Max Fabini je bil fašist Max-Fabiani

Max Fabiani, ki se rodil v Kobdilju pri Štanjelu je danes zelo čaščen kot arhitekt, ob tem pa skoraj vsi pozabljajo ali celo namerno skrivajo, da je bil fašist. Fabiani ni Slovenec, saj so njegovi starši priseljeni Italijani, sam pa se je najprej imel Avstrijca, nato po prvi svetovni vojni pa za Italijana. To je zelo poudarjal, saj je bil tudi član fašistične stranke in celo vodja škvadristov ter podesta. To dokazuje tudi obrazec s podatki o županu (podesta), ki ga je sam izpolnil. Max-Fabiani-fascist

Pismo odv. Škerka komenskemu županu občine Komen, Marku Bandelliju Spoštovani gospod Župan, Bližajoča se 150-letnica rojstva Maximiliana Fabianija je sprožila v Sloveniji vrsto pobud, ker bi ga nekateri ljubljanski krogi hoteli vključiti med slovenske velikane naše polpretekle zgodovine, čeprav se je njegova številčna družina smatrala za avstrijsko in oktobra 1918 se opredelila za italijansko ali avstrijsko narodnost, ne pa za slovensko. Fabianijevo življenje moramo nujno ločiti v dve različni in včasih protislovni si dobi. Prva gre od njegovega rojstva 29. aprila 1865 v Kobdilju do junija 1918. Do takrat je žel izredne uspehe na področju arhitekture in urbanistike in je zaslovel v Sloveniji in na Dunaju. FABIANI NA PRIMORSKEM (1918-1962) Druga doba sega od sredine leta 1918 do njegove smrti v Gorici 18. avgusta 1962, ko se je za stalno preselil na Primorsko in tu nepretrgoma bival. Znano je, da je žal preživel za časa 1. svetovne vojne težko travmo, ki jo je strogo skrival, z negativnimi posledicami za njegovo arhitektonsko danost in uravnovešenost njegove psihe. Prav to obdobje moramo Primorci in seveda tudi Vaša Uprava upoštevati in obravnavati. Slovenski zgodovinarji ali izvedenci niso doslej pregledali neštevilnih bogatih fondov v Gorici, v Trstu, v Ljubljani, v Rimu in drugje in zato prebiramo le pavšalne stvari, napisane pozitivno za arhitekta in to pogosto na osnovi izjav oseb iz druge ali tretje roke, kar je za utemeljitev zgodovine nepomembno in v danem primeru vsekakor demantirano v uradnih dokumentih. Ko sem pred 18 meseci začel obravnavati Fabianijevo življenje, sem nasedel takšnemu pogledu, toda kasneje, na osnovi enosmernih obilnih listin, ki so na razpolago v raznih fondih, sem ugotovil, da vsi enosmerno dokazujejo prav drugačen lik Fabianija, in sicer kot vnetega Italijana in aktivnega dejavnika dokončnega poitalijančevanja Slovencev ter pomembnega in zagrizenega fašista. Ker se je tudi Vaša občinska uprava odločila, da se vključi v razne pobude, si dovoljujem Vam nasloviti javno pismo z nujno prošnjo, da ga primerno upoštevate. Na kratko, nekoliko suhoparno, želim obrazložiti glavne ugotovitve in njihov pomen, ki potrjujejo, da je bil Fabiani povsem negativen dejavnik za Slovence. Objektivno izhajajo sledeči osnovni stebri njegovega potujčevanja Slovencev in globokega prepričanja v fašistično ideologijo, ki jih je Fabiani povsem prostovoljno sprejel in izvajal in ki so ga spremljali na Primorskem. Mnenja sem, da je naša dolžnost, da tudi to obravnavamo in primerno ter pošteno ocenjujemo celovito sliko arhitekta. FABIANI, ITALIJANSKI PATRIOT IN ZVEST KRALJEVINI ITALIJI Fabiani se je ob prihodu italijanskih čet v Gorico, sredi novembra leta 1918, takoj izjavil za pripadnika italijanske narodnosti in vdanega Savojski kraljevini ter dokazoval globoko predanost italijanski domovini (Patria), čeprav sta takratna zasedbena vojska in začasna nova civilna oblast notorično izvajali nasilno nacionalistično protislovensko upravljanje in politiko. Takoj je bil, že 30. oktobra 1918, imenovan za predstojnika Urada za obnovo stavb Gorice in Gradišča ob Soči (Ufficio per la ricostruzione di Gorizia e Gradisca). Toda predno je Urad začel z rednim delovanjem, je bil razpuščen 15.03.1919 in Fabiani odpuščen 15.04.1919. V tem času mu je le uspelo, da bi izkazal svoja patriotska čustva, postaviti velikega kamnitega leva