Kučibreg 2015

Tudi letos so borčevske organizacije iz sosednjega dela hrvaške Istre, slovenske in italijanske Istre pripravile veličastno proslavo v počastitev spomina na 120 padlih partizanov v nemški ofenzivi leta 1944. V bitki na teh pobočjih med Hrvoji in Kučibregom je padlo največ pripadnikov italijanske partizanske brigade Alma Vivoda, ki je delovala v sklopu Titove partizanske vojske.Najprej smo se poklonili pokopanim partizanom na pokopališču nad Hrvoji, ki je na slovenski strani meje. Tu je imel govor predsednik koprske borčevske organizacije Marjan Križman. Njegov govor lahko v celoti preberete tu: Govor Marjana Križmana .

Za tem smo se udeležili glavne proslave pod spomenikom v Kučibregu, ki na hrvaški strani. Tu se je vrstilo veliko pozdravnih govorov s hrvaške, slovenske in italijanske strani. Vsi govori v vseh treh jezikih Istre so bili tako enotni, kot so bili nekoč njeni partizani. Vsi so zelo jasno spomnili na sožitje ljudi v tem našem prostoru in obsodili sprevračanje zgodovine ter ponovni porast fašizma v Evropi.

 

Slavnostni govor, ki ga je pripravil predsednik slovenske borčevskega združenja Tit Turnšek, ki pa se zaradi bolezni ni mogel udeležiti je prebral Bojan Česnik. Na koncu je dejal:


Povsod po Evropi fašizem ponovno dviga glavo; v Grčiji, v Italiji, v Ukrajini, na Baltiku, in tudi v Sloveniji. Priča smo porastu ekstremne evropske desnice.


Vzpon novih oblik fašizma postaja vse bolj tudi naša vsakdanjost. Neofašizem in neonacizem največkrat delujeta pod krinko domoljubja. Fašistične skupine širijo ideologijo strahu, izključevanja. Fašistoidna politika se je naselila tudi v Slovenski parlament.


Evropo že nekaj časa preplavljajo valovi emigrantov, ki so posledica interesov in nenasitnosti velikih korporacij, v prvi vrsti naftnih družb, ki dejansko uravnavajo politiko Združenih Držav


Velika napaka bi bila, če mislimo, da se ne da ničesar storiti. Združimo svoje sile, usklajujmo naše akcije, iz vseh koncev sveta. Naj se sliši naš glas:da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne,
da potrdimo vero v temeljne človekove pravice,
da ustvarimo pogoje pravičnosti,
da pripomoremo k socialnemu napredku,
da odločno izpričamo svojo opredeljenost za mir in anti-militarizem,
da je rešitev svetovnih problemov le v socialnem napredku,
da potrdimo načelo suverene enakosti vseh narodov, kot osnovo svetovne ureditev

Demokracija, suverenost, socialno pravična družba, spoštovanje drugačnosti, mir in sožitje so tisti ideali, za katere se splača boriti. Združimo svoje sile in povejmo novemu fašizmu:«
Tu je cel govor.
Največ spontanih aplavzov med govorom pa so spodbudile besede mlade piranske podžupanje Meire Hot. Tu je njen govor v celoti.

Posebej glasen aplavz so prejeli tudi pohodniki iz našega koprskega združenja protifašistov, ki so prikorakali na prizorišče z zastavami in partizansko pesmijo

Fotografije z letošnje proslave si oglejte v spletnem albumu Mihe Crniča, in video posnetek priredite Delgija Jermana: ki se začneta s fotografijami pohodnikov, poklonu padlim na pokopališču v Hrvojih in nato s predstavitvijo prireditve pred spomenikom na Kučibregu. Poglejte si in videli boste tudi vse nastopajoče, od šolskih otrok do upokojencev, ki so s svojimi nastopi počastili spomin na padle junake.


O bitki pri Kučibregu pa preberite na:
http://www.zb-koper.si/spomeniki/hrvoji-kucibreg.html

SPOMIN NA 2. OKTOBER 1943

 

Obnovljeni spomenik v Pečkih in pohodniki našega združenja v dežju.

Dekani

Dan spomina na to nemško ofenzivo v Istri, v kateri je bilo pobitih več kot 200 ljudi in požgali 55 naselij. so v Dekanih počastili v petek 2. oktobra Najprej v župnijski cerkvi s sveto mašo za vse ustreljene, nato pa nadaljevali s slovesnostjo v kulturnem domu, v kateri so poleg domačega lovskega zbora sodelovali otroci iz tamkajšnjega vrtca in osnovne šole.

V Soboto so pripravili tradicionalni spominski pohod po krožni poti. Nato pogostitev in prikaz veščin domačega gasilskega društva.

Pobegi – Čežarji

Krajevna skupnost in borčevska organizacija Pobegi – Čežarji sta pripravili slovesnost v soboto 3. oktobra 2015 ob 16. uri pred spomenikom padlih.

Nastopili so predšolski in šolski otroci, lovski pevski zbor Dekani in Robert Vatovec bend. Slavnostna govornica pa je bila ravnateljica Osnovne šole Elvira Vatovec iz Prad Franka Pobega Glavina, ki se je spomnila tudi te partizanske učiteljice, po kateri šola nosi ime:

»Če bi Elvira ostala živa, bi jo lahko poznala kot nono ali pranono učencev naše šole. Mlademu dekletu je bila odvzeta vsa prihodnost in vsi izzivi življenja, ki nam jih ponuja naša prelepa Primorska, katere del ste tudi krajani Pobegov-Čežarjev. Južna Primorska, Slovenska Istra je nekaj posebnega. Nikjer na Slovenskem namreč nimajo takega bogastva in raznolikosti kot prav tu, pri nas, kjer zlasti jeseni zorijo oljke, v vinogradih grozdje, v gozdovih kostanj, v sadovnjakih fige, žižole, nešpole, kakiji in še kaj. Spomladi nas obarva brnistra rumeno, jeseni pa ruj v živo rdeče. Čarobnost in skrivnostnost, a sočasno odprtost in domoljubnost, ter iskrenost, poštenost in trdoživost dajejo nam, Istranom, svojevrsten pečat. Taki smo Primorci in te vrednote poudarjamo tudi v šoli, saj prav take ljudi, ki bodo pošteni in ki bodo mislili s svojo glavo, si želimo v naši domovini. Ker gradimo na trdih temeljih zgodovine, nam ni težko. Vaša krajevna skupnost Pobegi-Čežarji je majhna skupnost, toda skupnost v dobesednem pomenu besede, pa naj si bodi takrat, ko skupno raziskujemo vaš kraj, ko smo solidarni z ljudmi v stiski, ko si prizadevamo za čim boljšo vzgojo in izobraževanje vaših otrok, ko preprosto pomagamo sosedu pri kmečkih opravilih, vedno ste pripravljeni priskočiti na pomoč in pomagati.«

Sveti Anton

V Svetem Antonu so ta spomin najprej počastili s pohodom do Pečkov, kjer stoji prenovljen spomenik ustreljenim v NOB, v osrednji proslavi so pa sodelovali Alferija Bržan, Oktet Aljaž in Dragica Lipovšek. Kasneje ob Pohlenovem spomeniku pa učenci OŠ Elvire Vatovec Prade podružnica Sv. Anton, Mepz Brnistra, Godba na pihala Sv. Anton in Nataša Savarin.

Slavnostni govornik podpredsednik koprske organizacije protifašistov in borcev Valter Kodarin je med drugim povedal tudi to:

»Drugi oktober 1943 bo ostal za vselej zabeležen v zgodovinskem spominu Slovenske Istre za kot njen najbolj tragičen dan. Nemška soldateska je skupaj z istrskimi in trža5kimi fašisti, tega dne morila in požigala. Streljali so na pastirje, ki so pasli živino, na matere z otroki, na staro in mlado. Trupla so ležala vsepovsod, pobite pa so pred smrtjo velikokrat tudi zverinsko mudili. V Dekanih so pomorili 9 domačinov, v Črnotičah 11, v Truškah 10, v Trebečah 26... Sv. Anton je bil vključno z bližnjimi zaselki z 28. žrtvami med vasmi, ki so tega dne dale največji krvni davek. .Za temi suhoparnimi številkami je zastrto nepopisno gorje. Materam so pobili sinove,

otrokom starše. Med ljudi sta se vgnezdila strah in groza. Zato so poskrbeli koprski škvadristi, ki so tudi po koncu nemške ofenzive pobijali aktiviste po vaseh.

Narodnoosvobodilno gibanje je bilo v Slovenski Istri po umiku partizanskih enot namreč dolgo brez oborožene zaščite. Slovenska Istra pa kljub izjemno težkim razmeram ni klonila. Odpor se je nadaljeval kljub zelo težkim razmeram. Nadaljeval pa se je tudi strašen krvni davek, ki ga je od naših krajev terjal boj za svobodo. Slovenska Istra je dala zanjo ved kot tisoč petsto življenj in samo sedanja koprska občina 1087. Več kot polovica teh žrtev je padla v bojih na drugih krajih Slovenije in Jugoslavije, saj so istrski borci množično vstopali v prekomorske brigade, zelo veliko pa je pokopanih tudi na Dolenjskem in na Notranjskem, kjer so se borili v vrstah sedmega korpusa.«

Puntarska Primorska
Primorci smo ponosni na svoj praznik, pa čeprav je pol naše dežele ostalo onstran meje. A ne zaradi nas, ampak zaradi izdaje naših zaveznikov - naši partizani so osvobodili vso Primorsko in nanje smo ponosni. Ponosni smo tudi na svojo domovino, ne pa na tiste politike, ki se klanjajo starim in novim kolaboracionistom, jo rušijo, kradejo, in razprodajajo.

 

Praznovanje Dneva borca v Pobegih in Čežarjih

V istrskih vaseh Pobegi in Čežarji vsako leto ob dnevu Borca, pa čeprav tega praznika ni več, pripravijo pred svojim skupnim spomenikom, na katerem je vklesanih 62 imen padlih v drugi svetovni vojni in drugih žrtev fašizma, zelo lepe proslave. Letos so na njej peli Fantje spod Karlovice, ki jih vodi Aleš Bernetič in recitatorji Jerica Mrzel ter učenci tamkajšnje osnovne šole Elvire Vatovec iz Prad Lea Kranjec, Maj Brlek, Gregor Babič in Jernej Kocjančič. Prisotne so pozdravila predsednika krajevne borčevske organizacije in skupnosti Stanimir Bažec in Ivan Marjon. Proslavo, na katero bi bilo lahko ponosno vsako veliko mesto je po scenariju in pod režijo Dragice Lipovšek povezovala Maruška Valentič. Posebej pa velja izpostaviti govor poslanca dr. Mateja T. Vatovca.

Govor dr. M. T. Vatovca:

Drage tovarišice, tovariši, spoštovani prisotni,

Dan borcev je bil in je še vedno pomemben praznik. Morda danes bolj kot kdajkoli prej.

4. julija 1941 je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije pozval k splošni ljudski vstaji in oboroženemu partizanskemu uporu proti silam Osi v kapitulantskem jugoslovanksem kraljestvu. Napad nemškega Reicha na Zvezo sovjetskih socialističnih republik je bil kaplja čez rob, poziv k odporu pa v naših krajih nadaljevanje večdesetletnega upora proti fašizmu ter delovanja Osvobodilne fronte nekaj mesecev prej.

Od leta 1991 v Sloveniji tega praznika ne praznujemo več, zakaj?

Ni potrebno iti daleč nazaj, ni potrebno posebno razbijanje glave. Z letom 1991 se je v Sloveniji namreč zgodil rez, oster rez, ki je presekal vsakršno vez z izkušnjo samoupravnega socializma. Sama, odcepljena Slovenija je pomenila nov začetek, vendar na žalost je pomenila tudi veliko uničenja preteklih pozitivnih izkušenj. Zgodilo se nam je, da je vse, kar je izšlo iz tega oboroženega upora, iz dolgoletnega boja proti naci-fašizmu, bilo pozabljeno, namerno ali nenamerno.

