Nov koledar

Družba ALE d.o.o. iz Postojne je izdala in založila koledar za leto 2014 s partizansko tematiko. Koledar ima 12 listov s partizanskimi fotografijami in pesmimi. Cena je 5€+DDV (+poštnina). Za naročila po pošti pokličite na GSM: 041 322 297 ali pišite na elektronsko pošto: info@ale.si

          Pohod med obeležji padlih 

borcev in aktivistov NOB

V nedeljo, dne 16.11.2013 je Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Bertoki že petič organizirala pohod med obeležji padlih borcev in aktivistov NOB. Tokrat nas je pot vodila od Bertokov skoraj večji del med vinogradi mimo treh jezerc v Škocjanu in naprej med vinogradi do križišča Škocjanske poti in Tribanske ceste, kjer stoji lepo urejen spomenik padlim borcem tistega območja. V spomeniku je vgrajeno tudi obeležje, na katerem sta vklesani imeni dveh mladink aktivistk, ki so ju fašisti zverinsko pobili kakih dvesto metrov pod spomenikom, to je na križišču stare obalne ceste, ki se mu je takrat reklo "Pri Štacjonu" (sedaj Pri Slavčku). Pri spomeniku
nas je z dogodki tistega časa seznanil podpredsednik Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, tovariš
Sveto Krmac.
Za povratek do Bertokov smo pešačili po Škocjanski poti in kar hitro prispeli do vinske kleti Dobrinja, kjer smo ob dobri kapljici in
prigrizku zaključili pohod s prepričanjem, da smo opravili odgovorno nalogo.
Objavil: Guido Bertok

Črni Kal 1.11.2013 

Govor Marka Kovačiča ob spomeniku

Spoštovani!

Danes je dan ko se spomnimo vseh, ki se jim je življenje izteklo. Tistih, ki so nam bili bolj blizu in tistih, ki smo jih samo bežno poznali. Danes je dan, ko se spominjamo 181 krajanov naše krajevne skupnosti, ki so v času največje morije, dali največ kar človek lahko da. Dali so svoja življenja.

V času, ko si je naci-fašistična oblast za vsako ceno prizadevala podrediti si in zasužnjiti prebivalce naše Istre, so oni ostali pokončni in ponosni Istrani. Istrani in Slovenci, ki se niso sramovali svojega porekla, svoje slovenske besede. S pokončno in dvignjeno glavo, so se uprli mnogo močnejšemu okupatorju, da bi ohranili svoj materni jezik, kulturo majhnega naroda, z željo biti sam gospodar na svoji zemlji.

 
Nekateri so poprijeli za orožje in za vedno zapustili svoja domača, topla ognjišča in jih zamenjali za sneg, mraz, dež in stalno prisotno lakoto. Spet drugi so svoj upor izražali z govorjeno slovensko besedo, petjem slovenskih pesmi, pa čeprav zgolj po tihem za zidovi svojih domov. 

Zgolj zato, ker so bili ponosni Istrani in Slovenci, je  okupator ob pomoči svojih sodelavcev, ki si danes želijo prilastiti zasluge za osvoboditev, mnoge med njimi odpeljal v taborišča kot živino, kjer so jih zverinsko mučili in načrtno stradali ali pa jih kar takoj ustrelili. Vsem je bilo skupno to, da so hrepeneli po svobodi, svobodi, ki jim jo je okupatorska oblast odrekala.

Na vseh nas, še posebno na moji mlajši generaciji, ki je nekako pozabila na vrednote, za katere je teh 181 naših krajanov dalo svoja življenja je, da vzdržujemo spomin na njihovo žrtev. V zadnjih letih smo namreč priča divjemu liberalnemu kapitalizmu, ki iz Slovencev dela novodobne sužnje. Ljudje izgubljajo službe, izgubljajo domove, izgubljajo upanje.

