Protest proti odnosu Republike Slovenije do fašizma in napadom na predsednika vrhovnega sodišča.

Odbor Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper je na  razširjeni seji, ki so se je udeležili tudi predstavniki krajevnih organizacij in sekcij je z zadovoljstvom pregledal svoje letošnje uspešno delovanje in tudi finančno stanje v novih razmerah vsestranskega varčevanja.

Imenoval je tudi mladinsko komisijo, saj vse več mladih ljudi izraža željo, da se nam priključi in tako pomaga ohranjati vrednote, za katere so se borili njivi starši ali dedki in babice.

Na seji so odločno obsodili odnos Republike Slovenije do vse glasnejšega prebujanja fašizma v svetu, saj naši predstavniki pri organizaciji združenih narodov niso podprli resolucijo proti poveličevanju nacizma. Za to deklaracijo, ki jo je predlagala Rusija je glasovalo 115 članic, tako da je bil kljub vsemu sprejet. Proti so glasovale le tri članice in sicer Ukrajina, Kanada in ZDA, Slovenija pa se je s skupino evropskih držav vzdržala. To  dejanje je za državo našega naroda, ki se je zaradi fašizma in nacizma skorajda izkrvavel, in se ohranil prav z odločnim bojem proti naci-fašizmu, prava sramota.

Odbor je tudi odločno obsodil gonjo, ki jo izvajajo pristaši SDS proti predsedniku Vrhovnega sodišča  RS Branku Masleši, in njihovo rušenje pravne države. S tem jasno kažejo kakšni so njihovi nameni, da spreminjanju zgodovine NOB, uničenju gospodarstva in kulture naroda, zrušijo še sodni sistem, tako da bodo krivci za sedanje stanje lahko še naprej ropali to državo. Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper izraža vso podporo g. Branku Masleši in vsem sodnikom, ki se v teh rušilnih razmerah v naši družbi borijo za ohranitev pravne države, demokracije, enakosti in pravičnosti. 

Po končani seji smo skupaj s praporščaki počastili spomin na Vincenca Kocjančiča, o katerem je vsem zbranim, tudi njegovim sorodnikom, veko zanimivega povedala kustosinja koprskega muzeja Vlasta Beltram. Njen strokovni tekst objavljamo tudi na naši internetni strani.

Za veselo družabno srečanje je poskrbela tudi naša pevka Merjetka Popovska, ki rada zapoje tudi partizanske pesmi.










Tekst M.I.
Foto: M. Božič

Počastitev spomina na Vinvenca Kocjančiča Marka iz Berokov

 

Govor predsednika našega združenja Guida Bertoka

 

Spoštovani

Na današnji dan pred sedemdesetimi leti je padel eden najzaslužnejših Istranov v času NOB na našem območju, antifašist, aktivist, borec, heroj, Vincenc Kocjančič Marko. Prav je, da se ga danes s spoštovanjem spomnimo in poklonimo njegovemu spominu.

V imenu Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper pozdravljam vse prisotne, še posebej njegovega sina Rina,  nečaka Rudija in ostale sorodnike.

Vincenc Kocjančič, s partizanskim imenom Marko je bil med najzaslužnejšimi antifašisti in organizatorji odpora v slovenski Istri. Že od leta 1930 je deloval z vidnimi antifašisti in komunisti slovenske Istre, ki so postavili temelje za delovanje v tedanjih razmerah. Omenim naj področno komunistično konferenco, ki je bila 6. decembra 1930 v Gabrovici, kjer so organizacijsko in politično razdelili teren na štiri sektorje, ki so tvorili federal ali  zvezo.

V četrti sektor so spadali: Dekani, Škofije, Bertoki, Korošči (S.Barbara), Pobegi-Čežarji, šmarsko in marežgansko območje. Takrat so že osnovali strankino tehniko (ciklostil) in Kmetski glas.

V letu 1942 so bile velike aktivnosti za razširitev osvobodilne fronte. Pri novonastalem Okrožnem komiteju Komunistične partije Slovenije 11.4.1943 v zaselku Bertoši pri Rižani je bil Vincenc Kocjančič Marko zadolžen za obveščevalno službo. Takoj za tem so nastali rajonski in terenski odbori osvobodilne fronte. Devet rajonskih, 34 terenskih ter zaupniki.