sv. Marka nad glavna vrata goriškega gradu, kjer ga do takrat ni nikoli bilo. Njegovo odkritje je spremljala prva množična manifestacija italijanskih nacionalistov proti goriškim Slovencem. Uspelo mu je tudi biti imenovan, 1.01.1919, za profesorja zgodovine umetnosti na novoustanovljeni italijanski gimnaziji-liceju Vittorio Emanuele III, kjer je poučeval do svoje upokojitve 1.01.1925. Fabiani je takoj prekinil v Gorici vse stike s Slovenci in se vključil izključno v italijansko nacionalistično družbo in to tudi po koncu 2. svetovne vojne. FABIANI ŠKVADRIST, UDELEŽENEC FAŠISTIČNE REVOLUCIJE (RIVOLUZIONE FASCISTA) POŽIG NARODNEGA DOMA V TRSTU Pri tem moramo nujno poznati pomen in cilje fašistične ideologije. Bila je nasprotnik demokracije, liberalizma in kapitalizma. Zagovarjala je močno državo, ki se polasti vseh vzvodov oblasti, gospodarstva, financ, kulture itd. ter jih korporativistično upravlja pod vodstvom ene same stranke. Zagovarjala je tudi, da v okviru državnih meja obstaja le visoko kulturni italijanski narod, potomec Rimljanov, in da se morajo zato vsi drugi čimprej in z uporabo vseh sredstev, tudi nasilnih, poitalijančiti. O fašistični doktrini, ki se je razširila po Evropi, je bilo v Italiji napisanih najmanj tisoč knjig in je celo obstajala tozadevna fakulteta na univerzi v Bariju. Fabiani si je prisvojil in ostal zvest tej ideologiji in jo je tudi aktivno izvajal do 25. julija 1943, ko je fašizem padel. Za časa fašistične revolucije (Rivoluzione fascista), ki je uradno trajala od ustanovitve stranke v Milanu 23.03.1919 do 28.10.1922,ko je Kralj Vittorio Emanuele III poveril Benitu Mussoliniju, kasnejšemu Duceju, sestavo vlade, so škvadristi, ob odsotnosti državnih oblasti, zlasti po severni Italiji, napadali in uničevali demokratične organizacije, pretepali, mučili in včasih tudi ubijali njihove člane in predstavnike in se polaščali oblasti. Na Primorskem je bilo nasilje še krutejše, saj so hoteli Slovence, kot tujerodce in pripadnike manjvredne rase, iztrebiti. Fabiani se je vpisal v fašistično stranko v Gorici zelo zgodaj, že 15. maja 1921. Bil je tako prisoten, ko so njegovi škvadristi pripravljali napade na ustanove in posamezne Slovence z rabo motornega olja in lesenega pendreka (olio e manganello), oziroma z drugimi nasilnimi sredstvi. Vse to je videl in vedel in logično odobraval tudi kasneje, saj so se škvadristi, deležni posebne časti in privilegijev, bahali še desetletja. S svojim vpisom med črnosrajčnike, le 8 mesecev potem, ko so škvadristične tolpe napadle in zažgale, tudi s človeškimi žrtvami, 13.07.1920, „njegov“ veličastni Narodni dom v Trstu, ki so ga Slovenci zgradili po njegovem načrtu z leta 1902 in ga uporabljali za sedež svojih takratnih glavnih kulturnih in drugih organizacij, je Fabiani poteptal vsako načelo človeškega in etičnega dostojanstva! FABIANI, „NJEGOV“ TRGOVSKI DOM V GORICI, POITALIJANČEVANJE SLOVENCEV IN ZAGRIZEN FAŠIST Fabiani je odobraval in bil celo navdušen, da so „njegov“ veliki Trgovski dom v Gorici, ki so ga Slovenci zgradili po njegovem načrtu leta 1903 in ga namenili vsem svojim glavnim organizacijam, uspeli spremeniti v hišo fascia (Casa del Fascio), kot sedež Soške federacije (Federazione dell'Isonzo). Tu se je med svojimi črnosrajčniki počutil kot doma. Navdušen je bil, da so palačo oblačili s fašističnimi in italijanskimi zastavami, ki so visele iz vseh oken in balkonov ter z gesli "Duce" in "Verjeti, ubogati, boriti se" (Credere, obbedire, combattere). Po vstopu Italije v drugo svetovno vojno 10.06.1940 so dodali še "Zmagali bomo" (Vinceremo). Fabiani se je udeleževal, oblečen v fašistično črno uniformo iz lodena s škornji (znana kot „orbace“), manifestacij in proslav („adunate“ in druge), ki so jih v Gorici in drugje pogosto prirejali civilna oblast, vojska in fašisti. Gojil je uspešne vezi z najvišjimi njihovimi predstavniki in bil celo vabljen na seje na goriški prefekturi, ko so odločali