Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Kopra

Govor dr. Jožeta Pirjevca v Dekanih, 28. septembra 2013    

Drage tovarišice, spoštovani tovariši

             Stopimo z mislijo v september 1943, ki je bil tako usoden  za naš narod posebno v Istri in na Primorskem. Po izkcanju Anglo-Američanov na Siciliji je, kakor veste, 25. julija istega leta padel Mussolini. Na  čelu italijanske vlade ga je zamenjal maršal Badoglio, ki je kmalu zastavil tajne pogovore z zahodnimi zavezniki, saj je bilo jasno, da Italija ne more več  sodelovati v vojni na strani Hitlerjeve Nemčije. Tretjega septembra je  bila podpisana  v kraju Cassibile na Siciliji kapitulacija Italije, o kateri pa se je razvedelo šele pet dni kasneje 8. septembra. Kralj Viktor Emanuel III. je z Badoglievo vlado zbežal na jug pod okrilje Anglo-Američanov, italijanska država in vojska pa sta se sesuli kot hiša iz kart. Nemci so seveda pričakovali tak razvoj dogodkov in so se pripravljali, da s svojimi enotami zasedejo  apeninski polotok, kakor tudi ozemlja na Balkanu, ki so jih od  napada na Jugoslavijo Italijani imeli pod svojo oblastjo. Ta operacija je  zahtevala veliko število vojakov, ki pa jih Hitler po strašnih izgubah na vzhodni fronti ni imel več na razpolago. Zato so se nacisti  najprej zadovoljili s tem, da so okupirali glavne postojanke, medtem ko na številne vmesne teritorije  niso prodrli. V  kaotičnih razmerah splošnega kolapsa je tako večina istrskega polotoka ostala brez prave oblasti. Ljudje so seveda izrabili priliko, začeli razoroževati italijanske vojake in karabinerje, napadati njihove postojanke in druga poslopja, ki so jih smatrali za centre propadlega  režima, osvobajati jetnike, obenem pa se  tudi maščevati na najbolj zasovraženimi  predstavniki fašizma. Treba je namreč opozoriti na dejstvo, da je bil istrski fašizem, ki je izviral  iz iredentizma, če je mogoče,  še bolj fanatičen od tržaškega in da je bil že po tradiciji  odkrito sovražen do vsega kar je imelo  slovenski ali  hrvaški predznak. Poleg tega je bila Istra v kleščah velike bede in socialne razslojenosti, sa je spadala poleg Kalabrije na  dno najbolj revnih italijanskih dežel. V tako obupni situaciji, v kateri so bili »ščavi« smatrani kot nekakšni podljudje, je bil pravi čudež, da so se v Istri začele organizirati prve partizanske enote, ki so se povezale s slovensko OF oziroma s hrvaškim partizanskim gibanjem.  Zgodilo se je nekaj, česar nihče ni pričakoval: »ščavi« so se dvignili v uporu, se začeli organizirati in skušali razširiti svojo nadzor nad celotnim istrskim polotokom. Večino italijanskega prebivalstva, ki na kaj takega ni računala, saj je na Slovane gledala kot na brezoblično čredo, je zajela panika. Toliko bolj, ker so se parizani jasno izrekali za priklučitev Istre k Sloveniji oziroma Hrvaški in se pripravljali, da sodijo aretiranim fašistom.

