Razmišljam  

V lanskem letu smo se spominjali 70 letnice razštralamenta - nemške ofenzive v Istri. S spominsko slovesnostjo smo podoživljali dneve strahu in nasilja, ki so ga takrat izvajale  nemške okupacijske sile nad našimi istrskimi ljudmi. Mnogo naših vaščanov je bilo takrat ustreljenih kot tudi po drugih vaseh.

 

Nikoli ne bom pozabil našega vaščana, ki mi je pred mnogimi leti dejal: "Vi sedanji rodovi nikoli ne boste mogli razumeli koliko strahu, trpljenja, ponižanj in novih ran in joka prinese vojna. Zato trpljenja teh naših ljudi, ki so bili med vojno  po nedolžnem ubiti ali v taboriščih ali so padli v boju proti tuji sili ali pa so bili ustreljeni zaradi revolucije in povojnih  okoliščin, nikoli ne jih pozabit." Pred trpljenjem vsakega človeka še posebej mrtvega, se je treba dostojanstveno pokloniti.To narekuje evropska civilizacijska zavest.

Spomin na te dogodke nam pomagajo ohranjati tudi spominska obeležja padlim v NOB.Osvetljeni spomeniki nas dostojanstveno opominjajo, da to trpljenje ni pogoltnila noč pozabe in neobćutljivost našega časa do zgodovine in izročil svobode in resnice.Oče mi je dejal:" Mi smo med vojno znali za Taljane, Nemce in Naše".

Zato je popolnoma nerazumljivo, da kljub opozorilom  in še pisni zahtevi v tajništvo in svetnikom KS, da se osvetli spomenik, niti po več kot enemu mesecu niso bili v stanju izpeljati zamenjavo ene "uboge užgane lampadine". Če smo že živi v "družbeni temi", je škandalozno, da v to temo "potiskamo" tudi naše padle za svobodo.

Toliko nepotrebnih luči sveti v okolici spomenika in ob cesti a spomenik padlim - mrtvim je v temi.To me žalosti in jezi. Ko sem sinoči v temi prebiral imena padlih sem v bistvu spoznaval, da vsi naši padli Dekančani so bili preprosti verni ljudje - kristjani,ki so padli za svobodo. Ko sem lani na seji sveta predlagal, da se ob 2. oktobru za padle uradno opravi sv. maša kot se je opravljala v povojnih letih, mojega predloga niso podprli. Kje si Sveta Gora?

Torej da spomin na padle za svobodo ne zakriva ležernost današnjih dni in posameznikov, odslej dostojno skrbimo mi.

 

Darjo Istrjan 

27.1.2014, spominski dan na holokavst

Rižarna 2014

Danes, 26.1.2014, na predvečer svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta, smo se v Trstu udeležili tradicionalne Baklade za spomin, mir in sožitje. Organizator:
Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. Sprevod z baklami je krenil ob 17,30 izpred stadiona Grezar po ulici Valmaura proti nekdanjemu koncentracijskemu taborišču Rižarna. S seboj smo prinesli en cvet v poklon žrtvam. Pevski zbor je zapel nekaj pesmi in pred odhodom smo si ogledali tudi razstavo o taborišču. Objavil: Guido Bertok

Govor županje Fulvie Premolin

 

RIŽARNA 27.01.2014

 

Spoštovani predstavniki civilnih, vojaških in verskih oblasti, dragi državljani!

 

V veliko čast mi je in z ganjenostjo prinašam pozdrav v imenu kolegov županov in skupnosti, ki jo zastopamo, tu, v tržaški Rižarni, v tem posebnem zgodovinskem okviru, v kraju strašnih grozodejstev in bolečih spominov. Zbrali smo se v tišini znotraj državnega spomenika, da se spomnimo tistih žalostnih dogodkov, ki so globoko zaznamovali naše ljudi: Jude, Slovence, Hrvate, Italijane... Teh dogodkov ne smemo nikoli pozabiti, vsi se moramo odločno zavzeti, da se ne bi spustil zastor pozabe nad nasiljem in krutostjo nacifašističnega režima.

In čeprav po eni strani s to spominsko proslavo podoživljamo bolečino zaradi izgube tolikih življenj in v tesnobi ponovno v duši oživljamo surovosti, deportacije, mučenja, se po drugi strani ne moremo izogniti dolžnosti, da vsega tega ne pozabimo.

