DOVOR DR. KARMEN PAHOR
Spoštovane borke in borci,
spoštovani praproščaki, spoštovani župan Občine Postojna g. Igor Marentič,
spoštovane udeleženke in udeleženci
spominske svečanosti ob 71 letnici evakuacije ranjencev s Primorske in
Gorenjske na Notranjsko
“Historia magistra vitae est” pravi
znani latinski pregovor. »Zgodovina je
učiteljica življenja«
In včasih je potrebno pogledati
nazaj, če hočemo videti naprej. Danes se iz pogumnih, nesebičnih dejanj
partizanskih bork in borcev, ki so se
dogajali prav na tem mestu pred 71 let lahko in moramo še veliko naučiti.
Letos mineva 70 od velike zmage nad
fašizmom in nacizmom, od zmage demokracije, človečnosti in humanosti, od zmage,
ki je posejala seme iz katerega je vzklila današnja Evropska Unija. Slovenci smo in moramo biti ponosni na dejstvo, da smo
bili del zmagovite protifašistične in protinacistične koalicije. Moramo biti
ponosni in hvaležni za pogum naših prednikov, da smo se kot majhen narod uprli
veliko večjemu, močnejšemu zavojevalcu, ki nas je želel pregnati iz svojih domov,
prepovedati naš jezik, razkosati, potujčiti in ukloniti. Lahko smo ponosni, da
smo slovensko zemljo osvobodili z lastnimi vojaškimi in političnimi močmi.
Besedna zveza “ nacionalni interes” takrat ni bila žaljivka ali prispodoba za nerazumevanje sodobnih
ekonomskih tokov, kot velikokrat slišimo danes. Nacionalni interes, to nujno potrebo po
borbi za ohranitev slovenskega naroda, slovenskega jezika, slovenske kulture in
slovenske zemlje, so partizanske borke
in borci, kurirji, borci proti okupaciji slovenskega ozemlja, intuitivno
začutili v svojih srcih in zanj -
marsikateri in preveč od njih - , darovali vse, tudi svoje življenje.
Narodno osvobodilni boj je bil še
posebej unikaten in dragocen zaradi velike požrtvovalnosti, humanosti in
solidarnosti med borci in zaradi dejstva,
da je imela partizanska vojska odlično organizirano saniteto, sanitetne
postojanke in skrite bolnišnice, ki so
nudile zdravniško oskrbo ranjencem in invalidom tudi med najhujšimi čistkami,
kljub temu, da so bile partizanske enote stalno preganjane in pod hudim
pritiskom sovražnika ter stalno prisotnim strahom pred izdajstvom.
Narodno osvobodilni boj se je kljub
neizmerni krutosti in zločinskim morijam
okupatorskih vojakov krepil in širil, borci partizanske vojske so prekinjali
strateške komunikacije okupatorskih sil in ustvarjali osvobojena ozemlja. Posledično so poleti 1944 sledile močne
ofenzive sovražnih sil, ki so poveljstvo 9. Korpusa pripeljale do odločitve, da
zaradi že kritičnih stanj v partizanskih bolnišnicah v začetku avgusta 1944 pripravijo
akcijo evakuacije najtežjih ranjencev in invalidov, ki so bili potrebni
rehabilitacije in posebne nege ter bolnikov, ki jih je bilo v partizanskih
bolnišnicah težko zdraviti, v zavezniške
bolnišnice v Italiji. Prvotni načrti so
predvidevali, da bodo tako evakuirali 200 ranjencev, vendar so kasneje
ugotovili, da bi bilo to z logističnega vidika neizvedljivo, tako da so kasneje
v evakuacijo vključili najtežje ranjence in tako razbremenili obstoječe
partizanske bolnišnice.
Akcija je bilo dobro načrtovana in odlično
vodena, klub temu pa izredno zahtevna. Iz bolnišnic Pavla in Franja so v
popolni tajnosti, ponoči in v popolni
tišini na težko pot 13. Avgusta pospremili 100 ranjencev in invalidov. Zagotovili so varnost in oskrbo s sanitetnim
materialom, medicinsko dokumentacijo, perilom hrano in vodo na poti. Potovali
so ponoči, na vozovih s konji, ki so jim
ovili kopita z žakljevino, na tovornjakih in na nosilih, ki so jih nosil soborci. Po 8 do
12 borcev se je izmenjevalo za nošnjo
enega ranjenca. Hodili so v temi, z
nosili na ramenih, po slabo prehodnih poteh, v tišini, med sovražnikovimi
postojankami in bunkerji, med domobranskimi enotami, ki so varovale progo. Vse spremljevalce je prevevala velika solidarnost, odločnost in odgovornost, da ranjene tovariše varno
pospremijo do letal, ki jih bodo popeljala v zavezniške bolnišnice.
