Nov koledar
Družba ALE d.o.o. iz Postojne je
izdala in založila koledar za leto 2014 s partizansko tematiko. Koledar ima 12
listov s partizanskimi fotografijami in pesmimi. Cena je 5€+DDV (+poštnina). Za
naročila po pošti pokličite na GSM: 041 322 297 ali pišite na elektronsko pošto:
info@ale.si
ponedeljek, 25. november 2013
ponedeljek, 18. november 2013
Pohod med obeležji padlih
V nedeljo, dne 16.11.2013 je Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Bertoki že petič organizirala pohod med obeležji padlih borcev in aktivistov NOB. Tokrat nas je pot vodila od Bertokov skoraj večji del med vinogradi mimo treh jezerc v Škocjanu in naprej med vinogradi do križišča Škocjanske poti in Tribanske ceste, kjer stoji lepo urejen spomenik padlim borcem tistega območja. V spomeniku je vgrajeno tudi obeležje, na katerem sta vklesani imeni dveh mladink aktivistk, ki so ju fašisti zverinsko pobili kakih dvesto metrov pod spomenikom, to je na križišču stare obalne ceste, ki se mu je takrat reklo "Pri Štacjonu" (sedaj Pri Slavčku). Pri spomeniku
nas je z dogodki tistega časa seznanil podpredsednik Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, tovariš
Sveto Krmac.
Za povratek do Bertokov smo pešačili po Škocjanski poti in kar hitro prispeli do vinske kleti Dobrinja, kjer smo ob dobri kapljici in
prigrizku zaključili pohod s prepričanjem, da smo opravili odgovorno nalogo.
Objavil: Guido Bertok
borcev in aktivistov NOB
V nedeljo, dne 16.11.2013 je Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Bertoki že petič organizirala pohod med obeležji padlih borcev in aktivistov NOB. Tokrat nas je pot vodila od Bertokov skoraj večji del med vinogradi mimo treh jezerc v Škocjanu in naprej med vinogradi do križišča Škocjanske poti in Tribanske ceste, kjer stoji lepo urejen spomenik padlim borcem tistega območja. V spomeniku je vgrajeno tudi obeležje, na katerem sta vklesani imeni dveh mladink aktivistk, ki so ju fašisti zverinsko pobili kakih dvesto metrov pod spomenikom, to je na križišču stare obalne ceste, ki se mu je takrat reklo "Pri Štacjonu" (sedaj Pri Slavčku). Pri spomeniku
nas je z dogodki tistega časa seznanil podpredsednik Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, tovariš
Sveto Krmac.
Za povratek do Bertokov smo pešačili po Škocjanski poti in kar hitro prispeli do vinske kleti Dobrinja, kjer smo ob dobri kapljici in
prigrizku zaključili pohod s prepričanjem, da smo opravili odgovorno nalogo.
Objavil: Guido Bertok
sobota, 9. november 2013
Črni Kal 1.11.2013
Govor Marka Kovačiča ob spomeniku
Spoštovani!
Danes je dan ko se spomnimo
vseh, ki se jim je življenje izteklo. Tistih, ki so nam bili bolj blizu in
tistih, ki smo jih samo bežno poznali. Danes je dan, ko se spominjamo 181
krajanov naše krajevne skupnosti, ki so v času največje morije, dali največ kar
človek lahko da. Dali so svoja življenja.
V času, ko si je
naci-fašistična oblast za vsako ceno prizadevala podrediti si in zasužnjiti
prebivalce naše Istre, so oni ostali pokončni in ponosni Istrani. Istrani in
Slovenci, ki se niso sramovali svojega porekla, svoje slovenske besede. S
pokončno in dvignjeno glavo, so se uprli mnogo močnejšemu okupatorju, da bi
ohranili svoj materni jezik, kulturo majhnega naroda, z željo biti sam gospodar
na svoji zemlji.
Nekateri so poprijeli za orožje in za vedno zapustili svoja domača, topla ognjišča in jih zamenjali za sneg, mraz, dež in stalno prisotno lakoto. Spet drugi so svoj upor izražali z govorjeno slovensko besedo, petjem slovenskih pesmi, pa čeprav zgolj po tihem za zidovi svojih domov.