Težko si predstavljam, kaj prižene človeka do tega, da je za zagotovitev svojih osnovnih človekovih pravic, pripravljen vzeti orožje v roke in vzeti življenje dveh soljudi. Vedno več je prepirov med ljudmi, ki se končajo s smrtnimi žrtvami. Ali smo res padli tako nizko? Tako nizko, da nam človekovo življenje pomeni manj kot materialne dobrine. Prepričan sem, da bi se teh 181 imen vklesanih na tem spomeniku, s tem ne strinjalo.

Tudi mi mlajši občutimo pomanjkanje vrednot, sociale, tovarištva, poštenja in pravičnosti v tem današnjem svetu. 

Čas je, da te vrednote obudimo, da spet postanejo vodilo nas mlajših, ki vojne za našo domovino ne moremo razumeti tako, kot jo razumejo tisti, ki so, ki ste jo doživeli. Razumemo pa vrednote teh ljudi, ki so zanje umirali ravno tako mladi, kot smo danes mi.

Zato je pomembno, da se spominjamo naših ljudi, naših junakov, ki so se borili za svojo svobodo in pravičnejši jutri. 

Za svobodo in pravičnejši jutri svojih soljudi, s tem pa tudi našo svobodo. Oni svobode žal niso dočakali, mi pa smo na dobri poti, da svojo zapravimo. Na nas in zgolj na nas samih je, da njim v spomin in čast in za naše otroke, tega ne dovolimo.

Počastimo njihov spomin z minuto molka.

»Slava jim!«

 

Na fotografijah:

- slovensnost ob spomeniku v Črnem Kalu 1.11.2013

- slovsnost na pokopališču v Gabrovici 30.10. 2013 Pevska skupina "Cvet v laseh"

 

 

V krajevni organizaciji našeg Združenja v Črnem kalo so prejšnji mesec izvolili novega predsednika in izvršni odbor krajevne organizacije. Marko Kovačič je ob izvolitvi povedal, da bo kot predstavnik mlade generacije, ki se zaveda pomena NOB, spoštuje vsebino partizanskih vrednot in načel OF, poskrbel, da se v organizacijo vključi čim več mladih. 

Novih članov je več kot 25. Veseli nas, da so to predvsem mladi.

J.S./M.I.

 

 

 Podgorje, 30.10. 2013  

 Govor Janka Severja

 

Spoštovane tovarišice, tovariši, borci in borke NOB, borci in borke za samostojno Slovenijo, vojni veterani, krajanke in krajani Podgorja, spoštovani prisotni.

Kot vsako leto, je bilo tudi letos veliko spominskih slovesnosti, na katerih se spomnimo naših domoljubov, naših prednikov, ki so umrli za svojo domovino, za svobodo svojega majhnega naroda. Naroda, ki se je moral v svoji preteklosti vedno zoperstavljati veliko večjim in močnejšim tatovom naše domovine. Borili so se za svobodo in pravičnost, ki jo niso doživeli, ker jim je krvava fašistična sekira, že v svoji rani mladosti vzela življenje.

Velikokrat se spomnim, Kajuhove pesmi o mlademu partizanu, ki jo pesnik konča z besedami:

»Toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!«

Na tem spomeniku, je vklesanih 17 imen domačinov, ki so umrli za tiste domoljubne človeške vrednote, s katerimi so naši tovariši, z rdečo, peterokrako zvezdo, v partizanskem boju, na življenje in smrt, zlomili, veliko močnejšo fašistično sekiro in pokončali nacističnega orla s kljukastim križem.

Na teh, partizanskih vrednotah, je zrasla nova domovina. Domovina, polna solidarnosti, v kateri ni bilo lačnih in ne brezposelnih. Domovina, v kateri je bilo brezplačno, zdravstvo in šolstvo. Domovina, kjer je sosed poskrbel za nemočnega soseda, kjer ni bilo objokane matere, ker svojemu otroku ne bi mogla omogočiti spodobnega življenja. Domovina, kjer ni bilo prosjačenja za golo preživetje.

Danes, te domovine ni več. Danes, imamo domovino v kateri nas liberalni, brezsrčni kapitalizem, vse bolj potiska v revščino. Danes, nam našo domovino, ki je zrasla na krvavih poljanah in požganih domovih, spet kradejo.