ne samo o urbanističnih posegih temveč tudi o „politiki“ poitalijančevanja. Bil je celo trikrat sprejet pri Mussoliniju. FABIANI MILIČNIK (MILIZIA VOLONTARIA SICUREZZA NAZIONALE) Milizia (M.V.S.N.) je bila organizirana in oborožena vojaška veja fašistične stranke z izrecno nalogo zaščite države (Sicurezza dello Stato). Vsaka italijanska pokrajina (Provincia) je imela svojo enoto in sedež ter komando legije (Legione). V Gorici je bila to Legione dell'Isonzo s podružnicami po posameznih občinah. Enaka Legione (za tržaško provinco – Provincia di Trieste) je imela sedež v Sežani. Fabiani, prostovoljec, je bil „caposquadra“, to se pravi komandant skupine približno petnajstih škvadristov, oboroženih s puškami, bombami in mitraljezom. Škvadristi so pogosto protizakonito izvrševali nasilna dejanja po teritoriju, pretepali in mučili ljudi, jih aretirali in jih pošiljali v zapore in koncentracijske lagerje po Italiji. Ko se je na Primorskem v letu 1942 začelo množično razvijati partizanstvo, so tudi sodelovali pri spopadih, ubijali civiliste in zažigali hiše. Fabiani je za vse to vedel in včasih celo videl ter logično sprejemal, saj so se ti kruti dogodki na žalost pogosto odigravali tudi v njegovi občini. FAŠISTIČNI SINDIKAT INŽENIRJEV IN ARHITEKTOV. VITA ISONTINA Fabiani je bil izredno aktiven v fašističnem sindikatu inženirjev in arhitektov. Uspelo mu je, da je celo bil imenovan v njegovo vsedržavno predsedstvo v Rimu kot predstavnik njegovega desničarskega krila (arh. Piacentini). Leta 1924 je začela izhajati revija „Vita Isontina“ na 30. straneh A4, ki jo je izdajala goriška pokrajina (Provincia di Gorizia). Dejansko njen odgovorni urednik je skoraj 20 let bil Max Fabiani. Revija je prinašala nekaj strani kulturnega značaja, druge pa političnega, v glavnem o dogajanju italijanskih pobud in ukrepov ter fašističnih proslav na goriškem. FABIANI, ČASTILEC III. ITALIJANSKE ARMADE Fabiani je desetletja imel odlične stike z višjimi oficirji italijanske vojske, se je ukvarjal s postavitvijo spomenikov, obeležij in drugih objektov v čast in slavo vojakom III. Italijanske Armade v 1. svetovni vojni z zaničevanjem avstroogrskih. Za velikanski kamniti spomenik v slavo te Armade, ki bi pokrival dve tretjini glavnega trga (Travnika) v Gorici, je Fabiani pripravil načrt in uspel zagotoviti finančna sredstva. Ni bil pa realiziran, ker je sovpadal z gradnjo kostnice v Redipulji. Celo leta 1942 je načrtoval in dal postaviti v Gorici spomenik generalu Pellizzariju. FABIANI BURKEŽ, ČASTIHLEPEN IN USTVARJALEC LAŽNIH MITOV Fabiani je strogo odločil, da ne pove ničesar o svoji preteklosti in sedanjosti, ter se hvalil za stvari, ki jih ni opravil. Naprimer mit o njegovi glavni vlogi za obnovo Posočja, izredno hudo prizadetem v 1. svetovni vojni. Resnica je, da je Fabiani, po nalogu avstroogrske oblasti, izdelal od junija do septembra 1918 le načrt za obnovo oglejske bazilike in tamkajšnjega muzeja. Toda italijanske oblasti so ta načrt zavrnile in je bila obnova izvršena na podlagi drugih načrtov. Šele junija 1925 mu je goriška pokrajina (Provincia di Gorizia) poverila nalog, da izdela do 30. novembra 1925 urbanistične načrte vseh naselij in mest, 92 po številu, kar je Fabiani pravočasno izvršil. Njegovi načrti so bili uzakonjeni toda malokatera občina jih je spoštovala, ker so bili predragi in neučinkoviti in so kmalu bili deloma ali popolnoma zamenjani. Fabiani ni podpisal niti enega načrta obnovitvene narave neštevilnih javnih in privatnih zgradb ali drugih objektov, razen zavoda Uršulink v Gorici – Collegio delle Orsoline in je bila zato njegova vloga kot arhitekt ali urbanist nepomembna. Ravno tako ne vzdrži zgodovinske presoje njegov mit o italijanskem izvoru Fabianijevih. Družine s priimkom Fabian so prisotne na Krasu in v Vipavski dolini že pred vdori Turkov. Pred 250 leti jih je bilo v Kobdilju 5, v Kobjeglavi 7, itd. Priimek je poitalijančil njegov oče Anton ob poroki