Nekateri so poprijeli za orožje in za vedno zapustili svoja domača, topla ognjišča in jih zamenjali za sneg, mraz, dež in stalno prisotno lakoto. Spet drugi so svoj upor izražali z govorjeno slovensko besedo, petjem slovenskih pesmi, pa čeprav zgolj po tihem za zidovi svojih domov.
Zgolj zato, ker so bili
ponosni Istrani in Slovenci, je okupator
ob pomoči svojih sodelavcev, ki si danes želijo prilastiti zasluge za
osvoboditev, mnoge med njimi odpeljal v taborišča kot živino, kjer so jih
zverinsko mučili in načrtno stradali ali pa jih kar takoj ustrelili. Vsem je
bilo skupno to, da so hrepeneli po svobodi, svobodi, ki jim jo je okupatorska
oblast odrekala.
Na vseh nas, še posebno na
moji mlajši generaciji, ki je nekako pozabila na vrednote, za katere je teh 181
naših krajanov dalo svoja življenja je, da vzdržujemo spomin na njihovo žrtev.
V zadnjih letih smo namreč priča divjemu liberalnemu kapitalizmu, ki iz
Slovencev dela novodobne sužnje. Ljudje izgubljajo službe, izgubljajo domove,
izgubljajo upanje.
Težko si predstavljam, kaj
prižene človeka do tega, da je za zagotovitev svojih osnovnih človekovih
pravic, pripravljen vzeti orožje v roke in vzeti življenje dveh soljudi. Vedno
več je prepirov med ljudmi, ki se končajo s smrtnimi žrtvami. Ali smo res padli
tako nizko? Tako nizko, da nam človekovo življenje pomeni manj kot materialne
dobrine. Prepričan sem, da bi se teh 181 imen vklesanih na tem spomeniku, s tem
ne strinjalo.
Tudi mi mlajši občutimo
pomanjkanje vrednot, sociale, tovarištva, poštenja in pravičnosti v tem
današnjem svetu.
Čas je, da te vrednote
obudimo, da spet postanejo vodilo nas mlajših, ki vojne za našo domovino ne
moremo razumeti tako, kot jo razumejo tisti, ki so, ki ste jo doživeli.
Razumemo pa vrednote teh ljudi, ki so zanje umirali ravno tako mladi, kot smo
danes mi.
Zato je pomembno, da se
spominjamo naših ljudi, naših junakov, ki so se borili za svojo svobodo in
pravičnejši jutri.
Za svobodo in pravičnejši
jutri svojih soljudi, s tem pa tudi našo svobodo. Oni svobode žal niso
dočakali, mi pa smo na dobri poti, da svojo zapravimo. Na nas in zgolj na nas samih
je, da njim v spomin in čast in za naše otroke, tega ne dovolimo.
Počastimo njihov spomin z
minuto molka.
»Slava jim!«
Na fotografijah:
- slovensnost ob spomeniku v Črnem Kalu 1.11.2013
- slovsnost na pokopališču v Gabrovici 30.10. 2013 Pevska skupina "Cvet v laseh"
V krajevni organizaciji našeg Združenja v Črnem kalo so prejšnji mesec izvolili novega
predsednika in izvršni odbor krajevne organizacije. Marko Kovačič je ob
izvolitvi povedal, da bo kot predstavnik mlade generacije, ki se zaveda pomena
NOB, spoštuje vsebino partizanskih vrednot in načel OF, poskrbel, da se v
organizacijo vključi čim več mladih.
Novih članov je več kot 25. Veseli nas, da so to predvsem
mladi.
J.S./M.I.
Podgorje, 30.10. 2013
Govor Janka Severja
Spoštovane tovarišice,
tovariši, borci in borke NOB, borci in borke za samostojno Slovenijo, vojni
veterani, krajanke in krajani Podgorja, spoštovani prisotni.
Kot vsako leto, je bilo tudi
letos veliko spominskih slovesnosti, na katerih se spomnimo naših domoljubov,
naših prednikov, ki so umrli za svojo domovino, za svobodo svojega majhnega
naroda. Naroda, ki se je moral v svoji preteklosti vedno zoperstavljati veliko
večjim in močnejšim tatovom naše domovine. Borili so se za svobodo in
pravičnost, ki jo niso doživeli, ker jim je krvava fašistična sekira, že v
svoji rani mladosti vzela življenje.