Vedeti moramo, da zmaga nad naci-fašizmom na tleh nekdanje Jugoslavije ni pomenila zgolj vojaške zmage, ta zmaga je prinesla veliko več. Prinesla je to, kar si je vrh Osvobodilne fronte zapisal v program. Šlo je za socialno revolucijo. In ta socialna revolucija je dejansko uresničila cilje in ideale OF. Med njimi je bila vzpostavitev ljudske demokracije, predvsem pa so se skušala uveljaviti načela, ki želijo tudi danes biti v srcu Evrope: sloga in enotnost, bratstvo in mir med narodi. A v Evropski uniji je to žal le na papirju.

Jasno je, da je ta socialna revolucija temeljila na preprosti predpostavki: takšna osvoboditev je možna le na ruševinah imperializma, kot alternativa kapitalističnemu izkoriščanju. In kaj je prinesla? Prinesla je manj socialne izključenosti, večjo enakopravnost, bolj egalitarno družbo. Seveda je ob izgradnji te vizije prihajalo do težav, do napak, vendar težko je zavreči vse v paketu, kot se reče, ne da bi kritično premislili, kaj je bilo dobrega.

In ta rez, ki se je zgodil leta 1991, je pomenil ravno odpravo vsega, v paketu. Tako smo pod pretvezo "nove" demokracije, "novega dne", pometli z vsemi dosežki skoraj pol stoletja gradnje pravičnejšega sistema. Zgodil se je največji rop v slovenski zgodovini, denacionalizacija, ki je pod pretvezo demokratizacije pomenila prvo privatizacijo in ropanje družbenega premoženja. Zgodili so se dodatni vali privatizacij, ki so med drugim omogočili vzpon t.i. tajkunov. Zgodil se je divji razvoj kapitalizma, ki smo ga v Sloveniji nekritično sprejeli in omogočili, da počasi razgradi socialno državo. Skratka, uničili so vse, za kar je potekal NOB. Izgubili smo družbene vezi, izgubili smo svobodo. Tako kritiziran Beograd je zamenjal čislani Bruselj.

In kaj se dogaja v letu 2015, po 70. letih zmage, ob tem tako pomembnem prazniku? Trenutna vlada, kot pravzaprav vse ostale pred tem, nadaljuje s privatizacijo. V nasprotju z obljubami nekritično, brez premisleka, pod taktirko Nemčije in vrha EU. Država je v Novo KBM vložila več kot 870 milijonov, in jo prodala za 250. Telekom, podjetje, ki uspešno posluje, skušajo prodati za vsako ceno, a se jim je vsaj za enkrat zaradi splošnega nasprotovanja ljudstva zalomilo.

Dogajajo se dodatna politična kupčkanja, pod pritiski z Bruslja. Vlada skuša na vsak način sprejeti zakon o fiskalnem pravilu, določbo, ki smo jo sicer že vpisali v ustavo, in ki pomeni dodatno pravno podlago za varčevanja in finančno izčrpavanje ljudstva, torej tlakuje pot v še večjo revščino. Najbolj srhljivo pa je to, kako vladna koalicija, ki potrebuje dvotretinjsko večino za uvedbo takega zakona, pristaja na zahteve konzervativnih strank, ki predlagajo sprejetje zakona o dostojnem pokopu žrtev t.i. revolucionarnega nasilja. Za to, da bi si zagotovili potrebne glasove, za uvedbo zakona, ki bo uvajal povečanje neenakosti, bodo pristali na težnjo desnih sil k rehabilitaciji domobranstva, sodelovanja z okupatorjem ter vsesplošni reviziji zgodovine in zaničevanju narodnoosvobodilnega boja. Nobeno načelo ni več sveto, v igri je samo še surova ekonomska logika, ki vrednoti vse v denarju.

Take politike, predvsem pa navodila, ki prihajajo s strani t.i. Trojke, ali po novem finančnih institucij, ki jih sestavljajo Evropska komisija, Evropska centralna banka ter Mednarodni denarni sklad, so pripeljale do propada Grčije. Tako kot pri nas, vendar v veliko večji meri, so Grki v zadnjih petih letih morali močno varčevati, t.i. "austerity" se je na grško ljudstvo naslonil kot železna pest. Posledice take politike, ki bi naj reševala krizo, so bile skrčenje gospodarstva za 26%, povišanje stopnje brezposelnosti na 25% (od tega kar 60% med mladimi), in nenazadnje dvig javnega dolga iz 120 na 180%. Reševanje grške krize je to krizo zgolj poglobilo. Pa ne zaradi tega, ker bi Grške vlade ta sredstva neracionalno zapravile. Samo 8% vse pomoči, ki jo je dobila Grčija, je vlada lahko uporabila za reševanje krize. Preostanek je šel za reševanje Nemških in Francoskih bank ter njihovih nasedlih naložb in tveganih kreditov.

Zato se danes v Grčiji odvija zgodovinski dan. Grški referendum, ki je dokončni izraz demokratičnosti, odločanje ljudstva, lahko pošlje jasen signal v Bruselj. Varčevanje ne deluje, ravno nasprotno, take politike vodijo v še večjo revščino za korist bogatih.

Danes je tako, bolj kot kdajkoli, potrebno reči jasen ne. Ta ne pa pomeni ponovitev zgodovine. Če hočemo graditi solidarno, enakopravno in pravično Evropo, ki bo temeljila na enakosti med narodi, bratstvu ter miru, moramo reči ne imperialističnim težnjam v jedru močne Evrope, težnjam priviligiranih. Evropa potrebuje alternativo, ki mora nujno biti proti-kapitalistična, ki bo gradila na solidarnosti. In če se že zgodovina ponavlja, z izboljšavami, naj bo ta alternativa v novi, pravi demokraciji, ki se bo navdihovala v socialističnem boju!

 

 

4. JULIJ DAN BORCA- SREČANJE NA SRMINU

Krajevne organizacije borcev iz Bertokov, Dekani, Hrvatini , Sv. Anton in Škofije že 18 let organizirajo spominska srečanja ob Dnevu borca na Srminu. Tokrat so na njem sodelovali tudi MPZ Fran Venturun8i iz Domja, Pihalni orkester Koper in učenci OŠ Elvire Vatovec s Prad. Slavnostni govor je imel predsednik koprskega združenja Marjan Križman.
TV  in ostali mediji ignorirajo našo dejavnost in tudi praznovanja, zato pa si proslavo naših krajevnih organizacij na Srminu ogledate na posnetku našega prijatelja Delgija Jermana: (klikni podčrtano)

TV in ostali mediji ignorirajo našo dejavnost in tudi praznovanja, zato pa si proslavo naših krajevnih organizacij na Srminu ogledate na posnetku našega prijatelja Delgija Jermana:

Govor Marjana Križmana:  

Tovarišice in tovariši, spoštovane borke in borci! Čestitam vam ob prazniku borca, ki ga obeležujemo in se ga spominjamo kljub dejstvu, da so ga 1991 leta izbrisali iz koledarja praznikov v Sloveniji.  Lahko se zbriše praznik, ne da pa se zbrisati lik, pomen in pokončno držo tistih, ki so stopili v bran slovenskemu narodu, ki mu je okupator namenil asimilacijo in genocidno politiko. Slovenijo je osvobodila partizanska vojska, ki se je z domačimi izdajalci spopadala še po koncu vojne, saj so slednji videli svojo rešitev v zavezniškem ujetništvu in begu iz Slovenije, za katero so imeli drugačne namene. Sodelovanje z okupatorjem je zavržno dejanje, ki ga nekateri želijo spremeniti in povzdigujejo domobrance v narodno vojsko, ki se je borila za slovenski narod.  Desne politične stranke, še posebej ena je zelo aktivna, ki  na vsakih volitvah znova in znova opisuje nacistične hlapce kot žrtve komunizma in se v velikem loku izogiba besedi kolaboracija. Zgodovino se lahko poskuša prikrojiti za dnevne politične potrebe, vendar dejstev, kdo je med vojno prisegel nacistični Nemčiji ni mogoče spremeniti kljub velikim prizadevanjem in lažem, ki jih slišimo celo v Državnem zboru Republike Slovenije.

Smo ena redkih, če že ne edina država , kjer se preštevajo kosti in povzdiguje kolaboracija, ki je povsod po Evropi bila kaznovana, saj je izdala lasten narod in mu namenila kruto usodo. Nekateri težko razumejo, da bi brez upora proti okupatorju Primorci in Istrani danes živeli v podaljšani deželi Giuliji, kjer bi govorili Italijansko in bili tretjerazredni državljani, Slovenija pa seveda brez morja.Zaradi trpljenja pod fašizmom, ki je na primorskem povzročil veliko gorja, mučil, pobijal, spreminjal identiteto naroda in na koncu klavrno propadel Primorci z gnusom gledamo na domače izdajalce. Dovolite mi, da še enkrat opozorim na "Peticijo proti rehabilitaciji fašizma v Italiji«, s katero smo na koprskem združenju s pomočjo Ministrstva za zunanje zadeve, slovenskim veleposlanikom v Rimu in nekaterimi evropskimi poslanci dosegli, da je vlada Republike Italije odvzela medaljo kot znak žrtve za domovino bersaljerju in fašistu Parido Moriju, ki je na svojih bojnih pohodih naredil veliko zločinov nad našimi ljudmi. Padel je 18. Februarja 1944 leta na Mostu na Soči  v spopadu s partizani in seveda postal narodni heroj takratne fašistične Italije. To je bil moj prvi korak na Skupščini  Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, ki sem ga naredil kot nov predsednik. Naše Združenje je eno izmed najbolj aktivnih po ohranjanju zgodovinskega spomina in nadaljevanja tradicije, saj smo prisotni praktično v vseh Krajevnih skupnostih Mestne občine Koper in Osnovnih šolah, s katerimi zelo dobro sodelujemo.

Na predlog našega Združenja smo letos Osnovni šoli Elvire Vatovec Prade podelili Zlato plaketo Zveze združenj borcev NOB Slovenije  in v obrazložitvi zapisali, da šola ponosno nosi ime po partizanski učiteljici Elviri Vatovec, njihovo sodelovanje in ohranjanje spomina in tradicije NOB pa je več kot zgledno. Naj se ob tej priložnosti še enkrat zahvalim ravnateljici Franki Pegan Glavina, vsem učiteljem in drugemu osebju šole,  najbolj pa otrokom, ki s svojimi nastopi sodelujejo na naših proslavah in komemoracijah. Hvala vam. Tudi članstvo iz leta v leto narašča, vključujejo se mlajše generacije, ki prevzemajo odgovorne naloge v naši organizaciji. Veseli me, da se je v prvi polovici letošnjega leta vpisalo natanko 50 novih članov, ki jim ob tej priložnosti izrekam dobrodošlico. Tudi v bodoče bo naše glavno vodilo širjenje in utrjevanje protifašizma ter gojenje tovarištva in medsebojnega spoštovanja, kar je porok za ohranitev spomina in tradicije Narodnoosvobodilnega boja, iz katerega črpamo moč, energijo in zgled.

Tovarišice in tovariši, dovolite mi, da se ob tej priložnosti zahvalim organizatorjem današnjega srečanja in vsem dragocenim sodelavcem, ki so stalnica  vseh aktivnosti in poskrbijo, da so naša srečanja, pohodi in proslave skupna točka vseh nas, ki ohranjamo zgodovinsko resnico druge svetovne vojne,  partizanskega boja in vojne za samostojno Slovenijo.

Naj živi dan borca.

Smrt vsem fašizmom.

