SPOMIN NA 2. OKTOBER 1943
Dekani
Dan
spomina na to nemško ofenzivo v Istri, v kateri je bilo pobitih več kot
200 ljudi in požgali 55 naselij. so v Dekanih počastili
v petek 2. oktobra
Najprej v župnijski cerkvi s sveto mašo za vse ustreljene,
nato pa nadaljevali s slovesnostjo v kulturnem domu, v kateri so
poleg domačega lovskega zbora sodelovali otroci iz tamkajšnjega
vrtca in osnovne šole.
V Soboto so
pripravili tradicionalni spominski pohod po krožni poti. Nato
pogostitev in prikaz veščin domačega gasilskega društva.
Pobegi –
Čežarji
Krajevna
skupnost in borčevska organizacija Pobegi – Čežarji sta
pripravili slovesnost v soboto 3. oktobra 2015 ob 16. uri pred
spomenikom padlih.
Nastopili so
predšolski in šolski otroci, lovski pevski zbor Dekani in Robert
Vatovec bend. Slavnostna govornica pa je bila ravnateljica Osnovne
šole Elvira Vatovec iz Prad Franka Pobega Glavina, ki se je spomnila
tudi te partizanske učiteljice, po kateri šola nosi ime:
»Če bi Elvira
ostala živa, bi jo lahko poznala kot nono ali pranono učencev naše
šole. Mlademu dekletu je bila odvzeta vsa prihodnost in vsi izzivi
življenja, ki nam jih ponuja naša prelepa Primorska, katere del ste
tudi krajani Pobegov-Čežarjev. Južna Primorska, Slovenska Istra je
nekaj posebnega. Nikjer na Slovenskem namreč nimajo takega bogastva
in raznolikosti kot prav tu, pri nas, kjer zlasti jeseni zorijo
oljke, v vinogradih grozdje, v gozdovih kostanj, v sadovnjakih fige,
žižole, nešpole, kakiji in še kaj. Spomladi nas obarva brnistra
rumeno, jeseni pa ruj v živo rdeče. Čarobnost in skrivnostnost, a
sočasno odprtost in domoljubnost, ter iskrenost, poštenost in
trdoživost dajejo nam, Istranom, svojevrsten pečat. Taki smo
Primorci in te vrednote poudarjamo tudi v šoli, saj prav take ljudi,
ki bodo pošteni in ki bodo mislili s svojo glavo, si želimo v naši
domovini. Ker gradimo na trdih temeljih zgodovine, nam ni težko.
Vaša krajevna skupnost Pobegi-Čežarji je majhna skupnost, toda
skupnost v dobesednem pomenu besede, pa naj si bodi takrat, ko skupno
raziskujemo vaš kraj, ko smo solidarni z ljudmi v stiski, ko si
prizadevamo za čim boljšo vzgojo in izobraževanje vaših otrok, ko
preprosto pomagamo sosedu pri kmečkih opravilih, vedno ste
pripravljeni priskočiti na pomoč in pomagati.«
Sveti Anton
V Svetem
Antonu so ta spomin najprej počastili s pohodom
do Pečkov, kjer stoji prenovljen spomenik ustreljenim v NOB, v
osrednji proslavi so pa sodelovali Alferija Bržan, Oktet Aljaž in
Dragica Lipovšek. Kasneje ob Pohlenovem spomeniku pa učenci OŠ
Elvire Vatovec Prade podružnica Sv. Anton, Mepz Brnistra, Godba na
pihala Sv. Anton in Nataša Savarin.
Slavnostni
govornik podpredsednik koprske organizacije protifašistov in borcev
Valter Kodarin je med drugim povedal tudi to:
»Drugi oktober 1943
bo ostal za vselej zabeležen v zgodovinskem spominu Slovenske Istre
za kot njen najbolj tragičen dan. Nemška soldateska je skupaj z
istrskimi in trža5kimi fašisti, tega dne morila in požigala.
Streljali so na pastirje, ki so pasli živino, na matere z otroki, na
staro in mlado. Trupla so ležala vsepovsod, pobite pa so pred smrtjo
velikokrat tudi zverinsko mudili. V Dekanih so pomorili 9 domačinov,
v Črnotičah 11, v Truškah 10, v Trebečah 26... Sv. Anton je bil
vključno z bližnjimi zaselki z 28. žrtvami med vasmi, ki so tega
dne dale največji krvni davek. .Za temi suhoparnimi številkami je
zastrto nepopisno gorje. Materam so pobili sinove,
otrokom starše. Med
ljudi sta se vgnezdila strah in groza. Zato so poskrbeli koprski
škvadristi, ki so tudi po koncu nemške ofenzive pobijali aktiviste
po vaseh.
Narodnoosvobodilno
gibanje je bilo v Slovenski Istri po umiku partizanskih enot namreč
dolgo brez oborožene zaščite. Slovenska Istra pa kljub izjemno
težkim razmeram ni klonila. Odpor se je nadaljeval kljub zelo težkim
razmeram. Nadaljeval pa se je tudi strašen krvni davek, ki ga je od
naših krajev terjal boj za svobodo. Slovenska Istra je dala zanjo
ved kot tisoč petsto življenj in samo sedanja koprska občina 1087.
Več kot polovica teh žrtev je padla v bojih na drugih krajih
Slovenije in Jugoslavije, saj so istrski borci množično vstopali v
prekomorske brigade, zelo veliko pa je pokopanih tudi na Dolenjskem
in na Notranjskem, kjer so se borili v vrstah sedmega korpusa.«
