Protest proti odnosu Republike Slovenije do fašizma in napadom na predsednika vrhovnega sodišča.

Odbor Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je na  razširjeni seji, ki so se je udeležili tudi predstavniki krajevnih organizacij in sekcij je z zadovoljstvom pregledal svoje letošnje uspešno delovanje in tudi finančno stanje v novih razmerah vsestranskega varčevanja.

Imenoval je tudi mladinsko komisijo, saj vse več mladih ljudi izraža željo, da se nam priključi in tako pomaga ohranjati vrednote, za katere so se borili njivi starši ali dedki in babice.

Na seji so odločno obsodili odnos Republike Slovenije do vse glasnejšega prebujanja fašizma v svetu, saj naši predstavniki pri organizaciji združenih narodov niso podprli resolucijo proti poveličevanju nacizma. Za to deklaracijo, ki jo je predlagala Rusija je glasovalo 115 članic, tako da je bil kljub vsemu sprejet. Proti so glasovale le tri članice in sicer Ukrajina, Kanada in ZDA, Slovenija pa se je s skupino evropskih držav vzdržala. To  dejanje je za državo našega naroda, ki se je zaradi fašizma in nacizma skorajda izkrvavel, in se ohranil prav z odločnim bojem proti naci-fašizmu, prava sramota.

Odbor je tudi odločno obsodil gonjo, ki jo izvajajo pristaši SDS proti predsedniku Vrhovnega sodišča  RS Branku Masleši, in njihovo rušenje pravne države. S tem jasno kažejo kakšni so njihovi nameni, da spreminjanju zgodovine NOB, uničenju gospodarstva in kulture naroda, zrušijo še sodni sistem, tako da bodo krivci za sedanje stanje lahko še naprej ropali to državo. Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper izraža vso podporo g. Branku Masleši in vsem sodnikom, ki se v teh rušilnih razmerah v naši družbi borijo za ohranitev pravne države, demokracije, enakosti in pravičnosti. 

Po končani seji smo skupaj s praporščaki počastili spomin na Vincenca Kocjančiča, o katerem je vsem zbranim, tudi njegovim sorodnikom, veko zanimivega povedala kustosinja koprskega muzeja Vlasta Beltram. Njen strokovni tekst objavljamo tudi na naši internetni strani.

Za veselo družabno srečanje je poskrbela tudi naša pevka Merjetka Popovska, ki rada zapoje tudi partizanske pesmi.










Tekst M.I.
Foto: M. Božič

Počastitev spomina na Vinvenca Kocjančiča Marka iz Berokov

 

Govor predsednika našega združenja Guida Bertoka

 

Spoštovani

Na današnji dan pred sedemdesetimi leti je padel eden najzaslužnejših Istranov v času NOB na našem območju, antifašist, aktivist, borec, heroj, Vincenc Kocjančič Marko. Prav je, da se ga danes s spoštovanjem spomnimo in poklonimo njegovemu spominu.

V imenu Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper pozdravljam vse prisotne, še posebej njegovega sina Rina,  nečaka Rudija in ostale sorodnike.

Vincenc Kocjančič, s partizanskim imenom Marko je bil med najzaslužnejšimi antifašisti in organizatorji odpora v slovenski Istri. Že od leta 1930 je deloval z vidnimi antifašisti in komunisti slovenske Istre, ki so postavili temelje za delovanje v tedanjih razmerah. Omenim naj področno komunistično konferenco, ki je bila 6. decembra 1930 v Gabrovici, kjer so organizacijsko in politično razdelili teren na štiri sektorje, ki so tvorili federal ali  zvezo.

V četrti sektor so spadali: Dekani, Škofije, Bertoki, Korošči (S.Barbara), Pobegi-Čežarji, šmarsko in marežgansko območje. Takrat so že osnovali strankino tehniko (ciklostil) in Kmetski glas.

V letu 1942 so bile velike aktivnosti za razširitev osvobodilne fronte. Pri novonastalem Okrožnem komiteju Komunistične partije Slovenije 11.4.1943 v zaselku Bertoši pri Rižani je bil Vincenc Kocjančič Marko zadolžen za obveščevalno službo. Takoj za tem so nastali rajonski in terenski odbori osvobodilne fronte. Devet rajonskih, 34 terenskih ter zaupniki.

Na njegovo pobudo so 10. septembra 1943 ustanovili čežaranski bataljon, prvo partizansko enoto na tem območju iz domačih borcev. Takoj za tem pa že 1. istrsko brigado. Omeniti je treba usklajeno akcijo hrvaških (II.istrska brigada) in domačih partizanov za osvoboditev političnih zapornikov iz koprskih zaporov 27. septembra 1943. V tej akciji je bil Vincenc Kocjančič Marko v prvih vrstah. V spremstvu Nazarija Bordona iz Čežarjev in še enega borca je Vincenc zaukazal vratarju naj mu izroči ključe zaporov. Izročil mu jih je šele na tretji poziv. Vrata zloglasnih zaporov so se tako odprla. Politični preganjanci so bili osvobojeni, ogromen plen pa so odpeljali v Lopar in druga partizanska skladišča. Veselje ob uspešni akciji je trajalo malo časa. V noči od prvega na drugi oktober 1943 se je začela velika nemška ofenziva, ki je terjala veliko žrtev med borci in civilnim prebivalstvom. Nemci in fašisti so zažgali tudi njegovo družinsko hišo v Bertokih v kateri je stanoval z ženo Rozalijo, hčerko Nerino in sinom Rinom. Z družino se je preselil k bratu Silvestru v center Bertokov in tudi to hišo so fašisti zažgali, toda kasneje, ko je delo na terenu ponovno oživelo.

