Puntarska Primorska
Primorci smo ponosni na svoj praznik, pa čeprav je pol naše dežele ostalo onstran meje. A ne zaradi nas, ampak zaradi izdaje naših zaveznikov - naši partizani so osvobodili vso Primorsko in nanje smo ponosni. Ponosni smo tudi na svojo domovino, ne pa na tiste politike, ki se klanjajo starim in novim kolaboracionistom, jo rušijo, kradejo, in razprodajajo.

 

VELIČINA ČLOVEČNOSTI

OB 71 – LETNICI  EVAKUACIJE RANJENCEV S PRIMORSKE IN GORENJSKE NA NOTRANJSKO

nedelja, 6. septembra 2015, ob 12.00 uri, ob spomeniku na Mačkovcu pri Postojni.

DOVOR  DR. KARMEN PAHOR

Spoštovane borke in borci, spoštovani praproščaki, spoštovani župan Občine Postojna g. Igor Marentič, spoštovane  udeleženke in udeleženci spominske svečanosti ob 71 letnici evakuacije ranjencev s Primorske in Gorenjske na Notranjsko

“Historia magistra vitae est” pravi znani latinski pregovor.  »Zgodovina je učiteljica življenja«

In včasih je potrebno pogledati nazaj, če hočemo videti naprej. Danes se iz pogumnih, nesebičnih dejanj partizanskih  bork in borcev, ki so se dogajali prav na tem mestu pred 71 let lahko in moramo še veliko naučiti.

Letos mineva 70 od velike zmage nad fašizmom in nacizmom, od zmage demokracije, človečnosti in humanosti, od zmage, ki je posejala seme iz katerega je vzklila današnja  Evropska Unija. Slovenci  smo in moramo biti ponosni na dejstvo, da smo bili del zmagovite protifašistične in protinacistične koalicije. Moramo biti ponosni in hvaležni za pogum naših prednikov, da smo se kot majhen narod uprli veliko večjemu, močnejšemu zavojevalcu, ki nas je želel pregnati iz svojih domov, prepovedati naš jezik, razkosati, potujčiti in ukloniti. Lahko smo ponosni, da smo slovensko zemljo osvobodili z lastnimi vojaškimi in političnimi močmi.

Besedna zveza “ nacionalni interes”  takrat ni bila žaljivka ali  prispodoba za nerazumevanje sodobnih ekonomskih tokov, kot velikokrat slišimo danes.   Nacionalni interes, to nujno potrebo po borbi za ohranitev slovenskega naroda, slovenskega jezika, slovenske kulture in slovenske zemlje,  so partizanske borke in borci, kurirji, borci proti okupaciji slovenskega ozemlja,   intuitivno začutili v svojih srcih in zanj -  marsikateri in preveč od njih - , darovali vse, tudi svoje življenje.

Narodno osvobodilni boj je bil še posebej unikaten in dragocen zaradi velike požrtvovalnosti, humanosti in solidarnosti med borci in zaradi dejstva,  da je imela partizanska vojska odlično organizirano saniteto, sanitetne postojanke in  skrite bolnišnice, ki so nudile zdravniško oskrbo ranjencem in invalidom tudi med najhujšimi čistkami, kljub temu, da so bile partizanske enote stalno preganjane in pod hudim pritiskom sovražnika ter stalno prisotnim strahom pred izdajstvom.

Narodno osvobodilni boj se je kljub neizmerni krutosti in  zločinskim morijam okupatorskih vojakov krepil in širil, borci partizanske vojske so prekinjali strateške komunikacije okupatorskih sil in ustvarjali osvobojena ozemlja.  Posledično so poleti 1944 sledile močne ofenzive sovražnih sil, ki so poveljstvo 9. Korpusa pripeljale do odločitve, da zaradi že kritičnih stanj v partizanskih bolnišnicah v začetku avgusta 1944 pripravijo akcijo evakuacije najtežjih ranjencev in invalidov, ki so bili potrebni rehabilitacije in posebne nege ter bolnikov, ki jih je bilo v partizanskih bolnišnicah težko zdraviti,  v zavezniške bolnišnice v Italiji.  Prvotni načrti so predvidevali, da bodo tako evakuirali 200 ranjencev, vendar so kasneje ugotovili, da bi bilo to z logističnega vidika neizvedljivo, tako da so kasneje v evakuacijo vključili  najtežje  ranjence in tako razbremenili obstoječe partizanske bolnišnice.

Akcija je bilo dobro načrtovana in odlično vodena, klub temu pa izredno zahtevna. Iz bolnišnic Pavla in Franja so v popolni tajnosti,  ponoči in v popolni tišini na težko pot 13. Avgusta pospremili 100 ranjencev in invalidov.  Zagotovili so varnost in oskrbo s sanitetnim materialom, medicinsko dokumentacijo, perilom hrano in vodo na poti. Potovali so ponoči, na vozovih s konji, ki so  jim ovili kopita z žakljevino, na tovornjakih in  na nosilih, ki so jih nosil soborci. Po 8 do 12  borcev se je izmenjevalo za nošnjo enega ranjenca.  Hodili so v temi, z nosili na ramenih, po slabo prehodnih poteh, v tišini, med sovražnikovimi postojankami in bunkerji, med domobranskimi enotami, ki so varovale progo.  Vse spremljevalce  je prevevala velika solidarnost, odločnost  in odgovornost, da ranjene tovariše varno pospremijo do letal, ki jih bodo popeljala v zavezniške bolnišnice.

