Spomin na velikega rojaka dr. A. Beblerja.
četrtek, 26. november 2015
torek, 10. november 2015
Tovariško srečanje
Naše združenje je danes v restavraciji zadružnega doma Pobegi - Čežarji pripravilo redno letno druženje za člane odbora in vse, ki nam na različne načine pomagajo pri ohranjanju vrednot NOB. Tokrat smo bili najbolj veseli mladih šolarjev iz OŠ Elvire Vatovec Prade in Istrskega odreda Gračišče, ki smo jim izročili posebna priznanja. V prijetni družbi nam je večer popestrila tudi Marjetka Popovski, ki zelo lepo zapoje tudi partizanske pesmi.
Naše združenje je danes v restavraciji zadružnega doma Pobegi - Čežarji pripravilo redno letno druženje za člane odbora in vse, ki nam na različne načine pomagajo pri ohranjanju vrednot NOB. Tokrat smo bili najbolj veseli mladih šolarjev iz OŠ Elvire Vatovec Prade in Istrskega odreda Gračišče, ki smo jim izročili posebna priznanja. V prijetni družbi nam je večer popestrila tudi Marjetka Popovski, ki zelo lepo zapoje tudi partizanske pesmi.
nedelja, 8. november 2015
Kučibreg 2015
Za tem smo se udeležili glavne proslave pod spomenikom v Kučibregu, ki na hrvaški strani. Tu se je vrstilo veliko pozdravnih govorov s hrvaške, slovenske in italijanske strani. Vsi govori v vseh treh jezikih Istre so bili tako enotni, kot so bili nekoč njeni partizani. Vsi so zelo jasno spomnili na sožitje ljudi v tem našem prostoru in obsodili sprevračanje zgodovine ter ponovni porast fašizma v Evropi.
Slavnostni govor, ki ga je pripravil predsednik slovenske borčevskega združenja Tit Turnšek, ki pa se zaradi bolezni ni mogel udeležiti je prebral Bojan Česnik. Na koncu je dejal:
Povsod po Evropi fašizem ponovno dviga glavo; v Grčiji, v Italiji, v Ukrajini, na Baltiku, in tudi v Sloveniji. Priča smo porastu ekstremne evropske desnice.
Vzpon novih oblik fašizma postaja vse bolj tudi naša vsakdanjost. Neofašizem in neonacizem največkrat delujeta pod krinko domoljubja. Fašistične skupine širijo ideologijo strahu, izključevanja. Fašistoidna politika se je naselila tudi v Slovenski parlament.
Evropo že nekaj časa preplavljajo valovi emigrantov, ki so posledica interesov in nenasitnosti velikih korporacij, v prvi vrsti naftnih družb, ki dejansko uravnavajo politiko Združenih Držav
Velika napaka bi bila, če mislimo, da se ne da ničesar storiti. Združimo svoje sile, usklajujmo naše akcije, iz vseh koncev sveta. Naj se sliši naš glas:da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne,
da potrdimo vero v temeljne človekove pravice,
da ustvarimo pogoje pravičnosti,
da pripomoremo k socialnemu napredku,
da odločno izpričamo svojo opredeljenost za mir in anti-militarizem,
da je rešitev svetovnih problemov le v socialnem napredku,
da potrdimo načelo suverene enakosti vseh narodov, kot osnovo svetovne ureditev
Demokracija, suverenost, socialno pravična družba, spoštovanje drugačnosti, mir in sožitje so tisti ideali, za katere se splača boriti. Združimo svoje sile in povejmo novemu fašizmu:«
Tu je cel govor.
Največ spontanih aplavzov med govorom pa so spodbudile besede mlade piranske podžupanje Meire Hot. Tu je njen govor v celoti.
Fotografije z letošnje proslave si oglejte v spletnem albumu Mihe Crniča, in video posnetek priredite Delgija Jermana: ki se začneta s fotografijami pohodnikov, poklonu padlim na pokopališču v Hrvojih in nato s predstavitvijo prireditve pred spomenikom na Kučibregu. Poglejte si in videli boste tudi vse nastopajoče, od šolskih otrok do upokojencev, ki so s svojimi nastopi počastili spomin na padle junake.
O bitki pri Kučibregu pa preberite na:
http://www.zb-koper.si/spomeniki/hrvoji-kucibreg.html
četrtek, 5. november 2015
Vabilo na Kučibreg
Mi bomo tam zagotovo. Nekateri bomo odšli z avtomobilom, drugi s posebnim avtobusom, tretji pa kar peš. Zbrali se bomo vedno vsi tovariši: Slovenci, Hrvati in Italijani.
Obalno planinsko društvo Koper in Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, organizirata dne 7.11.2015 skupni pohod Truške - Kučibreg. Odhod izpred osnovne šole v Truškah ob 7 uri . Ob 10. uri bo komemoracija na pokopališču v Hrvojih ; ob 11. uri pa pri spominskem obeležju v Kučibregu. Organiziran bo prevoz za povratek.
Mi bomo tam zagotovo. Nekateri bomo odšli z avtomobilom, drugi s posebnim avtobusom, tretji pa kar peš. Zbrali se bomo vedno vsi tovariši: Slovenci, Hrvati in Italijani.