V letu 1944 je nastal Okrožni komite komunistične partije in okrožni odbor Osvobodilne fronte za južno Primorsko, ki je obsegal območje do rapalske meje na Postojnskem. Podrejeno temu so od devetih okrajev Osvobodilne fronte razdelili teren na dva okraja; socerbski in loparski. Vincenc Kocjančič Marko postane v loparskem okraju načelnik gospodarskega odseka, šestega oktobra 1944 pa so ga izvolili za predsednika. Za podpredsednika so izvolili Otilijo Dobrinja-Majdo. Devetnajstega decembra 1944 je padel v spopadu s fašisti v hiši svoje sestre Cilke v Šentomi (Šantomi) Obkoljen od večje skupine fašistov se je ustrelil. To hrabro dejanje je storil za to, da jim nebi prišel v roke. Vedel je, da ga čaka mučenje za izdajo svojih tovarišev. Njegovo mesto je prevzel Turk Viljem Trava iz Sv. Antona. Loparski okraj so spomladi 1945 preimenovali v Koprskega in tako so bili pripravljeni za prevzem politične in upravne oblasti. Koper so osvobodili 30. aprila 1945, prvega maja pa je bila na glavnem trgu velika prvomajska proslava. Tretjega maja se je celoten Okrajni narodno osvobodilni odbor preselil v stavbo na trgu Brolo (bivši sedež fašistične organizacije). Tega dne je bila prva njegova seja v Kopru. Tudi ostala mesta v Istri so bila že svobodna. Pa tudi Trst so osvobodili partizani že prvega maja. Sklenjeno je bilo obdobje NOB in se je začelo novo življenje v svobodi.

Marko svobode ni dočakal. Tudi njegova dva nečaka ne. Branko Kocjančič je padel 2. oktobra 1943 v Čežarjih kot borec 1. slovenske istrske brigade, Marij Kocjančič pa  8.3.1944 v Ribnici na Dolenjskem kot borec 8. SNOUB Frana Levstika.

S ponosom povem, da Vincenca Kocjančiča nismo nikoli pozabili. Vedno se ga bomo spomnili kot največjega aktivista Narodnoosvobodilnega gibanja v slovenski Istri

Prosim delegacijo, da položi cvetje na njegov grob.

Predlagam minuto tišine.

Slava njegovemu spominu.

Bertoki, 19.12.2014

70 letnica ustanovitve Mornariškega odreda Koper

TRADICIONALNA SLOVESNOST OB 70. OBLETNICI  USTANOVITVE MORNARIŠKEGA ODREDA KOPER

v Loparju, v nedeljo, dne 12. oktobra 2014 ob 15.00, pred Kulturnim domom Akveline Aembič – Zdenke

Prireditev je vodila Dragica Lipovšek, na njej pa so sodelovali godba na pihala iz Marezig, učenci tamkajšnje šole in sosednje iz Prad, domači moški pevski zbor  Lopar, Rudi Bučar, Marjetka Popovski in skupina Cvet v laseh, praporščaki s prapori NOB in slovenske  osamosvojitvene vojne in pohodniki s harmonikaši. Poleg glavnega govornika so se prireditve udeležili tudi predstavniki Mornariškega divizijona iz Ankara in številni mornarji, borci NOB in veterani slovenske vojne in razni gostje, med temi posebej izpostavljeni iz istoimenskega mesteca Lopar na Rabu, zato so tudi počastili spomin na številne žrtve tega fašističnega taborišča.  

Dragica Lipovšček je med povezovanjem zelo pestrega program povedala tudi to:

»Ustanovitev mornariškega  odreda Koper  v Loparju, 15. oktobra 1944-tega leta štejemo za zametek slovenske vojne mornarice, Lopar pa za zibelko slovenskega vojaškega pomorstva. …Tudi spominska plošča na pročelju tega kulturnega doma, odkrita 13. septembra 1980-tega, priča o pomembnosti dogodka izpred 70-tih let. Danes bomo spominski plošči dodali tudi stalno razstavo, posvečeno ustanovitvi Mornariškega odreda Koper, ki jo bomo slovesno odprli v dvorani tega doma.