Velikokrat se spomnim, Kajuhove
pesmi o mlademu partizanu, ki jo pesnik konča z besedami:
»Toda, za kar sem umrl, bi
hotel še enkrat umreti!« Na tem spomeniku, je vklesanih 17 imen domačinov, ki so umrli za tiste domoljubne človeške vrednote, s katerimi so naši tovariši, z rdečo, peterokrako zvezdo, v partizanskem boju, na življenje in smrt, zlomili, veliko močnejšo fašistično sekiro in pokončali nacističnega orla s kljukastim križem.
Na teh, partizanskih vrednotah,
je zrasla nova domovina. Domovina, polna solidarnosti, v kateri ni bilo lačnih
in ne brezposelnih. Domovina, v kateri je bilo brezplačno, zdravstvo in
šolstvo. Domovina, kjer je sosed poskrbel za nemočnega soseda, kjer ni bilo
objokane matere, ker svojemu otroku ne bi mogla omogočiti spodobnega življenja.
Domovina, kjer ni bilo prosjačenja za golo preživetje.
Danes, te domovine ni več. Danes, imamo domovino v kateri
nas liberalni, brezsrčni kapitalizem, vse bolj potiska v revščino. Danes, nam
našo domovino, ki je zrasla na krvavih poljanah in požganih domovih, spet
kradejo.
Naša podjetja, naše tovarne, banke, naše ceste, otroški
vrtci, šole, postajajo last novodobnih plenilcev, brezsrčnih ljudi, ki jim ni
mar za lačnega otroka, za očeta brez dela.
Tajkunski politiki, pa že leta rešujejo banke z našim denarjem.
Z denarjem, ki ga mora plačati delavec, kmet, upokojenec, ki komaj preživi
mesec. Kmalu, bodo morali plačati davke
tudi nezaposleni in celo tisti, ki hodijo na rdeči križ, da lahko preživijo dan
in tisti, ki imajo le še skromno streho nad glavo, saj so vse drugo že
izgubili.
Ali so morali za to
umreti? Ali smo vredni tega ponižanja? Kam so se zgubile vrednote naših
rodoljubov? Kje so današnji junaki, da bi se, seveda ne s puško, z besedo
zoperstavili temu sodobnemu nasilju, temu novodobnemu suženjstvu? Kje je naša
domovina?
Taka in podobna vprašanja slišimo za zaprtimi vrati
marsikatere lačne družine.
Evropski politiki, ki so tam daleč, daleč od tega našega
realnega sveta govorijo o solidarnosti, o človekovih pravicah, o
enakopravnosti…, istočasno pa nam grozijo s trojko, če ne bomo strogo
varčevali, če ne bomo pridni, če se bomo zoperstavljali reformam, ker so te
reforme pravične samo zato, ker oni tako mislijo.
Kaj si misli narod, jih skorajda ne zanima. Ne zanima jih,
kje bo človek vzel denar za davke s katerimi grozijo, saj nima niti za svoje
golo preživetje. Prav malo jih skrbijo otroci, ki si ne morejo privoščiti
malice v šoli, ki nimajo šolskih potrebščin, ki ne bodo mogli na fakulteto, ker
starši ne zmorejo plačati šolnine. Ker se po končani šoli ne bodo mogli
zaposliti v svoji domovini. Prav nič jih ne skrbi vse večja revščina in
nepravično bogatenje posameznikov.
Zakaj ne vzamejo tistim ki imajo milijarde, tistim, ki se
obmetavajo s hrano, ki se šopirijo na razkošnih jahtah, ki živijo v izobilju,
ki si privoščijo dopust nekaj mesecev na najdražjih turističnih destilacijah na
svetu. Njihov delavec, ki so mu ukradli podjetje pa ne dobi niti skromnega
regresa, nižajo mu plačo, strašijo ga z delovno knjižico, ga ne pustijo k
zdravniku in mu jemljejo vse več delavskih in socialnih pravic.