Obalno planinsko društvo Koper in Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, organizirata dne 7.11.2015 skupni pohod Truške - Kučibreg. Odhod izpred osnovne šole v Truškah ob 7 uri . Ob 10. uri bo komemoracija na pokopališču v Hrvojih ; ob 11. uri pa pri spominskem obeležju v Kučibregu. Organiziran bo prevoz za povratek.
ponedeljek, 12. oktober 2015
sreda, 7. oktober 2015
SPOMIN NA 2. OKTOBER 1943
Dekani

V Soboto so
pripravili tradicionalni spominski pohod po krožni poti. Nato
pogostitev in prikaz veščin domačega gasilskega društva.
Pobegi –
Čežarji
Krajevna
skupnost in borčevska organizacija Pobegi – Čežarji sta
pripravili slovesnost v soboto 3. oktobra 2015 ob 16. uri pred
spomenikom padlih.
Nastopili so
predšolski in šolski otroci, lovski pevski zbor Dekani in Robert
Vatovec bend. Slavnostna govornica pa je bila ravnateljica Osnovne
šole Elvira Vatovec iz Prad Franka Pobega Glavina, ki se je spomnila
tudi te partizanske učiteljice, po kateri šola nosi ime:
»Če bi Elvira
ostala živa, bi jo lahko poznala kot nono ali pranono učencev naše
šole. Mlademu dekletu je bila odvzeta vsa prihodnost in vsi izzivi
življenja, ki nam jih ponuja naša prelepa Primorska, katere del ste
tudi krajani Pobegov-Čežarjev. Južna Primorska, Slovenska Istra je
nekaj posebnega. Nikjer na Slovenskem namreč nimajo takega bogastva
in raznolikosti kot prav tu, pri nas, kjer zlasti jeseni zorijo
oljke, v vinogradih grozdje, v gozdovih kostanj, v sadovnjakih fige,
žižole, nešpole, kakiji in še kaj. Spomladi nas obarva brnistra
rumeno, jeseni pa ruj v živo rdeče. Čarobnost in skrivnostnost, a
sočasno odprtost in domoljubnost, ter iskrenost, poštenost in
trdoživost dajejo nam, Istranom, svojevrsten pečat. Taki smo
Primorci in te vrednote poudarjamo tudi v šoli, saj prav take ljudi,
ki bodo pošteni in ki bodo mislili s svojo glavo, si želimo v naši
domovini. Ker gradimo na trdih temeljih zgodovine, nam ni težko.
Vaša krajevna skupnost Pobegi-Čežarji je majhna skupnost, toda
skupnost v dobesednem pomenu besede, pa naj si bodi takrat, ko skupno
raziskujemo vaš kraj, ko smo solidarni z ljudmi v stiski, ko si
prizadevamo za čim boljšo vzgojo in izobraževanje vaših otrok, ko
preprosto pomagamo sosedu pri kmečkih opravilih, vedno ste
pripravljeni priskočiti na pomoč in pomagati.«
Sveti Anton
V Svetem
Antonu so ta spomin najprej počastili s pohodom
do Pečkov, kjer stoji prenovljen spomenik ustreljenim v NOB, v
osrednji proslavi so pa sodelovali Alferija Bržan, Oktet Aljaž in
Dragica Lipovšek. Kasneje ob Pohlenovem spomeniku pa učenci OŠ
Elvire Vatovec Prade podružnica Sv. Anton, Mepz Brnistra, Godba na
pihala Sv. Anton in Nataša Savarin.
Slavnostni
govornik podpredsednik koprske organizacije protifašistov in borcev
Valter Kodarin je med drugim povedal tudi to:
»Drugi oktober 1943
bo ostal za vselej zabeležen v zgodovinskem spominu Slovenske Istre
za kot njen najbolj tragičen dan. Nemška soldateska je skupaj z
istrskimi in trža5kimi fašisti, tega dne morila in požigala.
Streljali so na pastirje, ki so pasli živino, na matere z otroki, na
staro in mlado. Trupla so ležala vsepovsod, pobite pa so pred smrtjo
velikokrat tudi zverinsko mudili. V Dekanih so pomorili 9 domačinov,
v Črnotičah 11, v Truškah 10, v Trebečah 26... Sv. Anton je bil
vključno z bližnjimi zaselki z 28. žrtvami med vasmi, ki so tega
dne dale največji krvni davek. .Za temi suhoparnimi številkami je
zastrto nepopisno gorje. Materam so pobili sinove,
otrokom starše. Med
ljudi sta se vgnezdila strah in groza. Zato so poskrbeli koprski
škvadristi, ki so tudi po koncu nemške ofenzive pobijali aktiviste
po vaseh.
Narodnoosvobodilno
gibanje je bilo v Slovenski Istri po umiku partizanskih enot namreč
dolgo brez oborožene zaščite. Slovenska Istra pa kljub izjemno
težkim razmeram ni klonila. Odpor se je nadaljeval kljub zelo težkim
razmeram. Nadaljeval pa se je tudi strašen krvni davek, ki ga je od
naših krajev terjal boj za svobodo. Slovenska Istra je dala zanjo
ved kot tisoč petsto življenj in samo sedanja koprska občina 1087.
