Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Kopra

Prade 8.3.2014

70 let junaške smrti Elvire Vatovec, kurirke in partizanske učiteljice
Mednarodni dan žena
Odkritje razstave "Ko je umrl moj Oče" Metke in Borisa Gombač

 

Prireditev je vodila Dragica Lipovšek. Prisotne je tudi spomnila, "da je OŠ Elvire Vatovec Prade več kot 40 let nosila ime po partizanski učiteljici ELVIRI VATOVEC, ko ji je bilo to ime v tistih prvih letih samostojne Slovenije odvzeto. Ko so se našli taki, ki so pod krinko prizadevanj za nevtralno šolstvo poskušali izničiti spomin na tiste, ki so najbolj zaslužni, da je tu obstala slovenska beseda. Namesto, da bi bili ponosni na junaško partizansko učiteljico, ki je žrtvovala življenje za slovensko besedo, so jo sklenili zamolčati. Pa se nismo dali. Vztrajnosti tukajšnjega prebivalstva gre zahvala, da se je ime povrnilo. Drugje po Sloveniji, kjer vztrajnosti ni bilo pa temu ni bilo tako. Številni se še živo spominjamo časa, ko je svet Pobegi-Čežarji v sodelovanju z Združenjem borcev in udeležencev NOB Mestne občine Koper ter Krajevnih borčevskih organizacij Bertoki in Pobegi-Čežarji, začel v letu 1997 s prizadevanji za povrnitev odvzetega imena OŠ v Pradah. In uspeli smo. Po štirih letih. Leta 2001 je bila ELVIRA VATOVEC znova v imenu Osnovne šole Prade. In bili smo ponosni! Tudi slavili smo to zmago!"

 

V programu so poleg učencev te osnovne šole nastopili recitatorja Tjaša Ruzier in Igor Rojc, pevka Martina Feri in pianist Aljoša Saksida, slavnostna govornica pa je bila mag. Metka Gombač, avtorica razstave ko je "Ko je umrl moj oče".

 

 

Govor zgodovinarke mag. Metke Gombač:

Elvira  Vatovec, Zora Perello, Alma Vivoda, Rozalija Kos Kocjan, Vera Kalister, Mihaela Škapin, Ljubka Šorli in mnoge druge slovenske in italijanske antifašistične borke, ki so jih okupatorji mučili in nekatere tudi ubili, so bile svetel zgled primorskih žena, ki so se uprle tiranu za ceno svojega življenja. Na Primorskem so jih pobijali v tržaški Rižarni, na Gestapu na trgu Oberdan, v zloglasni Villa Triste, v italijanskih in nemških lagerjih, na delovnih mestih – šolah in uradih. Vse so bile članice množičnega organiziranega odpora, ki je načenjal okupatorsko oblast v naših krajih. Svoja življenja so žrtvovale zaradi zahtev po obujanju socialnih in nacionalnih pravic, ki so jim bile odvzete s silo.

Antifašizem je bilo namreč gibanje, ki je z aktivnim uporom odgovorilo na zlo, ki se je zgrnilo nad naše kraje od leta 1918 dalje. Potem, ko je fašizem zaprl slovenske šole, ukinil slovenski tisk in društva,  prepovedal javno rabo slovenščine in ukinil delavske pravice, so se mnogi moški in ženske iz teh krajev vključili v borbo, da bi Primorsko osvobodili in jo priključili matični domovini. Ob Tigru in komunističnih aktivistih, ki so sodelovali v ilegalni politični borbi, so veliko vlogo odigrale tudi ženske, ki niso zaslužne samo za  gojenje materinega jezika med štirimi stenami in za prenos identitete na naslednje rodove, ampak so bile zaslužne tudi pri ilegalnem delu in pri različnih protifašističnih akcijah. Kot se je takrat izrazil Boris Kidrič, »bi morala zgodovina zapisati, da svobode ni prinesla samo puška partizana, ampak, da jo je prineslo tudi enakovredno delo naše žene«.

Kot vemo so bile ženske že zelo zgodaj vključene v narodnoosvobodilni boj. Od leta 1942 je delovala Antifašistični fronti žena, leto kasneje pa se je v Dobrniču odvijal prvi kongres Slovenske protifašistične ženske zveze. Ta zavest se je hitro širila ne le na zaledje, ampak tudi že v velika urbana središča, kot Trst, Koper, Gorica in druga. Narodnoosvobodilni boj so ljudje sprejemali kot svoj boj, kot boj za narodno in socialno osvoboditev. V ta boj so se organizirano vključevale številne politične aktivistke, borke, obveščevalke, kurirke, učiteljice in organizatorke zbiranja pomoči za partizane, ki so bíle še nek drug boj, in sicer boj za politično emancipacijo in pravice do volilne udeležbe, pravic torej, ki jih že od Avstro - Ogrske do Kraljevine Italije in od Kraljevine Jugoslavije do okupatorskih kvizlinških državnih tvorb, niso bile deležne.