Naša podjetja, naše tovarne, banke, naše ceste, otroški vrtci, šole, postajajo last novodobnih plenilcev, brezsrčnih ljudi, ki jim ni mar za lačnega otroka, za očeta brez dela.

Tajkunski politiki, pa že leta rešujejo banke z našim denarjem. Z denarjem, ki ga mora plačati delavec, kmet, upokojenec, ki komaj preživi mesec. Kmalu,  bodo morali plačati davke tudi nezaposleni in celo tisti, ki hodijo na rdeči križ, da lahko preživijo dan in tisti, ki imajo le še skromno streho nad glavo, saj so vse drugo že izgubili.

Ali so  morali za to umreti? Ali smo vredni tega ponižanja? Kam so se zgubile vrednote naših rodoljubov? Kje so današnji junaki, da bi se, seveda ne s puško, z besedo zoperstavili temu sodobnemu nasilju, temu novodobnemu suženjstvu? Kje je naša domovina?

Taka in podobna vprašanja slišimo za zaprtimi vrati marsikatere lačne družine.

Evropski politiki, ki so tam daleč, daleč od tega našega realnega sveta govorijo o solidarnosti, o človekovih pravicah, o enakopravnosti…, istočasno pa nam grozijo s trojko, če ne bomo strogo varčevali, če ne bomo pridni, če se bomo zoperstavljali reformam, ker so te reforme pravične samo zato, ker oni tako mislijo.

Kaj si misli narod, jih skorajda ne zanima. Ne zanima jih, kje bo človek vzel denar za davke s katerimi grozijo, saj nima niti za svoje golo preživetje. Prav malo jih skrbijo otroci, ki si ne morejo privoščiti malice v šoli, ki nimajo šolskih potrebščin, ki ne bodo mogli na fakulteto, ker starši ne zmorejo plačati šolnine. Ker se po končani šoli ne bodo mogli zaposliti v svoji domovini. Prav nič jih ne skrbi vse večja revščina in nepravično bogatenje posameznikov.

Zakaj ne vzamejo tistim ki imajo milijarde, tistim, ki se obmetavajo s hrano, ki se šopirijo na razkošnih jahtah, ki živijo v izobilju, ki si privoščijo dopust nekaj mesecev na najdražjih turističnih destilacijah na svetu. Njihov delavec, ki so mu ukradli podjetje pa ne dobi niti skromnega regresa, nižajo mu plačo, strašijo ga z delovno knjižico, ga ne pustijo k zdravniku in mu jemljejo vse več delavskih in socialnih pravic.

Ali niso bile grozote fašizma in nacizma pokončane zato, da bomo lahko živeli v pravičnem in bolj solidarnem svetu. Današnji svet nam resda, ne spreminja imen, nam ne preprečuje govoriti v materinem jeziku, nam pa jemlje osnovne človekove pravice, nam krati svobodo in si piše zakone, ki ne ščitijo preprostega, pridnega in poštenega človeka.

Kje ste danes, naši junaki, naši borci za pravice in pravičnost? Kje ste danes vi mladi fantje in dekleta, da bi stopili v prve vrste in glasno in jasno povedali kakšno prihodnost želite, ki bi solidarno poskrbeli za svoje starejše rodove in svoje potomce. Zakaj dopuščate odločitve birokratom, večnim politikom in kapitalizmu? Zakaj ne obudite vrednote naših prednikov? Ali ni nespametno čakati tako dolgo, da bo tako hudo, da bomo morali spet klesati imena domoljubov na spomenike. Podobno izkušnjo imamo nedolgo tega v Slovenski osamosvojitvi.