v Trstu dne 7. maja 1848, ko je dodal črko „i“ k prejšnjemu priimku Fabian. Zaradi gornjega ne držijo trditve Fabianija, da so izvori priimka iz vasi Paularo v zgornji Carniji. Pri tem gre omeniti, da Fabiani, po prihodu Italijanov, je opustil uporabo pravega imena Maximilian in ga zamenjal za starorimskega Massimo in kot takega so ga poznali njegovi kamerati in drugi. Max je bil le za ožje sorodnike in par redkih prijateljev. Bil je častihlepen in se včasih podpisoval z vsemi svojimi naslovi: cav. Prof. Ing. Arch. dr. s samim priimkom. Znan je bil tudi kot burkež (burlone), ki si je pripisoval neresnična dejanja ali ustvarjanja in ker je bil izredno polemičen, ni imel prijateljev, saj je njegov pogreb spremljalo niti dvajset oseb. FABIANI PODESTA' OBČINE ŠTANJEL (SAN DANIELE DEL CARSO) IN VITEZ (CAVALIERE DEL REGNO D'ITALIA) Goriški Prefekt, kot organ notranjega Ministrstva, je imenoval 15.12.1935 Fabianija, kot vdanega fašističnemu režimu (saj je bil škvadrist) in inštitucijam domovine (patria) za Podestaja takratne Občine San Daniele del Carso, mu določil trajanje funkcije in plačo. Ni mogoče uporabiti naziva „župan“, ker so bili ti izvoljeni, ne pa imenovani od prefektov. Podestŕ je bil zato zadnji organ na teritoriju represivnega aparata totalitarne fašistične Italije. Moral je, ne le upravljati administrativne posle, ampak tudi delovati in odgovarjati za politične razmere v občini ter o tem ustno in pismeno poročati Prefekturi, kjer so sedeli funkcionarji zloglasnega Ufficio confini, ki se je izrecno ukvarjal s poitalijančevanjem drugih narodov v mejah italijanske Kraljevine. Takrat je bilo Fabianiju dodeljeno odlikovanje svetnika (Cavalliere del Regno d'Italia), katerega so bili deležni le redki za njihove domovinske in fašistične usluge. FABIANIJEVA CASA DEL FASCIO V ŠTANJELU. DANES ZADRUŽNI DOM Fabiani, da bi ojačil italijaniziranje domačega slovenskega prebivalstva, si je takoj zamislil gradnjo velike fašistične hiše (Casa del Fascio), z obširnimi prostori tudi za „dopolavoro“, z urejenimi površinami za šport, namenjene za mladino in za manifestacije (adunate). Po odobritvi njegovih načrtov, ki so jih hierarhi črnosrajčnikov sprejeli z velikim navdušenjem, so takoj pričeli z gradnjo, tudi s prostovoljnim delom. Vkolikor se niso moški prijavili, so jih miličniki poiskali, pretepli ali na druge načine prisilili, da so se javili na delovišču. Fabiani, kot odgovoren za gradnjo, je vse to videl in vedel ter posledično odobraval. Na Občini so sestavljali sezname z imeni in naslovi moških, na delovišču pa evidence odsotnih! Uradna otvoritev "Case del Fascio" je bila največja in najbolj odmevna fašistična manifestacija na Krasu. Po njeni svečani otvoritvi je civilna in vojaška elita šla v pohodu pod velik slavolok, zgrajenim v spodnjem Kobdilju, na bogato zakusko, ki jo je ponudil na svojem posestvu dr. Edmund Fabiani, vdan fašističnemu režimu in inštitucijam domovine (devoto al Regime fascista ed alle patrie istituzioni), vpisan v fašistično stranko že od 29.03.1926 in pogosto imenovan za člana občinskega odbora (Giunta comunale). FABIANI PRIVATNIK V KOBDILJU DO 15. DECEMBRA 1935 Do imenovanja za Župana Fabiani ni imel nikakršne funkcije ali zadolžitve v okviru občinske uprave. Če se je zanimal, mora to biti dokazano na podlagi dokumentov, ki so doslej vsekakor neznani. V nasprotnem primeru gre le za govoričenje brez zgodovinske osnove. FABIANI PODESTA' „DOBER ČLOVEK“ (15.12.1935 – 08.09.1943) Te dobe ni mogoče torej nikakor vključiti v umetno ustvarjeni mit, da je bil Fabiani „dober človek“. Iz uradnih dokumentov izhaja, da je bilo v Občini Štanjel vpisanih v fašistične organizacije, ne samo zaradi oportunizma za ohranitev delovnih mest ali drugih dejavnosti, temveč tudi iz globokega prepričanja v fašistično doktrino, lepo število slovenskih in italijanskih mož (Fascio Maschile). Dalje, mladih fašistov (Giovani Fascisti), kot tudi fašističnih žensk (Fascio Femminile). Potem kmečke gospodinje (Massaie rurali), mlade fašistke (Giovani Fasciste), nadalje „avanguardisti“ in „balilla“ ter nazadnje mlade Italijanke (Giovani Italiane). Ob manifestacijah (adunate) se jih je zbralo nad 500 organiziranih, pošlušali so govore Podestaja Fabianija, oblečenega v črno obleko iz lodena s škornji, ki je goreče povzdigoval italijanski nacionalizem in fašizem in ploskal, ko so razne skupine nastopale v svojih vlogah. Ob otvoritvi in ob zaključku je izrekal hvalnice Duceju, italijanskemu Kralju itd. To „neprijetno“ zgodovino poznajo sinovi in nečaki takratnih nastopajočih in je tudi najmanj 50 še živih, ki so pri tem sodelovali ali vsaj videli. Ker bi očitno hoteli izbrisati te nehvaležne spomine, so si izmislili mit, da je bil Fabiani „dober človek“. Če že je kaj dobrega napravil, je to le za svoje kamerate in njihove sorodnike. Vsekakor, ko jih vprašate, kaj je konkretnega pomembno storil v dobro, ne boste prejeli odgovora, ki bi potrjeval navedeni mit. Če bodo zagovorniki „dobrega človeka“ to dokazali z dokumenti, bom rade volje spremenil moje dosedanje ugotovitve, toda do takrat zgornje besedičenje so le zavajajoče prazne fraze. PRIKRIVANJE PROTISLOVENSTVA IN FAŠIZMA PODESTAJA FABIANIJA V to smer so se vključili nekateri mediji, zlasti Primorske Novice in Radio Koper, ki prikazujejo razmere na Krasu v tistem času kot dobre, saj je bilo dovolj, da si prišel do fašistične „tessere“ in s tem je bilo vse lepo urejeno tudi za otroke. Poslužujejo se oseb, ki niso nikoli videle Fabianija in ki so popolnoma prezrle in pozabile množično preganjanje v tisti dobi naših ljudi in naš upravičen odpor. To ustvarja nezgodovinsko filoitalijansko sliko v totalnem nasprotju z dogajanjem in ki jo bo treba nujno zavreči. Ne gre za nikakršno politično konfrontacijo, saj je fašizem dokončno umrl pred 70 leti in zato s pokojnimi ni dialektike, ampak le za objektivno ugotovitev relevantnih zgodovinskih dogodkov. USTANOVA MAKS FABIANI IZ ŠTANJELA Pri prikrivanju sodeluje tudi Ustanova Maks Fabiani iz Štanjela, kot med drugim dokazuje katalog iz leta 2005 z naslovom “Adijo Dunaj, pozdravljen Štanjel“. Nezgodovinsko so napisali, da je bil Fabiani Župan in ne Podesta (namreč Podesta je bil imenovan, Župani pa so bili izvoljeni). Pod fotografijo Fabianijeve "Casa del Fascio" so ravno tako napisali le "Zadružni dom Štanjel". Ob fotografiji "Štanjelsko pokopališče pri Sv. Gregorju, leta 1944" so zapisali "Po bitki med Partizani in Nemci". Gre za pravi škandal. Fotografija je bila posneta 27. februarja 1943, kot je napisano na njenem hrbtu. Na sredini so trupla osmih ustreljenih Partizanov in Podestŕ Fabiani, za njim na levi pet italijanskih oficirjev divizije "Veneto", na desni Toccafondi v uniformi oficirja milicije, ob njem miličnik. Tragični zločin je bil tudi večkrat obravnavan v literaturi in je zato gornje prikrivanje Fabianijevega fašizma v Štanjelu na žalost več kot dokazano. KRATEK ZAKLJUČEK To, kar se dogaja in se bo dogajalo v Štanjelu in na Primorskem v zvezi s Fabianijem, bo predmet, upajmo, demokratične dialektike, saj tudi dokumenti, ki sem jih pred kratkim pregledal in s katerimi deloma razpolagam, opravičujejo željo oziroma zahtevo, da bi se Občinska Uprava spomnila s primerno knjigo ali drugim spominskim obeležjem vseh onih, ki so se upirali njegovemu neslutenemu početju, saj ogromna večina naših ljudi je ohranila dostojanstvo našega naroda in se pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju. Prepričan sem, da boste Vi, kot predstavnik vseh občanov, skrbno sledil razvoju dogodkov v dobrobit prednostnih potreb vsega teritorija. Vsekakor sem Vam na razpolago za kakršenkoli razgovor ali drugi prispevek, v kolikor bi Vi smatral kot primerno, da bi pozitivno in pošteno obravnavali to tragično obdobje našega Krasa in pripomogli k prepotrebnemu gospodarskemu in kulturnemu razvoju. Z odličnim spoštovanjem dr. Jože Škerk