Srmin, 4.7.2015

 

OSNOVNA ŠOLA ELVIRE VATOVEC PRADE –

PREJEMNIK »ZLATE PLAKETE ZZB NOB SLOVENIJE«,

podeljene na prireditvi ob Dnevu šole, v sredo, 17. junija 2015

  

Iz obrazložitve predlagatelja –

Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov  Koper

 

Osnovna šola Elvire Vatovec Prade je več kot 40 let nosila ime po partizanski učiteljici Elviri Vatovec, ko ji je bilo to ime v onih prvih letih samostojne Slovenije odvzeto. Našli so se taki, ki so pod krinko prizadevanj za nevtralno šolstvo poskušali izničiti spomin na tiste, ki so najbolj zaslužni, da je tu obstala slovenska beseda. Namesto, da bi bili ponosni na junaško partizansko učiteljico, ki je žrtvovala življenje za slovensko besedo, so jo sklenili zamolčati.  Vztrajnosti tukajšnjega prebivalstva, organov  krajevnih skupnosti in borčevskih organizacij Pobegi-Čežarji, Bertoki in Sv. Anton ter Združenju borcev in udeležencev NOB Mestne občine Koper gre zahvala, da se je ime povrnilo. S prizadevanji za povrnitev imena šoli so pričeli 1997. in po štirih letih uspeli.  Leta 2001 je bila ELVIRA VATOVEC znova v imenu Osnovne šole Prade.  In učenci in učitelji te šole so na to ponosni.

 

Tudi v času, ki ni bil naklonjen posredovanju vrednot narodnoosvobodilnega boja mlajšim generacijam, so učenci OŠ Elvire Vatovec Prade in podružnične šole v Sv. Antonu redno in velikokrat s šolskim pevskim zborom tudi množično sodelovali na proslavah in spominskih slovesnostih, posvečenih dogodkom iz časa NOB. Največkrat v Bertokih, Pobegih – Čežarjih in Sv. Antonu ob obletnicah, posvečenih padlim in žrtvam nemške požigalske ofenzive v slovenski Istri, kjer je bilo 2. oktobra 1943 pobitih več kot dvesto njenih prebivalcev in požganih 55 istrskih vasi. Učenci te šole so tudi že večkrat sodelovali na tradicionalnih spominskih slovesnostih, posvečenih boju in padlim borcem Komande mesta Koper, v Borštu, 8. februarja 1945, pa tudi v tradicionalnih spominskih slovesnostih v Loparju, ob obletnicah v letu 1944 ustanovljenega mornariškega partizanskega odreda Koper. Učenci redno sodelujejo v  kulturnih programih proslav in srečanj ob dnevu borca, ki se v juliju mesecu že vrsto let in množično dogajajo na Srminu v Bertokih, skupaj za kar 5 krajevnih borčevskih organizacij, in v Pobegih-Čežarjih.
 

Skupaj z Združenjem protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper in Društvom Dobrnič - Slovensko protifašistično žensko zvezo, sekcijo, ki deluje v okviru koprskega združenja borcev, so učenci in učitelji 70-letnico junaške smrti partizanske učiteljice Elvire Vatovec obeležili 8. marca 2014 z odmevno prireditvijo ob mednarodnem dnevu žena. Slavnostna govornica je bila zgodovinarka Metko Gombač. V bogatem kulturnem programu je sodelovalo preko trideset učencev. Bili smo priča otvoritvi stalne razstave o življenju in delu Elvire Vatovec, raziskovalnemu delu z naslovom: »Kaj smo izvedeli o Elviri Vatovec« in si ogledali ganljivo razstavo » Ko je umrl moj oče«, avtorjev razstave, zgodovinarjev Metke in Borisa Gombač. Razstavo spisov in risb otrok, ki so bili od poletja 1942 do septembra 1943 internirani v italijanska koncentracijska taborišča Rab in Gonars, Prireditev so učenci in učitelji obogatili tudi z razstavo slik, utrinkov iz časa NOB, slikarja amaterja, bertošana Karla Bertoka, ki je pred 82. leti obiskoval šolo v Pradah in star komaj 19 let že odšel v partizane. 

 

Učitelji in učenci Osnovne šole Elvire Vatovec Prade so se tudi že večkrat udeležili spominskih slovesnosti v Cerknem, v spomin na sedeminštirideset padlih tečajnikov, slušateljev šole v Cerknem, mladih, svobodoljubnih in zavednih aktivistov. Med njimi je bil tistega usodnega dne v januarju 1944 tudi naš rojak, čežaran Kalister Zidarič. Z novogoriško osnovno šolo, ki nosi ime padle tečajnice Milojke Štrukelj sodelujejo v  spominskih slovesnostih pri spomeniku na Brcih in s to šolo vzdržujejo tudi prijateljske vezi. 

 

Na osnovni šoli v Pradah smo v zadnjih petih letih že dvakrat organizirali srečanje partizanskih učiteljev Primorske, pa pogovore z borci NOB in učenci, in letošnjega marca meseca izpeljali tudi programsko volilno konferenco Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, s krajšim kulturnim uvodom, ki so nam ga pripravili učitelji in učenci šole. Slednji vzorno skrbijo tudi za bližnja obeležja narodno osvobodilne borbe. 

 

Sodelovati z OŠ Elvire Vatovec Prade pomeni Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, enako pa tudi krajevnim borčevskim organizacijam Bertoki, Pobegi-Čežarji in Sv. Anton, prijazno dogovarjanje o nekaterih skupnih nalogah, saj smo pri realizaciji slednjih vselej deležni pripravljenosti učiteljev in mentorjev in gotove podpore vodstva šole na čelu z dolgoletno ravnateljico Franko Pegan Glavina.

 

S PODELITVIJO ZLATE PLAKETE ZZB NOB SLOVENIJE IZREKAMO OSNOVNI ŠOLI ELVIRE VATOVEC PRADE ZASLUŽNO IN VREDNO ZAHVALO.

 

 

Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper

Predsednik

Marijan Križman

Milan Pahor Spominska slovesnost. Nagovor na Mali Gori pri Ribnici. Nedelja, 10. maja 2015.

Spoštovane, spoštovani ! Vsi prisotni na slovesnosti !

“Če greš s srcem v boj,  v tebi je žar, v tebi je moč, zato preziraš strah in smrtni znoj.

Če greš s srcem v boj in veš zakaj, pred tabo je cilj, zato ne izbiraš poti, ne v pekel in ne v raj.

Če greš s srcem v boj, prižigaš plamen in se ga ne bojiš, lahko z njim vnameš druge ali sam v njem zgoriš.”  …

To so prve tri kitice pesmi, ki jo je Andrej Jelačin posvetil Danilu Zelenu 2. junija 1991 ob 50-letnici njegove smrti.  

Mala gora,13.maj 1941. Dogodek oziroma spopad, o katerem govorimo in se ga spominjamo je vezan na 3 osebnosti primorskega antifašističnega gibanja: DANILO ZELEN, FERDO KRAVANJA, ANTON MAJNIK. 13. maja 1941 je pri gozdarski koči Jožeta Lovšina prišlo do oboroženega spopada med tremi pripadniki narodno revolucionarne organizacije TIGR in italijansko karabinjersko (orožniško) patruljo iz Ribnice. Žal je prišlo do izdajstva, saj so nekateri domačini  italijanski okupatorski oblasti izdali prisotnost treh antifašistov. Boj na Mali gori je bil prvi oborožen spopad z okupatorjem v Sloveniji.  Zato ima dogodek poseben pomen za slovensko zgodovino, za slovenski primorski protifašizem, za samo narodnoosvobodilno gibanje na Slovenskem. Danilo Zelen je v spopadu junaško padel. Ostala dva (Ferdo Kravanja, Anton Majnik) sta bila zajeta, vendar sta se oba kasneje rešila iz italijanskega ujetništva.  Pridružila sta se Osvobodilni fronti slovenskega naroda in  oboroženemu narodnoosvobodilnemu gibanju.  Oba sta padla kot partizana.   Člani protifašistične organizacije TIGR so se vsi (razen redkih izjem) pridružili slovenskemu narodnoosvobodilnemu gibanju. Za primorske predvojne protifašiste je bil NOB logično nadaljevanje odporniškega gibanja med dvema svetovnima vojnama na Primorskem za časa dvajsetletnega fašističnega režima.  Obdobje primorskega protifašističnega odpora in obdobje slovenskega narodnoosvobodilnega boja sta dve izmed najbolj pomembnih, plemenitih, lepih in pozitivnih poglavij slovenske zgodovine nasploh (kljub težkemu krvnemu davku in trpljenju ljudi). Ponosni moramo biti na to. Brez medvojnega protifašističnega gibanja in brez narodnoosvobodilnega boja ne bi bilo današnje samostojne Republike Slovenije.   Slovenski narod, in posledično slovenski človek,  je takrat stal na pravi strani; na strani zavezniške koalicije, ki se je borila proti silam OSI,  proti fašizmu in proti nacizmu. Pri tem ne smemo pozabiti dodati, da je antifašizem evropska vrednota, univerzalna vrednota. Današnja Evropska unija sloni na vrednotah antifašizma. Slovenci smo torej bili najprej za časa protifašističnega gibanja na pravi strani; nato leta 1941 za časa narodnoosvobodilnega boja (NOB) prav tako na pravi strani;  ista ugotovitev velja za padec fašizma in nacizma in osvoboditev v maju leta 1945. Prav tako smo na pravi strani danes, ko je Republika Slovenija kot suverena država v Evropski uniji. V njej smo kot protifašisti prve ure  in prav tako smo v njej kot aktivni udeleženci narodnoosvobodilnega boja.

Tukaj ni prostora za kolaboracioniste (in izdajalce) raznih vrst, ki so tako ali drugače podpirali nemškega in italijanskega (tudi madžarskega) okupatorja, ki je hotel izbrisati slovenski narod iz zemljevida Evrope.  Žal še vedno dvigajo glavo, kljub dejstvu, da jih je povozila resnica in sama zgodovina.

Slovenski narod je bil najprej obsojen na smrt s strani fašističnega režima v tedanji Julijski krajini, oziroma Primorski in Istri.  Fašizem je hotel Slovence izbrisati iz primorske in istrske dežele. Ne smemo pozabiti, da je leta 1918 prišlo pod Italijo od 550 do 600.000 Slovencev in Hrvatov, od tega je bilo vsaj 330.000 Slovencev.  

 To je bila posledica Londonskega pakta,  ki ga je Italija podpisala in zato pridobila ozemlja, ki niso bila naseljena z italijanskim prebivalstvom. Prava imperialistična kupčija, za katero so nato Slovenci (in Hrvati) plačali visok davek, tudi krvni.  Svoje pa je še dodala Rapalska pogodba med kraljevinama Italije in Jugoslavije. Takrat je prišlo do odpora in upora, ko je bila popolnoma  brezizgledna situacija.  Obsojeni na smrt so se uprli.  Verjeli so, da je boljše umreti kot živeti pod fašizmom.  V septembru 1927 je prišlo na Nanosu do ustanovnega sestanka  narodno radikalnega in revolucionanega  odporniškega gibanja, ki se ga je kasneje prijelo ime TIGR (akronim za Trst, Istra, Gorica in Reka).  

 V sklopu tega gibanja sta se v prvih letih po ustanovitvi najbolj izkazali Tajna organizacija Borba (v Trstu, na Krasu in v Istri) v letih 1927-1930  ter “organizacija” na Goriškem.  Prva je bila bolj borbena in ofenzivna, druga je vodila bolj kulturni odpor.  Organizacija Borba je zaključila svojo uporniško pot z ustrelitvijo štirih junakov (Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš, Alojz Valenčič) na bivšem vojaškem strelišču pri vasi Bazovica pri Trstu ob zori (5 in 43 minut) 6. septembra 1930.  Malo prej so fašistične oblasti ustrelile hrvaškega rodoljuba Vladimirja Gortana, voditelja istrske veje organizacije Borba in sicer 17. oktobra 1929 v Pulju. Več članov goriškega dela je zajela italijanska policija ter so bili sojeni v Rimu v decembru leta 1931 pred Posebnim fašističnim sodiščem za zaščito države.  

Zato je prišlo do krajšega zastoja v protifašističnem gibanju, nakar je narodno gibanje TIGR na novo vzplamtelo.   V vodstvu organizacije je takrat bil tudi Danilo Zelen, ki je skrbel za razmnoževanje literature (ilegalna lista Svoboda 1929-1940 in Ljudska fronta v letu 1936), za nudenje zatočišča primorskim emigrantom ter za organizacijo sabotaž, napadov in atentatov.