 Tisti mladeniči in mladenke, ki so se zavestno zoperstavili fašističnemu terorju v naši domovini, so danes starejši ljudje. Ljudje, ki zaradi naravnih zakonitosti, ne zmorejo več, stopiti v prve vrste, da bi zaščitili, že davno pridobljene pravice preprostega človeka, da bi se uprli novodobnemu pohlepnemu kapitalizmu, ki krade revnemu da sebi kuje dobiček, ki jemlje bolnemu da sam zdravo živi, ki straši, ponižuje in seje prepire, da lahko kraljuje v nakradenem razkošju.

Ti, nekoč mladi partizani, domoljubi, ki so bili priča takratnim grozotam, nas danes, zapuščajo. Zapuščajo nas v prepričanju, da bodo njihovi potomci, branili in ohranili vrednote partizanstva, vrednote tovarištva, solidarnosti, da se bodo znali organizirati v sodobno organizacijo, ki bo ščitila nemočnega tovariša, pred izkoriščevalskimi lastniki podjetij, tako, kot so partizani, ščitili svoje nemočne, starejše ljudi, svoje ranjene partizane, pred barbarskim nacifašizmom. Zapuščajo nas v prepričanju, da se bodo njihovi sinovi, znali upreti globalistični politiki brezsrčnih posameznikov, ki nam jemljejo svobodo, ki nam jemljejo zemljo za svoje mega projekte.

Pripovedujejo nam, kako so se v tistih hudih časih  organizirali naši takrat mladi rodoljubi v OF, ki je združila ves Slovenski narod v boj proti okupatorju, ki je hotel našo rodno Istrsko zemljo, ki nam je spreminjal imena, ki nam je branil zapeti v materinem jeziku.

Vojna, je zgodba, ki jo današnji mladi rod ne more podoživljati, ker so grozote, ki so jih njihovi predniki doživeli preveč krute, preveč nečloveške, da bi jih razumeli. Prepričan pa sem, da je današnji mladi rod ponosen na svoje korenine, na vrednote naših partizanov, da dobro ve kako je fašizem in nacizem človeštvu, nevaren.

Vem, da bodo znali in zmogli prav na teh domoljubnih in socialnih vrednotah svojih prednikov, graditi svojo prihodnost. Prihodnost, ki ne bo več tako kruta kot je bila tista, ki so jo doživeli naši predniki in drugačna, kot jo doživljamo danes. Samo organizirati se morajo, da bodo lahko skupaj, solidarno in demokratično odločali o naši skupni prihodnosti, da bo nekoč novodobni mlad pesnik zapisal:

»Toda, za kar so umrli, ne bo treba več nikomur umreti«

 

 

Objavil M.I.

 

Kučibreg 2013 

Danes, 3. novembra 2013, smo se v Kučibregu udeležili spominske slovesnosti v spomin na slovenske, hrvaške in italijanske partizane, padle v začetku novembra 1944 v spopadu z Nemci. Že ob 10. uri je bila krajša slovesnost v Hrvojih.

                            Na pohodu

                            Na spominski slovesnosti v Kučibregu

Venec, ki ga je k spomeniku v Kučibregu položila delegacija Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.

V bojih na širšem območju Kućibrega je tiste dni padlo več kot 120 partizanov. Največ padlih je bilo italijanske narodnosti, veliko pa je bilo tudi hrvaških in slovenskih partizanov. Grobnica na pokopališču v Hrvojih in spomenik v Kučibregu pričata o njihovem junaškem boju in o tem, da so za svobodo darovali največ kar so imeli, svoje življenje. Pa tudi, da so se v teh krajih skupaj zoperstavili surovemu nemškemu barbarstvu pripadniki vseh treh narodov, ki  so doma v Istri, Slovencev, Hrvatov in Italijanov.  Pred 69. leti so dali zgled sožitja, ki ga je treba v časih skupne evropske pripadnosti vseh treh narodov, še posebej poudariti. 

(Guido Bertok)

 

Slavnostni govor Tomislava Ravniča:

Drugarice i drugovi, dragi i uvaženi antifašisticki borci!

Compagne e compagni, cari amici, granditi ospiti, signori e signore!

Tovariši in tovarišice, dragi prijatelji!

Dame i gospodo, uvaženi gosti i uzvanici!

