Praznovanje Dneva borca v Pobegih in Čežarjih

V istrskih vaseh Pobegi in Čežarji vsako leto ob dnevu Borca, pa čeprav tega praznika ni več, pripravijo pred svojim skupnim spomenikom, na katerem je vklesanih 62 imen padlih v drugi svetovni vojni in drugih žrtev fašizma, zelo lepe proslave. Letos so na njej peli Fantje spod Karlovice, ki jih vodi Aleš Bernetič in recitatorji Jerica Mrzel ter učenci tamkajšnje osnovne šole Elvire Vatovec iz Prad Lea Kranjec, Maj Brlek, Gregor Babič in Jernej Kocjančič. Prisotne so pozdravila predsednika krajevne borčevske organizacije in skupnosti Stanimir Bažec in Ivan Marjon. Proslavo, na katero bi bilo lahko ponosno vsako veliko mesto je po scenariju in pod režijo Dragice Lipovšek povezovala Maruška Valentič. Posebej pa velja izpostaviti govor poslanca dr. Mateja T. Vatovca.

Govor dr. M. T. Vatovca:

Drage tovarišice, tovariši, spoštovani prisotni,

Dan borcev je bil in je še vedno pomemben praznik. Morda danes bolj kot kdajkoli prej.

4. julija 1941 je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije pozval k splošni ljudski vstaji in oboroženemu partizanskemu uporu proti silam Osi v kapitulantskem jugoslovanksem kraljestvu. Napad nemškega Reicha na Zvezo sovjetskih socialističnih republik je bil kaplja čez rob, poziv k odporu pa v naših krajih nadaljevanje večdesetletnega upora proti fašizmu ter delovanja Osvobodilne fronte nekaj mesecev prej.

Od leta 1991 v Sloveniji tega praznika ne praznujemo več, zakaj?

Ni potrebno iti daleč nazaj, ni potrebno posebno razbijanje glave. Z letom 1991 se je v Sloveniji namreč zgodil rez, oster rez, ki je presekal vsakršno vez z izkušnjo samoupravnega socializma. Sama, odcepljena Slovenija je pomenila nov začetek, vendar na žalost je pomenila tudi veliko uničenja preteklih pozitivnih izkušenj. Zgodilo se nam je, da je vse, kar je izšlo iz tega oboroženega upora, iz dolgoletnega boja proti naci-fašizmu, bilo pozabljeno, namerno ali nenamerno.

Vedeti moramo, da zmaga nad naci-fašizmom na tleh nekdanje Jugoslavije ni pomenila zgolj vojaške zmage, ta zmaga je prinesla veliko več. Prinesla je to, kar si je vrh Osvobodilne fronte zapisal v program. Šlo je za socialno revolucijo. In ta socialna revolucija je dejansko uresničila cilje in ideale OF. Med njimi je bila vzpostavitev ljudske demokracije, predvsem pa so se skušala uveljaviti načela, ki želijo tudi danes biti v srcu Evrope: sloga in enotnost, bratstvo in mir med narodi. A v Evropski uniji je to žal le na papirju.

Jasno je, da je ta socialna revolucija temeljila na preprosti predpostavki: takšna osvoboditev je možna le na ruševinah imperializma, kot alternativa kapitalističnemu izkoriščanju. In kaj je prinesla? Prinesla je manj socialne izključenosti, večjo enakopravnost, bolj egalitarno družbo. Seveda je ob izgradnji te vizije prihajalo do težav, do napak, vendar težko je zavreči vse v paketu, kot se reče, ne da bi kritično premislili, kaj je bilo dobrega.

In ta rez, ki se je zgodil leta 1991, je pomenil ravno odpravo vsega, v paketu. Tako smo pod pretvezo "nove" demokracije, "novega dne", pometli z vsemi dosežki skoraj pol stoletja gradnje pravičnejšega sistema. Zgodil se je največji rop v slovenski zgodovini, denacionalizacija, ki je pod pretvezo demokratizacije pomenila prvo privatizacijo in ropanje družbenega premoženja. Zgodili so se dodatni vali privatizacij, ki so med drugim omogočili vzpon t.i. tajkunov. Zgodil se je divji razvoj kapitalizma, ki smo ga v Sloveniji nekritično sprejeli in omogočili, da počasi razgradi socialno državo. Skratka, uničili so vse, za kar je potekal NOB. Izgubili smo družbene vezi, izgubili smo svobodo. Tako kritiziran Beograd je zamenjal čislani Bruselj.