Decembra 1935 so prav Danilo Zelen, Albert Rejec, Just Godnič v imenu  Narodnorevolucionarnega gibanja Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini podpisali akcijski pakt s Komunistično partijo Italije (PCI-KPI)   in se opredelili za snovanje ljudske fronte na Primorskem.  To je bilo izredno dejanje, saj komunistična partija v bistvu ni podpisovala paktov z nekomunističnimi skupinami. Situacija na Primorskem pa je bila  drugačna in je zahtevala tudi druge izbire. Od leta 1937 dalje tako na Primorskem nastaja prava protifašistična fronta. V njej so narodna revolucionarna organizacija TIGR, komunistične skupine pod vodstvom Pina Tomažiča, krščanski socialci (Virgil Šček, Stanko Vuk),  narodni liberalci, slovenski (in hrvaški) duhovniki (povezani v Zboru svečenikov sv. Pavla, nato v tajni socialno krščanski organizaciji).  Do izbruha 2. svetovne vojne je tako nastala široka protifašistična fronta.  

Za Nemčijo se je vojna začela 1. septembra 1939, za Italijo 10. junija 1940,  za Jugoslavijo 6. aprila 1941.  Na tisti dan so Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija brez vojne napovedi napadle kraljevo Jugoslavijo in posledično Slovenijo (odnosno Dravsko banovino). Sledilo je razkosanje slovenskega narodnega ozemlja,  ki so si ga razdelile Nemčija (Gorenjska in Štajerska), Italija (Dolenjska in Notranjska, nastane La Provincia di Lubiana), Madžarska (Prekmurje). Slovenija je izginila iz zemljevida Evrope, slovenski narod je bil obsojen na izginotje.   Kot odgovor na ta dejanja je 27. aprila 1941 bila ustanovljena v Ljubljani Osvobodilna fronta slovenskega naroda,  ki je sprožila oborožen upor proti vsem okupatorjem  ter zahtevala združitev vseh Slovencev v enotni Zedinjeni Sloveniji.  

Tigrovec Danilo Zelen je takrat (april, maj 1941) zbiral orožje in vojaško opremo za bodoče gverilsko bojevanje. Na območju Ribnice je organiziral  4 bunkerje, kamor je spravil nabrano vojaško opremo.  Sam Danilo Zelen z Antonom Majnikom in Ferdom Kravanjo pa se je umaknil v ilegalo v kočo na Mali gori nad Ribnico. Domačini so ga, žal, izdali. 13. maja 1941 je prišlo do spopada, v katerem je Danilo Zelen junaško padel.  Nekateri viri pravijo, da je nato tigrovec Anton Majnik izročil vojaško opremo Ribniški partizanski četi.  

Leto 2015 je leto polno pomembnih obletnic. Nedvomno je najbolj pomembna 70-letnica osvoboditve izpod fašizma in nacizma ter zaključka druge svetovne vojne.   V tem sklopu so se zvrstile važne spominske prireditve: 27. april – Dan upora proti okupatorju (prej dan ustanovitve OF); 5. maj – Ustanovitev prve slovenske vlade v Ajdovščini; 9. maj- Osvoboditev Ljubljane in vdaja nacistične Nemčije 13.maj – Spopad na Mali gori. Za Slovence, ki živimo v sosedni Italiji sta pomembna še 25. april – Praznik osvoboditve (Festa della Liberazione) in predvsem 1. maj, ki ima pri nas dvojen pomen praznik dela in osvoboditev Trsta, Gorice, Tržiča, Čedada.

 Ob tem lahko dodamo, da letos poteka 70-letnica postavitve spomenika v Bazovici ter 85-letnica ustrelitve bazoviških junakov.

Leta neusmiljeno tečejo, marsikaj se je spremenilo na boljše, predvsem odnosi med Italijo in Slovenijo, ki so dobri. Še vedno pa so v ozadju nacionalistične in neofašistične skupine, ki  izkoriščajo emocijo ljudi ter rovarijo. Sočasno pa je na pohodu poizkus revizije zgodovine.

Pred dnevi je bila v Trstu ostra polemika, ker so na prvomajski povorki vihrale slovenske in jugoslovanske partizanske zastave. Nisem pa zasledil (na srečo), da bi jih motile partizanske italijanske zastave (tiste, kjer je italijanska trobojnica z rdečo zvezdo v sredini).  Do tega pride, ker marsikdo v Trstu še vedno govori o okupaciji in ne o svoboditvi Trsta s strani slovenskih in jugoslovanskih partizanov, čeprav so bili del zavezniške (protifašistične) koalicije. Spet jasen poizkus na novo zapisati dogodke ter spreminjati že ugotovljena in zapisana dejstva iz preteklosti. V našem primeru so Trst osvobodile slovenske in jugoslovanske edinice v sklopu 4. armade JA in IX. slovenskega partizanskega korpusa ob sočasni vstaji v mestu, ki jo je vodila Komanda mesta Trst s svojimi četami  ter z bataljoni Delavske enotnosti-Unità operaia, v katerih so bili združeni slovenski in italijanski delavci.   Spomin rad poroma nazaj. Danes se spominjamo DANILA ZELENA in tovarišev.  Vsem trem gre naš hvaležen spomin in zahvala. 13. maj 1941 je bil precej let zavit v pozabo, zadnjih 25 let je na novo zaživel in sedaj ima mesto, ki si ga zasluži.  Slovenska javnost vse to danes pozna in spoštuje.  

Moram dodati, da  v vseh sredinah ni prišlo do popolne pozabe.  O Danilu Zelenu sem marsikaj izvedel sredi šestdesetih let prejšnjega 20. stoletja. O njem sem izvedel v Trstu v dijaških letih  v prostorih Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici. O Zelenu sta govorila Drago Pahor in Zorko Jelinčič.  Prav tako sta večkrat govorila o Albertu Rejcu.  Oba imenovana sta izmenoma vodila Odsek za zgodovino, v katerem se je nabiralo gradivo o protifašističnem boju tržaških, goriških in primorskih Slovencih med dvema vojnama ter o narodnoosvobodilnem boju. Kot srednješolec sem v popoldanskih urah pomagal urejati in spravljati gradivo, ki se je nanašalo na obdobje 1918-1945.  Tako sem imel priliko osebno spoznati nekatere vidne osebnosti protifašističnega in narodnoosvobodilnega boja pri nas.   V uredništvu Primorskega dnevnika, kjer sem opravljal poletno prakso, sem osebno spoznal Frančka Kavsa – tistega tigrovca, ki bi moral izvesti atentat na Mussolinija v Kobaridu leta 1938.  V uredništvu je bil tudi protifašist Dušan Hreščak, ki je poleg Zorka Jelenčiča prestal najdaljšo zaporno kazen v italijanskih fašističnih zaporih – 13 let. Tam sta delala novinar Milan Bolčič in tajnik Danilo Benčina, ki sta se v  tridesetih letih prejšnjega stoletja proslavila z izdajanjem  ilegalnega protifašističnega tiska, ki je v Trstu poznan kot štempiharska antifašistična literatura.  Na Primorskem dnevniku so bili uredniki aktivisti in partizani Stanislav Renko, Jože Koren,Vladimir Kenda, Albin Bubnič in še drugi. Bubniču gre zahvala, ker je v tistih letih zbral ogromno dokaznega gradiva o nacističnih zločinih v taborišču Rižarna v Trstu. Vidna osebnost v Trstu je takrat bil vsestranski Jože Dekleva, ki je bil eden izmed ustanoviteljev gibanja TIGR na Nanosu leta 1927. Prav tako sem spoznal drugega soustanovitelja TIGR-a Dorčeta Sardoča,  ki je bil moj zobozdravnik na osrednji mestni ulici Carducci v Trstu.  Na slovenski srednji šoli me je učil profesor Boris Pahor. Za sošolce sem imel najbližnje sorodnike ustreljenih junakov Ferda Bidovca(1930) in Pina Tomažiča(1941): naj omenim le Stojana Colja, Alenko Colja, Matjaža Bidovca, poznal sem tudi njihove družine. V najlepšem spominu imam gospo Emo Colja Tomažič.  V naših organizacijah je delal antifašist Vekoslav Španger,  eden izmed soustanoviteljev in voditeljev Tajne organizacije Borba v letih 1927-1930.  Kasneje sem spoznal še šestega voditelja Borbe Draga Žerjala, kateremu smo nato pomagali, da je prišel do lastne knjige spominov.  Ob teh bi na kratko omenil še nekatere protagoniste NOB-ja: Branko Babič, Franc Štoka, Anton Ukmar in drugi.

Vsa ta poznanstva in srečanja so me nedvomno pozitivno zaznamovala. Ne morem mimo dejstva, da so me starši že v otroških letih popeljali na spominske slovesnosti v Bazovico, na Opčine, v Rižarno (in mnoge druge).

Vse to se v tebe usede ter te izoblikuje v prepričanega protifašista in zavednega Slovenca.  

 Danes sem hvaležen Društvu za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske ter Zvezi združenj borcev za vrednote NOB, da zgledno skrbita, da se ne pozabi na vse te dogodke in padle junake  širom slovenskega narodnega ozemlja.  

Ob tem romanju skozi spomin na razne osebnosti se mi prikaže lik Marjana Bevka, pred kratkim preminulega predsednika Društva TIGR, rodoljuba, protifašista in vsestranskega kulturnega delavca. V njem je bilo koncentrirano vse to, kar danes govorimo. Bil je zgleden sin svojega očeta pisatelja Franceta Bevka, ki je prav tako poosebljal predvojnega protifašista in uglednega člana narodnoosvobodilnega gibanja.  

Naj gre Marjanu trajna zahvala za vse, kar je naredil dobrega.  

Politika svetovnih velesil in zgodovinski dogodki so Trst, Gorico, Benečijo, Rezijo in Kanalsko dolino odrezali od matične Slovenije.  To je danes nesporno dejstvo, ki ga moramo sprejeti in spoštovati. Po drugi strani pa moramo imeti in gojiti tesne in pristne stike s samostojno Slovenijo, ki nas mora priznati, spoštovati in pomagati, saj smo kot slovenska narodna manjšina izven meja matice nekako vedno podvrženi raznim pritiskom.  Vsi skupaj pa smo del istega narodnega telesa.  Sedaj vsi Slovenci živimo v mejah Evropske unije, vsi skupaj smo manjšina, če to gledamo z drugega zornega kota.  

Prizadevati si moramo za mir, sožitje, sodelovanje med državami in narodi. Ljubiti moramo svobodo, slovenski jezik in kulturo. Verjeti moramo v enakost in enakopravnost vseh ljudi, ne glede na jezik, vero, spol in narodnost.  Šele takrat bomo vredni naših padlih junakov, ki so dali lastna življenja prav za te ideale.  

V globalizirani družbi moramo ohraniti svoj lasten, pristen slovenski obraz. Tako se ne bomo stopili v talilnem loncu,  temveč ostali različni in drugačni, vendar enaki ostalim narodom, s katerimi želimo živeti v miru, v svobodi ter v medsebojnem spoštovanju.  

 Naj nas spomin na padle junake, katerim se klanjamo, obdrži na poti, ki so jo prav oni začrtali s svojim žrtvovanjem.

Ostanimo budni  in zvesti vrednotam protifašizma in pripadnosti slovenskemu narodu.

Kot oporoka naj še vedno odmeva pozdrav, ki je obenem opomin: SMRT FAŠIZMU – SVOBODA NARODU.  

OSVOBODITEV SLOVENSKEGA PRIMORJA

 

V Kopru smo slovesno proslavili 70. obletnico osvoboditve. 29. aprila smo v kavarni Loggia predstavili drugo izdajo knjige Alda Piriha POMLAD NA OBALI: Komanda mesta Koper, ki jo lahko preberete tudi na naši spletni strani www.zb-koper.si/publikacije.html

Osrednja proslava je bila je bila na dan osvoboditve Kopra 30.4. na Titovem trgu. Govor slavnostnega govornika prof. J. Pirjevca si lahko preberete na www.zb-koper.si

 

 

Knjigo je predstavili zgodovinarka in urednica obnovljene izdaje Vlasta Beltram in Miloš Ivančič, ki jo je opremil, oblikoval in objavil na internetu.