V teh dneh obeležujemo tudi 70. obletnico ustanovnega zasedanja skupščine Loparskega okrajnega narodno osvobodilnega odbora  v takoimenovani »kažeti« pri Kavaličih, prelomnega pri graditvi ljudske oblasti  v Slovenski Istri. S tem dejanjem je stoletja tlačeno ljudstvo slovenske Istre slednjič vzelo oblast v lastne roke. In prav Lopar je postal takorekoč prestolnica slovenske Istre. V vas so se stekale kurirske poti, skoznjo pa so prihajali predstavniki vodstva narodnoosvobodilnega gibanja. Obletnico skupščine smo pred tednom dni proslavili v Sv. Antonu, že pred tem pa s slovesnostjo pri »kažeti«. Tam se je ob zaključku pohoda osnovnošolske mladine po partizanskih poteh zbralo kakih 400  učencev, učiteljev in mentorjev z osnovnih šol iz Marezig, Prad, Sv. Antona, Gračišča in Škofij. Ob tej priložnosti smo na zgodovinskem prizorišču postavili tudi spominsko tablo z osnovnimi podatki o skupščini.

Tu lahko poslušate in vidite Kučanov nastop.
To je video Delgija Jermana

Istega dne so v okviru kulturnega oz. športnega dne učenci sodelovali na extemporu na OŠ v Marezigah, posvečenemu ustanovitvi Mornariškega odreda Koper. Partizanski učitelji so jim pripovedovali o partizanskem šolstvu, udeleženci osamosvojitvene vojne pa o osamosvojitvi in jim prikazali film “Zamolčani dan”.  

V pomembnem poglavju slovenske zgodovine je padlo za svobodo 17 domačinov, Loparcev, ki zaslužijo naš trajen spomin in globoko spoštovanje. Na vaškem pokopališču so ob njih pokopani tudi  trije  neznani italijanski partizani. Med tistimi, ki so dali življenje za svobodo je bila tudi Skojevka AKVELINA BEMBIČ – ZDENKA, po kateri je poimenovan vaški dom. Letos poteka 70 let od njene tragične smrti.«

Ob tej priložnosti so vaškem domu, ki nosi ime po Akvilini Bembič – Zdenki odprli tudi priložnostno razstavo o Mornariškem odredu koper, ki je nastala ob pomoči Pomorskega muzeja Sergej Mašera iz Pirana.

Po prireditvi so pripravili partizanski gož s polento in prijetno druženje. Za ogled je bila odprta tudi  »Hiša od Bardinca«, osrednja turistična zanimivost v vasi, ki je bila prvič obnovljena pred 153-timi leti. In Loparci so ponosni na bogato etnološko in domoznansko zbirko o svoji vasici, ki letos beleži kar 828-to obletnico prve pisne omembe. …

Spodaj si povečajte fotografije nastopa Rudija Bučarja, učenk tamkajšnje OŠ, otvoritve muzejske razstave, pevcev, muzikantov in seveda delitve golaža s polento.

(M.I.)

70 let Partizanskega dnevnika

 

Sobota, 30.8.2014:  Pohod Želin - Vojsko 

Pohoda v počastitev 70-letnice prenosa ranjencev in ustanovitve partizanske tiskarne Slovenija z zaključno prireditvijo na Vojskem se je udeležilo tudi enajst članov našega Združenja. Na zaključni prireditvi je vse udeležence pozdravil tudi zadnji urednik Partizanskega dnevnika Dušan Fortič, član odbora našega Združenja. Pohoda od Želina do Vojskega se je udeležilo 130 pohodnikov. Enajst naših članov in dva pripadnika 430. mornariškega diviziona iz Ankarana je pomenilo, da nas je bilo z Obale deset odstotkov. Kar lepo število.

Na Idrskih Krnicah smo se vsi (13) postavili pred kamero za spomin na 31. pohod.

 

 

Lep pozdrav, Guido

Prekomorci - odisejada primorskih Slovencev

Spoznaj epopejo primorskih fantov, ki so se iz pregnanstva vrnili kot osvoboditelji.

E-knjiga PREKOMORCI



 

13.7.1920 - spomin na fašistični teror

Tovariši, jutri 13. julija je pomemben dan zgodovinski dan. Spominski dan na fašistični požig slovenskega narodnega doma v Trstu. Po Italiji in Trstu so že leto prej začeli terorizirati delavske časopise L' Unita. Il Lavoratore, Delo, Napad...li so delavski dom, delavske zbornice in hranilnice. Leta 1920 so ugotovili, da bi bil najboljša reklamna žrtev slovenska manjšina in začeli požigati vse kar je bilo slovenskega. 13,. julija je zagorel Slovenski narodni dom, nato pa še drugih kulturnih domov v okoliških krajih. Opravili so okrog 150 raznih napadov in požigov. Dobro desetletje kasneje so se Nemci po Italijanskem zgledu spravili na Žide. Zatem se je vojna razširila na vse svet in naši očetje in mame, dedki in babice so jih premagali, vendar s kakšnimi žrtvami. V spopadih in med nedolžnim prebivalstvom je bilo v svetu kar 60 milijonov mrtvih, po njej pa še 6 milijonov raznih maščevanj in obračunov. Fašizem pa je danes še vedno živ.
SPOMNITE SE NA TO že danes, posebej jutri, 13. julija 2014, in prenesite to naprej. Na ta dan bi tudi moral biti praznik Primorske, a kaj jo je ta dan naše takratne poslance preveč spominjal na fašizem.