                  Obdobje svobode ni dolgo trajalo. Za  Nemce je bilo namreč izredno pomembno, da razširijo svoj nadzor nad celotnim obalnim ozemljem, saj so bili prepričani, da načrtujejo Anglo-Američani izkrcanje  na vzhodnem Jadranu, kar naj bi jim dovolilo da s svojimi četami udarije proti srcu Tretjega Rajha, proti Avstriji. Zaradi tega Hitler dežele Julijske Benečije tudi ni prepustil Mussolinijevi Salojski republiki, ki jo je kot marionetno državo ustanovil na severu Italije, temveč je ukazal, da  se  Ljubljanska pokrajina, skupaj z videmsko, tržaško, istrsko in reško oblikuje v posebno operacijsko cono,  poimenovano »Adriatisches Küstenland« ali  »Jadransko primorje«, ki je bilo neposredno podvrženo nemški civilni in vojaški upravi. Načeloval ji je koroški Gauleiter Rainer, z njim pa je  sodeloval eden  najbolj fanatičnih koroških nacistov,   Odilo Globočnik, ki je bil   po očetu na žalost Slovenec.  Omenjeni esesovec se je od začetka vojne izkazal kot preganjalec Judov v Galiciji, kjer je uspešno sodeloval pri njihovem množičnem iztrebljanju. Dejstvo, da se je nemškim oblastem zdelo potrebno, da tega inženirja smrti pošljejo v naše kraje, samo po sebi priča, kako vznemirjene so bile zaradi slovenskega in hrvaškega partizanskega gibanja, ki ga je bilo treba na vsak način zatreti, da bi  se  v primeru  desanta Angležev in Američanov  na obalah severnega Jadrana Wehrmacht napadalcem  lahko učinkovito postavil po robu. V ta kontekst je treba vključiti operacijo »Säuberung Istriens“ ali po naše  „Čiščenje Istrije“, ki  jo je nemška vojska sprožila na začetku oktobra 1943, da  si zagotovi popolno kontrolo na polotokom.  Izpeljana je bila z nezaslišano krutostjo, ki je terjala na tisoče žrtev predvsem  civilnega prebivalstva, medtem ko so bile partizanske enote skoraj izničene.V tej  operciji so se nacistom pridružili tudi lokalni fašisti, kar je z druge strani prisililo hrvaške  partizanske oblasti, s  sedežem  v Pazinu, da se na hitro znebijo tistih fašističnih veljakov, ki so bili aretirani v drugi polovici septembra. Na hitro so jim sodili, včasih pa tudi brez sodbe postrelili in jih vrgli v »fojbe«. Vsega je v tem navalu nasilja izgubilo življenje okrog 400  ljudi.

                Zdelo se mi je pomembno, drage tovarišice in tovariši, začrtati ta zgodovinski okvir, da vanj umestim, dva ugotovitvi. Da opozorim najprej na umetno negovano polemiko v zvezi s fojbami, ki je v sosednji Italiji še živa, in ki sloni na tezi, da so bili tisti, ki so v njih izgubili življenje, pobiti samo zaradi tega, »ker so bili Italijani«. Če tako imenovanih »istrskih fojb« ne vključimo v razmere, kakršne so nastale v Istri skozi stoletja zaradi dominacije italijanskih gospodov nad slovanskimi koloni, dominacije, ki jo je fašizem s svojim nasiljem še zaostril, in gledamo nanje kot na izraz »slovanskega barbarstva«, pademo v plen  tisti retorični miselnosti, po kateri so nekateri narodi  več vredni od drugih. To se na žalost v današnji Italiji še dogaja, kar pomeni, da  je tistih 400 nesrečnikov, ki so septembra 1943  končali v fojbah, vrednih spomina, medtem ko pa so  povsem v pozabi tisti tisoči, ki so izgubili življenje ali bili deportirani v nemška taborišča naslednjega oktobra. Taka selektivna interpretacija zgodovine je nesprejemljiva, saj  ne more prispevati  k  sožitju med narodi, ki se srečujejo v  severnojadranskem prostoru, tistemu sožitju in medsebojnem  spoštovanju, brez katerega  ne more biti skupnega  gospodarskega in kulturnega razvoja.            

              Druga ugotovitev, na katero bi želel opozoriti, je naslednja: kljub nasilju, ki so ga nacisti in fašisti udejanjali proti lokalnemu prerbivalstvu v Istri, njegove uporniške volje niso zlomili. Dejstvo, da je partizansko gibanje preživelo in se v tem prostoru v drugi polovici leta 1943 vse do maja 1945 še razmahnilo, samo po sebi priča, kako močna je bila volja po nacionalni uveljavitvi in socialni preobrazbi velikega dela istrskega prebivalstva. Brez te  volje bi danes ne bilo slovenske in hrvaške Istre.   

                Svoje nastope, drage tovarišice in tovariši, na  svečanostih kakor je današnja, navadno sklenem  s kratkim razmislekom tudi o sodobnih razmerah, v katerih živimo. Naj končam samo z ugotovitvijo, da smo Slovenci v preteklosti izkusili marsikaj hudega, da pa smo se znali vedno postaviti po robu   sovražnim silam. Danes se dogaja, da smo pod pritiskom globalne krize pa tudi notranjih razprtij, ki jih naša desnica skuša pogrevati tudi z revizninistično interpretacijo druge svetovne vojne in z rehabilitacijo kolaboracionizma. Mislim, da tolmačim misel  nas  vseh, če rečem, da  Primorci ostajamo zvesti dediči naših partizanskih očetov in dedov.  Živela OF, živela Slovenija! Partizanska Slovenija!

Objavil M. I.