Najtežji del poti je bilo prav prečkanje cestne in železniške proge tu na Mačkovcu, ki so ga izvedli v noči na 19 avgust 1944, ob močni podpori in zaščiti Gradnikove brigade.  95 ranjenih je po več kot 140 kilometrov dolgi poti srečno prispelo do Loške doline, kjer  je na že na osvobojenem ozemlju zaigrala harmonika in zadonela slovenska pesem,  ranjence pa so v naslednjih dneh prevzela zavezniška letala in odpeljala na zdravljenje v Bari.  Prenos ranjencev je bila popoln uspeh in ta akcija, ki je bila izvrstno tehnično in vojaško organizirana je pokazala na srčnost, humanost, odgovornost in solidarnost, ki je vladala med partizanskimi borci. Pri reševanju ranjencev je namreč sodelovalo kar 5 brigad z več kot 3000 borci.

Nedvoumno ta prenos ranjencev najbolj verodostojno prikazuje in  poudarja vrednote narodnoosvobodilne vojne – človečnost, humanost, srčnost, tovarištvo, sočutnost, vztrajnost, požrtvovalnost, solidarnost, svobodoljubnost,  domoljubje in pogum. In prav iz  zgodovinskega spomina pogumnega upora partizanskih borcev smo črpali moč, da smo se v 90 letih prejšnjega stoletja iz naroda, ki ga je družila skupna zgodovina, kultura, jezik, tradicija, narodno ozemlje in gospodarska enotnost, razvili v  nacijo in si izborili svojo državo,  samostojno Republiko  Slovenijo. 

Z veliki upi smo  kot samostojna in suverena država pristopili k Evropski Uniji, k tej plemeniti politični ideji,  ki naj bi udejanjila  evropske sanje  o  krepitvi miru, blagostanja, svobode, varnosti in pravičnosti brez notranjih meja, spoštovanju temeljnih vrednost človekovega dostojanstva, demokracije, enakosti, vladavine prava in človekovih pravic.

Evropa kot zibelka demokracije in človekovih pravic in kot izvor kulture in humanizma  je obljubljala veliko. Danes vidimo, da so bile obljube prevelike.  V Evropi danes ni več v ospredju Človek, njegovo vlogo je prevzel  Kapital.  Humanost, solidarnost, človečnost in  pravičnost  so poteptane in pozabljene vrednote, v ospredju se prepletajo  interesi kapitala, bank in lobijev, ki s pomočjo političnih klik širijo ideje neoliberalizma in kopičijo bogastvo v rokah nekaj izbrancev, medtem ko narašča  število tistih, ki živijo pod pragom revščine.

V Sloveniji danes niso revni le brezposelni, pod pragom revščine živi tudi vedno več zaposlenih in upokojencev z nizkimi prejemki, enostarševske družine, mladi in  tudi marsikatera družina, kjer sta zaposlena oba starša.      Med vsemi evropskimi državami se je delež revnih v času krize najbolj povečal ravno v Sloveniji. Za to so krivi nenehni varčevalni ukrepi, ki so bili še zlasti ostri na področju sociale. Slovenija sicer ostaja med državami z najnižjo dohodkovno neenakostjo, vendar se je tudi ta v zadnjih letih precej povečala. Med letom 2011 in 2013 se je namreč dohodek znižal 30 odstotkom oseb z najnižjimi dohodki, hkrati pa se je povečal 20 odstotkom najbogatejših . Leta 2013 je pod pragom revščine v Sloveniji živelo že 14,5 odstotka prebivalcev, to je skoraj 300.000 ljudi,  od tega 55.000 otrok. Stopnja tveganja socialne izključenosti, ki je kompleksnejši kazalec revščine  pa je lani presegala 20 odstotkov.

Ob tem nas evropski birokrati  prepričujejo, da v Sloveniji nimamo dobrih menedžerjev, da ne znamo voditi slovenskih podjetij, da rabimo tuje svetovalce, ki nam bodo pomagali stabilizirati bančni sistem in reorganizirati šolstvo in zdravstvo. S pomočjo dobro organiziranih  lobijev iz tujine in domačih vazalov se trudijo znižati vrednost še  tistemu strateškemu premoženju, podjetjem in bankam , ki so nam ostale , jih razvrednotiti in prodati po nizki ceni in nas  prepričati da smo jih  zaradi obljube evropskim birokratom dolžni prodati kljub  gospodarski rasti  in presežku  na tekočem računu plačilne bilance ki smo jima  priča v zadnjih dveh letih.