Resnice ni mogoče nikoli zamolčati; svoboda iskanja resnice, raznolikost mnenj, soočenje med različnimi pogledi so moč demokracije, ki se zoperstavlja enoličnosti mišljenja nacifašistične ideologije. V tistih letih ni bilo svobode izražanja in raziskovanja. Naši ljudje, različnih narodnosti, ki živijo na meji treh velikih zgodovinsko/kulturnih območij, so postali, kot mnogi drugi, žrtev zatiranja in bili s silo podvrženi nori zamisli o neki abstraktni višji naciji in višji rasi. Kdor je danes tu, je tu po svoji lastni volji in se lahko svobodno pogovarja ter skuša razumeti meje in slabosti tistega časa. To nam omogoča, da začrtamo novo pot bodočim rodovom; nikakor pa ni lahka naloga, še posebno v teh trdih in “hudobnih” časih izredno globoke gospodarske krize, ki zaenkrat ne kaže znakov izboljšanja. Za veliko mladih je delo skoraj brezupna nada; a obenem si le s težavo predstavljamo, kaj je pomenilo imeti dvajset let med fašistično strahovlado, od požiga Narodnega doma leta 1920, do razglasitve rasnih zakonov leta 1938 in potem do vojne in med njo. Danes v strahu sledimo nihanju borze in obrestnih mer in se v svoji negotovosti bojimo, da bi lahko vse izgubili. Tisti fantje pa so takrat imeli 20 let in usojeno jim je bilo, da hitro odrastejo, mogoče prehitro. Pogumni in borbeni, kdo bi lahko rekel nekoliko zmedeni, a popolnoma jasno jim je bilo, da se v fašistični vladi ne prepoznavajo in da nacistov na svoji zemlji nočejo. To je bila enostavna stvar, ki so jo razumeli in iz te so izšle še druge pomembne vrednote, ki jih še danes glasno in s ponosom izgovarjamo: Ustava, Svoboda, Sožitje, Spoštovanje, Solidarnost. Te besede moramo zapisovati z veliko začetnico, tako kot se zapisujejo vse važne stvari.

Danes se spominjamo dogodkov, ki so pred mnogimi leti pretresli tukajšnjo skupnost, kot na žalost tudi veliko drugih skupnosti, življenja tisočih ljudi so bila uničena, neizbrisno so bila zaznamovana, spomnimo se tega, ob tem Dnevu Spomina! Zamislite si tiste tragedije, pomislite na tista življenja, na tiste kraje, na celo vrsto težav in pomanjkanja, ki niso dopuščale nobene življenjske perspektive.

Tisti čas je daleč, posebno za današnji življenjski ritem, ki se v celoti pokorava sedanjosti, zahtevi po vsemu in takoj. Nekateri bi se lahko vprašali: zakaj bi se še morali spominjati, po tolikem času?

Mnogo je odgovorov na to vprašanje, najenostavnejši pa je: oni sami zahtevajo to od nas, njihova imena, žrtve, ki kričijo iz nagrobnih kamnov, spomenikov in ki jih včasih v tem oglušujočem hrupu preslišimo.

Kateri je torej smisel spominske prireditve, pomen, ki naj ga damo sicer žalostnemu in časovno oddaljenemu dogodku, ki ga v spominih le s težavo prikličemo?

Odgovor ni toliko, oziroma ni samo v tem, da poskušamo najti pravilen in resničen prikaz takratnih dejstev, ter razloge zakaj je do njih prišlo, a odgovor in obrazložitev najdemo predvsem pri prebiranju zgodb iz tistih let, ki so za mnoge nerazumljive; zgodb prekinjenih, ranjenih življenj, ki so jih uničili nerazložljivi in nečloveški dogodki.

Zato je potrebno, da se vsi zavzamemo in skrbimo, da se zgodovinski spomin te skupnosti ohrani in varuje, da se trenutki, ki so zaznamovali njeno zgodovino ne izgubijo in da se sprejme simbole, ki postanejo - ko jih sprejmemo, spoštujemo in čutimo za svoje - zanesljiva sinteza tistega dela zgodovine, ki priča o občutkih in  zgodovinskem spominu in zase zahteva spoštovanje in hvaležnost, lahko pa tudi vpliva na naše ravnanje in mišljenje in vliva upanje v vsakega izmed nas. Ta je pomen današnje slovesnosti, ki ga moramo varovati in hraniti v naših srcih in v vsakdanjem pričevanju, sedaj in vedno.