Najtežji del poti je bilo prav
prečkanje cestne in železniške proge tu na Mačkovcu, ki so ga izvedli v noči na
19 avgust 1944, ob močni podpori in zaščiti Gradnikove brigade. 95 ranjenih je po več kot 140 kilometrov dolgi
poti srečno prispelo do Loške doline, kjer
je na že na osvobojenem ozemlju zaigrala harmonika in zadonela slovenska
pesem, ranjence pa so v naslednjih dneh prevzela
zavezniška letala in odpeljala na zdravljenje v Bari. Prenos ranjencev je bila popoln uspeh in ta akcija,
ki je bila izvrstno tehnično in vojaško organizirana je pokazala na srčnost,
humanost, odgovornost in solidarnost, ki je vladala med partizanskimi borci. Pri
reševanju ranjencev je namreč sodelovalo kar 5 brigad z več kot 3000 borci.
Nedvoumno ta prenos ranjencev
najbolj verodostojno prikazuje in poudarja vrednote narodnoosvobodilne vojne – človečnost,
humanost, srčnost, tovarištvo, sočutnost, vztrajnost, požrtvovalnost, solidarnost,
svobodoljubnost, domoljubje in pogum. In
prav iz zgodovinskega spomina pogumnega
upora partizanskih borcev smo črpali moč, da smo se v 90 letih prejšnjega
stoletja iz naroda, ki ga je družila skupna zgodovina, kultura, jezik,
tradicija, narodno ozemlje in gospodarska enotnost, razvili v nacijo in si izborili svojo državo, samostojno Republiko Slovenijo.
Z veliki upi smo kot samostojna in suverena država pristopili k
Evropski Uniji, k tej plemeniti politični ideji, ki naj bi udejanjila evropske sanje o krepitvi
miru, blagostanja, svobode, varnosti in pravičnosti brez notranjih meja,
spoštovanju temeljnih vrednost človekovega dostojanstva, demokracije, enakosti,
vladavine prava in človekovih pravic.
Evropa kot zibelka demokracije in
človekovih pravic in kot izvor kulture in humanizma je obljubljala veliko. Danes vidimo, da so
bile obljube prevelike. V Evropi danes
ni več v ospredju Človek, njegovo vlogo je prevzel Kapital. Humanost, solidarnost, človečnost in pravičnost so poteptane in pozabljene vrednote, v ospredju
se prepletajo interesi kapitala, bank in
lobijev, ki s pomočjo političnih klik širijo ideje neoliberalizma in kopičijo
bogastvo v rokah nekaj izbrancev, medtem ko narašča število tistih, ki živijo pod pragom
revščine.
V Sloveniji danes niso revni le
brezposelni, pod pragom revščine živi tudi vedno več zaposlenih in upokojencev
z nizkimi prejemki, enostarševske družine, mladi in tudi marsikatera družina, kjer sta zaposlena
oba starša. Med
vsemi evropskimi državami se je delež revnih v času krize najbolj povečal ravno
v Sloveniji. Za to so krivi nenehni varčevalni ukrepi, ki so bili še zlasti
ostri na področju sociale. Slovenija sicer ostaja med državami z najnižjo
dohodkovno neenakostjo, vendar se je tudi ta v zadnjih letih precej povečala.
Med letom 2011 in 2013 se je namreč dohodek znižal 30 odstotkom oseb z
najnižjimi dohodki, hkrati pa se je povečal 20 odstotkom najbogatejših .
Leta 2013 je pod pragom revščine v
Sloveniji živelo že 14,5 odstotka prebivalcev, to je skoraj
300.000 ljudi, od tega 55.000 otrok. Stopnja tveganja socialne
izključenosti, ki je kompleksnejši kazalec revščine pa je lani presegala 20 odstotkov.
Ob tem nas evropski birokrati prepričujejo, da v Sloveniji nimamo dobrih
menedžerjev, da ne znamo voditi slovenskih podjetij, da rabimo tuje svetovalce,
ki nam bodo pomagali stabilizirati bančni sistem in reorganizirati šolstvo in
zdravstvo. S pomočjo dobro organiziranih lobijev iz tujine in domačih vazalov se trudijo
znižati vrednost še tistemu strateškemu
premoženju, podjetjem in bankam , ki so nam ostale , jih razvrednotiti in
prodati po nizki ceni in nas prepričati
da smo jih zaradi obljube evropskim
birokratom dolžni prodati kljub
gospodarski rasti in presežku na tekočem računu plačilne bilance ki smo jima
priča v zadnjih dveh letih.
V ta namen so nam po nerealnih
predpostavkah izračunali bančni
primanjkljaj več kot 4 milijarde evrov, ki smo ga z zadolževanjem
dokapitalizirali ter terjatve bank ocenili tako nizko, da so bile na DUTB
prenesene z 70 % odpisom. V banke smo
tako vložili več denarja kot je bilo potrebno, zato, da te iste banke še sedaj ne kreditirajo gospodarstva, ki bi ustvarilo
nova delovna mesta, še več - krediti
bank gospodarstvu so se v zadnjem letu
zmanjšali za 19 %.