Ali niso bile grozote fašizma in nacizma pokončane zato, da
bomo lahko živeli v pravičnem in bolj solidarnem svetu. Današnji svet nam
resda, ne spreminja imen, nam ne preprečuje govoriti v materinem jeziku, nam pa
jemlje osnovne človekove pravice, nam krati svobodo in si piše zakone, ki ne
ščitijo preprostega, pridnega in poštenega človeka.
Kje ste danes, naši junaki, naši borci za pravice in
pravičnost? Kje ste danes vi mladi fantje in dekleta, da bi stopili v prve
vrste in glasno in jasno povedali kakšno prihodnost želite, ki bi solidarno
poskrbeli za svoje starejše rodove in svoje potomce. Zakaj dopuščate odločitve
birokratom, večnim politikom in kapitalizmu? Zakaj ne obudite vrednote naših
prednikov? Ali ni nespametno čakati tako dolgo, da bo tako hudo, da bomo morali
spet klesati imena domoljubov na spomenike. Podobno izkušnjo imamo nedolgo tega
v Slovenski osamosvojitvi.
Ti, nekoč mladi partizani, domoljubi, ki so bili priča
takratnim grozotam, nas danes, zapuščajo. Zapuščajo nas v prepričanju, da bodo
njihovi potomci, branili in ohranili vrednote partizanstva, vrednote
tovarištva, solidarnosti, da se bodo znali organizirati v sodobno organizacijo,
ki bo ščitila nemočnega tovariša, pred izkoriščevalskimi lastniki podjetij,
tako, kot so partizani, ščitili svoje nemočne, starejše ljudi, svoje ranjene
partizane, pred barbarskim nacifašizmom. Zapuščajo nas v prepričanju, da se
bodo njihovi sinovi, znali upreti globalistični politiki brezsrčnih
posameznikov, ki nam jemljejo svobodo, ki nam jemljejo zemljo za svoje mega
projekte.
Pripovedujejo nam, kako so se v tistih hudih časih organizirali naši takrat mladi rodoljubi v
OF, ki je združila ves Slovenski narod v boj proti okupatorju, ki je hotel našo
rodno Istrsko zemljo, ki nam je spreminjal imena, ki nam je branil zapeti v
materinem jeziku.
Vojna, je zgodba, ki jo
današnji mladi rod ne more podoživljati, ker so grozote, ki so jih njihovi
predniki doživeli preveč krute, preveč nečloveške, da bi jih razumeli.
Prepričan pa sem, da je današnji mladi rod ponosen na svoje korenine, na
vrednote naših partizanov, da dobro ve kako je fašizem in nacizem človeštvu,
nevaren.
Vem, da bodo znali in zmogli prav na teh domoljubnih in
socialnih vrednotah svojih prednikov, graditi svojo prihodnost. Prihodnost, ki
ne bo več tako kruta kot je bila tista, ki so jo doživeli naši predniki in
drugačna, kot jo doživljamo danes. Samo organizirati se morajo, da bodo lahko
skupaj, solidarno in demokratično odločali o naši skupni prihodnosti, da bo
nekoč novodobni mlad pesnik zapisal:
»Toda, za kar so umrli, ne bo treba več nikomur umreti«
Objavil M.I.
nedelja, 3. november 2013
Kučibreg 2013
Danes, 3. novembra 2013, smo se v Kučibregu udeležili spominske slovesnosti v spomin na slovenske, hrvaške in italijanske partizane, padle v začetku novembra 1944 v spopadu z Nemci. Že ob 10. uri je bila krajša slovesnost v Hrvojih.Na pohodu
Na spominski slovesnosti v Kučibregu
Venec, ki ga je k spomeniku v Kučibregu položila delegacija Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.
V bojih na širšem območju Kućibrega je tiste dni padlo več kot 120 partizanov. Največ padlih je bilo italijanske narodnosti, veliko pa je bilo tudi hrvaških in slovenskih partizanov. Grobnica na pokopališču v Hrvojih in spomenik v Kučibregu pričata o njihovem junaškem boju in o tem, da so za svobodo darovali največ kar so imeli, svoje življenje. Pa tudi, da so se v teh krajih skupaj zoperstavili surovemu nemškemu barbarstvu pripadniki vseh treh narodov, ki so doma v Istri, Slovencev, Hrvatov in Italijanov. Pred 69. leti so dali zgled sožitja, ki ga je treba v časih skupne evropske pripadnosti vseh treh narodov, še posebej poudariti.