V ta namen so nam po nerealnih predpostavkah izračunali bančni  primanjkljaj več kot 4 milijarde evrov, ki smo ga z zadolževanjem dokapitalizirali ter terjatve bank ocenili tako nizko, da so bile na DUTB prenesene z 70 % odpisom.   V banke smo tako vložili več denarja kot je bilo potrebno, zato, da te iste banke še sedaj  ne kreditirajo gospodarstva, ki bi ustvarilo nova delovna mesta, še več -  krediti bank gospodarstvu so se  v zadnjem letu zmanjšali za 19 %.

Slovenci smo znali in znamo upravljati s svojo zemljo in svojim premoženjem. To dokazuje več tisočletno preživetje našega naroda na tem ozemlju, kljub temu, da so ga obkrožali in stalno ogrožali veliko močnejši in številčnejši sosedi. To dokazujejo števila uspešna gospodarska podjetja  in ustvarjene blagovne znamke in še posebej lastne banke, ki so jih ustvarjale generacije pred nami in pred udorom neoliberalističnih idej. Preveliki apetiti posameznikov,  podprti s politično podporo in lobiji iz tujine , zaradi katerih se je velik del tega premoženja izničil in preselil v tujino, ne morejo biti razlog za dvom v lastne sposobnosti.

Prišel je čas, ko se moramo za svojo suverenost in obstoj ponovno glasno odzvati in sporočiti  - JA , naš  nacionalni interes obstaja,  je legitimen  in  ga bomo ubranili  -  na svoji zemlji želimo in znamo  sami gospodariti.   

» Lakota- to je bilo tisto  najhujše med vojno. Kako je dišal tisti kruh, ki sem ga po dolgih tednih prvič držala v rokah, potem ko smo prileteli na varno v Bari. In  seveda strah, strah med hajkami , obkolitvijo in obstreljevanji okupatorja.  »  Tako je svoje spomine na prenos ranjencev opisala danes skoraj 90 letna še živeča udeleženka.  Ona in vsi tisti, ki so doživeli neizprosnost  vojne,  danes gotovo najbolj razumejo  zakaj tisoči ljudi bežijo pred vojno, nasiljem, lakoto, zakaj z željo po miru in varnosti pešačijo več kot tisoč kilometrov, zakaj poskušajo prepluti nevarna morja, zakaj tvegajo svoja življenja v iskanju upanja.

Vprašajmo se, kakšna je naša krivda in odgovornost za begunsko krizo s katero se srečujemo danes. Smo se zavedali posledic našega izvoza demokracije in pasivne ali aktivne podpore rušenja nedvomno diktatorskih režimov v Iraku, Afganistanu, Libiji, Siriji?

Odprli smo Pandorino skrinjico in zakoličili pot za netenje vojaških konfliktov, razrast ekstremizma in državljanskih vojn, ki danes rezultira v množičnem eksodusu. Evropska Unija danes stopica na mestu in nima ustrezne rešitve za problem, ki ga je pomagala ustvariti. Danes se evropski humanizem utaplja na obalah sredozemskega morja, joče med  oblaki solzivca, krvavi pod žičnimi ograjami in kriči pred zidovi, ki rastejo v Evropi.

Evropa, ki  se je tako hitro organizirala v trojko takrat, ko je bilo potrebno braniti interese lastnih bank in kapitala v Grčiji, danes, ko je potrebno reševati človeška življenja dopušča gradnjo zidov, postavljanje žičnih ograj, pretepanje s pendreki, uporabo solzivca in zvočnih granat proti ženskam in otrokom, označevanje ljudi s številkami, ločevanje glede na vero in krstne liste.   Dopušča razrast ekstremizma, ksenofobije, nestrpnosti in neofašizma.

Prepričana sem, da bomo  Slovenci, ki smo na lastni koži izkusili preganjanje in  vojno izrazili razumevanje in solidarnost z begunci. To smo naredili že velikokrat v preteklosti, tako takrat, ko smo sprejeli skoraj 70.000 tisoč beguncev iz Balkana, kot tudi vedno ob zbiranju pomoči za prizadete ob potresih, poplavah in drugih naravnih nesrečah.

Rešitev begunske krize ne bomo našli v zapiranju in gradnji zidov, ampak v humanosti, sodelovanju, svobodi, pravičnosti  in solidarnosti. V vrednotah, ki so krasile naš narodnoosvobodilni boj. To izkušnje lahko ponudimo Evropski uniji in  naša dolžnost je, da opozarjamo na skupno odgovornost, ki jo nosimo, da se upremo naraščajočemu valu ksenofobije, rasizma  in fašizma.  Spoštovanje življenja, enakopravnost , humanost in strpnost  morajo  ponovno postati naše največje vrednote.

Naj zaključim z  mislijo, ki zgodovinski spomin na žal zelo aktualen način povezuje s sedanjostjo. Misel je zapisana  v Kapeli miru blizu kraja Remagen v Nemčiji, posvečeni več tisočim  ujetnikom ki so večinoma od lakote umrli v zavezniškem taborišču za nemške vojne ujetnike po 2. svetovni vojni   

 » Mrtvim v spomin, preživelim v oporoko. Kajti sovraštvo ni podlaga , na kateri bi uspeval mir «

Karmen Pahor, dr.med., spec.spl.med.