Več kot polovica teh žrtev je padla v bojih na drugih krajih
Slovenije in Jugoslavije, saj so istrski borci množično vstopali v
prekomorske brigade, zelo veliko pa je pokopanih tudi na Dolenjskem
in na Notranjskem, kjer so se borili v vrstah sedmega korpusa.«
nedelja, 13. september 2015
Puntarska Primorska
Primorci smo ponosni na svoj praznik, pa čeprav je pol naše dežele ostalo onstran meje. A ne zaradi nas, ampak zaradi izdaje naših zaveznikov - naši partizani so osvobodili vso Primorsko in nanje smo ponosni. Ponosni smo tudi na svojo domovino, ne pa na tiste politike, ki se klanjajo starim in novim kolaboracionistom, jo rušijo, kradejo, in razprodajajo.

Primorci smo ponosni na svoj praznik, pa čeprav je pol naše dežele ostalo onstran meje. A ne zaradi nas, ampak zaradi izdaje naših zaveznikov - naši partizani so osvobodili vso Primorsko in nanje smo ponosni. Ponosni smo tudi na svojo domovino, ne pa na tiste politike, ki se klanjajo starim in novim kolaboracionistom, jo rušijo, kradejo, in razprodajajo.

torek, 8. september 2015
OB 71 – LETNICI EVAKUACIJE RANJENCEV S PRIMORSKE IN
GORENJSKE NA NOTRANJSKO
nedelja, 6. septembra 2015, ob 12.00 uri, ob spomeniku na
Mačkovcu pri Postojni.
DOVOR DR. KARMEN PAHOR
Spoštovane borke in borci,
spoštovani praproščaki, spoštovani župan Občine Postojna g. Igor Marentič,
spoštovane udeleženke in udeleženci
spominske svečanosti ob 71 letnici evakuacije ranjencev s Primorske in
Gorenjske na Notranjsko
“Historia magistra vitae est” pravi
znani latinski pregovor. »Zgodovina je
učiteljica življenja«
In včasih je potrebno pogledati
nazaj, če hočemo videti naprej. Danes se iz pogumnih, nesebičnih dejanj
partizanskih bork in borcev, ki so se
dogajali prav na tem mestu pred 71 let lahko in moramo še veliko naučiti.
Letos mineva 70 od velike zmage nad
fašizmom in nacizmom, od zmage demokracije, človečnosti in humanosti, od zmage,
ki je posejala seme iz katerega je vzklila današnja Evropska Unija. Slovenci smo in moramo biti ponosni na dejstvo, da smo
bili del zmagovite protifašistične in protinacistične koalicije. Moramo biti
ponosni in hvaležni za pogum naših prednikov, da smo se kot majhen narod uprli
veliko večjemu, močnejšemu zavojevalcu, ki nas je želel pregnati iz svojih domov,
prepovedati naš jezik, razkosati, potujčiti in ukloniti. Lahko smo ponosni, da
smo slovensko zemljo osvobodili z lastnimi vojaškimi in političnimi močmi.

Narodno osvobodilni boj je bil še
posebej unikaten in dragocen zaradi velike požrtvovalnosti, humanosti in
solidarnosti med borci in zaradi dejstva,
da je imela partizanska vojska odlično organizirano saniteto, sanitetne
postojanke in skrite bolnišnice, ki so
nudile zdravniško oskrbo ranjencem in invalidom tudi med najhujšimi čistkami,
kljub temu, da so bile partizanske enote stalno preganjane in pod hudim
pritiskom sovražnika ter stalno prisotnim strahom pred izdajstvom.
Narodno osvobodilni boj se je kljub
neizmerni krutosti in zločinskim morijam
okupatorskih vojakov krepil in širil, borci partizanske vojske so prekinjali
strateške komunikacije okupatorskih sil in ustvarjali osvobojena ozemlja. Posledično so poleti 1944 sledile močne
ofenzive sovražnih sil, ki so poveljstvo 9. Korpusa pripeljale do odločitve, da
zaradi že kritičnih stanj v partizanskih bolnišnicah v začetku avgusta 1944 pripravijo
akcijo evakuacije najtežjih ranjencev in invalidov, ki so bili potrebni
rehabilitacije in posebne nege ter bolnikov, ki jih je bilo v partizanskih
bolnišnicah težko zdraviti, v zavezniške
bolnišnice v Italiji. Prvotni načrti so
predvidevali, da bodo tako evakuirali 200 ranjencev, vendar so kasneje
ugotovili, da bi bilo to z logističnega vidika neizvedljivo, tako da so kasneje
v evakuacijo vključili najtežje ranjence in tako razbremenili obstoječe
partizanske bolnišnice.
Akcija je bilo dobro načrtovana in odlično
vodena, klub temu pa izredno zahtevna. Iz bolnišnic Pavla in Franja so v
popolni tajnosti, ponoči in v popolni
tišini na težko pot 13. Avgusta pospremili 100 ranjencev in invalidov. Zagotovili so varnost in oskrbo s sanitetnim
materialom, medicinsko dokumentacijo, perilom hrano in vodo na poti. Potovali
so ponoči, na vozovih s konji, ki so jim
ovili kopita z žakljevino, na tovornjakih in na nosilih, ki so jih nosil soborci. Po 8 do
12 borcev se je izmenjevalo za nošnjo
enega ranjenca. Hodili so v temi, z
nosili na ramenih, po slabo prehodnih poteh, v tišini, med sovražnikovimi
postojankami in bunkerji, med domobranskimi enotami, ki so varovale progo. Vse spremljevalce je prevevala velika solidarnost, odločnost in odgovornost, da ranjene tovariše varno
pospremijo do letal, ki jih bodo popeljala v zavezniške bolnišnice.

