in jugoslovanski rešitvi naklonjeni Italijani so razširitev jugoslovanskega vojaškega nadzora z že osvobojenih partizanskih območij nad celotno Julijsko krajino navdušeno pozdravili. Slovenci so doživeli dvojno osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na tržaškem, goriškem in koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu - del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb - žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti Borovnico).«
K razumevanja propagande o fojbah mi je zelo pomagal tudi intervju, ki sem ga imel z znanim Dolinčanom Dragom Slavcem. Kot sumljiv Slovenec je bil že ob pripravah na drugo svetovno vojno vpoklican v italijansko vojsko in nato poslan v Grčijo. Tam se je priključil grškim partizanom, nato je šel v Jugoslavijo k Titovim borcem, kjer si je nabral kar nekaj izkušenj. Vojna vihra ga je nato prinesla k italijanskim partizanom, pravzaprav jih je v Bormiu, Tiranu in tamkajšnjih krajih kar on osebno organiziral, zato so ga klicali »Komandate Tito«.
Že prve dni maja pa so mu njegovi italijanski tovariši začeli očitati, da njegovi Titovi partizanu po Trstu kar vsevprek pobijajo Italijane. V salojskih časopisih so bili naslovi »Barbari slavi ammazano, per le vie del Trieste scorre sangue italiano« (Slovanski barbari koljejo, po tržaških ulicah teče italijanska kri).
»Iz heroja sem se v trenutku spremenil v barbara,« mi je dejal, »zato sem se takoj vrnil domov, kjer sem se že konec maja prepriča, da gre le lažno propagando.«
Tudi on se je ob tej pripovedi skupaj z mano spraševal, kako to, da se je ta informacija tako hitro razširila po Italiji, skorajda še preden naj bi se zgodila. In to prav od protifašistične C.L.N.A.I.
NADALJUJ Z BRANJEM:
I. DEL, II. DEL, III. DEL
DOMOV – ZDRUŽENJE PROTIFAŠISTOV, BORCEV ZA VREDNOTE NOB IN VETERANOV KOPER