Spomin na herojsko bitko Komande mesta Koper

DOMOV (nazaj na spletno mesto) www.zb-koper.si

Boršt, 8.2.2017

Naše Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je v sodelovanju s krajevno skupnost Boršt in 430. mornariškim divizionom slovenske vojske v Ankaranu pripravilo tradicionalno spominsko slovesnost ob 72. obletnici boja Komande mesta Koper in junaške smrti njenega komandanta Franca Planinca – Frenka.

Pred tem so naši pohodniki v grapi pri nekdanjem bunkerju KMK pripravili krajša spominska slovesnost in položili cvetje. Osrednja slovesnost je bila v kulturnem domu Boršt ob 12.00 z bogatim  kulturnim programom v katerem so sodelovali  Godba na pihala »Mužika Sv. Lazarja« Boršt pod vodstvom  Matjaža Klaja, Moški pevski zbor Lopar, katerega zborovodja je Vladislav Korošec, in učenci osnovnih šol  Ivana Babiča Jagra Marezige, Elvire Vatovec Prade ter Istrskega odreda Gračišče z mentorjema Danijelo Škergat Toškan in Igorjem Smolnikom. Sodeloval je tudi dramski igralec Brane Grubar, ki je prisotne spomnil na Prešerna in njegovo Zdravljico. Prireditev je pripravila in skupaj s učenci vodila naša Dragica Lipovšek.

Tokrat je bila slavnostna govornica zgodovinarka Vlasta Beltram, ki je tudi najboljša poznavalka dogajanja v teh krajih okrog Kopra v času NOB. To je pokazala tudi v  svojem govoru, za katerega je dobila buren aplavz. Po orisu dogajanja med vojno se je dotaknila tudi sedanjih razmer: »V naši novi državi se je spremenil odnos do udeležencev NOB in NOB nasploh. Ti ljudje so trn v peti desnici in bi najraje ukinili borčevske pokojnine. Spomnim se, kako mi je bilo hudo, ko so me ljudje spraševali na terenu: Ali sedaj ne velja več nič tisto, za kar smo se borili?« Tu pa si ta govor lahko v celoti preberete.

Na slovesnosti, ki je dobila tudi pečat proslave našega kulturnega praznika, je predsednik Marjan Križman preda tudi  zlati plaketi ZZB NOB Slovenije dolgoletnemu sekretarju našega združenja, organizatorju in tudi piscu raznih člankov Lucijanu Peliconu ter novinarju in književniku Milošu Ivančiču, ki tudi ureja to naše spletno mesto.

Poglej video reportažo  Delgija Jermana:

S prireditve si lahko ogledate tudi fotografije fotografa Antonia Pera, ki so tu:

V krajevni borčevski organizaciji v Žusterni so ob 8. marcu pripravili redno letno konferenco, nato pa proslavo ob mednarodnem dnevu žena.

PROČILO O DELU KO ZB ŽUSTERNA V LETU 2015 IN PROGRAMSKA IZHODIŠČA ZA LETO 2016
Spoštovane tovarišice in tovariši, dovolite mi, da začnem poročilo s kratko oceno družbenih razmer. Doma in po svetu jih je najbolj zaznamovala begunska kriza. Vojne na Bližnjem in Srednjem vzhodu, ki so jih za nadzor nad naftnimi viri zanetili Američani ob podporo Evrope,  so privedle do roba svetovnega spopada. Z Zahoda spodbujene arabske revolucije so namesto demokracije rodile mračnjaško teokratsko strahovlado. Epsko preseljevanje ljudi z Bližnjega vzhoda v Evropo preti povsem spremeniti podobo sveta.  V Evropski uniji, ki ji grozi razpad, se je prebudil fašizem, v različnih pojavnih oblikah pa se je ta razpasel tudi pri nas doma.
Begunsko vprašanje je prav gotovo trd oreh, ki ga je zelo težko razrešiti. Še hujše posledice pa povzroča manipuliranje z njim. Vzbujenje strahu pred pribežniki, netenje ksenofobije in rasizma, razraščanje nestrpnosti in nacionalizma je postalo orodje, ki ga uporabljajo fašistične sile v boju za oblast. Tako kot ob razpadu Jugoslavije v začetku devetdesetih let  in tako kot v obdobju pred drugo svetovno vojno. Tudi takrat so podcenjevali fašizem in tudi takrat so ga skušali izrabljati v boju proti socializmu. Tudi tokrat je humus, iz katerega črpa fašizem gospodarska kriza in neoliberalističen odgovor nanjo.