Nedvoumno ta prenos ranjencev
najbolj verodostojno prikazuje in poudarja vrednote narodnoosvobodilne vojne – človečnost,
humanost, srčnost, tovarištvo, sočutnost, vztrajnost, požrtvovalnost, solidarnost,
svobodoljubnost, domoljubje in pogum. In
prav iz zgodovinskega spomina pogumnega
upora partizanskih borcev smo črpali moč, da smo se v 90 letih prejšnjega
stoletja iz naroda, ki ga je družila skupna zgodovina, kultura, jezik,
tradicija, narodno ozemlje in gospodarska enotnost, razvili v nacijo in si izborili svojo državo, samostojno Republiko Slovenijo.
Z veliki upi smo kot samostojna in suverena država pristopili k
Evropski Uniji, k tej plemeniti politični ideji, ki naj bi udejanjila evropske sanje o krepitvi
miru, blagostanja, svobode, varnosti in pravičnosti brez notranjih meja,
spoštovanju temeljnih vrednost človekovega dostojanstva, demokracije, enakosti,
vladavine prava in človekovih pravic.
Evropa kot zibelka demokracije in
človekovih pravic in kot izvor kulture in humanizma je obljubljala veliko. Danes vidimo, da so
bile obljube prevelike. V Evropi danes
ni več v ospredju Človek, njegovo vlogo je prevzel Kapital. Humanost, solidarnost, človečnost in pravičnost so poteptane in pozabljene vrednote, v ospredju
se prepletajo interesi kapitala, bank in
lobijev, ki s pomočjo političnih klik širijo ideje neoliberalizma in kopičijo
bogastvo v rokah nekaj izbrancev, medtem ko narašča število tistih, ki živijo pod pragom
revščine.
V Sloveniji danes niso revni le
brezposelni, pod pragom revščine živi tudi vedno več zaposlenih in upokojencev
z nizkimi prejemki, enostarševske družine, mladi in tudi marsikatera družina, kjer sta zaposlena
oba starša. Med
vsemi evropskimi državami se je delež revnih v času krize najbolj povečal ravno
v Sloveniji. Za to so krivi nenehni varčevalni ukrepi, ki so bili še zlasti
ostri na področju sociale. Slovenija sicer ostaja med državami z najnižjo
dohodkovno neenakostjo, vendar se je tudi ta v zadnjih letih precej povečala.
Med letom 2011 in 2013 se je namreč dohodek znižal 30 odstotkom oseb z
najnižjimi dohodki, hkrati pa se je povečal 20 odstotkom najbogatejših .
Leta 2013 je pod pragom revščine v
Sloveniji živelo že 14,5 odstotka prebivalcev, to je skoraj
300.000 ljudi, od tega 55.000 otrok. Stopnja tveganja socialne
izključenosti, ki je kompleksnejši kazalec revščine pa je lani presegala 20 odstotkov.
Ob tem nas evropski birokrati prepričujejo, da v Sloveniji nimamo dobrih
menedžerjev, da ne znamo voditi slovenskih podjetij, da rabimo tuje svetovalce,
ki nam bodo pomagali stabilizirati bančni sistem in reorganizirati šolstvo in
zdravstvo. S pomočjo dobro organiziranih lobijev iz tujine in domačih vazalov se trudijo
znižati vrednost še tistemu strateškemu
premoženju, podjetjem in bankam , ki so nam ostale , jih razvrednotiti in
prodati po nizki ceni in nas prepričati
da smo jih zaradi obljube evropskim
birokratom dolžni prodati kljub
gospodarski rasti in presežku na tekočem računu plačilne bilance ki smo jima
priča v zadnjih dveh letih.

Slovenci smo znali in znamo upravljati
s svojo zemljo in svojim premoženjem. To dokazuje več tisočletno preživetje
našega naroda na tem ozemlju, kljub temu, da so ga obkrožali in stalno ogrožali
veliko močnejši in številčnejši sosedi. To dokazujejo števila uspešna gospodarska
podjetja in ustvarjene blagovne znamke
in še posebej lastne banke, ki so jih ustvarjale generacije pred nami in pred
udorom neoliberalističnih idej. Preveliki apetiti posameznikov, podprti s politično podporo in lobiji iz
tujine , zaradi katerih se je velik del tega premoženja izničil in preselil v
tujino, ne morejo biti razlog za dvom v lastne sposobnosti.
Prišel je čas, ko se moramo za svojo
suverenost in obstoj ponovno glasno odzvati in sporočiti - JA , naš
nacionalni interes obstaja, je
legitimen in ga bomo ubranili - na
svoji zemlji želimo in znamo sami
gospodariti.