Pogovor z Danilom Ivančičem, enim od sedmih borcev, ki so si dan pred osvoboditvijo upali izpeljati akcijo osvobajanja političnih zapornikov iz koprskih zaporov.

 

 

 Pogovor z Emilom Hrvatinom, enim izmed borcev Istrskega odreda, ki so osvobajali Koper in Trst.

 

 

Proslava na Titovem trgu 30. 4.

 

 

Opis dogajanja s pripovedmi prič

 

Zadnje dni aprila in prve maja leta 1945 so se uresničile dolge sanje Primorskih Slovencev osvoboditi se izpod fašizma in združiti z matično domovino. Takrat so res tudi Trst, Gorica, Čedad vsaj za krajši čaš zaživeli skupaj z vsemi ostalimi Slovenci, tudi Korošci. Skupaj s prijateljskimi ali po preliti krvi kar bratskimi narodi Jugoslavije so končno zadihali skupno in enotno svobodo.

Ta cilj si je potem, ko so nas države Antante podarile Italiji kot drobiž za plačilo izdajstva svojih starih zaveznikov italijanski okupaciji Primorske Istre in Reke po prvi svetovni vojni, je zastavil že TIGR, saj njegovo ime pomeni TIGR je izgorel v tem boju, uspešno pa ga so ga prevzeli komunisti, ki so v pravem trenutku in na pravi način že ob začetku druge svetovne vojne dvignili v upor ves narod. Po splošni vstaji Primorske in zlasti izkrcanju prekomorskih brigad, so bili o uresničitvi te želje prepričani že skoraj vsi. Pravi zanos pa jih je prevzel, ko so videli tanke z napisi »Trst, Gorica, Rijeka, sloboda vas čeka!«

Tanki, motorizirane enote artilerije, ladje, vsa nova dobro opremljena armada prekomorcev in vseh drugih partizanov, ki se je proti koncu vojne pomikala proti zahodu in severu, da bi osvobodili Primorsko in pregnali Nemce nazaj čez Gosposvetsko polje.

Konec marca 1945 je sovjetsko-nemška fronta dosegla že slovensko ozemlje. V prvih dneh aprila je bilo osvobojeno celotno Prekmurje, sovjetske čete pa so nadaljevale operacije proti Avstriji. Aprila je 4. armada jugoslovanske vojske prišla v Gorski kotar in od tam prek Istre prodirala proti Trstu. Tam sta se slovensko in italijansko protifašistično gibanje, ki ga je vodila ilegalna Komanda mesta Trst, začeli pripravljati na vstajo. Kmalu so se po zidovih osvobojenih krajev začeli pojavljati veliki napisi »Živel Tito, Živel Stalin«, »Tu je Jugoslavija« ali pa »Tujega nočemo, svojega ne damo«. No, čez štiri leta so Stalina zbrisali.

Za razumevanje razmer v Trstu in drugih nacionalno mešanih krajih je treba povedati, da je bilo tudi ogromno takih, ki si niso želeli osvoboditve, vsaj nekateri so pod Nemci kar dobro živeli, niti dim iz Rižarne jih ni motil, kaj šele kriki iz Collottijeve mučilnice, čeprav so tam umirali tudi italijanski protifašisti. V Rižarni, Koroneu, na Trgu Oberdan, v ulicah Bellosguardo in Cologna, celo v jezuitskem samostanu pa še marsikje je bilo zaposlenih veliko Italijanov, ki so za dobro plačilo opravljali grde posle paznikov, policistov, inšpektorjev in celo krvnikov. Italijanski nacionalisti in fašisti so kljub spremembi vojne sreče še vedno gojili utvare o velikem nemško-italijanskemu cesarstvu, številni priseljeni domobranci pa so lahko po radiu poslušali nemške razglase tudi v slovenščini in učili otroke o nemško-slovenskem prijateljstvu in zavezništvu pred komunizmom.

Organizacija TIGR je bila že zdavnaj zdesetkana. Preživeli in tisti, ki so bili še na prostosti, so se vključili v partizanske enote ali OF. Poleg odbora Osvobodilne fronte, o čemer so že pripovedovali prejšnji sogovorniki, je bil v Trstu po razpadu fašistične Italije in ob bližajočemu se koncu vojne ustanovljen tudi italijanski Odbor narodne osvoboditve (CLN), ki je vključeval italijansko levico. Italijanski protifašisti in njihovi partizani so se borili proti nemškemu okupatorju in proti marionetni salojski republiki propadlega Mussolinija. Tudi prodanega Badoglia niso marali. Ta odbor je sicer sodeloval z OF, vendar brez soglasja o povojni ureditvi tržaškega vprašanja. Še več, po podatkih nekaterih zgodovinarjev se je CLN ob spoznanju, da bodo v Trst prej prodrli Titovi partizani kot angloameriške enote, celo povezal z italijanskimi kolaboracionističnimi enotami, kot je bila Guardia civica, in sami poskusili prevzeti mesto, da bi se lahko predali zahodnim zaveznikom, vendar niso dobili podpore. Domači delavski bataljoni so dobro poznali gorje, ki so ga kolaboracionisti prizadejali tržaškemu prebivalstvu. Komanda mesta Trst, ki je delovala znotraj mesta, jih je razorožila in sama prevzela upor proti nemškim in drugim kolaboracionističnim enotam ter ga tudi zelo uspešno vodila do vpada enot jugoslovanske armade, nato pa skupaj z njimi nadaljevala boje do osvoboditve.

Komanda mesta Trst je začela delovati že leta 1944, aprila 1945 je imela že okrog 2500 borcev, to so bili pretežno tržaški delavci, na skrivaj organizirani po delavnicah in tovarnah, vendar vsi niso imeli orožja. Vodila sta jo komandant Martin Greif in komisar Franc Štoka. To je bila preprosto povedana iz domačinov sestavljena partizanska vojska, ki je delovala kot sestavni del jugoslovanske partizanske armade oz. 9. korpusa in se pripravljala na splošno vstajo, zaključne boje ter prevzem oblasti.

Ukaz za končni napad na Trst je Tito izdal 27. 4. 19454, in sicer 4. armadi, ki je imela tudi udarne tankovske in topniške enote, dva dneva kasneje pa je ukazal še dodatno okrepitev napada z 9. korpusom, ki je bil najbolj množična in udarna sila pri osvobajanju preostale Primorske. Skoraj istočasno z osvobajanjem Trsta je potekalo tudi osvobajanje Gorice in vse Primorske. Najpomembnejšo udarno vlogo sta odigrala 4. armada in 7. korpus.

Tudi v Gorici so izredno pomembno vlogo odigrali domači aktivisti OF in borci. Znani goriški borec Franc Pregelj - Boro, ki je sodeloval v goriškem koordinacijskem odboru OF in CLN, mi je v intervjuju povedal, da je bil tudi tam osnovni cilj italijanskega osvobodilnega gibanja priključitev Gorice k Italiji in da so se nekateri italijanski protifašisti s tem ciljem celo povezovali z nekdanjimi fašisti in kolaboracionisti. Gorica je bila kot Trst polna kolaboracionističnih vojsk. Tu so najhujši boji potekali z bežečimi četniki, ki so čakali zaveznike. Zaradi hudega odpora so lahko partizani osvobodili Gorico in zajeli glavnino nemških vojakov le štiri ure, preden je v mesto prišla prva izvidnica novozelandskih zavezniških enot.

Po osvoboditvi Trsta in Gorice je del motoriziranih partizanskih enot krenil na pomoč pri osvobajanju Koroške, tako da je koroškemu partizanskemu odredu uspelo priti v Celovec 8. maja, skoraj istočasno z zahodnimi zavezniki. 9. maja so partizanske enote vkorakale v Ljubljano.

Z osvoboditvijo Primorske in Koroške so nekaterim nemškim enotam in njihovim kolaboracionistom z vsega Balkana preprečili preboj do zahodnih zaveznikov, zato so se v notranjosti Primorske še nadaljevali boji. Tudi iz tržaške kanalizacije so še napadali skriti fanatiki. Na Koroškem, kamor se je premikala glavnina nacifašistične vojske, pa so boji trajali do 15. maja, torej še teden po kapitulaciji Nemčije oziroma uradnem koncu druge svetovne vojne v Evropi.

Zakaj so se agresorske in kolaborantske vojske tako krčevito borile prav na koncu vojne, zakaj se njihovi oficirji in tudi vojaki kljub objavam splošne amnestije niso hoteli predati zmagoviti jugoslovanski partizanski vojski, zakaj so se hoteli predati Američanom in Angležem? Odgovor lahko dobite, če primerjate podatke, koliko ljudi so fašisti, nacisti, ustaši, domobranci, četniki in drugi kolaboracionisti pobili, koliko otrok, žensk in starčkov, koliko ljudi so pregnali od doma, odgnali v zapore in taborišča, koliko hiš so požgali na Primorskem in v vsej Jugoslaviji, in nato to primerjate s tem, koliko so pobili Američanov in Angležev ali kaj so počeli njihovemu narodu, njihovim ženskam, staršem in otokom na njihovih domovih.

Iz knjige Slovenska Istra v boju za svobodo

Vid Vrenec, Maks Zadnik in Franc Dermota, sami udeleženci NOB iz eni izmed osvoboditeljev, so v knjigi Istra v boju za svobodo tako opisali zadnje dejanje te vojne:

Sklepni boji za osvoboditev so zahtevali, da so vojaške in politične organizacije NOB delovale kot celota pri izvedbi operativnega načrta, ki so ga pripravile operativne in zaledne enote JA v sestavi IV. armade, ker so njej podredili tudi tukajšnje partizanske enote. Za ceno velikih žrtev je IV. armada izbojevala hude boje z okupatorjem, da bi prehitela zahodne zaveznike in čim prej izpolnila ukaz maršala Tita, naj osvobodi Slovensko primorje in Istro, zlasti pa Trst.

Slovenska Istra je postala za okupatorja očitno v vojaškem pogledu manj pomembna. Svoje sile je koncentriral na drugih krajih, kjer so že potekali odločilni boji ali pa jih je pričakoval. Po ukinitvi postojank v prvih dneh aprila 1945 v Gažonu, Srgaših, Grintovcu, Padni, Kortah in Novi vasi so štele nemške in kvislinške sile v dneh 27. in 28. aprila okrog 1200mož, partizanske pa okrog 150.1 Razmerje je bilo 1:8 v sovražnikovo korist, vendar še vedno sorazmerno ugodno, če ga primerjamo s stanjem v prejšnjih mesecih, ko je imel okupator mnogo močnejše sile.

Kolikšno udarno moč so dosegle enote JA na Slovenskem pred zadnjim, odločilnim bojem proti nekdaj "nepremagljivi" nemški vojski in njenim izdajalskim pomagačem, se vidi iz naslednjih podatkov: "Ko je na predvečer 27. aprila bila pripravljena za splošni napad, je imela IV. armada v sovražnikovem zaledju že močne sile: v Istri 9. divizijo, na severnem krilu 20., 29. in 43. divizijo, nato pa 8. globoko v notranjosti sovražnikove razporeditve; v Slovenskem primorju sta bili 30. in 31. divizija IX. korpusa, na Kočevskem in Dolenjskem pa 15. in 18. divizija ter italijanska Brigada 'Fontanot'. Od trinajstih divizij, kijih je imela, so bile torej tri ( 13., 19., 26.) v čelnem napadu, pet jih je bilo usmerjenih v obkolitveni manever, pet lahkih partizanskih divizij pa je bilo v notranjosti sovražnikovega zaledja. Vse te sile so štele 76.000 mož; imele so 75 tankov, 25 havbic, 149 topov, 86 protitankovskih topov, 516 minometov ter 3.325 lahkih in 386 težkih strojnic. Hkrati s splošno ofenzivo IV. armade na reško obrambno črto in njenim prodorom v Slovensko primorje seje za ofenzivo pripravil tudi IX. korpus, ki je imel obe diviziji na Mrzli Rupi, na Vojskem brigado Narodne obrambe in udarni četi obeh divizij na Krasu, v Brkinih 4. bataljon Bazoviške brigade, na Koprskem pa Mornariški odred in l. četo 2. bataljona 2. brigade KNOJ." 2

V Brkinih sta bili tudi dve četi 4. bataljona Bazoviške brigade, medtem ko sta bili dve v Slovenski Istri. Po organizacijski strukturi in številu moštva je četa ustrezala nekdanjemu bataljonu Istrskega odreda.