Čas je, da se nehamo slepiti. Ne nasedajmo režimskim medijem, ki proglašajo za skrajneža že vsakogar, ki se zavzema za socialno pravičnost. Čas je, da rečemo fašizmu fašizem, tudi če se skriva za pridevniki demokratski, slovenski, krščanski, ljudski, nacionalni... Ne gre več le za strankarske spopade, niti ne več samo za populizem in nacionalizem, pač pa za organizirano netenje sovraštva, katerega namen je poglabljanje krize in ustvarjanje izrednih razmer. Nimamo opraviti le s le političnimi nasprotniki. Gre za nacionalistične suroveže, ki so nas osramotili s proslulim izbrisom tisočev prebivalcev Slovenije, ki so trgovali z orožjem, ki so sodelovali pri ropanju družbenega premoženja, ki so pred nekaj leti odvzeli pokojnine nekdanjim partizanom in internirancem, ki poveličujejo kolaboracijo z nacističnim  okupatorjem, ki ustanavljajo paravojaške formacije in paradirajo z domobranskimi simboli. In ki le s težavo prikrivajo svoje povezave z obritoglavimi neonacisti. Skratka, gre za fašiste, čeprav se kitijo z demokratičnostjo, domoljubjem in krščanstvom. Danes se skušajo ponovno povzpeti na oblast tako z udinjanjem tujim gospodarjem, kot tudi z enačenjem nesrečnikov, ki bežijo od vojnih pokolov, s teroristi in s ščuvanjem proti vsem, ki so drugačni.
Priča smo preizkušenemu receptu, ki je sicer preveč  butalski za normalne razmere in normalne ljudi. Ki pa očitno deluje ob umetnem razpihovanju psihoze strahu in ob režimskih medijih, ki pitajo ljudi z »uravnoteženostjo«. 
V letu, ko praznujemo petinsedemdeseto obletnico Osvobodilne fronte, morajo  demokratične sile strniti vrste in ustaviti drhal, ki seje rasizem in ksenofobijo. Tako s široko mobilizacijo, kot tudi z udejanjanjem humanosti, strpnosti in solidarnosti.

Osvobodilna fronta ni bila strankarska koalicija. Njenega duha moramo obuditi s povezovanjem gibanj, organizacij in posameznikov, ki se na različnih področjih zoperstavljajo govorici sovraštva in primitivizma. Nismo edini, ki se zavzemamo za vrednote NOB, z nami jih deli še vrsta drugih organizacij in civilnodružbenih gibanj. Oblikovati moramo široko družbeno platformo kot  alternativo neoliberalističnemu lastninjenju in plenjenju. Rdeča nit letošnjega praznovanja petinsedemdesete obletnice OF mora biti njeno temeljno izročilo, sposobnost povezovanja najširših plasti prebivalstva, če je treba tudi mimo političnih strank. Tkati je treba vezi s podobno mislečimi, z vsemi, s katerimi se lahko dogovorimo za skupne akcije. Skupaj s sorodnimi  organizacijami in društvi se moramo postaviti po robu tistim, ki so nas oropali in prodali tujcem, vzpodbuditi prenovo slovenske levice in njeno povezovanje.
V boju za vrednote NOB se ne smemo omejevati le na obujanje spomina na preteklost, čeprav te plati našega dela ne smemo zanemarjati. Mlajše generacije moramo nagovarjati tudi s sprotnim opredeljevanjem do sedanjih družbenih vprašanj, zlasti tistih, ki najbolj zadevajo njihovo prihodnost in ki so vir njihovega občutka brezizhodnosti. Zoperstaviti se moramo apatiji in občutku nemoči, ki so jo povzročile prazne obljube o morali in etiki. Te so le še utrdile neoliberalno politiko, ki je skupaj z nebrzdanim plenjenjem družbene lastnine pravi vzrok za današnje razmere.
Najširša enotnost demokratičnih sil pa ne pomeni neskončne potrpežljivosti, kakršno pridiga sedanji predsednik republike v svojem edinem odzivu na val barbarstva, ki smo mu priča. Potrpljenje je pač božja mast in gorje tistemu, ki se z njo maže. Nič hudega, če se bomo zamerili tistim, ki se bojijo šestih sirskih otrok brez staršev v svojem dijaškem domu.