Slovenci smo znali in znamo upravljati
s svojo zemljo in svojim premoženjem. To dokazuje več tisočletno preživetje
našega naroda na tem ozemlju, kljub temu, da so ga obkrožali in stalno ogrožali
veliko močnejši in številčnejši sosedi. To dokazujejo števila uspešna gospodarska
podjetja in ustvarjene blagovne znamke
in še posebej lastne banke, ki so jih ustvarjale generacije pred nami in pred
udorom neoliberalističnih idej. Preveliki apetiti posameznikov, podprti s politično podporo in lobiji iz
tujine , zaradi katerih se je velik del tega premoženja izničil in preselil v
tujino, ne morejo biti razlog za dvom v lastne sposobnosti.
Prišel je čas, ko se moramo za svojo
suverenost in obstoj ponovno glasno odzvati in sporočiti - JA , naš
nacionalni interes obstaja, je
legitimen in ga bomo ubranili - na
svoji zemlji želimo in znamo sami
gospodariti.
» Lakota- to je bilo tisto najhujše med vojno. Kako je dišal tisti kruh,
ki sem ga po dolgih tednih prvič držala v rokah, potem ko smo prileteli na
varno v Bari. In seveda strah, strah med
hajkami , obkolitvijo in obstreljevanji okupatorja. » Tako
je svoje spomine na prenos ranjencev opisala danes skoraj 90 letna še živeča
udeleženka. Ona in vsi tisti, ki so
doživeli neizprosnost vojne, danes gotovo najbolj razumejo zakaj tisoči ljudi bežijo pred vojno, nasiljem,
lakoto, zakaj z željo po miru in varnosti pešačijo več kot tisoč kilometrov,
zakaj poskušajo prepluti nevarna morja, zakaj tvegajo svoja življenja v iskanju
upanja.
Vprašajmo se, kakšna je naša krivda
in odgovornost za begunsko krizo s katero se srečujemo danes. Smo se zavedali
posledic našega izvoza demokracije in pasivne ali aktivne podpore rušenja
nedvomno diktatorskih režimov v Iraku, Afganistanu, Libiji, Siriji?
Odprli smo Pandorino skrinjico in zakoličili
pot za netenje vojaških konfliktov, razrast ekstremizma in državljanskih vojn, ki
danes rezultira v množičnem eksodusu. Evropska Unija danes stopica na mestu in
nima ustrezne rešitve za problem, ki ga je pomagala ustvariti. Danes se
evropski humanizem utaplja na obalah sredozemskega morja, joče med oblaki solzivca, krvavi pod žičnimi ograjami
in kriči pred zidovi, ki rastejo v Evropi.
Evropa, ki se je tako hitro organizirala v trojko
takrat, ko je bilo potrebno braniti interese lastnih bank in kapitala v Grčiji,
danes, ko je potrebno reševati človeška življenja dopušča gradnjo zidov,
postavljanje žičnih ograj, pretepanje s pendreki, uporabo solzivca in zvočnih
granat proti ženskam in otrokom, označevanje ljudi s številkami, ločevanje
glede na vero in krstne liste. Dopušča razrast ekstremizma, ksenofobije,
nestrpnosti in neofašizma.
Prepričana sem, da bomo Slovenci, ki smo na lastni koži izkusili
preganjanje in vojno izrazili
razumevanje in solidarnost z begunci. To smo naredili že velikokrat v preteklosti,
tako takrat, ko smo sprejeli skoraj 70.000 tisoč beguncev iz Balkana, kot tudi vedno
ob zbiranju pomoči za prizadete ob potresih, poplavah in drugih naravnih
nesrečah.
Rešitev begunske krize ne bomo našli
v zapiranju in gradnji zidov, ampak v humanosti, sodelovanju, svobodi,
pravičnosti in solidarnosti. V
vrednotah, ki so krasile naš narodnoosvobodilni boj. To izkušnje lahko ponudimo
Evropski uniji in naša dolžnost je, da
opozarjamo na skupno odgovornost, ki jo nosimo, da se upremo naraščajočemu valu
ksenofobije, rasizma in fašizma. Spoštovanje življenja, enakopravnost ,
humanost in strpnost morajo ponovno postati naše največje vrednote.
Naj zaključim z mislijo, ki zgodovinski spomin na žal zelo
aktualen način povezuje s sedanjostjo. Misel je zapisana v Kapeli miru blizu kraja Remagen v Nemčiji,
posvečeni več tisočim ujetnikom ki so
večinoma od lakote umrli v zavezniškem taborišču za nemške vojne ujetnike po 2.
svetovni vojni
» Mrtvim v spomin, preživelim v oporoko. Kajti
sovraštvo ni podlaga , na kateri bi uspeval mir «
Karmen Pahor, dr.med., spec.spl.med.