V dneh od 23. do 28. aprila so se vrstili intenzivni posveti, premiki partizanskih enot in druga dejavnost za izvedbo velike naloge. Zadnji bojni posvet pred odločilnimi dogodki je bil 28. aprila popoldan v Laborju pri Borštu. Vodil ga je F. Perovšek, prisostvovali pa so mu še predstavniki 4. bataljona 18. brigade, l. čete 2. bataljona 2. brigade KNOJ , KMK in okrožnih ter okrajnih političnih organizacij. Šlo je za končni naskok na sovražnika in za prevzem politične oblasti v obalnih mestih, kjer sta (po ugotovitvah partizanske obveščevalne službe) v sovražnikovih vrstah že zavladala demoralizacija in strah. Potapljajočo se ladjo so zlasti zapuščali fašistični kolovodje, prestrašeni zaradi bližajoče se ljudske sodbe zoper njihove strahotne zločine.

Pričakovati je bilo torej treba skorajšnje okupatorjevo razsulo, vendar je le-ta lahko iz svojih utrjenih bunkerjev s težkim orožjem, zavedajoč se obupnega položaja, povzročil nove žrtve našim borcem, ki so, upoštevajoč vse okoliščine, posebno pa še iz ure v uro menjajoč se položaj, sklenili izkoristiti vse možnosti za dosego njegove vdaje.

Takoj po posvetu je štab bataljona, ki sta ga vodila komandant major Matevž Šivec in komisar Franjo Kuntarič, ukazal načelniku štaba, naj pošlje iz Brkinov v Istro 4. četo z vsemi novinci in pomožnimi službami; s seboj naj prineso čim več orožja in streliva. Tudi sam naj pride semkaj, na brkinskem območju pa naj ostane le 3. četa in nekaj obveščevalcev. Obenem je prek svojih obveščevalcev pozval pripadnike tako imenovane Guardie civiche (Civilne straže), dotedanje sovražnikove kolaboracioniste, naj pošljejo v štab svojo delegacijo na pogajanja; opozoril pa jih je, da odgovarjajo za red in mir ter varnost ljudi v Kopru do prihoda enot JA. Na posvetu ni bil prisoten predstavnik MOK. Zato so ga nemudoma obvestili o sprejetih sklepih.

MOK je že isti dan sporočil majorju M. Šivcu, ki je bil odgovoren kot najvišji po činu za koordinirano delovanje vseh enot v končnih operacijah na tem območju, naslednje: "Sprejeli smo vaše sporočilo. Naša enota bo takoj odšla v Izolo, da likvidira sovražnikovo posadko in osvobodi mesto. Pozneje bo del naše enote osvobodil tudi Piran."4 V istem času so bile enote IV. armade zelo uspešne v Istri. 26. aprila se je bližala Trstu njena 9. divizija. 3. brigada te divizije je 29. aprila presenetila nemško posadko pri Buzetu in jo razbila. Nemcem je zaplenila več motornih vozil in iz njih sestavila motorizirano predhodnico. Čeprav so Nemci podrli most na Mostičju, je že zvečer 29. aprila prispela v Rižano. Tako je prišlo v mlinu pri Miših med Rižano in Dekani že isti večer do prvega srečanja med njenimi oficirji, sekretarjem okrožnega komiteja KPS za južno Primorsko, obveščevalci in štabom 4. bataljona 18. brigade. Nato so najtesneje med seboj sodelovali v zadnji bitki. Obveščevalci 4. bataljona 18. SNOUB Bazoviške so izročili divizijskemu štabu kopijo načrtov o razporeditvi sovražnikovih sil v obrambi Trsta in njegove okolice. štab bataljona je prevzel nalogo, da bodo njegove čete v bojnih operacijah za Trsta zavarovale zaledje 9. divizije v smeri proti Bujam in Kopru in skupaj z drugimi tukajšnjimi partizanskimi enotami osvobodile obalno območje. Poleg tega so sklenili, da bodo obveščevalci in vod borcev zaradi dobrega poznavanja teh krajev sodelovali z divizijskimi enotami v bojih za Trst kot terenski vodniki.

Popoldne 29 . aprila se je tudi pretežni del 3. brigade 43. divizije JA zbral v Skadanščini in nadaljeval pohod skozi Čičarijo v Istro. štab 4. bataljona je že prejšnji dan ukazal, naj prevzame 3. četa še položaje 4. čete, ta pa naj se takoj napoti v Istro. Zato se je 4. četa zvečer, razen patrulje, kije spremljala ujetnike v Ilirsko Bistrico, napotila v Istro. Z njo so odšli tudi člani obveščevalnega voda, radiovezisti iz voda za zvezo, intendanti in člani širšega štaba ter skupina približno 30 novincev, ki je prišla iz Istre po orožje. Prenašajoč težka bremena orožja in streliva, so prišli borci in novinci v dežju in snežnem metežu okoli 22. ure skozi Mala vrata v Jelovice v čičarijskih hribih, kjer so dve uri počivali. Potem so nadaljevali pohod in prispeli do jutra skozi Dol pri Hrastovljah k podrtemu mostu na Mostičju pri Rižani in nadaljevali pohod ter prispeli do večera v Pobege; tam je 4. četa dobila nalogo, da zasede položaje ob cesti proti Kopru in varuje hrbet 9. diviziji, ki je tistega dne likvidirala sovražno postojanko v Dekanih in se pripravljala, da bo v noči na 1. maj izvedla pohod na Trst.5

Politično vodstvo NOB je medtem naslovilo ljudstvu tale proglas:

Istrani!

Čas osvoboditve naše Slovenske Istre je vendar prišel. Vsi, kmetje, delavci, meščani in inteligenca, zgrabite za orožje in pridružite se naši vojski, da bomo skupno pregnali še zadnjega zločinca z naše trpinčene zemlje.

Dnevi okrutnega trpljenja, umorov, požigov in krvi so minili. Prišel je čas, da združimo vse naše sile ter zasedemo vso našo zemljo, obalo Slovenske Istre in naš Trst.

Smrtni sovražnik našega naroda, tisti sovražnik, kije tukaj ubijal in ropal, zapiral v ječe naše najboljše sinove in hčere, in še v zadnjih dneh svojega obstoja jih je moril, danes v strahu beži, ker ve, da ima pred našim ljudstvom krvav dolg.

Slovenska Istra, kije bila dolgih in krvavih 25 let pod fašističnim jarmom, mora biti sedaj svobodna in jugoslovanska!

Istrani, delavci, kmetje in meščani!

Zgrabimo vsi orožje. S seboj prinesite puške in municijo, ki jo imate doma, s tem orožjem bomo strahopetnega sovražnika pobili; če ne bo zadostovalo orožje, bomo šli nadenj z vilami in lopatami, da enkrat za vedno uničimo to fašistično golazen.

Naša vojska se bliža Trstu s hitrim korakom močna IV. jugoslovanska Titova armada prodira preko Reke in Ilirske Bistrice na Trst. Tisoči tankov drvijo naglo proti nam in morda gre smo še za ure, da se ta močna Titova armada združi z nami.

Uničimo zadnje ostanke, ki so še na naši zemlji. Dokažimo, da smo dovolj močni, da skupno z našo vojsko samo dokončno osvobodimo našo Slovensko Istro, Trst in ostala naša mesta in jih pridružimo močni Titovi federativni Jugoslaviji.

Naša pot pelje v jugoslovanski Trst in danes ni sile, ki bi nas ustavila na tej poti.

K orožju, naš čas je nastopil!

Živela federativna demokratična Jugoslavija! Živel maršal Tito!

Živela naša Jugoslovanska armada! Smrt fašizmu - Svobodo narodu!

29. april 1945

Osvobodilna fronta slovenskega naroda

OSVOBODITEV KOPRA

Okrožni NOO za južno Primorsko je medtem razglasil mobilizacijo vsega prebivalstva. Okrajni NOO (socerbski, loparski, istrski in obalni) so se pripravljali za skorajšnji prevzem oblasti na podeželju in v obalnih mestih.

V Burje pri Marezigah, kjer so se zbirali borci in aktivisti za pohod na Koper, je prišel 28. aprila 1945 aktivist OF Valmi Peroša iz Srmina skupaj s sedmimi oboroženimi političnimi jetniki in povedal, da jim je uspelo pobegniti iz koprskih zaporov in daje v mestu vojaška in politična oblast v razsulu; Nemci stražijo le še nekaj objektov v pristanišču. 7

Zaskrbljen za usodo še preostalih političnih jetnikov, je pomočnik okrožnega načelnika ONZ Danilo Petrinja-Primož 29. 4. s skupino borcev VDV (Alojz Rener-Maček, Pavel Andrejašič-Izidor, Emil Škrl-Bolte, Danilo Ivančič-Duško, Anton Čuk in Mario Ivančič-Stanko) krenil iz Pomjana proti Kopru. Pri koprskem pokopališču je skupina postavila zaščitno zasedo ter med 9. in 10. uro stopila v mesto. Vdrla je v koprske zapore in osvobodila politične jetnike. Razorožila je 11 fašistov in jih odpeljala s seboj. Med ujetimi fašisti je bil tudi starejši fašist Ivan Beržan, poznan zločinec iz Babičev pri Marezigah.

Borci so se pravočasno umaknili čez vodo iz mesta, ker so Nemci začeli streljati z artilerijo z Debelega rtiča. Ujetnike so pripeljali v Babiče, kjer so jih borci komaj ubranili pred razbesnelimi domačini, da ne bi sami sodili Ivanu Beržanu. Ta je bil že isti dan pred hišo Antona Gunjača na Pomjanu smrtno ranjen.

Štab 4. bataljona je reorganiziral svoje čete iz štirih na tri. 30. aprila okrog 10. ure dopoldne so skupaj s predstavniki okrožnega komiteja KPS pripravili za pohod v Koper skupino iz približno 100 starih borcev tega bataljona in l. čete 2. bataljona 2. brigade KNOJ, KMK in več novincev. Opogumljale so jih ugotovitve obveščevalne službe, po katerih sta zjutraj odpluli iz Kopra dve ladji z vojaštvom, fašistična organizacija pa je bila v razsulu. Nemci so še pustili manjše sile v pristanišču in hotelu Venezia pri semedelskem križišču.

Za predajo nemške posadke v Kopru je štab IX. korpusa poslal 30. aprila v jutranjih urah s posebnim pooblastilom, napisanim na svileni ruti, oficirja 4. bataljona 18. SNOUB Bazoviške Ivana Dodiča, da bo vodil pogajanja. Prek člana okrajne NO skupščine za Lopar in sodelavca partizanskih enot Koprčana italijanske narodnosti Alberta Lonzarja-Oscarja je Dodič navezal stike s koprskim županom. Le-ta je sprejel Dodičev predlog in pozval na pogajanja nemškega poročnika Trosla, ki je poveljeval posadki. V spremstvu župana, podoficirja in vojaka je prišel poročnik na pogajanja na občinski sedež na osrednjem mestnem trgu. Takoj seje pokazalo, da poganjanja ne bodo lahka zaradi nemške zavlačevalne taktike. Končno je Tros!pristal na to, da bo predal in razorožil svojo enoto; odstopil bo tudi od razstrelitve pristanišča in drugih miniranih objektov s pogojem, da jim partizani zagotovijo takojšen prost odhod. I. Dodič je o tem sklenil pisni sporazum z Nemci. Tega pa je moral odobriti še okrožni komite KPS, da bi bil veljaven. Toda politično okrožno vodstvo ni sprejelo nemškega pogoja, ampak je zahtevalo brezpogojno sovražnikovo predajo.

