Podgorje, 30.10. 2013
Govor Janka Severja
Spoštovane tovarišice,
tovariši, borci in borke NOB, borci in borke za samostojno Slovenijo, vojni
veterani, krajanke in krajani Podgorja, spoštovani prisotni.
Kot vsako leto, je bilo tudi
letos veliko spominskih slovesnosti, na katerih se spomnimo naših domoljubov,
naših prednikov, ki so umrli za svojo domovino, za svobodo svojega majhnega
naroda. Naroda, ki se je moral v svoji preteklosti vedno zoperstavljati veliko
večjim in močnejšim tatovom naše domovine. Borili so se za svobodo in
pravičnost, ki jo niso doživeli, ker jim je krvava fašistična sekira, že v
svoji rani mladosti vzela življenje.
Velikokrat se spomnim, Kajuhove
pesmi o mlademu partizanu, ki jo pesnik konča z besedami:
»Toda, za kar sem umrl, bi
hotel še enkrat umreti!«
Na tem spomeniku, je vklesanih
17 imen domačinov, ki so umrli za tiste domoljubne človeške vrednote, s
katerimi so naši tovariši, z rdečo, peterokrako zvezdo, v partizanskem boju, na
življenje in smrt, zlomili, veliko močnejšo fašistično sekiro in pokončali
nacističnega orla s kljukastim križem.
Na teh, partizanskih vrednotah,
je zrasla nova domovina. Domovina, polna solidarnosti, v kateri ni bilo lačnih
in ne brezposelnih. Domovina, v kateri je bilo brezplačno, zdravstvo in
šolstvo. Domovina, kjer je sosed poskrbel za nemočnega soseda, kjer ni bilo
objokane matere, ker svojemu otroku ne bi mogla omogočiti spodobnega življenja.
Domovina, kjer ni bilo prosjačenja za golo preživetje.
Danes, te domovine ni več. Danes, imamo domovino v kateri
nas liberalni, brezsrčni kapitalizem, vse bolj potiska v revščino. Danes, nam
našo domovino, ki je zrasla na krvavih poljanah in požganih domovih, spet
kradejo.
Naša podjetja, naše tovarne, banke, naše ceste, otroški
vrtci, šole, postajajo last novodobnih plenilcev, brezsrčnih ljudi, ki jim ni
mar za lačnega otroka, za očeta brez dela.
Tajkunski politiki, pa že leta rešujejo banke z našim denarjem.
Z denarjem, ki ga mora plačati delavec, kmet, upokojenec, ki komaj preživi
mesec. Kmalu, bodo morali plačati davke
tudi nezaposleni in celo tisti, ki hodijo na rdeči križ, da lahko preživijo dan
in tisti, ki imajo le še skromno streho nad glavo, saj so vse drugo že
izgubili.
Ali so morali za to
umreti? Ali smo vredni tega ponižanja? Kam so se zgubile vrednote naših
rodoljubov? Kje so današnji junaki, da bi se, seveda ne s puško, z besedo
zoperstavili temu sodobnemu nasilju, temu novodobnemu suženjstvu? Kje je naša
domovina?
Taka in podobna vprašanja slišimo za zaprtimi vrati
marsikatere lačne družine.
Evropski politiki, ki so tam daleč, daleč od tega našega
realnega sveta govorijo o solidarnosti, o človekovih pravicah, o
enakopravnosti…, istočasno pa nam grozijo s trojko, če ne bomo strogo
varčevali, če ne bomo pridni, če se bomo zoperstavljali reformam, ker so te
reforme pravične samo zato, ker oni tako mislijo.
Kaj si misli narod, jih skorajda ne zanima. Ne zanima jih,
kje bo človek vzel denar za davke s katerimi grozijo, saj nima niti za svoje
golo preživetje. Prav malo jih skrbijo otroci, ki si ne morejo privoščiti
malice v šoli, ki nimajo šolskih potrebščin, ki ne bodo mogli na fakulteto, ker
starši ne zmorejo plačati šolnine. Ker se po končani šoli ne bodo mogli
zaposliti v svoji domovini. Prav nič jih ne skrbi vse večja revščina in
nepravično bogatenje posameznikov.