In kaj se dogaja v letu 2015, po 70. letih zmage, ob tem tako pomembnem prazniku? Trenutna vlada, kot pravzaprav vse ostale pred tem, nadaljuje s privatizacijo. V nasprotju z obljubami nekritično, brez premisleka, pod taktirko Nemčije in vrha EU. Država je v Novo KBM vložila več kot 870 milijonov, in jo prodala za 250. Telekom, podjetje, ki uspešno posluje, skušajo prodati za vsako ceno, a se jim je vsaj za enkrat zaradi splošnega nasprotovanja ljudstva zalomilo.

Dogajajo se dodatna politična kupčkanja, pod pritiski z Bruslja. Vlada skuša na vsak način sprejeti zakon o fiskalnem pravilu, določbo, ki smo jo sicer že vpisali v ustavo, in ki pomeni dodatno pravno podlago za varčevanja in finančno izčrpavanje ljudstva, torej tlakuje pot v še večjo revščino. Najbolj srhljivo pa je to, kako vladna koalicija, ki potrebuje dvotretinjsko večino za uvedbo takega zakona, pristaja na zahteve konzervativnih strank, ki predlagajo sprejetje zakona o dostojnem pokopu žrtev t.i. revolucionarnega nasilja. Za to, da bi si zagotovili potrebne glasove, za uvedbo zakona, ki bo uvajal povečanje neenakosti, bodo pristali na težnjo desnih sil k rehabilitaciji domobranstva, sodelovanja z okupatorjem ter vsesplošni reviziji zgodovine in zaničevanju narodnoosvobodilnega boja. Nobeno načelo ni več sveto, v igri je samo še surova ekonomska logika, ki vrednoti vse v denarju.

Take politike, predvsem pa navodila, ki prihajajo s strani t.i. Trojke, ali po novem finančnih institucij, ki jih sestavljajo Evropska komisija, Evropska centralna banka ter Mednarodni denarni sklad, so pripeljale do propada Grčije. Tako kot pri nas, vendar v veliko večji meri, so Grki v zadnjih petih letih morali močno varčevati, t.i. "austerity" se je na grško ljudstvo naslonil kot železna pest. Posledice take politike, ki bi naj reševala krizo, so bile skrčenje gospodarstva za 26%, povišanje stopnje brezposelnosti na 25% (od tega kar 60% med mladimi), in nenazadnje dvig javnega dolga iz 120 na 180%. Reševanje grške krize je to krizo zgolj poglobilo. Pa ne zaradi tega, ker bi Grške vlade ta sredstva neracionalno zapravile. Samo 8% vse pomoči, ki jo je dobila Grčija, je vlada lahko uporabila za reševanje krize. Preostanek je šel za reševanje Nemških in Francoskih bank ter njihovih nasedlih naložb in tveganih kreditov.

Zato se danes v Grčiji odvija zgodovinski dan. Grški referendum, ki je dokončni izraz demokratičnosti, odločanje ljudstva, lahko pošlje jasen signal v Bruselj. Varčevanje ne deluje, ravno nasprotno, take politike vodijo v še večjo revščino za korist bogatih.

Danes je tako, bolj kot kdajkoli, potrebno reči jasen ne. Ta ne pa pomeni ponovitev zgodovine. Če hočemo graditi solidarno, enakopravno in pravično Evropo, ki bo temeljila na enakosti med narodi, bratstvu ter miru, moramo reči ne imperialističnim težnjam v jedru močne Evrope, težnjam priviligiranih. Evropa potrebuje alternativo, ki mora nujno biti proti-kapitalistična, ki bo gradila na solidarnosti. In če se že zgodovina ponavlja, z izboljšavami, naj bo ta alternativa v novi, pravi demokraciji, ki se bo navdihovala v socialističnem boju!

 

 

4. JULIJ DAN BORCA- SREČANJE NA SRMINU

Krajevne organizacije borcev iz Bertokov, Dekani, Hrvatini , Sv. Anton in Škofije že 18 let organizirajo spominska srečanja ob Dnevu borca na Srminu. Tokrat so na njem sodelovali tudi MPZ Fran Venturun8i iz Domja, Pihalni orkester Koper in učenci OŠ Elvire Vatovec s Prad. Slavnostni govor je imel predsednik koprskega združenja Marjan Križman.
TV  in ostali mediji ignorirajo našo dejavnost in tudi praznovanja, zato pa si proslavo naših krajevnih organizacij na Srminu ogledate na posnetku našega prijatelja Delgija Jermana: (klikni podčrtano)

TV in ostali mediji ignorirajo našo dejavnost in tudi praznovanja, zato pa si proslavo naših krajevnih organizacij na Srminu ogledate na posnetku našega prijatelja Delgija Jermana:

Govor Marjana Križmana:  