Medtem so borci 2. čete 4. bataljona, l. čete 2. bataljona 2. brigade KNOJ in KMK zavzeli položaje okrog škocjanskega pokopališča in nad Žusterno. Čakali so na ukaz za končni napad, in če bi bilo potrebno, tudi na poulične boje za osvoboditev Kopra. Pogajanja za predajo nemške vojske niso bila s tem končana. Nadaljeval jih je - s pooblastilom okrožnega komiteja KPS - dr. Franc Venturini, tedanji predsednik sodišča južnoprimorskega okrožja. Venturinija je pripeljal v Koper s svojim osebnim avtomobilom italijanski protifašist Ugo Segre iz Kampela v Vanganelski dolini. Tam so se pred dnevi sestali v nekem grofovskem dvorcu politični in vojaški predstavniki NOB s predstavniki italijanskega CLN (Odbor za narodno osvoboditev) iz Kopra zaradi obravnave zaključnih operacij in vprašanja prevzema oblasti v osvobojenih obalnih mestih. Na sestanku je poskusil Segre od naših predstavnikov zvedeti za stališča in odnose naših vojaških in političnih oblasti do italijanskega CLN, ki naj bi - po njegovem predlogu - prevzel v Kopru civilno oblast, medtem ko naj bi dobile, kot je sam trdil, jugoslovanske čete status okupacijskih čet. Sekretar okrožnega komiteja KPS mu je odločno odgovoril, daje bilo vprašanje prihodnosti Istre, to je njene oblasti in državne pripadnosti, urejeno z odloki II. zasedanja AVNOJ, zato nima nihče, tudi on (F. Perovšek), pravice o tem razpravljati. Na takšen jasen in odločen odgovor se mu je Segre opravičil, češ da ni vedel za pravne akte in odloke o Istri, in prosil, naj sodijo, kakor da njegovo vprašanje ni bilo postavljeno. 10

Potem ko se je I. Dodič vrnil iz Kopra (30. aprila), so vdrli v mesto deli 4. bataljona 18. brigade pod vodstvom poročnika Cvetka Poljaka in oddelek l . čete 2. bataljona 2. brigade KNOJ pod vodstvom komandirja čete Lojzeta Renerja-Mačka. Cvetko Poljak se takole spominja pohoda na Koper: "Bil sem s četo na Pomjanu. Obvestilo za pohod mi je poslal Ivan Dodič, ker se Nemci niso hoteli predati. Četo sem vkrcal na kamion in se pripeljal z njim do križišča pri Šalari. Od tam sem poslal en vod, ki ga je vodil vodnik Jože Mezgec, v zasedo h koprskemu pokopališču pri Škocjanu, z drugim vodom sem šel v Koper, tretji vod pa sem poslal v zasedo nad Žusterno."

Potem so borci 4. bataljona patruljirali po nekaterih delih mesta in našli patruljno oklepno vozilo in vojaški kamion, s katerim so se potem nekateri borci odpeljali iz mesta do križišča pri Škocjanu, kjer je obema voziloma zmanjkalo goriva in sta ostali na cesti.

Med 12. in 13. uro, ko so bili pripadniki 4. bataljona in čete KNOJ še v mestu, se je bližala od Izole proti Kopru kolona približno 300 nemških vojakov. Napadla jih je zaseda 4. bataljona pri Žusterni, vendar seje morala spričo sovražnikove premoči po 20 minutah boja umakniti proti Gažonu. Potem so nemški vojaki v Semedeli razstrelili skladišče svojega streliva in napredovali proti Škocjanu. Sto kolono soje umaknila tudi nemška posadka iz Semedele. Zaradi nevarnosti pred to nemško kolono so se borci

4. bataljona 18. SNOUB in čete KNOJ še pravočasno umaknili iz Kopra. Borci 4. bataljona 18. SNOUB in čete KNOJ (razporejeni na položajih v Škocjanu) so napadli Nemce, ki so se bližali Škocjanu iz Semedele. Razbili in zajeli so njihovo predhodnico. V boj je posegla tudi nemška artilerijska baterija in s šrapneli in rušilnimi granatam iz

Debelega rtiča obstreljevala položaje partizanov pri pokopališču in tudi skupino, ki se je umikala od Žusterne proti Gažonu. Zaradi močnega sovražnikovega artilerijskega, minometnega in strojničnega ognja je postal položaj borcev v zasedah nevzdržen. Zato so obveščevalci 4. bataljona in l. čete 2. bataljona KNOJ prosili poveljstvo 9. dalmatinske divizije v Dekanih za pomoč. Ta jim je dogovorila, naj pustijo Nemce naprej, da jih bodo oni uničili. Tako so tudi storili.

Večina borcev 4. bataljona 18. SNOUB in čete KNOJ se je po tem boju umaknila proti Vanganelski dolini. En vod 4. bataljona pa je šel s komandirjem Jožetom Mezgecem proti Dekanom, kjer se mu je naslednje jutro pridružila še desetina,ki je bila v zasedi pri Žusterni. Naslednji dan zgodaj zjutraj so se ti četni deli z 9. divizijo udeležili bojev za Trst. 2. četa 4. bataljona pod vodstvom Cveta Poljaka pa je krenila proti Bujam in osvobodila mesto.

Dr. Franc Venturini se ni umaknil iz Kopra ob spopadu z Nemci pri Škocjanu, pač pa seje s posredovanjem italijanskega prevajalca Giuseppa Borisija telefonsko povezal z nemškim komandantom koprske posadke. Do neposrednih pogajanj z njim ni prišlo. Venturini ga je pozval po telefonu, naj Nemci zapustijo mesto, in mu zagrozil, da ga bodo proglasili za vojnega zločinca, če bi ukazal razstreliti pristanišče. Nemški komandant Trosi je, kot trdi Venturini, zagotovil, da tega ne bo dopustil. Na Venturinijeva vprašanja je pisno odgovoril, da ne bo odprl ognja na partizane, če ga tudi ti ne bodo na Nemce. Obenem je zagrozil, da bodo v primeru partizanskega napada nemške vojne ladje iz Trsta "zravnale Koper z zemljo". Dodal je še, da bo šele okrog 19. ure lahko povedal, kdaj bodo Nemci odšli iz Kopra. 13

Nemci pa so odpluli iz Kopra z ladjo okrog 17. ure popoldan. Toda ni jim uspelo razstreliti pristanišča, ker je to preprečil zadnji hip nemški vojak s tem, da je prerezal žico, s katero so bile povezane mine. Potem je ostal v mestu in se predal.

Partizani so se vrnili še isti dan v Koper. Ta je bil 30. aprila 1945 povsem osvobojen. Naslednjega dne so prišli še predstavniki okrožnih in drugih političnih organizacij NOB. S tem zgodovinskim dogodkom je bil ovenčan z zmago stoletni boj zatiranega istrskega slovenskega ljudstva za narodno in socialno osvoboditev.

OSVOBODITEV IZOLE IN PIRANA

Zadnje dni pred osvoboditvijo Slovenske Istre so se sestali predstavniki MOK, vodja gapovskih skupin Gualtiero Degrassi-Darko, duša narodnoosvobodilnega boja v Izoli in na obalnem območju, in nekateri okrožni partijski ter vojaški funkcionarji. Pogovorili so se o načrtu za osvoboditev Izole.

V Izoli je obstajal odbor CLN, ki pa ni razvil nobene omembe vredne dejavnosti proti okupatorju, a je imel med italijanskim prebivalstvom nekaj opore; zaradi tega je bilo potrebno računati z njim kot dejavnikom , ki bi utegnil povzročiti preglavice našim oblastem po osvoboditvi, kolikor ne bi prišlo z njim do sporazuma ali vsaj pogovorov. Sredi aprila so se (po posredovanju G. Degrassija) sestali v vili nekega odvetnika v Izoli člani odbora CLN, predstavniki GAP, komandant in komisar MOK in

G. Degrassi. CLN sta predstavljala direktor tovarne Ampelea v Izoli (baje je bil tudi mestni župan) in neki italijanski pomorski oficir, domačin, ki je bil tedaj na dopustu. Imenovana sta predvsem postavljala vprašanja o bodočih mejah. Partizanski predstavniki so povedali, da je vprašanje o ozemeljski pripadnosti Istre dokončno urejeno, in sicer z njeno združitvijo z novo Jugoslavijo. Posebno italijanski pomorski oficir je zatrjeval, da kaj takega ni mogoče. Zato so postali nadaljnji pogovori o sodelovanju brezpredmetni. Pogovori so se torej razbili že v začetku, ker je nasprotna stran želela zvedeti le za usodo tega ozemlja, nikakor pa ni bila pripravljena ne prej ne tedaj sodelovati z našimi organizacijami v resničnem boju proti okupatorju. Seveda to ni veljalo za organizacijo KSI, ki je sklenila sporazum s predstavniki KPS in OF o sodelovanju že 4. aprila 1944 in je nato v avgustu tudi izstopila iz CLN.

Osvoboditev Izole je potekala v več fazah. V svojem načrtu za osvoboditev obalnih mest je štab MOK določil za svoj izhodiščni položaj hrib nad vasjo Malija (kota 276), kije bil primeren tako za pohod na Izolo in Piran kakor tudi za premik proti Kopru. Načrt je bil usklajen z nalogami drugih vojaških enot (4. bataljon 18. SNOUB Bazoviške,

l. četa 2. bataljona 2. brigade KNOJ in KMK), da ne bi prišlo do morebitnih nesporazumov. Po prihodu enot IV. armade JA v Istro pa so vse te enote podredili njeni komandi.

V drugi polovici aprila se je MOK približal morski obali. Svoje moštvo je usposabljal za prevzem pomorske oblasti v vseh pristaniščih (Koper, Izola, Piran, Portorož in v hrvaški Istri, Umag in Novigrad).

Udarno četo je razdelil v tri skupine. Prvo skupino so usmerili proti Piranskemu polotoku, drugo proti Izoli, tretja je zasedla koto nad Semedelo pri Kopru. Te tri skupine, ki so vključevale tudi predstavnike luških zastopstev, so imele naslednje naloge: uničiti sovražne mornariške postojanke, zasesti in zaščititi luške naprave ter rešiti plovne objekte v lukah pred uničenjem; ob osvoboditvi vzpostaviti pomorsko oblast in organizirati kontrolo nad lukami z morja in s kopnega.

MOK je v noči od 28. na 29. april prvič poskusil osvoboditi Izolo. Zjutraj, ko se je zdanilo, so bili borci razporejeni v okolici tovarne Arrigoni; tedaj seje na cesti iz strunjanske strani pojavila nemška motorizirana kolona z oklepnimi vozili, skupaj okoli 400 mož; komisar MOK, ki je bil trenutno na desnem krilu čete, jo opazil kolono, ki seje pomikala po cesti proti Izoli; odred je takoj odprl ogenj; Nemci so odgovorili z avtomatskim orožjem in iz topov na oklepnih vozilih; po 1O-minutnem streljanju se je začela kolona pomikati proti Izoli, in odred se je s svojimi četami moral umakniti proti Maliji. Število ranjenih ali ubitih Nemcev ni bilo ugotovljeno. Na partizanski strani so 28. aprila padli Izolani Mario Moro, Ferdinando Degrassi, Mario Millo in Luigi Postogna, pripadnik MOK, ki se mu je v tem času pridružilo okoli 60 domačinov iz Izole.

30. aprila so se razmahnile zadnje akcije. V noči med 30. aprilom in 1. majem je skupina G. Degrassija skupaj z borci MOK krenila v Izolo in jo dokončno osvobodila. Degrassi je prevzel vodstvo luške kapitanije s posadko in signalno postajo vred. Pred odhodom iz mesta so Nemci razstrelili pomol in obalo; nato so na čolnih pobegnili proti Trstu. Poskus, da bi partizani preprečili uničenje luke, ni uspel. Degrassijevi mornarji so poznali položaje minskih polj. Zato so brez žrtev že isti dan usposabljali zaplenjena plovila. Naslednji dan pa so poslali prvi večji ribiški čoln proti Kopru, kamor je tudi srečno prispel. Izolski prebivalci so sprejeli osvoboditelje z navdušenjem. 14

Za osvoboditev Pirana se je štab MOK 30. aprila 1945 nastanil v bližini vasi Malija. Borci mornarji so se razporedili na bojne položaje , oblečeni v modre delovne obleke, ki jih je dobil Gualtiero Degrassi - Darko iz tovarniškega skladišča v Izoli, oboroženi pa so bili z orožjem , zaplenjenim Civilni straži.