(Guido Bertok)
Slavnostni govor Tomislava Ravniča:
Drugarice i drugovi, dragi i uvaženi antifašisticki
borci!
Compagne e compagni, cari amici, granditi ospiti, signori
e signore!
Tovariši in tovarišice, dragi prijatelji!
Dame i gospodo, uvaženi gosti i uzvanici!
Dozvolite mi, da Vas u ime Saveza antifašista i sudionika
NOB-e Istarske županije i u ime SABA Republike Hrvatske najsrdaćnije pozdravim
i najljepše zahvalim svima Vama koji tradicionalno posječujete iz godine u
godinu u velikom broju ove pitome i slavne proplanke koji čuvaju legendamu
povjesnu istinu o hrabroj zajedničkoj borbi antifašističkih boraca naša tri
susjedna naroda: Hrvata, Slovenaca i Talijana, protiv nacifašističkog okupatora, kada je za visoke ideale
nacionalne i socijalne slobode i opstojnosti ljudske civilizacije poginulo
stotinu mladih života, ćiju tragičnu sudbinu ne možemo i nesmijemo zaboraviti.
Kućibreg s razlogom privlači širu pažnju, ogledalo je i
pozomica ljudske savjesti, čemu vjerno
svjedoćimo.Kućibreg je simbol opstojnosti, zajedništva i antifašisticke
fratelance naroda ovih prostora kovane nadljudskom patnjom u vihoru največe catastrofe
čovječanstva Drugog svjetskog rata, komemorativni praznik visoke časti, pouka i
poruka kojeg sa uzvišenim poštovanjem i dužnim pijetetom prema zajedničkim žrtvama
ponosno i dostojanstveno obilježavamo.
Istarski prostor zbog svog geografskog položaja i
prirodnih blagodati oduvijek je predmet pažnje i političkog interesa njenog okruženja.
Ovdje se slijevaju tri največe etničke skupine Europe, s tim i suprostavljeni
interesi, koji se u različitim vremenskim epohama ukrstavaju agresivnim
teritorijalnim pretenzijama, što kroz stolječa traumatizira stanovništvo graničnih
područja.
Na tlu Istre pružen je prvi oružani otpor nadirajučem fašizmu
u Evropi, jer se Istrani prije svega radnik i seljak, bio on Hrvat, Talijan ili
Slovenac nije mirio fašistickim represivnim nasiljem. I upravo u našoj zajedničkoj
antifašistickoj NOB-i inspirirani Titovom politikom NOP-a - jednakosti i
socijalne pravednosti stvorena je povjesna prekretnica ćija je srž kod nas u
Istri u bratskoj konvivenci i antifašističkoj fratelanci, čijom odlučnom voljom
su otklonjene tragične višestoljetne medusobne traume. Za našu nacionalnu
slobodu imali smo punu podršku talijanskih antifašista i samno takva povjesna
istina treba biti osnova naših sobri medusobnih odnosa.
Sa iskrenim razumijevanjem i osječajem povjesne odgovornosti
njegujemo i štitimo ravnopravnost svih narodnosti na ovim prostorima, posebno
autohtonog stanovništva, tri naroda bliske kulture, zajedničke povijesti, kroz
stolječa prirodno upučeni jedni na druge.
Medutim, veliki manipulatori s povješču čine sve, da inkriminiraju
našu slavnu NOB-u, demonstrirajući nasilje nad povješču, pokušajem da ponovno
pišu povijest Drugog svjetskog rata s ciljem poljepšavanja svoje zločinacke prošlosti.
Pobjeda nad facizmom likvidirala je fašisticke režime koji su izazvali Drugi
svjetski rat, to nije bila samo pobjeda oružja, več i pobjeda civilizacije nad
barbarstvom, ali fašizam nažalost nije nestao s povjesne scene, več se javlja u
rafiniranim, a negdje i u otvorenim oblicima. Neofašizam i njegove inačice ustaštvo,
četnistvo i ostale nacionalističke varijante javljaju se i u Kriptičkom obliku zakamuflirani
iza genetičkog antikomunizma kojeg poistovjecčju sa antifašizmom što nam vrlo
jeftino žele prodati.