Tovarišice in tovariši, spoštovane borke in borci! Čestitam vam ob prazniku borca, ki ga obeležujemo in se ga spominjamo kljub dejstvu, da so ga 1991 leta izbrisali iz koledarja praznikov v Sloveniji.  Lahko se zbriše praznik, ne da pa se zbrisati lik, pomen in pokončno držo tistih, ki so stopili v bran slovenskemu narodu, ki mu je okupator namenil asimilacijo in genocidno politiko. Slovenijo je osvobodila partizanska vojska, ki se je z domačimi izdajalci spopadala še po koncu vojne, saj so slednji videli svojo rešitev v zavezniškem ujetništvu in begu iz Slovenije, za katero so imeli drugačne namene. Sodelovanje z okupatorjem je zavržno dejanje, ki ga nekateri želijo spremeniti in povzdigujejo domobrance v narodno vojsko, ki se je borila za slovenski narod.  Desne politične stranke, še posebej ena je zelo aktivna, ki  na vsakih volitvah znova in znova opisuje nacistične hlapce kot žrtve komunizma in se v velikem loku izogiba besedi kolaboracija. Zgodovino se lahko poskuša prikrojiti za dnevne politične potrebe, vendar dejstev, kdo je med vojno prisegel nacistični Nemčiji ni mogoče spremeniti kljub velikim prizadevanjem in lažem, ki jih slišimo celo v Državnem zboru Republike Slovenije.

Smo ena redkih, če že ne edina država , kjer se preštevajo kosti in povzdiguje kolaboracija, ki je povsod po Evropi bila kaznovana, saj je izdala lasten narod in mu namenila kruto usodo. Nekateri težko razumejo, da bi brez upora proti okupatorju Primorci in Istrani danes živeli v podaljšani deželi Giuliji, kjer bi govorili Italijansko in bili tretjerazredni državljani, Slovenija pa seveda brez morja.Zaradi trpljenja pod fašizmom, ki je na primorskem povzročil veliko gorja, mučil, pobijal, spreminjal identiteto naroda in na koncu klavrno propadel Primorci z gnusom gledamo na domače izdajalce. Dovolite mi, da še enkrat opozorim na "Peticijo proti rehabilitaciji fašizma v Italiji«, s katero smo na koprskem združenju s pomočjo Ministrstva za zunanje zadeve, slovenskim veleposlanikom v Rimu in nekaterimi evropskimi poslanci dosegli, da je vlada Republike Italije odvzela medaljo kot znak žrtve za domovino bersaljerju in fašistu Parido Moriju, ki je na svojih bojnih pohodih naredil veliko zločinov nad našimi ljudmi. Padel je 18. Februarja 1944 leta na Mostu na Soči  v spopadu s partizani in seveda postal narodni heroj takratne fašistične Italije. To je bil moj prvi korak na Skupščini  Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, ki sem ga naredil kot nov predsednik. Naše Združenje je eno izmed najbolj aktivnih po ohranjanju zgodovinskega spomina in nadaljevanja tradicije, saj smo prisotni praktično v vseh Krajevnih skupnostih Mestne občine Koper in Osnovnih šolah, s katerimi zelo dobro sodelujemo.

Na predlog našega Združenja smo letos Osnovni šoli Elvire Vatovec Prade podelili Zlato plaketo Zveze združenj borcev NOB Slovenije  in v obrazložitvi zapisali, da šola ponosno nosi ime po partizanski učiteljici Elviri Vatovec, njihovo sodelovanje in ohranjanje spomina in tradicije NOB pa je več kot zgledno. Naj se ob tej priložnosti še enkrat zahvalim ravnateljici Franki Pegan Glavina, vsem učiteljem in drugemu osebju šole,  najbolj pa otrokom, ki s svojimi nastopi sodelujejo na naših proslavah in komemoracijah. Hvala vam. Tudi članstvo iz leta v leto narašča, vključujejo se mlajše generacije, ki prevzemajo odgovorne naloge v naši organizaciji. Veseli me, da se je v prvi polovici letošnjega leta vpisalo natanko 50 novih članov, ki jim ob tej priložnosti izrekam dobrodošlico. Tudi v bodoče bo naše glavno vodilo širjenje in utrjevanje protifašizma ter gojenje tovarištva in medsebojnega spoštovanja, kar je porok za ohranitev spomina in tradicije Narodnoosvobodilnega boja, iz katerega črpamo moč, energijo in zgled.

Tovarišice in tovariši, dovolite mi, da se ob tej priložnosti zahvalim organizatorjem današnjega srečanja in vsem dragocenim sodelavcem, ki so stalnica  vseh aktivnosti in poskrbijo, da so naša srečanja, pohodi in proslave skupna točka vseh nas, ki ohranjamo zgodovinsko resnico druge svetovne vojne,  partizanskega boja in vojne za samostojno Slovenijo.

Naj živi dan borca.

Smrt vsem fašizmom.

Srmin, 4.7.2015