Sedaj pa k pregledu našega dela v zadnjem letu. Nismo se omejevali le na udeležbo na proslavah in komemoracijah, pač pa smo se opredeljevali tudi do aktualnih razmer. Nadaljevali smo prakso razprav o pomembnih družbenih vprašanjih, na katere smo vabili goste, ki nam jih lahko osvetlijo. Za uresničevanje programa dela je skrbel Upravni odbor naše krajevne organizacije, ki se je sestal sedemkrat. V tem času smo imeli tudi štiri članske sestanke.
V lanskem letu smo aktivirali prapor naše organizacije. Naši člani so se udeleževali prireditev na občinski ravni, pa tudi osrednjih slovenskih proslav ob Dnevu zmage. Aprila smo se udeležili premierne projekcije dokumantarnega filma o našem revolucionarju Antonu Ukmarju. Priredili so jo na šoli, ki nosi njegovo ime. Skupaj  s svetom krajevne skupnosti smo pripravili prireditev ob 4. juliju, Dnevu borca. Sedemdeseto obletnico osvoboditve smo obeležili s koncertom partizanskih in domoljubih pesmi, ki nam jih je zapel pevski zbor Maestral. Na proslavi so na predlog našega upravnega odbora kar trije naši člani, Marjan Vidmar, Ljubo Benevol in Miloš Ivančič in prejeli najvišje priznanje krajevne skupnosti. 
Junija smo se v sodelovanju z drugimi organizacijami in sindikati s posebnim avtobusom udeležili protestnega shoda proti razprodaji družbenega premoženja v Ljubljani, ki ga je priredila koalicija proti privatizaciji. Vanjo so se združile organizacije, med temi tudi ZZB za vrednote NOB Slovenije, ki menijo, da je predlagana vladna strategija upravljanja z državnimi naložbami v bistvu načrt plenjenja družbenega premoženja in njegove razprodaje tujcem.
24. novembra preteklega leta smo pripravili pogovor s predsednikom mednarodne komisije Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Štefanom Cigojem o položaju po svetu , o njegovem vplivu na domače razmere in o stališčih naše organizacije. Beseda je tekla o zunanjepolitičnih razmerah, o begunskem valu, o razraščanju fašizma po Evropi, pa tudi o mednarodni dejavnosti ZZB za vrednote NOB Slovenije.
14. decembra smo pripravili tradicionalno dobro obiskano novoletno praznovanje, na katerem smo spregovorili tudi o družbenih razmerah in o našem delu. Obogatili smo ga z večerom partizanskih pesmi, ki smo jih zapeli skupaj s pevko Marjetko Popovski.
Letošnji program dela, katerega izhodišča bomo sprejeli danes, smo že začeli uresničevati.
17. februarja smo skupaj s svetom naše krajevne skupnosti pripravili javno tribuno z naslovom »Država naj neha uničevati primorsko gospodarstvo! Luke ne damo!« Razpravo smo namenili predvsem podpori luškim delavcem, ki se borijo za obstoj slovenskega pristanišča in proti njegovi predaji v tuje roke.
Sicer pa bo tudi letošnji program dela naše KO predvsem v znamenju obeleževanja 75. Obletnice Osvobodilne fronte in s tem uresničevanja skupnih nalog, ki jih bomo dogovorili v okviru Zveze združenj borcev za vrednote NOB in v okviru občinskega združenja.
Naša organizacija bo pri tem prispevala svoj sorazmerni delež pri skupnih akcijah, pripravljali pa bomo tudi prireditve v lastni režiji.
Na temeljih današnje razprave bo naš odbor pripravil podrobnejši akcijski program tako glede prireditev in udeležbe na njih, kot tudi glede naše organiziranosti. Na tem področju nas čaka vrsta nujnih organizacijskih nalog, predvsem pomlajevanje organizacije, sprejemanje novih članov in vključevanje tistih, ki so bili sprejeti v zadnjem času, v delovna telesa organizacije.      
Boris Kralj

Boršt 2016

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper
Krajevna skupnost Boršt. Slovenska vojska 430.Mornariški divizion Ankaran

V L J U D N O V A B I M O
NA TRADICIONALNO SPOMINSKO SLOVESNOST
BOJA KOMANDE MESTA KOPER IN JUNAŠKE SMRTI NJENEGA KOMANDANTA FRANCA PLANINCA - FRENKA
V B O R Š T
V PONEDELJEK, 8. FEBRUARJA 2016
Program
Ob 10.30 – prihod pohodnikov v grapo pri nekdanjem bunkerju KMK, krajša spominska slovesnost, položitev cvetja
Ob 12.00 – spominska slovesnost s kulturnim programom v kulturnem domu Boršt
Slavnostni govor SLAVKO GRČAR, Podpredsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije
Kulturni program oblikujejo
Godba na pihala Mužika Sv. Lazarja Boršt, dirigent Matjaž Klaj
Moški pevski zbor Lopar, zborovodja Vladislav Korošec
Učenci OŠ Ivana Babiča – Jagra Marezige, OŠ Elvire Vatovec Prade, OŠ Istrskega odreda Gračišče in učenci Šole harmonike Žiga Babič
Slovesnost vodi Dragica Lipovšek
Dogodek sklenemo z družabnim srečanjem
Pridružite se nam !

Mučilnica v Semedeli

Bunker v Semedeli, mučilnica koprskih zaporov, kjer so italijanski fašisti 20 let mučili na stotine slovenskih in hrvaških domoljubov ter protifašistov, med temi tudi bazoviške junake. Spomenik je ostal skrit za vhodom hitre ceste v tunel pod Markovcem.

Spomin na velikega rojaka dr. A. Beblerja.

 Tovariško srečanje

Naše združenje je danes v restavraciji zadružnega doma Pobegi - Čežarji pripravilo redno letno druženje za člane odbora in vse, ki nam na različne načine pomagajo pri ohranjanju vrednot NOB. Tokrat smo bili najbolj veseli mladih šolarjev iz OŠ Elvire Vatovec Prade in Istrskega odreda Gračišče, ki smo jim izročili posebna priznanja. V prijetni družbi nam je večer popestrila tudi Marjetka Popovski, ki zelo lepo zapoje tudi partizanske pesmi.