Več na http://issuu.com/milos-ivancic/docs/fasizem

 

Fašistična škvadra

 

 

Štirje slovenski bazoviški junaki

 

Škof Rožman in general Rupnik z nemškim poveljstvom o slovesni zaprisegi domobrancev

 

 Osvoboditev Trsta

(M.I.)

 

Spoštovani gospod zunanji minister Erjavec!

Gostovanje naše nogometne reprezentance v Južni Ameriki je vzbudilo v naši športni in obči javnosti precej zanimanja. Že povabili dveh reprezentanc, moštev svetovnega slovesa, Argentine in Urugvaja, sta samo po sebi priznanje našim nogometašem in selektorju Katancu.

Ne glede na vse težave s katerimi se sooča Slovenija, so bili naši športniki vedno odlični promotorji in ambasadorji naše domovine po svetu. Tako posamezniki in moštva na tekmovanjih ne predstavljajo samo sebe, temveč tudi našo državo, kar se obeležuje z državnimi simboli; zastavo in himno.

Na tekmi z Argentino je prišlo do sramotnega dogodka, ko je skupina argentinskih državljanov na tribuni razvila veliko domobransko zastavo. To je tista zastava, ki je skupaj in složno vihrala z okupatorsko nemško in italijansko med 2. svetovno vojno v okupirani Sloveniji.

Nas veterane in domoljube resnično preseneča dejstvo, da vodstvo naše reprezentance ni ukrepalo in zahtevalo odstranitev tega sramotnega obeležja, tudi pod ceno prekinitve tekme. Provokacija »zavednih« rojakov se v ničemer ne razlikuje od nastopa hrvaškega nogometaša Šimunića, ki je z megafonom z ustaškimi pozdravi proslavljal zmago svoje reprezentance v Maksimiru.

Tako HNS kot NZS sta se medlo odzvali in skušali marginalizirati incident. Popolnoma drugače pa je odreagirala evropska nogometna zveza UEFA, ki je drakonsko in brez milosti kaznovala tega nogometaša. Demokratična Evropa tudi po sedemdesetih letih ne tolerira oživljanja simbolov najbolj temačne dobe človeštva. Enaka merila uporabljajo tudi krovne evropske športne zveze, ki se borijo proti omenjenim simbolom in rasizmu ter izrabljanju politike v športu. Sledi logično vprašanje, ali Slovenija res pripada tej Evropi??

Mogoče preveč pričakujemo od naših diplomatskih predstavnikov v tujini. Malo bolj prosvetljeno osebje ambasade v Buenos Airesu bi lahko predvidelo provokacije in se na to pripravilo ter opozorilo vodstvo reprezentance. Toda zdrsi na našem diplomatske parketu se še kar nadaljujejo. Od  večnega diplomata in  »užaljenca«, do zbiralca macol in električnih kablov, do uradnega gostoljubja izkazanega slovensko-avstralskemu orožarskemu »kšeftarju«, za katerim so bile razpisane mednarodne tiralice in še in še…

Ugled Slovenije kot članice protifašistične alianse je potrebno zavarovati  vsaj v tujini, če že doma nismo tega  sposobni storiti. Naše pričakovanje o vloženi protestni noti proti državi gostiteljici je bilo pač preveč naivno. Očitno, smo še daleč od »Države«.

Našim nogometašem in selektorju Katancu pa še naprej želimo veliko uspehov.

 

CI SRP

Janez Muhvič, Rudolf Krošelj, Darko Kastelic, Boris Pogačar, Janez Butara, Remzo Skenderović, Jože Ribič, Jože Butara, Rafko Križman

Primorska Zdravljica Franceta Prešerna

Koprsko Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov je sinoči v koprskem muzeju v sodelovanju z Muzejskim društvom Škofja loka predstavilo faksimile tako imenovane Primorske Prešernove Zdravljice, kot so jo ob stoletnici prve izdaje ponatisnili v partizanski tiskarni XXXI. divizije IX. korpusa NOV. Ta knjiga je dokaz, da je bil Narodnoosvobodilni boj bil tudi s pesmijo - da je bil to tudi kulturni boj slovenskega naroda.

Prva stran Zdravljice

Koprski MPZ Maestral ki je popestril večer

Faksimile so predstavili Tone Mlakar, Alojzij Pavel Florjančič in Dušan Fortič. Tone Mlakar in Dušan Fortič sta tudi sodelovala pri izdaji originala leta 1944. Na gornji sliki desno je  tudi predsednik koprskega Združenja protifašistov Guido Bertok.

Spomin na osvoboditev Kopra

 Postroj osvoboditeljev po osvoboditvi 1.5.1945

Pozdrav priključitvi Cone B STO k Jugoslaviji.