Tržaška Rižarna, 27. januarja 2014

Županja prof. Fulvia Premolin

 

Dražgoše 2014

             
Naše združenje je v nedeljo, dne 12.1.2014 organiziralo izlet na slovesnost v Dražgoše, ob 72-letnici dražgoške bitke. Z dvema avtobusoma se je te slovesnosti udeležilo 92 naših članov in simpatizerjev. Od teh se jih je 47 udeležilo pohoda  Selca - Kališe - Dražgoše. Sicer je bilo organiziranih enajst pohodov iz različnih smeri. Proslave smo se udeležili s tremi prapori. Po 
proslavi smo imeli skupno kosilo v Železnikih, kjer smo se ob zvokih harmonike naše Mirice Rener zadržali do večera.

Objavil: Guido Bertok


                       

               

Ponovno postavimo spomenik dr. Alešu Beblerju - Primožu

Spomeniki so objekti, ki so jih zgradili ali oblikovali zaradi njihove spominske ali druge simbolične funkcije in so posvečeni osebam ali dogodkom.

Javne spomenike ljudje najpogosteje postavljajo z dvojnim namenom: za potrebe komemoracij in spominskih srečanj ali zaradi estetske ter umetniške vrednosti, ki prispeva k lepšemu videzu okolice. Eden od namenov spomenikov je lahko tudi narediti na opazovalca vtis in zbujati občutke moči (naroda, države). V angleščini beseda »monumental « (monumentalen, velik, veličasten; povzeto iz latinščine) opisuje nekaj, kar je veliko in mogočno. Posamezne večje javne spomenike postavlja država, večino običajno lokalne skupnosti, kraji, mesta in vasi, civilna združenja, redko pa tudi posamezniki.

Spomeniki lahko sporočajo zgodovinske ali politične informacije. Do ljudi in okolja prijaznejša funkcija spomenikov je seznanjanje o pomembnih dogodkih ali osebnostih iz preteklosti. Skupno jim je, da postavljavcem zelo veliko pomenijo. Skrunjene spomenikov zato predstavlja zlodela ljudi v najprimitivnejši obliki, saj ne poškoduje le spomenika in naklepno povzroča veliko materialno škodo, temveč predvsem močno razžalosti in prizadene vse, ki so v spomeniku prepoznali, cenili in spoštovali njegove monumentalne vsebine.

V Ankaranu nimamo veliko spomenikov, čeprav imamo in smo imeli veliko vidnih osebnosti, ki si zaslužijo večno obeležje odličnosti njihovega dela ali prizadevanj. V prihodnosti bo naša lokalna skupnost temu vprašanju morala posvetiti ustreznejšo pozornost in postopno bomo ob vhodu v Ankaran oblikovali ugleden spominski park z dodatnimi obeležji.

Širša slovenska javnost ve, da zaradi invertirane samovolje in primitivne maščevalnosti malopridnežev v vodstvu MOK lokalna skupnost Ankarana že četrto leto deluje brez pripadajočih proračunskih virov oz. javnega denarja. Zato prizadevna športna in kulturna društva, upokojenci, borci, mladinci, humanitarne in dobrodelne organizacije, Italijanska narodna skupnost, verske organizacije, vrtec, šola, socialno šibkejši in številni drugi Ankarančani ne morejo biti, in s strani Občine Ankaran v konstituiranju – KS Ankaran žal še niso, deležni vsaj minimalne finančne pomoči pri izvajanju njihovih programov dela. In zato tudi obnove oskrunjenega spomenika ne moremo financirati. In ker so nam pri vseh prošnjah za pomoč v zato pristojnih pisarnah in službah v Kopru zgolj nevljudno zaloputnili vrata, nam ne ostane drugega, kot da (tudi) spomenik v Ankaranu ponovno postavimo zgolj z lastnimi močmi. Na zadnji strani Amfore št. 7 boste našli napotek, kako lahko tudi sami malenkostno pomagate pri negovanju kulture, spoštovanja, ugleda, dostojanstva in ponosa lokalne skupnosti Ankarana ter hkrati simbolično izrazite odpor do nestrpnosti, prostaštva, vandalizma, nasilja in kriminala, ki jih v Ankaranu odločno zavračamo.

Vsa ankaranska društva, združenja, organizacije, gospodarske družbe, podjetja, obrtnike, družine in posameznike vljudno vabimo, da se pridružite prizadevanjem za obnovo in da se vključite v zbiranje sredstev za spominsko obeležje dr. Alešu Beblerju - Primožu.

 

Ponovno postavimo Spomenik, tak, kot je nekoč že bil!

Za Vaš finančni prispevek se iskreno in toplo zahvaljujemo!