Tega dne je obiskal štab Paolo Sema s skupino gapovcev. Z njim seje štab dogovoril, da bodo pripadniki MOK ponoči in v jutranjih urah krenili proti Piranu. Nemci so medtem iz Portoroža in Pirana v noči med

30. aprilom in l . majem pobegnili. Pot je bila prosta. V Piranu so ostali le italijanski karabinjerji, a tudi ti ne vsi. Vendar je na glavnem piranskem trgu čakala partizane karabinjerska skupina, ki je ostala v mestu.

Partizanski mornarji so vkorakali predpoldne na glavni trg. Zasedli so eno oboroženo trabakulo s protiavionskimi topovi, v Portorožu pa motorni čoln X MAS. Nato so zasedli urade luške kapitanije in signalno postajo nad Piranom. Nastanili so se v stavbi za Tartinijevim gledališčem. Paolo Sema in Popovci so ves čas sodelovali z mornarji, obenem pa razlagali mestnemu prebivalstvu, da je prišla osvoboditev in da je za vselej konec fašizma.

Vse pa ni šlo tako gladko. Naslednjo noč je priplula v piransko pristanišče lesena oborožena ladja s 44 nemškimi pomorščaki v prepričanju, da bodo našli svoje "kamerade". Partizanski mornarji sojih pričakali v zasedi in zajeli brez borbe. Ladjico so zaplenili.

Ta čas so se Nemci še branili v Savudriji (1 baterija). Niso se hoteli predati ne mornariški enoti in ne njenemu parlamentarcu Ediju Logarju. Predajo so odklanjali z utemeljitvijo, da se bodo predali le regularnim enotam JA. Po tem obvestilu je kmalu prispel tja del tankovske enote IV. armade, vendar so se ji Nemci predali šele v noči 7. maja. Nemške ujetnike so partizanski mornarji odpeljali proti Trstu, kjer so jih razporedili v taborišča za vojne ujetnike. Štab MOK je po osvoboditvi Pirana obiskal znanega protifašista Antonia Semo, ki je ležal težko bolan. Partizane je ob sinovi prisotnosti prijazno sprejel in se pogovarjal z njimi o perečih vprašanjih tedanjega časa.

V poročilu, ki ga je poslal štab MOK na mornariško grupo pri IX. korpusu l. 5. 1945 in ga hranijo v Pomorskem muzeju S. Mašera v Piranu, je med drugim rečeno naslednje: "Mornariški odred Koper je 28. 4. očistil Izolo in pregnal okupatorja. Dne l. maja je odred zasedel mesto ter pristanišče Piran ter Portorož. V Izoli, Piranu in Portorožu je odred prevzel oblast tudi nad mestom. Isti dan so ustanovljena zastopništva v sledečih pristaniščih: Koper, Piran in Izola in Portorož. Podatkov za mestece in pristanišče Milje še nimamo."

Slovenska istrska obala s pristanišči je bila tako osvobojena. MOK je uspešno izvršil svojo obvezo. 8. maja so njegova zastopstva v lukah dobila pomoč z dodatnim moštvom, ki ga je poslala pomorska komanda severnega Jadrana, in sicer en bataljon pomorske pehote. 15

Osvoboditev Trsta

Toliko iz knjige Istra v boju za svobodo o osvobajanju treh slovenskih obalnih mest, kako pa je bilo s Trstom pa izseka intervjujev iz z Generalom Brankom Jerkičem, ki je bil takrat med prvimi, ki so vdrli v Trst in Vlado Bidovec – Morane, ki je bila predsednica tržaškega odbora OF in ena izmed glavnih organizatorjev tržaškega odporniškega gibanja, ki je odigralo izredno pomembno vlogo. Njuna intervjuja lahko v celoti prebereta v moji knjigi Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, saj sta bila oba primorska begunca.

General Branko Jerkič

Branko Jerkič, s partizanskim imenom Živko, se je v bojih kmalu izkazal in postal mitraljezec, nato pa častnik. Kot Primorec se je želel vrniti v svoje kraje in pomagati pri osvobajanju Primorske.

»Leto1945 je bilo na Primorskem izredno težko. Bil sem namestnik komandanta prve brigade vojske države varnosti (VDV) in pozneje KNOJ, ki je od decembra 1944 preživljala vsakodnevne borbe s sovražnikom. Kot namestnik komandanta sem se moral ukvarjati tudi z vodenjem obveščevalne službe, in ko vsakodnevno poslušaš in tudi analiziraš vse grozote, ki so se dogajale na Primorskem, postane človeka strah, v kakšnih razmerah so takratni IX. korpus in enote, ki so bile nanj vezane, delovali.«

»Kaj vse se je nabralo v Trstu?«

»Na obronkih Trsta so bile razmeščene enote 188. nemške divizije. One so ščitile prihode v mesto. V Trstu pa je imel Globocnik svoje enote, ki so sestavljale obrambo notranjega dela mesta. V tem delu so se našle vse mogoče enote, ki so bile ali SS ali pomožne enote SS, v katere so spadali Slovenci, Rusi in Italijani. Poleg tega sta bili še protiletalska in protimornariška obramba. Te enote so bile izredno močne in tako razporejene, da so se lahko skoncentrirale na nekaterih mestih, za katera so vedeli, da jih partizani ne bodo mogli zasesti. Eno takšnih mest je bil na primer Koroneo.«

»Tako kot ponekod drugje je tudi v Trstu delovala Komanda mesta.«

»Komanda mesta Trst je bila enkratno organizirana in mislim, da je naša velika napaka, da o tej organizaciji nismo dovolj govorili. Sama organiziranost bataljonov in njihova pomoč našim enotam, to je XXX. divizija in naša brigada, ki niso poznale Trsta, je pomenila izredno izredno veliko.«

»V Trstu so se začeli upori že prej, Komanda mesta pa je napadla že v noči na 28. april. Vi ste za to vedeli …«

»Mi smo dobili povelje, ki ga nam je izdal naš štab divizije. Povelje smo dobili pravočasno in smo v noči na 30. šli v Trst. Bataljoni, ki pa so se tam bojevali, so lahko zdržali en dan borbe, ampak s tem, ko sta prišli XXX. divizija in naša enota, so dobili okrepitev. Sovražnik pa ni vedel, s kakšnimi silami, s kakšnimi močmi smo šli nad Trst.«

»S katere strani ste vdrli?«

»Mi smo šli najprej proti vzhodu, da bi iz vzhodne strani prišli v Trst, vendar so bile tam težke borbe. Potem pa smo se vrnili in smo prek Proseka prišli v Trst, s tem da smo najprej prišli v Barkovlje, potem v Rojan.«

»Kje so bili najhujši boji? Ravno okrog Opčin, menda …«

»Najhujše boje so imele naše enote XXX. divizije okrog Opčin, mi pa smo jih imeli, ko smo že prišli v Trst. To se pravi, da v Barkovljah nismo imeli tako rekoč nobenih bojev, ampak Barkovljani so bili Slovenci in so nas sprejeli z izrednim veseljem in nam potem kazali poti, povedali, kje so sovražniki. S tem so pomagali, da smo lahko zelo hitro napredovali proti Rojanu.«

»2. maja, ko so prišli zavezniki, je bil Trst že osvobojen.«

»Ko so prišli zavezniki, to je bilo 2. maja okrog 17. ure, so se v Trstu obdržale še tri postojanke. Ena je bil zapor Koroneo. Zavzeti so ga poskušale tudi oklepne enote IV. armade, ki so prišle v Trst 1. maja, vendar je bilo zidovje premočno, tako da so Nemci čakali, da bodo prišli Angleži in se njim predali brez borbe.«

 

Vlada Bidovec in njena pripoved

»Konec aprila 1945 je prišlo v Trstu in okolici do vstaje pod vodstvom Komande mesta Trst, ki je delovala vse od leta 1944 in je imela v svojih vrstah okoli 20.000 oboroženih borcev. Komanda mesta je bila neposredno povezana s komando IX. korpusa, ki je že prodiral proti Trstu. Na obronkih mesta pa se je proti okupatorju bojevala jugoslovanska armada. V boju za osvoboditev Trsta so se izkazali zlasti tržaški partizani. Nemška vojska ni zapustila svojih položajev. Srdit boj se je bil iz ulice v ulico, za vsako hišo posebej, iz katerih so marsikdaj regljale strojnice in kosile smrt. Padlo je veliko naših borcev. Trst je bil osvobojen 1. maja 1945.«

»To je bil za vas zagotovo najlepši dan v življenju?«

»Da, to je res. Ne morem vam povedati, kolikšna je bila množica ljudi, ki se je proti centru mesta zgrinjala iz vseh koncev in krajev. Prihajali so celo s Krasa. Ljudje so jokali od sreče in se objemali. Mi, ki smo delali v ilegali kot vodje odporniškega gibanja, smo se srečali s partizanskimi komandanti. Takrat je prišel tudi pokojni Regent, ki se je vrnil iz Sovjetske zveze, srečala sem se s komandantom IX. korpusa, Borisom Kraigherjem in ne vem več točno, s kom.«

»Vi ste tudi ogovorili množico na Trgu Unita.«

»Da, takrat je prišel k meni tovariš Boris Kraigher in rekel: 'Morana, ti boš govorila v imenu OF.' Lahko si mislite, kako me je to presenetilo. Sploh nisem bila pripravljena, da bi govorila pred 100.000-glavo množico, ki se je zbrala na velikem trgu, in to v imenu OF. Takrat so ljudje začeli vzklikati Morana, Morana. To je bil velik aplavz, da si ga ne morete predstavljati. V tistem trenutku sem se zbrala, uredila misli in začela govoriti.«

»Kaj ste povedali?«

»Govorila sem o doživljanju tega velikega trenutka, ko je Trst osvobojen, da so fašisti ustrelili veliko ljudi, da je veliko ljudi padlo v Trstu, ampak kljub temu smo vzdržali do konca, da naš boj za svobodo tega mesta ni bil zastonj. Govorila sem o trdem boju za svobodo, Nemci niso zapustili mesta kar tako, vsaka ulica se je uprla okupatorju. 1. maj, je naš veliki dan in zelo dobro se spominjam, da smo takrat izvedeli, da je v Angliji zmagala socialistična stranka, tudi to je bil za nas uspeh. Tudi to sem omenila v govoru. Ampak to moram še povedati, ko sem šla s te proslave, ko sem stopila na trg, so stopili k meni delavci, moji tovariši, in so me nosili na ramenih. Bila sem edina, ki sem to doživela, in bila sem prva Slovenka, ki je na balkonu mestne tržaške občine, kjer je govoril Mussolini, govorila slovensko. Nihče pred menoj ne za menoj s tistega balkona ni govoril slovensko.«

»Kakšen je bil Trst v dnevih svobode?«

»Kakšen je bil Trst ‒ to, kar je bilo napredno, je bilo vse na ulicah. Po drugi strani pa je bilo tudi nekaj groze. Takrat se je CLN kot italijanska odporniška fronta povezal z zavezniki in čakal Američane, ki so se bližali Trstu. Tisti Italijani, ki so bili proti partizanom, so imeli zaprta okna in so tako kazali odpor. Tu pa tam so visele rdeče zastave, vendar so Tržačani v glavnem imeli zaprta okna. Ko so prišli zavezniki,so Tržačani začeli prihajati na ulice, proslavljali so osvoboditev in manifestirali z Amerikanci, priredili so močno manifestacijo, ki smo jo imeli za reakcionarno.«

 

Miloš Ivančič, odlomki iz lastnih tekstov in knjige Slovenska Istra v boju za svobodo

Foto: lastni viri, Muzej novejše zgodovine Lj, razni internetni viri