» Lakota- to je bilo tisto najhujše med vojno. Kako je dišal tisti kruh,
ki sem ga po dolgih tednih prvič držala v rokah, potem ko smo prileteli na
varno v Bari. In seveda strah, strah med
hajkami , obkolitvijo in obstreljevanji okupatorja. » Tako
je svoje spomine na prenos ranjencev opisala danes skoraj 90 letna še živeča
udeleženka. Ona in vsi tisti, ki so
doživeli neizprosnost vojne, danes gotovo najbolj razumejo zakaj tisoči ljudi bežijo pred vojno, nasiljem,
lakoto, zakaj z željo po miru in varnosti pešačijo več kot tisoč kilometrov,
zakaj poskušajo prepluti nevarna morja, zakaj tvegajo svoja življenja v iskanju
upanja.
Vprašajmo se, kakšna je naša krivda
in odgovornost za begunsko krizo s katero se srečujemo danes. Smo se zavedali
posledic našega izvoza demokracije in pasivne ali aktivne podpore rušenja
nedvomno diktatorskih režimov v Iraku, Afganistanu, Libiji, Siriji?
Odprli smo Pandorino skrinjico in zakoličili
pot za netenje vojaških konfliktov, razrast ekstremizma in državljanskih vojn, ki
danes rezultira v množičnem eksodusu. Evropska Unija danes stopica na mestu in
nima ustrezne rešitve za problem, ki ga je pomagala ustvariti. Danes se
evropski humanizem utaplja na obalah sredozemskega morja, joče med oblaki solzivca, krvavi pod žičnimi ograjami
in kriči pred zidovi, ki rastejo v Evropi.
Evropa, ki se je tako hitro organizirala v trojko
takrat, ko je bilo potrebno braniti interese lastnih bank in kapitala v Grčiji,
danes, ko je potrebno reševati človeška življenja dopušča gradnjo zidov,
postavljanje žičnih ograj, pretepanje s pendreki, uporabo solzivca in zvočnih
granat proti ženskam in otrokom, označevanje ljudi s številkami, ločevanje
glede na vero in krstne liste. Dopušča razrast ekstremizma, ksenofobije,
nestrpnosti in neofašizma.
Prepričana sem, da bomo Slovenci, ki smo na lastni koži izkusili
preganjanje in vojno izrazili
razumevanje in solidarnost z begunci. To smo naredili že velikokrat v preteklosti,
tako takrat, ko smo sprejeli skoraj 70.000 tisoč beguncev iz Balkana, kot tudi vedno
ob zbiranju pomoči za prizadete ob potresih, poplavah in drugih naravnih
nesrečah.
Rešitev begunske krize ne bomo našli
v zapiranju in gradnji zidov, ampak v humanosti, sodelovanju, svobodi,
pravičnosti in solidarnosti. V
vrednotah, ki so krasile naš narodnoosvobodilni boj. To izkušnje lahko ponudimo
Evropski uniji in naša dolžnost je, da
opozarjamo na skupno odgovornost, ki jo nosimo, da se upremo naraščajočemu valu
ksenofobije, rasizma in fašizma. Spoštovanje življenja, enakopravnost ,
humanost in strpnost morajo ponovno postati naše največje vrednote.
Naj zaključim z mislijo, ki zgodovinski spomin na žal zelo
aktualen način povezuje s sedanjostjo. Misel je zapisana v Kapeli miru blizu kraja Remagen v Nemčiji,
posvečeni več tisočim ujetnikom ki so
večinoma od lakote umrli v zavezniškem taborišču za nemške vojne ujetnike po 2.
svetovni vojni
» Mrtvim v spomin, preživelim v oporoko. Kajti
sovraštvo ni podlaga , na kateri bi uspeval mir «
Karmen Pahor, dr.med., spec.spl.med.
nedelja, 5. julij 2015
Praznovanje Dneva borca v Pobegih in Čežarjih
V
istrskih vaseh Pobegi in Čežarji vsako leto ob dnevu Borca, pa
čeprav tega praznika ni več, pripravijo pred svojim skupnim
spomenikom, na katerem je vklesanih 62 imen padlih v drugi svetovni
vojni in drugih žrtev fašizma, zelo lepe proslave. Letos so na njej
peli Fantje spod Karlovice, ki jih vodi Aleš Bernetič in
recitatorji Jerica Mrzel ter učenci tamkajšnje osnovne šole Elvire
Vatovec iz Prad Lea Kranjec, Maj Brlek, Gregor Babič in Jernej Kocjančič.
Prisotne so pozdravila predsednika krajevne borčevske organizacije
in skupnosti Stanimir Bažec in Ivan Marjon. Proslavo, na katero bi
bilo lahko ponosno vsako veliko mesto je po scenariju in pod režijo
Dragice Lipovšek povezovala Maruška Valentič. Posebej pa velja
izpostaviti govor poslanca dr. Mateja T. Vatovca.
Govor dr. M. T. Vatovca:
Drage tovarišice, tovariši, spoštovani prisotni,
Dan borcev je bil in je še vedno pomemben praznik. Morda danes bolj kot kdajkoli prej.
4. julija 1941 je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije pozval k splošni ljudski vstaji in oboroženemu partizanskemu uporu proti silam Osi v kapitulantskem jugoslovanksem kraljestvu. Napad nemškega Reicha na Zvezo sovjetskih socialističnih republik je bil kaplja čez rob, poziv k odporu pa v naših krajih nadaljevanje večdesetletnega upora proti fašizmu ter delovanja Osvobodilne fronte nekaj mesecev prej.