Uredništvo Amfore Ankaran
Foto: Delgi Jerman

TE SKUPNE STEZICE

V nedeljo, dne 29.12.2013 smo se udeležili pohoda "Te skupne stezice" od Prebenega mimo Mačkolj in Križpoti (v Italiji) do Ospa in nazaj do Prebenega. Prijetno presenečeni, ko smo na poti videli polaganje cvetja ob spomeniku padlim v NOB v Mačkoljah in v Ospu. Objavil: Guido Bertok

90 let Dragice Jerman

 

Dragica ni pisateljica, tudi ne direktorica ali političarka, o njej ne pišejo časopisi, se je ne vidi po televiziji, je samo ena skoraj neznana gospa ali točneje tovarišica izmed nas, ki praznuje častitljivi 90. rojstni dan. Devetdeset let, posebej njenih, pa nam razkrije marsikaj iz naše nedavne preteklosti, kar danes nekateri pozabljajo ali pa hočejo izkriviti. To je njena zgodba:

Rodila se je 23. decembra 1923. leta prejšnjega stoletja v Mačkoljah, v knjigo so jo zapisali kot Dragomilo Smotlak, doma pa so jo klicali Dragica. V njenih mladih letih so se imena večkrat spreminjala, Jerman pa je postala z omožitvijo.

 

Njena družina »Flekovih« je bila ena izmed trdnih slovenskih »školov« iz Brega, zato je kljub prepovedi slovenske besede in pesmi zrasla v zavedno in uporno slovensko dekle. V to jo je prisilila že takratna šola, katere osnovni cilj je bil poitalijančiti slovenske otroke in jih ob tem pustiti nevedne, da bodo lahko služkinje in hlapci svoji gospodi. Ona se je ob temu uprla.  Kako se ne bi. Smotlaki, Tuli in drugi Mačkolani so tu obrobju Trsta že leta 1898 ustanovili ”Bralno in pevsko društvo Primorsko” nato  pa še Gospodarsko društvo, Izobraževalno društvo, Katoliško društvo, Vodno zadrugo in prav pred vojno še Gospodarsko zadrugo, ki se je ukvarjala z odkupom vina, katerega so točili v vaški zadružni gostilni.  Ta vas je, tako kot vse na obronku osapske doline, cvetela skupaj s Trstom vse  do prve svetovne vojne. Najhuje pa se je za te kraje začelo šele po vojni, ko so po teh krajih začeli divjati italijanski nacionalistični škvadristi.

Ob volitvah 15. maja leta 1921 so v tej dolini postavili več barikad , da bi pred fašisti zaščitili pomembno slovensko volišče v Ospu. Prva barikada je bila prav v njihovi Vali pri Križpotu pod Mačkoljami. Med temi, ki so s kamni in orožjem branili svoje vasi in volilne glasove, je bil tudi njen oče Anton Smotlak. Tu na barikadah proti fašizmu je padla tudi prva žrtev v Evropi, Andrej Žerjul iz Gabrovice. Po posredovanju večje enote redne italijanske vojske, so se vaščani umaknili, fašisti pa so noreli po vaseh. V Ospu so pretepli mladega Andreja Vodopivca, da je nato v bolnišnici umrl, župnika Franca Malalana, ki je branil volilno skrinjico, pa ustrelili v nogo, nato pa so v Mačkoljah požgali nekaj hiš. Fašisti iz sosednjih Milj so si dobro zapomnili ljudi na barikadah, v naslednjih dneh pa jih ob svojih novih pohodih več ujeli,  jih sredi vasi zavezali na klop, pretepli in nato prisilili, da so pili ricinusovo olje, ko pa je to opravilo svoje, so jih umazane z vrvjo vodili po vaseh, v posmeh in svarilo. Ta usoda bi doletela tudi Dragičinega očeta,  če ne bi skupaj z nekaterimi drugimi takoj zbežal v Jugoslavijo. V Mariboru je ostal dobro leto, nato pa se je vrnil domov k družini. Fašisti pa na njega niso nikoli pozabili, in tudi ne na njegove starejše sinove, saj so bili pogosto v zaporih, najmanj za prvi maj, ko se je v teh krajih s postavljanjem mlajev na prvo nedeljo praznovalo tako delavski praznik kot tudi stare slovanske običaje. Barikade in žrtve v Osapski dolini so manj znane, saj se je to burno dogajanje in skorajda splošni odpor fašizmu v Kopru »zožil« samo na Marežganski upor.