Dozvolite mi, da Vas u ime Saveza antifašista i sudionika NOB-e Istarske županije i u ime SABA Republike Hrvatske najsrdaćnije pozdravim i najljepše zahvalim svima Vama koji tradicionalno posječujete iz godine u godinu u velikom broju ove pitome i slavne proplanke koji čuvaju legendamu povjesnu istinu o hrabroj zajedničkoj borbi antifašističkih boraca naša tri susjedna naroda: Hrvata, Slovenaca i Talijana, protiv nacifašističkog  okupatora, kada je za visoke ideale nacionalne i socijalne slobode i opstojnosti ljudske civilizacije poginulo stotinu mladih života, ćiju tragičnu sudbinu ne možemo i nesmijemo zaboraviti.

Kućibreg s razlogom privlači širu pažnju, ogledalo je i pozomica ljudske savjesti, čemu  vjerno svjedoćimo.Kućibreg je simbol opstojnosti, zajedništva i antifašisticke fratelance naroda ovih prostora kovane nadljudskom patnjom u vihoru največe catastrofe čovječanstva Drugog svjetskog rata, komemorativni praznik visoke časti, pouka i poruka kojeg sa uzvišenim poštovanjem i dužnim pijetetom prema zajedničkim žrtvama ponosno i dostojanstveno obilježavamo.

Istarski prostor zbog svog geografskog položaja i prirodnih blagodati oduvijek je predmet pažnje i političkog interesa njenog okruženja. Ovdje se slijevaju tri največe etničke skupine Europe, s tim i suprostavljeni interesi, koji se u različitim vremenskim epohama ukrstavaju agresivnim teritorijalnim pretenzijama, što kroz stolječa traumatizira stanovništvo graničnih područja.

Na tlu Istre pružen je prvi oružani otpor nadirajučem fašizmu u Evropi, jer se Istrani prije svega radnik i seljak, bio on Hrvat, Talijan ili Slovenac nije mirio fašistickim represivnim nasiljem. I upravo u našoj zajedničkoj antifašistickoj NOB-i inspirirani Titovom politikom NOP-a - jednakosti i socijalne pravednosti stvorena je povjesna prekretnica ćija je srž kod nas u Istri u bratskoj konvivenci i antifašističkoj fratelanci, čijom odlučnom voljom su otklonjene tragične višestoljetne medusobne traume. Za našu nacionalnu slobodu imali smo punu podršku talijanskih antifašista i samno takva povjesna istina treba biti osnova naših sobri medusobnih odnosa.

Sa iskrenim razumijevanjem i osječajem povjesne odgovornosti njegujemo i štitimo ravnopravnost svih narodnosti na ovim prostorima, posebno autohtonog stanovništva, tri naroda bliske kulture, zajedničke povijesti, kroz stolječa prirodno upučeni jedni na druge.

Medutim, veliki manipulatori s povješču čine sve, da inkriminiraju našu slavnu NOB-u, demonstrirajući nasilje nad povješču, pokušajem da ponovno pišu povijest Drugog svjetskog rata s ciljem poljepšavanja svoje zločinacke prošlosti. Pobjeda nad facizmom likvidirala je fašisticke režime koji su izazvali Drugi svjetski rat, to nije bila samo pobjeda oružja, več i pobjeda civilizacije nad barbarstvom, ali fašizam nažalost nije nestao s povjesne scene, več se javlja u rafiniranim, a negdje i u otvorenim oblicima. Neofašizam i njegove inačice ustaštvo, četnistvo i ostale nacionalističke varijante javljaju se i u Kriptičkom obliku zakamuflirani iza genetičkog antikomunizma kojeg poistovjecčju sa antifašizmom što nam vrlo jeftino žele prodati.