Od leta 1991 v Sloveniji tega praznika ne praznujemo več, zakaj?
Ni potrebno iti daleč nazaj, ni potrebno posebno razbijanje glave. Z letom 1991 se je v Sloveniji namreč zgodil rez, oster rez, ki je presekal vsakršno vez z izkušnjo samoupravnega socializma. Sama, odcepljena Slovenija je pomenila nov začetek, vendar na žalost je pomenila tudi veliko uničenja preteklih pozitivnih izkušenj. Zgodilo se nam je, da je vse, kar je izšlo iz tega oboroženega upora, iz dolgoletnega boja proti naci-fašizmu, bilo pozabljeno, namerno ali nenamerno.
Vedeti moramo, da zmaga nad naci-fašizmom na tleh nekdanje Jugoslavije ni pomenila zgolj vojaške zmage, ta zmaga je prinesla veliko več. Prinesla je to, kar si je vrh Osvobodilne fronte zapisal v program. Šlo je za socialno revolucijo. In ta socialna revolucija je dejansko uresničila cilje in ideale OF. Med njimi je bila vzpostavitev ljudske demokracije, predvsem pa so se skušala uveljaviti načela, ki želijo tudi danes biti v srcu Evrope: sloga in enotnost, bratstvo in mir med narodi. A v Evropski uniji je to žal le na papirju.
Jasno je, da je ta socialna revolucija temeljila na preprosti predpostavki: takšna osvoboditev je možna le na ruševinah imperializma, kot alternativa kapitalističnemu izkoriščanju. In kaj je prinesla? Prinesla je manj socialne izključenosti, večjo enakopravnost, bolj egalitarno družbo. Seveda je ob izgradnji te vizije prihajalo do težav, do napak, vendar težko je zavreči vse v paketu, kot se reče, ne da bi kritično premislili, kaj je bilo dobrega.
In ta rez, ki se je zgodil leta 1991, je pomenil ravno odpravo vsega, v paketu. Tako smo pod pretvezo "nove" demokracije, "novega dne", pometli z vsemi dosežki skoraj pol stoletja gradnje pravičnejšega sistema. Zgodil se je največji rop v slovenski zgodovini, denacionalizacija, ki je pod pretvezo demokratizacije pomenila prvo privatizacijo in ropanje družbenega premoženja. Zgodili so se dodatni vali privatizacij, ki so med drugim omogočili vzpon t.i. tajkunov. Zgodil se je divji razvoj kapitalizma, ki smo ga v Sloveniji nekritično sprejeli in omogočili, da počasi razgradi socialno državo. Skratka, uničili so vse, za kar je potekal NOB. Izgubili smo družbene vezi, izgubili smo svobodo. Tako kritiziran Beograd je zamenjal čislani Bruselj.
In kaj se dogaja v letu 2015, po 70. letih zmage, ob tem tako pomembnem prazniku? Trenutna vlada, kot pravzaprav vse ostale pred tem, nadaljuje s privatizacijo. V nasprotju z obljubami nekritično, brez premisleka, pod taktirko Nemčije in vrha EU. Država je v Novo KBM vložila več kot 870 milijonov, in jo prodala za 250. Telekom, podjetje, ki uspešno posluje, skušajo prodati za vsako ceno, a se jim je vsaj za enkrat zaradi splošnega nasprotovanja ljudstva zalomilo.
Zato se danes v Grčiji odvija zgodovinski dan. Grški referendum, ki je dokončni izraz demokratičnosti, odločanje ljudstva, lahko pošlje jasen signal v Bruselj. Varčevanje ne deluje, ravno nasprotno, take politike vodijo v še večjo revščino za korist bogatih.
Danes je tako, bolj kot kdajkoli, potrebno reči jasen ne. Ta ne pa pomeni ponovitev zgodovine. Če hočemo graditi solidarno, enakopravno in pravično Evropo, ki bo temeljila na enakosti med narodi, bratstvu ter miru, moramo reči ne imperialističnim težnjam v jedru močne Evrope, težnjam priviligiranih. Evropa potrebuje alternativo, ki mora nujno biti proti-kapitalistična, ki bo gradila na solidarnosti. In če se že zgodovina ponavlja, z izboljšavami, naj bo ta alternativa v novi, pravi demokraciji, ki se bo navdihovala v socialističnem boju!

Govor dr. M. T. Vatovca:
Drage tovarišice, tovariši, spoštovani prisotni,
Dan borcev je bil in je še vedno pomemben praznik. Morda danes bolj kot kdajkoli prej.

4. julija 1941 je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije pozval k splošni ljudski vstaji in oboroženemu partizanskemu uporu proti silam Osi v kapitulantskem jugoslovanksem kraljestvu. Napad nemškega Reicha na Zvezo sovjetskih socialističnih republik je bil kaplja čez rob, poziv k odporu pa v naših krajih nadaljevanje večdesetletnega upora proti fašizmu ter delovanja Osvobodilne fronte nekaj mesecev prej.
Od leta 1991 v Sloveniji tega praznika ne praznujemo več, zakaj?