 

Razstava slik otrok iz taborišča Gonars tudi v Rimu: Ko je umrl moj oče - Quando mori' mio padre

PETICIJA PROTI POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA DOMOBRANCEM V GRAHOVEM

Skupščina koprskega Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov je 26. marca obravnavala tudi napovedano postavitev spomenika domačim izdajalcem in kolaboracionistom nacističnih agresorjev v Grahovem pri Cerknici. Obsodila je poveličevanje pripadnikov enot waffen SS, ki so bile na Nueremberškem procesu priznane za zločinske, in njihovo poimenovanje za »slovensko narodno vojsko.  Skupščina meni, da sodi omenjena postavitev spomenika v okvir širšega načrta prikrajanja zgodovine političnim potrebam slovenske desnice. Ta se skuša s preusmerjanjem pozornost od gospodarskih razmer k ideološki hajki oprati neposredne odgovornosti za  katastrofalen gospodarski položaj Slovenije.

Skupščina poziva državne organe, predsednika države, vlado in sodno vejo oblasti, naj glede spomenika v Grahovem ukrepajo skladno z lastnimi pristojnostmi in s tem preprečijo poveličevanje nacifašizma na Slovenskem.

Skupščina obenem ponovno poziva poslance v državnem zboru, naj obnovijo pobudo za dopolnitev preambule k slovenski ustavi z ugotovitvijo, »da smo Slovenci v večstoletnem prizadevanju izoblikovali svojo jezikovno, narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost z antifašističnim narodnoosvobodilnim in osamosvojitvenim bojem«.

Poziv  Združenje borcev za vrednote NOB Cerknica k podpisu peticije:

 

Podpis peticije: http://www.pravapeticija.com/grahovo

 

S peticijo želimo vplivati na organe slovenske države, da končno ukrepa skladno s svojimi pristojnostmi. Predlagatelji peticije menimo, da Evropska skupnost in slovenska država  temeljita na 9. maju – dnevu zmage antifašističnega zavezništva.

Otvoritev spomenika v Grahovem je predvidena za 6. april, katerega pomen nam je iz zgodovine dobro znan. Ker je navedeni datum pred nami vas naprošamo, da strnemo svoje vrste in maksimalno hitro zberemo s skupnimi močmi čim večje število podpisov. Učinki zbranih podpisov peticije bodo neposredno vplivali na podobne poizkuse obeleževanja dogodkov  nacističnih, fašističnih, domobranskih in drugih izdajalskih enot.

Dodatne informacije:  Miro Mlinar, Združenje za vrednote NOB Cerknica,  tel. 031 636 090.

Zbrane podpise prosimo, da dostavite na naslov združenja ali po elektronski pošti  zbcerknica@volja.net   .

 

Peticijo lahko podpišete tu http://www.pravapeticija.com/grahovo

ali na sedežu vašega občinskega združenja.

 

PETICIJA

Spodaj podpisani državljani in državljanke Republike Slovenije smo z zgroženostjo prebrali v Mladini, št,.12 z dne 21. marec 2014 napis, ki bo na spominskem obeležju v Grahovem pri Cerknici z naslednjim besedilom: »Na tem kraju so leta gospodovega 1943 posadko domobrancev slovenske narodne vojske s topovi in ognjem pobili komunisti, bratje po rodu, tujci po misli.« Za obuditev zgodovinskega spomina navajamo, da sta domobransko postojanko napadli Tomšičeva in Šercerjeva brigada, ki sta bili sestavni del XIV. divizije NOV in POS in zavezniških sil. Vlogo in pomen domobranske postojanke je najbolje pojasnil SS general Ervin Rosener. Ta je bil leta 1946. obsojen na smrt, saj je bila SS po sodbi mednarodnega nurenberškega sodišča razglašena za zločinsko organizacijo. Na slovenski domobranski prisegi 20. aprila 1944 je ta zločinec dejal: »Dne 24. septembra 1943 sem izdal povelje za ustanovitev slovenskega domobranstva. S pomočjo velikonemškega rajha smo vas izvežbali, oblekli in oborožili. Danes ste nastopili prisego, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaško SS in policijo borili za svobodno, čisto Evropo. Sprejemam vas tedaj v borbeno skupnost svojih vojakov in vas tovariši iz slovenskega domobranstva prisrčno pozdravljam. Vaš škof vas je to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo vojaka.« 

Glede na dejstvo, da v neposredni okolici stare šole v Grahovem stojijo že tri spominska obeležja (Spomenik žrtvam NOV 1941 -1945, Spominsko obeležje pesniku Francetu Balantiču in spominsko obeležje Tomšičevi in Šercerjevi brigadi) je izdano soglasje Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Ljubljana strokovno sporno. Izdano soglasje je tudi v nasprotju z predhodnimi strokovnimi soglasji, ki jih je navedeni Zavod izdal v predhodnih postopkih za zaščito obstoječih treh spomenikov.