Nažalost živimo u prilikama u kojimaje svakome, u ime pogrešno
shvačene slobode govora i izražavanja mišljenja,da doslovce govori što hoče, da
izmišlja,laže i podmeče. 0 tome svjedočimo, da se posljednjih godina: smišljeno,
organizirano blati Narodnooslobodilačka borba i antifašiste koji su u njoj
sudjelovali, odnosno onih koji su otpor fašizmu glavom platili. Zasipaju se
mlade generacije lažima koje ih mogu inficirati za cijeli zivot. Mnogi javni mediji
previše daju prostora grubom nacionalističkom povjesnom revizionizmu, pod
izgovorom prava na drugačije mišljenje, što ne može biti alibi njihovim
urednicima.
Na reviziju povijesti se nesmije šutjeti. Jer šutnjom bi
izdali one kojih se danas ovdje sječamo i komemoriramo.
Ćuveni pisac Umberto Eko uz ostalo upozorava i kaže:
"Urbani fašizam svugdje je oko nas kad, kada i u civilu...on se može
vratiti pod najnevijom maskom. Naša je dužnost, da je skinemo i da uperimo prstom
u svaki od njegovih novih vidova, svakog dana u svakom djelu svijeta".
Poštovani !
Susret triju predsjednika naših država gospode:
Napolitana, Tirka i Josipovica, prije dvije godine u Trstu poticajno je utjecao
na smirivanju povijesnih tenzija i strasti, koje več prema potrebi dnevne politike
potenciraju desne ekstremne revanšističke strukture.
I susret naše delegacije antifašističkih boraca sa
predsjednicima Italije i Hrvatske u Puli, na inicijativu talijanskog
predsjednika, bio je više od simboličnog susreta, obostranim izraženim željama
za viši stupanj medusobnog razumijevanja
i saradnje uvazavajući antifašisticke tradicije, na kojima i ED gradi svoju
budučnost.
Predsjednik Napolitano u Puli posebno je naglasio da
ntifašizam nema alternative.
Voljeli bi vjerovati, da dostignutu razinu naših dobrih medusobnih
odnosa sa susjednom Italijom neče poremetiti najnovija neofašisticka
inicijativa u Talijanskom parlamentu kojom se želi izjednaciti holokaust s
fojbama te nerazumne i skandalozne talijanske varijante tumačenja povjesne
zbilje. Ne mogu se zločinci rehabilitirati, oni koji su vršili genocid nad nedužnim
ljudima. Sa stanovišta religije zločin je uvijek zločin, ali sa stanovišta
povijesti, etike i morala radi se o bitno različitim zloćinima sukobljenih
strana u ratu - agresije, represije i bezakonja, nasuprot prava na obranu
vlastite opstojnosti i golog zivota.
Žrtve su žrtve, ali nisu sve žrtve iste, a niti su sve žrtve
nevine.
Fojbe su fašistički projekat- breveto fasista. Fasisticki
ministar Giuseppe Coboli Gigli još je 1927. zaprijetio fojbama Istranima koji inzistiraju
govoriti vlastitim slavenskim jezikom, čak je napisao prijeteču pjesmu o
fojbama na dijalektu.koja glasi: "A Pola xe l'Arena /la foiba xe a Pisin I
che buta zo in quel fondo I chi ga zerto morbin I E chi con
zerte storie I fra i pie ne vegnera I diseghe ciaro e tondo I feve
piu in la. Pui in la", a 30-tih godina p.s. taj svoj izum fašisti prvi prakticiraju
u Istri bacajući nedužne ljude u fojbe zbog političkog delikta (n.pr. Sv.
Lucija kod Vodnjana).
Da nije bilo Romelove ofenzive, koju su predvodili
okorijeli fasisti i brutalnih divljaštva, ubojstva i masakriranja nedužnih
ljudi u Istri, medu njima mnogo djece, žena, nemočnih i paljevina, kada je samo
u 8 dana pocetkom oktobra 1943. ubijeno 2.500 Istrana i odvedeno u logore smrti
6.800 naših ljudi, odgovorno tvrdimo da fojbi ne ni bilo. Narod je bio više
nego ogorčen i opravdano tražio da se kazne poćinitelji,a narodni prijeki sud
osudio 286 inkriminiranih fasista čija su imena poznata i javno objavljena. Dopuštamo,
da su u ratu i danima bezvlašča bile moguče i pojedinačne osvete zbog
eventualnih nerašćiščenih računa, ljubomore i sl., za koje antifašistički NOP
ne može snositi odgovornost, niti je imao bilo kakav razlog ubijati nevine
ljude. Mi osudujemo svaki zločin, ma tko i ma gdje je počinjen.