Žensko gibanje je v teh krajih imelo zelo bogato tradicijo. Spomnimo se samo vloge in dela Marice Nadlišek, tržaške pisateljice, javne delavke v Splošnem slovenskem ženskem društvu, prevajalke italijanskih in nemških klasikov. Spomnimo se kulturnih delavk Minke Mankoč, Pavline Pajk, Ivanke Anžič Govekar, Zofke Kvedrove in Pavle Hočevar. Prav slednja je izobrazila Ferdinanda Bidovca in Franca Marušiča, ki sta se kot Tigrovca tako izpostavila, da sta bila ustreljena v Bazovici. Ohranimo torej spomin na te učiteljice, pa na prve zdravnice, kot Eleonore Jenko Groyer, pa na ene od prvih sufražetk, kot Kristine Šuler, pa na prirodoslovko Angelo Piskernik in na mnoge druge, ki so bile na Primorskem, Koroškem, Štajerskem in Kranjskem zaslužne za vzpon slovenskega ženskega gibanja. Ob njih pa je bila še masa narodno zavednih žena, ki so delovale v masovnih slovenskih kulturnih organizacijah v mestih in na podeželju. Izredno številna prosvetna in pevska društva so združevala na stotine mladih in manj mladih žensk, ki so v teh organizacijah krepile svojo narodno zavest, dvigale kulturno raven samih sebe in kasneje tudi članov njihovih družin. Gre za nikdar prekinjeno verigo medgeneracijskih odnosov, kjer so bile ženske nosilke identitete in kulture lastnega naroda. Vsaka je v ta fond dolivala svoje znanje in svojo zavest.

Mlade ženske so se kulturno udejstvovale najprej v pevskih, športnih, karitativnih in gledaliških dejavnostih. Kasneje so po svojih sposobnostih vstopale v družbo, ali kot izobraženke, ali pa kot delavke v industrijskih obratih. Tudi kmečkim ženam je organizirano slovenstvo na Primorskem nudilo veliko možnosti emancipacije. Ves ta aglomerat ni mogel kar tako sprejeti nacionalnega izničenja, ki je prvič zapretilo leta 1918, drugič pa leta 1941. Ženske so namreč že dosegle tako stopnjo, da se je načelno nestrinjanje lahko spremenilo v aktiven odpor. In v to so se tudi vključile. Z vso resnostjo in doslednostjo, ki jo samo ženske premorejo so se vključile v odpor. V teh krajih to ni bilo enostavno. Že za prazen nič, so te lahko poslali v Rižarno ali nemške lagerje. V nacionalno in socialno mešanem Trstu, Kopru, Gorici, je bilo ilegalno delo izredno tvegano. Izdaje in provale so si sledile z neverjetno rednostjo. Najbolj so bile izpostavljene kurirke, ki so vzdrževale zveze na kurirskih postajah. Potem so bile na muhi okupatorjev aktivistke, ki so skrivale vodilne člane narodnoosvobodilnega boja, ki so prihajali v Trst in druga primorska mesta. Križev pot uporniških žena se je v nespornem središču Primorske, Trstu začel pri jezuitih, nadaljeval v Villa Triste ali v gestapovskem zaporu, nato v Rižarni in v Koprskih zaporih, v taboriščih Kostanjevica in Zdravščina, v italijanskih taboriščih Fraschette Alattri in drugih, in nazadnje v nemških koncentracijskih taboriščih, od koder se mnoge niso vrnile. V trpljenju so padale pregrade med moškimi in ženskami, saj so si ženske izborile pravico do emancipacije na bojnem polju. Nekateri so jim to priznali, drugi ne, vendar je bil splošni izplen njihove udeležbe v borbi sprejet in ocenjen kot zelo pozitiven.

Po vojni so ženske svojo politično vidnost uresničile ob volitvah v narodno osvobodilne odbore, v delovanju v odborih  Antifašistične fronte žena, s sodelovanjem v socialnem skrbstvu, s pomočjo invalidom, vojnim sirotam, revežem, na gospodarskem področju. Vprašanje žena je postala oskrba dečjih domov, zavetišč, skrb za sirote in skrb za mater in otroka. Mnoge so postale tudi politično vidne in zelo upoštevane, kot delegatke v raznih zborih in skupščinah. Pri oceni pomena ženskega gibanja pred, med in po narodno osvobodilni vojni, se moramo ob že citirani Kidričevi izjavi, nasloniti še na arhivsko gradivo AFŽ, ki govori o tisočih primerih žrtvovanja žensk za skupno stvar. Po vojni so ostajale travme, žalost mater za mrtvimi sinovi, hčerami in možmi ter podzavesten strah, da se vojna ne bi nikdar ponovila. V verigi trpečih in prizadetih ostaja žensko trpljenje verjetno eno najpristnejših in najmočnejših, kar jih premore človek. Zato naj tudi iz današnjega srečanja izzveni apel, nikdar več vojne, nikdar več diskriminacije, nikdar več nasilja.

Danes tudi Društvo Dobrnič predstavlja tisto združenje, ki povezuje številne žene po Sloveniji. Ohranja in razvija spomine na boj žena za njihove pravice, za emancipacijo, ki so ga že od druge polovice 19. stoletja in v začetku 20. stoletja oblikovale žene v Evropi, Clara Zetkin, Rosa Luxemburg in so se mu pridružile mnoge Slovenke.
Ohranja spomin na udeležbo in delovanje žena v narodnoosvobodilnem boju in skrbi, da se vedenje o vlogi in deležu žena v slovenski zgodovini ne bi pozabilo. Ker se zgodovinski spomin izgubljaje pomembno, da izkušnje naših mam in babic prenašamo naprej, da ne bodo v to krizo otroci in vnuki prišli brez zavesti in vedenja o tem, kakšne bitke je bíl slovenski narod in kakšen je bil delež žena v borbi za osvoboditev in narodov obstoj.


Objavil M.I.