Ob poitalijančevanju imen Dragici še kot dojenčku slučajno niso uspeli spremeniti njenega pravega slovenskega imena Dragomila, saj je takrat župnik Malalan zadržal rojstno knjigo v farovžu, so jo pa kasneje v italijanski šoli klicali Carla. Kljub temu, da te šole ni marala, se je tako kot večina otrok zelo rada na skrivaj učila slovensko v farovžu, kjer je župnik Malalan poskrbel za dopolnilno učenje materinega jezika in slovenskih pesmi. Po razpadu fašistične Italije, pa so v Mačkoljah tudi njo izbrali za partizansko učiteljico.

Mačkolje so ob ofenzivi 2. oktobra doživele drugi požig vasi, zgorelo je 58 hiš, med temi tudi dve Flekovi poslopji, a vas je kljub temu, ali pa prav zaradi tega, postala še bolj uporna. Dragica pa je bila zelo bistro in korajžno dekle, tako da so kmalu opazili, da je »za našo stvar« bolj koristna kot kurirka in partizanska obveščevalka. Vključena je bila v zelo pomembno skupino kurirk, ki so povezovale Trst preko Domja in Socerba s Krasom, vse dokler jih Nemci leta 1944 niso odkrili.

Nekega lepega poletnega dne so Nemci s svojimi kolaboracionisti obkolili Mačkolje, Prebeneg in Socerb, da bi lahko zajeli to skupino mladih, v večini še mladoletnih deklet. Dragici in še nekaterim je uspelo zbežati, zaprli so pa njihove bližnje in jih izsiljevali, da se predajo, izredno dolga zgodba in srečna naključja pa so botrovala, da so njeni kljub zaslišanjem in zaporom preživeli. Njo je rešilo nekaj srečnih naključij, med temi tudi spreminjanje imena. Nemci so iskali neko Dragico, ona pa je na svojem dokumentu imela zapisano Dragomila, fašisti so jo poznali kot Carlo ali Carleto, partizanski aktivisti pa kot Savico. Po krajšem skrivanju se je rešila z begom k partizanom, v znamenito  Gradnikovo brigado, kjer je še najprej opravljala kurirske in obveščevalne naloge. Pet njenih tovarišic iz Prebenega, ki so jih takrat dobili ali so se predale, da bi rešile sorodnike, so Nemci, skupaj s še tremi mladimi kurirkami iz drugih vasi, po ustrahovanjih in mučenjih ustrelili na openskem strelišču 29. avgusta 1944. Veliko so žrtvovale te slovenske vasi okrog Trsta – poglejte si njihove spomenike, za katere kljub vsej politični propagandi in izkrivljanju zgodovine še vedno s ponosom skrbijo. Na spomenikih pa žal ni zapisano, kaj vse so ti ljudje doživeli in zakaj.

Po koncu vojne je Dragica šla v posebno politično šolo, ki je bila v nekem hotelu v Opatiji, pa ne na šolanje, ampak delat kot pomožno osebje. Po ustanovitvi STO se je šola premikanjem mej, preselila v Strunjan, po znanem informbiroju, oz. Titovem uporu Stalinu, pa je večina slušateljev šole iz Cone A zbežala domov, in šolo so najbrž tudi zaradi tega kmalu zaprli.

Dragica se je tu na šoli spoznala z zaščitnikom Romanom Jermanom, ki je skrbel za varnost. Po zaprtju šole se z njim preselila v Koper in ustvarila družino. Romana so vsi poznali, pa ne samo zaradi brazgotin na obrazu in rokah, ki jih je dobil v partizanih, ampak kot prijaznega inkasanta koprskega elektrodistribucijskega podjetja. Oba sta bila priljubljena in sta skupaj s hčerkama živela srečno življenje, vsaj dokler bolezen ni pobrala njenega moža.

Tudi sedaj, ko zaradi devetih križev na ramenih, gre po stopnicah vedno težje, pa se po »škalah« do pritličja še vedno potrudi: »Sprehajati se ne morem več dosti, a rada koga srečam in poklepetam,« mi je rekla ob nedavnem obisku.

Dragici želim, da bi se na koprskih ulicah še dolgo srečevali – vedno z vedrim obrazom in veselim pozdravom, pa da bi poklepetali o čem lepem, ne samo o tem grdem, kar nam danes vedno bolj zastira pogled na preteklost in prihodnost.

 

Miloš Ivančič

Priložena fotografija: Dragica ob začetku druge svetovne vojne.