Ono što nas smeta je osječaj jednostranosti prosudbe i
pristupa, nedostatka povjesnog objektivizma, sagledavanja činjenica i cjelovitosti
istine.
Mi smo spremni djelovati na depolitizaciji fenomena osveta
i revanšizma, kako bi rane toga razdoblja zacijelile, educiranjem mladih generacija
na suživot i toleranciju.
Tu potrebu je davno, odmah iza rata promovirala Titova
politika mirne koegzistencije
dobrosusjedskih odnosa i unatoč bolnim ratnim ranama, uspjeti če postiči
ravnotežu u odnosima sa Italijom: primjerice Jugoslavija je odustala od
zahtjeva za procesuiranje 808 ratnih zločinaca čija su imena i brojevi dosjea
registrirani u UN, što je postignuto sporazumomTito - Togliati 1947.na zamolbuTalijanske
strane. Zahtjevi vremena nalazu da sve strane ispitaju svoju savjest i razum
koji je jedini izvor istine.
Konačno je Osimski sporazum od 1975. godine jedan od največih
uspjeha Titove vanjske politike, koji če smiriti povjesne strasti na Jadranu, čvrst
i trajni temelj odnosa sa susjednom Italijom, uspostavom čvrstog interesnog
prijateljstva i tako trajno riješiti veoma važno Jadransko pitanje.
Danas Hrvatska i Slovenija, zbog takve miroljubive
politike, postavši priznate države na temelju upravo Ustava SFRJ iz
1974.razvijaju i dalje sve bolje odnose sa našim zajedničkim susjedima, Italijom
i Austrijom.
Poštovani uzvanici!
Ne smijemo kao ljudi biti opterečeni prošlošču. Nije
dobro kad se izvlače iz povjesti i objašnjavaju različitosti medu etničkim zajednicama,
a zapostvaljaju njihove sličnosti i stvaralačke mogučnosti. Treba više isticati
one što nas povezuje i spaja, civilizacijska je to nužnost vremena i pristojna
ljudska humana potreba.
Danas kad se naše države nalaze u istoj velikoj zajednici
naroda EU nastale su i povoljne promjene za odlučan korisan iskorak za sve naše
ljude na ovim prostorima, a poznato je iz povijesti da veće promjene ne nastaju
zato što to netko želi, već kada sazriju bitne okolnosti. Otklanjanjem graničnih
barijera nema više motiva za promjenu granica, stvoreni su veoma
povoljni uvjeti za dinamičniju i praktičniju medusobnu saradnju protokom roba,
usluga, ljudi i znanja, stvarajući jamstvo za viši standard sustava vrijednosti
i bolje kvalitete života., medusobnom solidamošću i razumijevanja. Moramo poštovati
jedni druge i koperativno suradivati. Jedan od veoma bitnih naših ciljeva, a i
obveza ljudske civilizacije je skinuti lance zarobljeništvu kamatarskog
svjetskog bankarskog poretka, danas pohlepni kapital diktira tempo, koji sve više
producira socijalnu nepravdu, uništava samu bit demokracije, stvarajući
apsolutističku političku moć manjeg broja privilegiranih pojedinaca. Treba
nadvladati egoističke težnje koje ljudi posjeduju.
Tokove novca treba uravnotežiti i usmjeriti potrebama širokih
slojeva radno zaslužnog stanovništva.
To se može postići ako smo jedinstveni, odlučni i hrabri.
Posjedujemo dobre preduvjete da u svom životnom okruženju,
na ovim prostorima naši gradani stvore ogledni primjer kultumog i gospodarskog
razvoja, svekolikog prosperiteta i suživota.
Zahvaljujem
na pažnji
U Kućibregu, 3.11.2013
Tomislav Ravnić
Naročite se na:
Objave (Atom)