Sam postopek in izdaja soglasja je potekala brez sodelovanja zainteresirane javnosti, predvsem prebivalcev Grahovega in občine Cerknica. Tudi v tem postopku se je pokazalo, da je v naši demokratični družbi  zaskrbljujoča praksa državnih organov in njenih institucij,da celo na  zahteve dela javnosti ne odgovarjajo in jo ignorirajo.

Ker so osrednji slovenski mediji že obvestili širšo javnost o nameravani postavitvi spomenika, je poleg same vsebine napisa je del javnosti še dodatno vznemirilo dejstvo, da je otvoritev predvidena 6. aprila  (na dan napada nacistično – fašističnih sil na takratno državo). Ta se je odziva z velikim nezadovoljstvom, ki se lahko sprevrže v resne družbene nemire in konflikte. Podpisniki peticije si prizadevamo za narodno pomiritev, zato taka spominska obeležja po našem prepričanju ne prispevajo k temu. Dosegajo zgolj razdvajanje in razdor v slovenskem narodu.

Podpisniki/podpisnice  peticije se zavzemamo za demokratično reševanje nastalih razmer in  odločno izrekamo NASPROTOVANJE in odločen NE takemu načinu postavljanja obeležja kolaboraciji in delovanju okupacijskih pomožnih policijskih sil.

Zato

Z A H T E V A M O

·         da Ministrstvo za kulturo in Zavod za varstvo kulturne dediščine ponovno preučijo lastna strokovna stališča o obstoječih spomenikih v Grahovem ter da Ministrstvo za  kulturo sproži razpravo o postavitvi novega spomenika z vključitvijo vse zainteresirane  strokovne in širše družbene javnosti in izda Novi zavezi negativno mnenje za postavitev novega spomenika zaradi njegovega posega na vplivno območje obstoječih spomenikov;

·         da skladno z navedbami strokovnega mnenja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Ljubljana (št.945/2010-PJB z dne 29.12.2010) zahteva od občine Cerknica, da ob opustitv starega objekta šole in igrišč opredeli namen javne površine centralnega dela naselja v Grahovem;

·         da Ministrstvo za kulturo prične z postopki za spremembo in dopolnitev zakonodaje, ki bo preprečevala skrunitev spomeniške dediščine NOB ter postavljanje spominskih obeležij nacističnim in fašističnim enotam na območju RS.

Strunjan, 21.3.2014, spomin na začetek fašističnega terorja


Na prvi pomladni dan smo počastili spomin na strunjanske otroke, ki so se igrali na pesku in pomahali vlaku, ki je peljal mimo. Nato so skozi okno streli prekinili 2 mladi življenji, 3 so ostali ranjeni in prestrašeni, eden vse življenje invalid. To se je zgodilo že 19. marca 1921 leta, ko so objestni istrski fašisti iz Poreča potovali na zborovanje v Trstu. To ozkotirno železnic, ki so ji naši nonoti rekli Istrijanka, so oni poimenovali Parenzana, za njih pa je bila simbol iredentizma in povezanosti z Italijo. Zanimivo, da so danes skoraj vsi Slovenci prevzeli prav to ime, ki je omadeževano s krvjo otrok.

Ne pozabimo: Prve žrtve fašizma so bili otroci.



Foto: B. Olenik

Prade 8.3.2014

70 let junaške smrti Elvire Vatovec, kurirke in partizanske učiteljice
Mednarodni dan žena
Odkritje razstave "Ko je umrl moj Oče" Metke in Borisa Gombač

 

Prireditev je vodila Dragica Lipovšek. Prisotne je tudi spomnila, "da je OŠ Elvire Vatovec Prade več kot 40 let nosila ime po partizanski učiteljici ELVIRI VATOVEC, ko ji je bilo to ime v tistih prvih letih samostojne Slovenije odvzeto. Ko so se našli taki, ki so pod krinko prizadevanj za nevtralno šolstvo poskušali izničiti spomin na tiste, ki so najbolj zaslužni, da je tu obstala slovenska beseda. Namesto, da bi bili ponosni na junaško partizansko učiteljico, ki je žrtvovala življenje za slovensko besedo, so jo sklenili zamolčati. Pa se nismo dali. Vztrajnosti tukajšnjega prebivalstva gre zahvala, da se je ime povrnilo. Drugje po Sloveniji, kjer vztrajnosti ni bilo pa temu ni bilo tako. Številni se še živo spominjamo časa, ko je svet Pobegi-Čežarji v sodelovanju z Združenjem borcev in udeležencev NOB Mestne občine Koper ter Krajevnih borčevskih organizacij Bertoki in Pobegi-Čežarji, začel v letu 1997 s prizadevanji za povrnitev odvzetega imena OŠ v Pradah. In uspeli smo. Po štirih letih. Leta 2001 je bila ELVIRA VATOVEC znova v imenu Osnovne šole Prade. In bili smo ponosni! Tudi slavili smo to zmago!"

 

V programu so poleg učencev te osnovne šole nastopili recitatorja Tjaša Ruzier in Igor Rojc, pevka Martina Feri in pianist Aljoša Saksida, slavnostna govornica pa je bila mag. Metka Gombač, avtorica razstave ko je "Ko je umrl moj oče".