Na njegovo pobudo so 10. septembra 1943 ustanovili čežaranski bataljon, prvo partizansko enoto na tem območju iz domačih borcev. Takoj za tem pa že 1. istrsko brigado. Omeniti je treba usklajeno akcijo hrvaških (II.istrska brigada) in domačih partizanov za osvoboditev političnih zapornikov iz koprskih zaporov 27. septembra 1943. V tej akciji je bil Vincenc Kocjančič Marko v prvih vrstah. V spremstvu Nazarija Bordona iz Čežarjev in še enega borca je Vincenc zaukazal vratarju naj mu izroči ključe zaporov. Izročil mu jih je šele na tretji poziv. Vrata zloglasnih zaporov so se tako odprla. Politični preganjanci so bili osvobojeni, ogromen plen pa so odpeljali v Lopar in druga partizanska skladišča. Veselje ob uspešni akciji je trajalo malo časa. V noči od prvega na drugi oktober 1943 se je začela velika nemška ofenziva, ki je terjala veliko žrtev med borci in civilnim prebivalstvom. Nemci in fašisti so zažgali tudi njegovo družinsko hišo v Bertokih v kateri je stanoval z ženo Rozalijo, hčerko Nerino in sinom Rinom. Z družino se je preselil k bratu Silvestru v center Bertokov in tudi to hišo so fašisti zažgali, toda kasneje, ko je delo na terenu ponovno oživelo.

V letu 1944 je nastal Okrožni komite komunistične partije in okrožni odbor Osvobodilne fronte za južno Primorsko, ki je obsegal območje do rapalske meje na Postojnskem. Podrejeno temu so od devetih okrajev Osvobodilne fronte razdelili teren na dva okraja; socerbski in loparski. Vincenc Kocjančič Marko postane v loparskem okraju načelnik gospodarskega odseka, šestega oktobra 1944 pa so ga izvolili za predsednika. Za podpredsednika so izvolili Otilijo Dobrinja-Majdo. Devetnajstega decembra 1944 je padel v spopadu s fašisti v hiši svoje sestre Cilke v Šentomi (Šantomi) Obkoljen od večje skupine fašistov se je ustrelil. To hrabro dejanje je storil za to, da jim nebi prišel v roke. Vedel je, da ga čaka mučenje za izdajo svojih tovarišev. Njegovo mesto je prevzel Turk Viljem Trava iz Sv. Antona. Loparski okraj so spomladi 1945 preimenovali v Koprskega in tako so bili pripravljeni za prevzem politične in upravne oblasti. Koper so osvobodili 30. aprila 1945, prvega maja pa je bila na glavnem trgu velika prvomajska proslava. Tretjega maja se je celoten Okrajni narodno osvobodilni odbor preselil v stavbo na trgu Brolo (bivši sedež fašistične organizacije). Tega dne je bila prva njegova seja v Kopru. Tudi ostala mesta v Istri so bila že svobodna. Pa tudi Trst so osvobodili partizani že prvega maja. Sklenjeno je bilo obdobje NOB in se je začelo novo življenje v svobodi.

Marko svobode ni dočakal. Tudi njegova dva nečaka ne. Branko Kocjančič je padel 2. oktobra 1943 v Čežarjih kot borec 1. slovenske istrske brigade, Marij Kocjančič pa  8.3.1944 v Ribnici na Dolenjskem kot borec 8. SNOUB Frana Levstika.

S ponosom povem, da Vincenca Kocjančiča nismo nikoli pozabili. Vedno se ga bomo spomnili kot največjega aktivista Narodnoosvobodilnega gibanja v slovenski Istri

Prosim delegacijo, da položi cvetje na njegov grob.

Predlagam minuto tišine.

Slava njegovemu spominu.

Bertoki, 19.12.2014

70 letnica ustanovitve Mornariškega odreda Koper

TRADICIONALNA SLOVESNOST OB 70. OBLETNICI  USTANOVITVE MORNARIŠKEGA ODREDA KOPER

v Loparju, v nedeljo, dne 12. oktobra 2014 ob 15.00, pred Kulturnim domom Akveline Aembič – Zdenke

Prireditev je vodila Dragica Lipovšek, na njej pa so sodelovali godba na pihala iz Marezig, učenci tamkajšnje šole in sosednje iz Prad, domači moški pevski zbor  Lopar, Rudi Bučar, Marjetka Popovski in skupina Cvet v laseh, praporščaki s prapori NOB in slovenske  osamosvojitvene vojne in pohodniki s harmonikaši. Poleg glavnega govornika so se prireditve udeležili tudi predstavniki Mornariškega divizijona iz Ankara in številni mornarji, borci NOB in veterani slovenske vojne in razni gostje, med temi posebej izpostavljeni iz istoimenskega mesteca Lopar na Rabu, zato so tudi počastili spomin na številne žrtve tega fašističnega taborišča.  