Ni potrebno iti daleč nazaj, ni potrebno posebno razbijanje glave. Z letom 1991 se je v Sloveniji namreč zgodil rez, oster rez, ki je presekal vsakršno vez z izkušnjo samoupravnega socializma. Sama, odcepljena Slovenija je pomenila nov začetek, vendar na žalost je pomenila tudi veliko uničenja preteklih pozitivnih izkušenj. Zgodilo se nam je, da je vse, kar je izšlo iz tega oboroženega upora, iz dolgoletnega boja proti naci-fašizmu, bilo pozabljeno, namerno ali nenamerno.
Vedeti moramo, da zmaga nad naci-fašizmom na tleh nekdanje Jugoslavije ni pomenila zgolj vojaške zmage, ta zmaga je prinesla veliko več. Prinesla je to, kar si je vrh Osvobodilne fronte zapisal v program. Šlo je za socialno revolucijo. In ta socialna revolucija je dejansko uresničila cilje in ideale OF. Med njimi je bila vzpostavitev ljudske demokracije, predvsem pa so se skušala uveljaviti načela, ki želijo tudi danes biti v srcu Evrope: sloga in enotnost, bratstvo in mir med narodi. A v Evropski uniji je to žal le na papirju.
Jasno je, da je ta socialna revolucija temeljila na preprosti predpostavki: takšna osvoboditev je možna le na ruševinah imperializma, kot alternativa kapitalističnemu izkoriščanju. In kaj je prinesla? Prinesla je manj socialne izključenosti, večjo enakopravnost, bolj egalitarno družbo. Seveda je ob izgradnji te vizije prihajalo do težav, do napak, vendar težko je zavreči vse v paketu, kot se reče, ne da bi kritično premislili, kaj je bilo dobrega.
In ta rez, ki se je zgodil leta 1991, je pomenil ravno odpravo vsega, v paketu. Tako smo pod pretvezo "nove" demokracije, "novega dne", pometli z vsemi dosežki skoraj pol stoletja gradnje pravičnejšega sistema. Zgodil se je največji rop v slovenski zgodovini, denacionalizacija, ki je pod pretvezo demokratizacije pomenila prvo privatizacijo in ropanje družbenega premoženja. Zgodili so se dodatni vali privatizacij, ki so med drugim omogočili vzpon t.i. tajkunov. Zgodil se je divji razvoj kapitalizma, ki smo ga v Sloveniji nekritično sprejeli in omogočili, da počasi razgradi socialno državo. Skratka, uničili so vse, za kar je potekal NOB. Izgubili smo družbene vezi, izgubili smo svobodo. Tako kritiziran Beograd je zamenjal čislani Bruselj.
In kaj se dogaja v letu 2015, po 70. letih zmage, ob tem tako pomembnem prazniku? Trenutna vlada, kot pravzaprav vse ostale pred tem, nadaljuje s privatizacijo. V nasprotju z obljubami nekritično, brez premisleka, pod taktirko Nemčije in vrha EU. Država je v Novo KBM vložila več kot 870 milijonov, in jo prodala za 250. Telekom, podjetje, ki uspešno posluje, skušajo prodati za vsako ceno, a se jim je vsaj za enkrat zaradi splošnega nasprotovanja ljudstva zalomilo.
Dogajajo se dodatna politična kupčkanja, pod
pritiski z Bruslja. Vlada skuša na vsak način sprejeti zakon o fiskalnem
pravilu, določbo, ki smo jo sicer že vpisali v ustavo, in ki pomeni dodatno
pravno podlago za varčevanja in finančno izčrpavanje ljudstva, torej tlakuje
pot v še večjo revščino. Najbolj srhljivo pa je to, kako vladna koalicija, ki
potrebuje dvotretinjsko večino za uvedbo takega zakona, pristaja na zahteve
konzervativnih strank, ki predlagajo sprejetje zakona o dostojnem pokopu žrtev
t.i. revolucionarnega nasilja. Za to, da bi si zagotovili potrebne glasove, za
uvedbo zakona, ki bo uvajal povečanje neenakosti, bodo pristali na težnjo
desnih sil k rehabilitaciji domobranstva, sodelovanja z okupatorjem ter
vsesplošni reviziji zgodovine in zaničevanju narodnoosvobodilnega boja. Nobeno
načelo ni več sveto, v igri je samo še surova ekonomska logika, ki vrednoti vse
v denarju.
Take politike, predvsem pa navodila, ki prihajajo s strani t.i. Trojke, ali
po novem finančnih institucij, ki jih sestavljajo Evropska komisija, Evropska
centralna banka ter Mednarodni denarni sklad, so pripeljale do propada Grčije.
Tako kot pri nas, vendar v veliko večji meri, so Grki v zadnjih petih letih
morali močno varčevati, t.i. "austerity" se je na grško ljudstvo
naslonil kot železna pest. Posledice take politike, ki bi naj reševala krizo,
so bile skrčenje gospodarstva za 26%, povišanje stopnje brezposelnosti na 25%
(od tega kar 60% med mladimi), in nenazadnje dvig javnega dolga iz 120 na 180%.
Reševanje grške krize je to krizo zgolj poglobilo. Pa ne zaradi tega, ker bi
Grške vlade ta sredstva neracionalno zapravile. Samo 8% vse pomoči, ki jo je
dobila Grčija, je vlada lahko uporabila za reševanje krize. Preostanek je šel
za reševanje Nemških in Francoskih bank ter njihovih nasedlih naložb in
tveganih kreditov.Zato se danes v Grčiji odvija zgodovinski dan. Grški referendum, ki je dokončni izraz demokratičnosti, odločanje ljudstva, lahko pošlje jasen signal v Bruselj. Varčevanje ne deluje, ravno nasprotno, take politike vodijo v še večjo revščino za korist bogatih.