Zakaj ne vzamejo tistim ki imajo milijarde, tistim, ki se
obmetavajo s hrano, ki se šopirijo na razkošnih jahtah, ki živijo v izobilju,
ki si privoščijo dopust nekaj mesecev na najdražjih turističnih destilacijah na
svetu. Njihov delavec, ki so mu ukradli podjetje pa ne dobi niti skromnega
regresa, nižajo mu plačo, strašijo ga z delovno knjižico, ga ne pustijo k
zdravniku in mu jemljejo vse več delavskih in socialnih pravic.
Ali niso bile grozote fašizma in nacizma pokončane zato, da
bomo lahko živeli v pravičnem in bolj solidarnem svetu. Današnji svet nam
resda, ne spreminja imen, nam ne preprečuje govoriti v materinem jeziku, nam pa
jemlje osnovne človekove pravice, nam krati svobodo in si piše zakone, ki ne
ščitijo preprostega, pridnega in poštenega človeka.
Kje ste danes, naši junaki, naši borci za pravice in
pravičnost? Kje ste danes vi mladi fantje in dekleta, da bi stopili v prve
vrste in glasno in jasno povedali kakšno prihodnost želite, ki bi solidarno
poskrbeli za svoje starejše rodove in svoje potomce. Zakaj dopuščate odločitve
birokratom, večnim politikom in kapitalizmu? Zakaj ne obudite vrednote naših
prednikov? Ali ni nespametno čakati tako dolgo, da bo tako hudo, da bomo morali
spet klesati imena domoljubov na spomenike. Podobno izkušnjo imamo nedolgo tega
v Slovenski osamosvojitvi.
Tisti mladeniči in mladenke, ki so se zavestno zoperstavili
fašističnemu terorju v naši domovini, so danes starejši ljudje. Ljudje, ki
zaradi naravnih zakonitosti, ne zmorejo več, stopiti v prve vrste, da bi
zaščitili, že davno pridobljene pravice preprostega človeka, da bi se uprli
novodobnemu pohlepnemu kapitalizmu, ki krade revnemu da sebi kuje dobiček, ki
jemlje bolnemu da sam zdravo živi, ki straši, ponižuje in seje prepire, da
lahko kraljuje v nakradenem razkošju.
Ti, nekoč mladi partizani, domoljubi, ki so bili priča
takratnim grozotam, nas danes, zapuščajo. Zapuščajo nas v prepričanju, da bodo
njihovi potomci, branili in ohranili vrednote partizanstva, vrednote
tovarištva, solidarnosti, da se bodo znali organizirati v sodobno organizacijo,
ki bo ščitila nemočnega tovariša, pred izkoriščevalskimi lastniki podjetij,
tako, kot so partizani, ščitili svoje nemočne, starejše ljudi, svoje ranjene
partizane, pred barbarskim nacifašizmom. Zapuščajo nas v prepričanju, da se
bodo njihovi sinovi, znali upreti globalistični politiki brezsrčnih
posameznikov, ki nam jemljejo svobodo, ki nam jemljejo zemljo za svoje mega
projekte.
Pripovedujejo nam, kako so se v tistih hudih časih organizirali naši takrat mladi rodoljubi v
OF, ki je združila ves Slovenski narod v boj proti okupatorju, ki je hotel našo
rodno Istrsko zemljo, ki nam je spreminjal imena, ki nam je branil zapeti v
materinem jeziku.
Vojna, je zgodba, ki jo
današnji mladi rod ne more podoživljati, ker so grozote, ki so jih njihovi
predniki doživeli preveč krute, preveč nečloveške, da bi jih razumeli.
Prepričan pa sem, da je današnji mladi rod ponosen na svoje korenine, na
vrednote naših partizanov, da dobro ve kako je fašizem in nacizem človeštvu,
nevaren.
Vem, da bodo znali in zmogli prav na teh domoljubnih in
socialnih vrednotah svojih prednikov, graditi svojo prihodnost. Prihodnost, ki
ne bo več tako kruta kot je bila tista, ki so jo doživeli naši predniki in
drugačna, kot jo doživljamo danes. Samo organizirati se morajo, da bodo lahko
skupaj, solidarno in demokratično odločali o naši skupni prihodnosti, da bo
nekoč novodobni mlad pesnik zapisal:
»Toda, za kar so umrli, ne bo treba več nikomur umreti«
Objavil M.I.