Dragica Lipovšček je med povezovanjem zelo pestrega program povedala tudi to:

»Ustanovitev mornariškega  odreda Koper  v Loparju, 15. oktobra 1944-tega leta štejemo za zametek slovenske vojne mornarice, Lopar pa za zibelko slovenskega vojaškega pomorstva. …Tudi spominska plošča na pročelju tega kulturnega doma, odkrita 13. septembra 1980-tega, priča o pomembnosti dogodka izpred 70-tih let. Danes bomo spominski plošči dodali tudi stalno razstavo, posvečeno ustanovitvi Mornariškega odreda Koper, ki jo bomo slovesno odprli v dvorani tega doma.

V teh dneh obeležujemo tudi 70. obletnico ustanovnega zasedanja skupščine Loparskega okrajnega narodno osvobodilnega odbora  v takoimenovani »kažeti« pri Kavaličih, prelomnega pri graditvi ljudske oblasti  v Slovenski Istri. S tem dejanjem je stoletja tlačeno ljudstvo slovenske Istre slednjič vzelo oblast v lastne roke. In prav Lopar je postal takorekoč prestolnica slovenske Istre. V vas so se stekale kurirske poti, skoznjo pa so prihajali predstavniki vodstva narodnoosvobodilnega gibanja. Obletnico skupščine smo pred tednom dni proslavili v Sv. Antonu, že pred tem pa s slovesnostjo pri »kažeti«. Tam se je ob zaključku pohoda osnovnošolske mladine po partizanskih poteh zbralo kakih 400  učencev, učiteljev in mentorjev z osnovnih šol iz Marezig, Prad, Sv. Antona, Gračišča in Škofij. Ob tej priložnosti smo na zgodovinskem prizorišču postavili tudi spominsko tablo z osnovnimi podatki o skupščini.

Tu lahko poslušate in vidite Kučanov nastop.
To je video Delgija Jermana

Istega dne so v okviru kulturnega oz. športnega dne učenci sodelovali na extemporu na OŠ v Marezigah, posvečenemu ustanovitvi Mornariškega odreda Koper. Partizanski učitelji so jim pripovedovali o partizanskem šolstvu, udeleženci osamosvojitvene vojne pa o osamosvojitvi in jim prikazali film “Zamolčani dan”.  

V pomembnem poglavju slovenske zgodovine je padlo za svobodo 17 domačinov, Loparcev, ki zaslužijo naš trajen spomin in globoko spoštovanje. Na vaškem pokopališču so ob njih pokopani tudi  trije  neznani italijanski partizani. Med tistimi, ki so dali življenje za svobodo je bila tudi Skojevka AKVELINA BEMBIČ – ZDENKA, po kateri je poimenovan vaški dom. Letos poteka 70 let od njene tragične smrti.«

Ob tej priložnosti so vaškem domu, ki nosi ime po Akvilini Bembič – Zdenki odprli tudi priložnostno razstavo o Mornariškem odredu koper, ki je nastala ob pomoči Pomorskega muzeja Sergej Mašera iz Pirana.

Po prireditvi so pripravili partizanski gož s polento in prijetno druženje. Za ogled je bila odprta tudi  »Hiša od Bardinca«, osrednja turistična zanimivost v vasi, ki je bila prvič obnovljena pred 153-timi leti. In Loparci so ponosni na bogato etnološko in domoznansko zbirko o svoji vasici, ki letos beleži kar 828-to obletnico prve pisne omembe. …

Spodaj si povečajte fotografije nastopa Rudija Bučarja, učenk tamkajšnje OŠ, otvoritve muzejske razstave, pevcev, muzikantov in seveda delitve golaža s polento.

(M.I.)

70 let Partizanskega dnevnika

 

Sobota, 30.8.2014:  Pohod Želin - Vojsko 

Pohoda v počastitev 70-letnice prenosa ranjencev in ustanovitve partizanske tiskarne Slovenija z zaključno prireditvijo na Vojskem se je udeležilo tudi enajst članov našega Združenja. Na zaključni prireditvi je vse udeležence pozdravil tudi zadnji urednik Partizanskega dnevnika Dušan Fortič, član odbora našega Združenja. Pohoda od Želina do Vojskega se je udeležilo 130 pohodnikov. Enajst naših članov in dva pripadnika 430. mornariškega diviziona iz Ankarana je pomenilo, da nas je bilo z Obale deset odstotkov. Kar lepo število.

Na Idrskih Krnicah smo se vsi (13) postavili pred kamero za spomin na 31. pohod.

 

 

Lep pozdrav, Guido

Prekomorci - odisejada primorskih Slovencev

Spoznaj epopejo primorskih fantov, ki so se iz pregnanstva vrnili kot osvoboditelji.