 

 

Govor zgodovinarke mag. Metke Gombač:

Elvira  Vatovec, Zora Perello, Alma Vivoda, Rozalija Kos Kocjan, Vera Kalister, Mihaela Škapin, Ljubka Šorli in mnoge druge slovenske in italijanske antifašistične borke, ki so jih okupatorji mučili in nekatere tudi ubili, so bile svetel zgled primorskih žena, ki so se uprle tiranu za ceno svojega življenja. Na Primorskem so jih pobijali v tržaški Rižarni, na Gestapu na trgu Oberdan, v zloglasni Villa Triste, v italijanskih in nemških lagerjih, na delovnih mestih – šolah in uradih. Vse so bile članice množičnega organiziranega odpora, ki je načenjal okupatorsko oblast v naših krajih. Svoja življenja so žrtvovale zaradi zahtev po obujanju socialnih in nacionalnih pravic, ki so jim bile odvzete s silo.

Antifašizem je bilo namreč gibanje, ki je z aktivnim uporom odgovorilo na zlo, ki se je zgrnilo nad naše kraje od leta 1918 dalje. Potem, ko je fašizem zaprl slovenske šole, ukinil slovenski tisk in društva,  prepovedal javno rabo slovenščine in ukinil delavske pravice, so se mnogi moški in ženske iz teh krajev vključili v borbo, da bi Primorsko osvobodili in jo priključili matični domovini. Ob Tigru in komunističnih aktivistih, ki so sodelovali v ilegalni politični borbi, so veliko vlogo odigrale tudi ženske, ki niso zaslužne samo za  gojenje materinega jezika med štirimi stenami in za prenos identitete na naslednje rodove, ampak so bile zaslužne tudi pri ilegalnem delu in pri različnih protifašističnih akcijah. Kot se je takrat izrazil Boris Kidrič, »bi morala zgodovina zapisati, da svobode ni prinesla samo puška partizana, ampak, da jo je prineslo tudi enakovredno delo naše žene«.

Kot vemo so bile ženske že zelo zgodaj vključene v narodnoosvobodilni boj. Od leta 1942 je delovala Antifašistični fronti žena, leto kasneje pa se je v Dobrniču odvijal prvi kongres Slovenske protifašistične ženske zveze. Ta zavest se je hitro širila ne le na zaledje, ampak tudi že v velika urbana središča, kot Trst, Koper, Gorica in druga. Narodnoosvobodilni boj so ljudje sprejemali kot svoj boj, kot boj za narodno in socialno osvoboditev. V ta boj so se organizirano vključevale številne politične aktivistke, borke, obveščevalke, kurirke, učiteljice in organizatorke zbiranja pomoči za partizane, ki so bíle še nek drug boj, in sicer boj za politično emancipacijo in pravice do volilne udeležbe, pravic torej, ki jih že od Avstro - Ogrske do Kraljevine Italije in od Kraljevine Jugoslavije do okupatorskih kvizlinških državnih tvorb, niso bile deležne.

Žensko gibanje je v teh krajih imelo zelo bogato tradicijo. Spomnimo se samo vloge in dela Marice Nadlišek, tržaške pisateljice, javne delavke v Splošnem slovenskem ženskem društvu, prevajalke italijanskih in nemških klasikov. Spomnimo se kulturnih delavk Minke Mankoč, Pavline Pajk, Ivanke Anžič Govekar, Zofke Kvedrove in Pavle Hočevar. Prav slednja je izobrazila Ferdinanda Bidovca in Franca Marušiča, ki sta se kot Tigrovca tako izpostavila, da sta bila ustreljena v Bazovici. Ohranimo torej spomin na te učiteljice, pa na prve zdravnice, kot Eleonore Jenko Groyer, pa na ene od prvih sufražetk, kot Kristine Šuler, pa na prirodoslovko Angelo Piskernik in na mnoge druge, ki so bile na Primorskem, Koroškem, Štajerskem in Kranjskem zaslužne za vzpon slovenskega ženskega gibanja. Ob njih pa je bila še masa narodno zavednih žena, ki so delovale v masovnih slovenskih kulturnih organizacijah v mestih in na podeželju. Izredno številna prosvetna in pevska društva so združevala na stotine mladih in manj mladih žensk, ki so v teh organizacijah krepile svojo narodno zavest, dvigale kulturno raven samih sebe in kasneje tudi članov njihovih družin. Gre za nikdar prekinjeno verigo medgeneracijskih odnosov, kjer so bile ženske nosilke identitete in kulture lastnega naroda. Vsaka je v ta fond dolivala svoje znanje in svojo zavest.