Nažalost živimo u prilikama u kojimaje svakome, u ime pogrešno shvačene slobode govora i izražavanja mišljenja,da doslovce govori što hoče, da izmišlja,laže i podmeče. 0 tome svjedočimo, da se posljednjih godina: smišljeno, organizirano blati Narodnooslobodilačka borba i antifašiste koji su u njoj sudjelovali, odnosno onih koji su otpor fašizmu glavom platili. Zasipaju se mlade generacije lažima koje ih mogu inficirati za cijeli zivot. Mnogi javni mediji previše daju prostora grubom nacionalističkom povjesnom revizionizmu, pod izgovorom prava na drugačije mišljenje, što ne može biti alibi njihovim urednicima.

Na reviziju povijesti se nesmije šutjeti. Jer šutnjom bi izdali one kojih se danas ovdje sječamo i komemoriramo.

Ćuveni pisac Umberto Eko uz ostalo upozorava i kaže: "Urbani fašizam svugdje je oko nas kad, kada i u civilu...on se može vratiti pod najnevijom maskom. Naša je dužnost, da je skinemo i da uperimo prstom u svaki od njegovih novih vidova, svakog dana u svakom djelu svijeta".

Poštovani !

Susret triju predsjednika naših država gospode: Napolitana, Tirka i Josipovica, prije dvije godine u Trstu poticajno je utjecao na smirivanju povijesnih tenzija i strasti, koje več prema potrebi dnevne politike potenciraju desne ekstremne revanšističke strukture.

I susret naše delegacije antifašističkih boraca sa predsjednicima Italije i Hrvatske u Puli, na inicijativu talijanskog predsjednika, bio je više od simboličnog susreta, obostranim izraženim željama za viši  stupanj medusobnog razumijevanja i saradnje uvazavajući antifašisticke tradicije, na kojima i ED gradi svoju budučnost.

Predsjednik Napolitano u Puli posebno je naglasio da ntifašizam nema alternative.

Voljeli bi vjerovati, da dostignutu razinu naših dobrih medusobnih odnosa sa susjednom Italijom neče poremetiti najnovija neofašisticka inicijativa u Talijanskom parlamentu kojom se želi izjednaciti holokaust s fojbama te nerazumne i skandalozne talijanske varijante tumačenja povjesne zbilje. Ne mogu se zločinci rehabilitirati, oni koji su vršili genocid nad nedužnim ljudima. Sa stanovišta religije zločin je uvijek zločin, ali sa stanovišta povijesti, etike i morala radi se o bitno različitim zloćinima sukobljenih strana u ratu - agresije, represije i bezakonja, nasuprot prava na obranu vlastite opstojnosti i golog zivota.

Žrtve su žrtve, ali nisu sve žrtve iste, a niti su sve žrtve nevine.

Fojbe su fašistički projekat- breveto fasista. Fasisticki ministar Giuseppe Coboli Gigli još je 1927. zaprijetio fojbama Istranima koji inzistiraju govoriti vlastitim slavenskim jezikom, čak je napisao prijeteču pjesmu o fojbama na dijalektu.koja glasi: "A Pola xe l'Arena /la foiba xe a Pisin I che buta zo in quel fondo I chi ga zerto morbin I E chi con zerte storie I fra i pie ne vegnera I diseghe ciaro e tondo I feve piu in la. Pui in la", a 30-tih godina p.s. taj svoj izum fašisti prvi prakticiraju u Istri bacajući nedužne ljude u fojbe zbog političkog delikta (n.pr. Sv. Lucija kod Vodnjana).

Da nije bilo Romelove ofenzive, koju su predvodili okorijeli fasisti i brutalnih divljaštva, ubojstva i masakriranja nedužnih ljudi u Istri, medu njima mnogo djece, žena, nemočnih i paljevina, kada je samo u 8 dana pocetkom oktobra 1943. ubijeno 2.500 Istrana i odvedeno u logore smrti 6.800 naših ljudi, odgovorno tvrdimo da fojbi ne ni bilo. Narod je bio više nego ogorčen i opravdano tražio da se kazne poćinitelji,a narodni prijeki sud osudio 286 inkriminiranih fasista čija su imena poznata i javno objavljena. Dopuštamo, da su u ratu i danima bezvlašča bile moguče i pojedinačne osvete zbog eventualnih nerašćiščenih računa, ljubomore i sl., za koje antifašistički NOP ne može snositi odgovornost, niti je imao bilo kakav razlog ubijati nevine ljude. Mi osudujemo svaki zločin, ma tko i ma gdje je počinjen.