Danes je tako, bolj kot kdajkoli, potrebno reči jasen ne. Ta ne pa pomeni ponovitev zgodovine. Če hočemo graditi solidarno, enakopravno in pravično Evropo, ki bo temeljila na enakosti med narodi, bratstvu ter miru, moramo reči ne imperialističnim težnjam v jedru močne Evrope, težnjam priviligiranih. Evropa potrebuje alternativo, ki mora nujno biti proti-kapitalistična, ki bo gradila na solidarnosti. In če se že zgodovina ponavlja, z izboljšavami, naj bo ta alternativa v novi, pravi demokraciji, ki se bo navdihovala v socialističnem boju!
4. JULIJ DAN BORCA- SREČANJE NA SRMINU
Krajevne organizacije borcev iz Bertokov, Dekani, Hrvatini , Sv. Anton in Škofije že 18 let organizirajo spominska srečanja ob Dnevu borca na Srminu. Tokrat so na njem sodelovali tudi MPZ Fran Venturun8i iz Domja, Pihalni orkester Koper in učenci OŠ Elvire Vatovec s Prad. Slavnostni govor je imel predsednik koprskega združenja Marjan Križman.TV in ostali mediji ignorirajo našo dejavnost in tudi praznovanja, zato pa si proslavo naših krajevnih organizacij na Srminu ogledate na posnetku našega prijatelja Delgija Jermana: (klikni podčrtano)
TV in ostali mediji ignorirajo našo dejavnost in tudi praznovanja, zato pa si proslavo naših krajevnih organizacij na Srminu ogledate na posnetku našega prijatelja Delgija Jermana:
Govor Marjana Križmana:
Tovarišice in tovariši, spoštovane borke in
borci! Čestitam vam ob prazniku borca, ki ga obeležujemo in se ga spominjamo
kljub dejstvu, da so ga 1991 leta izbrisali iz koledarja praznikov v
Sloveniji. Lahko se zbriše praznik, ne
da pa se zbrisati lik, pomen in pokončno držo tistih, ki so stopili v bran
slovenskemu narodu, ki mu je okupator namenil asimilacijo in genocidno
politiko. Slovenijo je osvobodila partizanska vojska, ki se je z domačimi
izdajalci spopadala še po koncu vojne, saj so slednji videli svojo rešitev v
zavezniškem ujetništvu in begu iz Slovenije, za katero so imeli drugačne
namene. Sodelovanje z okupatorjem je zavržno dejanje, ki ga nekateri želijo
spremeniti in povzdigujejo domobrance v narodno vojsko, ki se je borila za
slovenski narod. Desne politične
stranke, še posebej ena je zelo aktivna, ki
na vsakih volitvah znova in znova opisuje nacistične hlapce kot žrtve
komunizma in se v velikem loku izogiba besedi kolaboracija. Zgodovino se lahko
poskuša prikrojiti za dnevne politične potrebe, vendar dejstev, kdo je med
vojno prisegel nacistični Nemčiji ni mogoče spremeniti kljub velikim
prizadevanjem in lažem, ki jih slišimo celo v Državnem zboru Republike
Slovenije.
Na predlog našega Združenja smo letos Osnovni šoli Elvire Vatovec Prade podelili Zlato plaketo Zveze združenj borcev NOB Slovenije in v obrazložitvi zapisali, da šola ponosno nosi ime po partizanski učiteljici Elviri Vatovec, njihovo sodelovanje in ohranjanje spomina in tradicije NOB pa je več kot zgledno. Naj se ob tej priložnosti še enkrat zahvalim ravnateljici Franki Pegan Glavina, vsem učiteljem in drugemu osebju šole, najbolj pa otrokom, ki s svojimi nastopi sodelujejo na naših proslavah in komemoracijah. Hvala vam. Tudi članstvo iz leta v leto narašča, vključujejo se mlajše generacije, ki prevzemajo odgovorne naloge v naši organizaciji. Veseli me, da se je v prvi polovici letošnjega leta vpisalo natanko 50 novih članov, ki jim ob tej priložnosti izrekam dobrodošlico. Tudi v bodoče bo naše glavno vodilo širjenje in utrjevanje protifašizma ter gojenje tovarištva in medsebojnega spoštovanja, kar je porok za ohranitev spomina in tradicije Narodnoosvobodilnega boja, iz katerega črpamo moč, energijo in zgled.
Tovarišice in tovariši, dovolite mi, da se ob
tej priložnosti zahvalim organizatorjem današnjega srečanja in vsem dragocenim
sodelavcem, ki so stalnica vseh
aktivnosti in poskrbijo, da so naša srečanja, pohodi in proslave skupna točka
vseh nas, ki ohranjamo zgodovinsko resnico druge svetovne vojne, partizanskega boja in vojne za samostojno
Slovenijo.
Naj živi dan borca.
Smrt vsem fašizmom.
Srmin, 4.7.2015
Srmin, 4.7.2015
Naročite se na:
Objave (Atom)