Mlade ženske so se kulturno udejstvovale najprej v pevskih, športnih, karitativnih in gledaliških dejavnostih. Kasneje so po svojih sposobnostih vstopale v družbo, ali kot izobraženke, ali pa kot delavke v industrijskih obratih. Tudi kmečkim ženam je organizirano slovenstvo na Primorskem nudilo veliko možnosti emancipacije. Ves ta aglomerat ni mogel kar tako sprejeti nacionalnega izničenja, ki je prvič zapretilo leta 1918, drugič pa leta 1941. Ženske so namreč že dosegle tako stopnjo, da se je načelno nestrinjanje lahko spremenilo v aktiven odpor. In v to so se tudi vključile. Z vso resnostjo in doslednostjo, ki jo samo ženske premorejo so se vključile v odpor. V teh krajih to ni bilo enostavno. Že za prazen nič, so te lahko poslali v Rižarno ali nemške lagerje. V nacionalno in socialno mešanem Trstu, Kopru, Gorici, je bilo ilegalno delo izredno tvegano. Izdaje in provale so si sledile z neverjetno rednostjo. Najbolj so bile izpostavljene kurirke, ki so vzdrževale zveze na kurirskih postajah. Potem so bile na muhi okupatorjev aktivistke, ki so skrivale vodilne člane narodnoosvobodilnega boja, ki so prihajali v Trst in druga primorska mesta. Križev pot uporniških žena se je v nespornem središču Primorske, Trstu začel pri jezuitih, nadaljeval v Villa Triste ali v gestapovskem zaporu, nato v Rižarni in v Koprskih zaporih, v taboriščih Kostanjevica in Zdravščina, v italijanskih taboriščih Fraschette Alattri in drugih, in nazadnje v nemških koncentracijskih taboriščih, od koder se mnoge niso vrnile. V trpljenju so padale pregrade med moškimi in ženskami, saj so si ženske izborile pravico do emancipacije na bojnem polju. Nekateri so jim to priznali, drugi ne, vendar je bil splošni izplen njihove udeležbe v borbi sprejet in ocenjen kot zelo pozitiven.

Po vojni so ženske svojo politično vidnost uresničile ob volitvah v narodno osvobodilne odbore, v delovanju v odborih  Antifašistične fronte žena, s sodelovanjem v socialnem skrbstvu, s pomočjo invalidom, vojnim sirotam, revežem, na gospodarskem področju. Vprašanje žena je postala oskrba dečjih domov, zavetišč, skrb za sirote in skrb za mater in otroka. Mnoge so postale tudi politično vidne in zelo upoštevane, kot delegatke v raznih zborih in skupščinah. Pri oceni pomena ženskega gibanja pred, med in po narodno osvobodilni vojni, se moramo ob že citirani Kidričevi izjavi, nasloniti še na arhivsko gradivo AFŽ, ki govori o tisočih primerih žrtvovanja žensk za skupno stvar. Po vojni so ostajale travme, žalost mater za mrtvimi sinovi, hčerami in možmi ter podzavesten strah, da se vojna ne bi nikdar ponovila. V verigi trpečih in prizadetih ostaja žensko trpljenje verjetno eno najpristnejših in najmočnejših, kar jih premore človek. Zato naj tudi iz današnjega srečanja izzveni apel, nikdar več vojne, nikdar več diskriminacije, nikdar več nasilja.

Danes tudi Društvo Dobrnič predstavlja tisto združenje, ki povezuje številne žene po Sloveniji. Ohranja in razvija spomine na boj žena za njihove pravice, za emancipacijo, ki so ga že od druge polovice 19. stoletja in v začetku 20. stoletja oblikovale žene v Evropi, Clara Zetkin, Rosa Luxemburg in so se mu pridružile mnoge Slovenke.
Ohranja spomin na udeležbo in delovanje žena v narodnoosvobodilnem boju in skrbi, da se vedenje o vlogi in deležu žena v slovenski zgodovini ne bi pozabilo. Ker se zgodovinski spomin izgubljaje pomembno, da izkušnje naših mam in babic prenašamo naprej, da ne bodo v to krizo otroci in vnuki prišli brez zavesti in vedenja o tem, kakšne bitke je bíl slovenski narod in kakšen je bil delež žena v borbi za osvoboditev in narodov obstoj.


Objavil M.I.

 

Napolitano odlikoval vojnega zločinca

Predsednik Republike Italije Giorgio Napolitano je leta 2009 ob praznovanju praznika eksodusa in fojb posthumno odlikoval tudi vojnega zločinca Giacoma Bergoninija, ki je sokriv za požig vasi Ustje in brutalni poboj osmih domačinov leta 1942.
Oglej si izsek iz dosjeja o vojnem zločini Giacoma Bergoninija, ki ga hranijo v beograjskem arhivu.

To pa je izsek iz ukaza o odlikovanju temu vojnemu zločincu, ki so ga ob koncu vojne ujeli, mu sodili in ga obsodili na smrt.

To pa ni edino odlikovanje vojnih zločincev v Italiji, leta 1954 je bil odlikovan tudi vicemaresciallo Gaetano Collotti, zloglasni vodja "Bande Collotti", ali točneje vodja političnega odseka posebnega policijskega inšpektorata, ki je kriv za internacije, mučenje in uboje okrog 5000 ljudi. Več preberi na http://issuu.com/milos-ivancic/docs/gaetano_collotti

M.I.