Ono što nas smeta je osječaj jednostranosti prosudbe i pristupa, nedostatka povjesnog objektivizma, sagledavanja činjenica i cjelovitosti istine.

Mi smo spremni djelovati na depolitizaciji fenomena osveta i revanšizma, kako bi rane toga razdoblja zacijelile, educiranjem mladih generacija na suživot i toleranciju.

Tu potrebu je davno, odmah iza rata promovirala Titova politika mirne  koegzistencije dobrosusjedskih odnosa i unatoč bolnim ratnim ranama, uspjeti če postiči ravnotežu u odnosima sa Italijom: primjerice Jugoslavija je odustala od zahtjeva za procesuiranje 808 ratnih zločinaca čija su imena i brojevi dosjea registrirani u UN, što je postignuto sporazumomTito - Togliati 1947.na zamolbuTalijanske strane. Zahtjevi vremena nalazu da sve strane ispitaju svoju savjest i razum koji je jedini izvor istine.

Konačno je Osimski sporazum od 1975. godine jedan od največih uspjeha Titove vanjske politike, koji če smiriti povjesne strasti na Jadranu, čvrst i trajni temelj odnosa sa susjednom Italijom, uspostavom čvrstog interesnog prijateljstva i tako trajno riješiti veoma važno Jadransko pitanje.

Danas Hrvatska i Slovenija, zbog takve miroljubive politike, postavši priznate države na temelju upravo Ustava SFRJ iz 1974.razvijaju i dalje sve bolje odnose sa našim zajedničkim susjedima, Italijom i Austrijom.

Poštovani uzvanici!

Ne smijemo kao ljudi biti opterečeni prošlošču. Nije dobro kad se izvlače iz povjesti i objašnjavaju različitosti medu etničkim zajednicama, a zapostvaljaju njihove sličnosti i stvaralačke mogučnosti. Treba više isticati one što nas povezuje i spaja, civilizacijska je to nužnost vremena i pristojna ljudska humana potreba.

Danas kad se naše države nalaze u istoj velikoj zajednici naroda EU nastale su i povoljne promjene za odlučan korisan iskorak za sve naše ljude na ovim prostorima, a poznato je iz povijesti da veće promjene ne nastaju zato što to netko želi, već kada sazriju bitne okolnosti. Otklanjanjem graničnih barijera nema više   motiva za promjenu granica, stvoreni su veoma povoljni uvjeti za dinamičniju i praktičniju medusobnu saradnju protokom roba, usluga, ljudi i znanja, stvarajući jamstvo za viši standard sustava vrijednosti i bolje kvalitete života., medusobnom solidamošću i razumijevanja. Moramo poštovati jedni druge i koperativno suradivati. Jedan od veoma bitnih naših ciljeva, a i obveza ljudske civilizacije je skinuti lance zarobljeništvu kamatarskog svjetskog bankarskog poretka, danas pohlepni kapital diktira tempo, koji sve više producira socijalnu nepravdu, uništava samu bit demokracije, stvarajući apsolutističku političku moć manjeg broja privilegiranih pojedinaca. Treba nadvladati egoističke težnje  koje ljudi posjeduju.

Tokove novca treba uravnotežiti i usmjeriti potrebama širokih slojeva radno zaslužnog stanovništva.

To se može postići ako smo jedinstveni, odlučni i hrabri.

Posjedujemo dobre preduvjete da u svom životnom okruženju, na ovim prostorima naši gradani stvore ogledni primjer kultumog i gospodarskog razvoja, svekolikog prosperiteta i suživota.

Zahvaljujem na pažnji

 

U Kućibregu, 3.11.2013

                                                                                   Tomislav Ravnić