E-knjiga PREKOMORCI



 

13.7.1920 - spomin na fašistični teror

Tovariši, jutri 13. julija je pomemben dan zgodovinski dan. Spominski dan na fašistični požig slovenskega narodnega doma v Trstu. Po Italiji in Trstu so že leto prej začeli terorizirati delavske časopise L' Unita. Il Lavoratore, Delo, Napad...li so delavski dom, delavske zbornice in hranilnice. Leta 1920 so ugotovili, da bi bil najboljša reklamna žrtev slovenska manjšina in začeli požigati vse kar je bilo slovenskega. 13,. julija je zagorel Slovenski narodni dom, nato pa še drugih kulturnih domov v okoliških krajih. Opravili so okrog 150 raznih napadov in požigov. Dobro desetletje kasneje so se Nemci po Italijanskem zgledu spravili na Žide. Zatem se je vojna razširila na vse svet in naši očetje in mame, dedki in babice so jih premagali, vendar s kakšnimi žrtvami. V spopadih in med nedolžnim prebivalstvom je bilo v svetu kar 60 milijonov mrtvih, po njej pa še 6 milijonov raznih maščevanj in obračunov. Fašizem pa je danes še vedno živ.
SPOMNITE SE NA TO že danes, posebej jutri, 13. julija 2014, in prenesite to naprej. Na ta dan bi tudi moral biti praznik Primorske, a kaj jo je ta dan naše takratne poslance preveč spominjal na fašizem.

Več na http://issuu.com/milos-ivancic/docs/fasizem

 

Fašistična škvadra

 

 

Štirje slovenski bazoviški junaki

 

Škof Rožman in general Rupnik z nemškim poveljstvom o slovesni zaprisegi domobrancev

 

 Osvoboditev Trsta

(M.I.)

 

Spoštovani gospod zunanji minister Erjavec!

Gostovanje naše nogometne reprezentance v Južni Ameriki je vzbudilo v naši športni in obči javnosti precej zanimanja. Že povabili dveh reprezentanc, moštev svetovnega slovesa, Argentine in Urugvaja, sta samo po sebi priznanje našim nogometašem in selektorju Katancu.

Ne glede na vse težave s katerimi se sooča Slovenija, so bili naši športniki vedno odlični promotorji in ambasadorji naše domovine po svetu. Tako posamezniki in moštva na tekmovanjih ne predstavljajo samo sebe, temveč tudi našo državo, kar se obeležuje z državnimi simboli; zastavo in himno.

Na tekmi z Argentino je prišlo do sramotnega dogodka, ko je skupina argentinskih državljanov na tribuni razvila veliko domobransko zastavo. To je tista zastava, ki je skupaj in složno vihrala z okupatorsko nemško in italijansko med 2. svetovno vojno v okupirani Sloveniji.

Nas veterane in domoljube resnično preseneča dejstvo, da vodstvo naše reprezentance ni ukrepalo in zahtevalo odstranitev tega sramotnega obeležja, tudi pod ceno prekinitve tekme. Provokacija »zavednih« rojakov se v ničemer ne razlikuje od nastopa hrvaškega nogometaša Šimunića, ki je z megafonom z ustaškimi pozdravi proslavljal zmago svoje reprezentance v Maksimiru.

Tako HNS kot NZS sta se medlo odzvali in skušali marginalizirati incident. Popolnoma drugače pa je odreagirala evropska nogometna zveza UEFA, ki je drakonsko in brez milosti kaznovala tega nogometaša. Demokratična Evropa tudi po sedemdesetih letih ne tolerira oživljanja simbolov najbolj temačne dobe človeštva. Enaka merila uporabljajo tudi krovne evropske športne zveze, ki se borijo proti omenjenim simbolom in rasizmu ter izrabljanju politike v športu. Sledi logično vprašanje, ali Slovenija res pripada tej Evropi??

Mogoče preveč pričakujemo od naših diplomatskih predstavnikov v tujini. Malo bolj prosvetljeno osebje ambasade v Buenos Airesu bi lahko predvidelo provokacije in se na to pripravilo ter opozorilo vodstvo reprezentance. Toda zdrsi na našem diplomatske parketu se še kar nadaljujejo. Od  večnega diplomata in  »užaljenca«, do zbiralca macol in električnih kablov, do uradnega gostoljubja izkazanega slovensko-avstralskemu orožarskemu »kšeftarju«, za katerim so bile razpisane mednarodne tiralice in še in še…

Ugled Slovenije kot članice protifašistične alianse je potrebno zavarovati  vsaj v tujini, če že doma nismo tega  sposobni storiti. Naše pričakovanje o vloženi protestni noti proti državi gostiteljici je bilo pač preveč naivno. Očitno, smo še daleč od »Države«.

Našim nogometašem in selektorju Katancu pa še naprej želimo veliko uspehov.

 

CI SRP

Janez Muhvič, Rudolf Krošelj, Darko Kastelic, Boris Pogačar, Janez Butara, Remzo Skenderović, Jože Ribič, Jože Butara, Rafko Križman