V bitki pri Kučibregu, v kateri so Izredno močne nemške enote napadle italijansko partizansko brigado in več manjših enot slovenskih in hrvaških partizanov je izgubilo življenje 120 borcev. Njim se vsako let pokloni množica Istranov iz treh držav: Slovenije, Hrvaške in Italije. V Številnih slavnostnih govorih v vseh treh jezikih so vsi govorniki poudarili skupni boj, prijateljstvo in antifašizem. Najbolj udarni govor je imel nekdanji hrvaški predsednik Mesič, ki je zelo prepričljivo opozoril, da fašizem ponovno dviga glavo, kar se najbolj pozna prav v napadih na ideale narodnoosvobodilnega boja. Pred osrednjo proslavo na Kučibregu, ki je na pobočju na hrvaški strani meje, kjer je padlo največ borcev bataljona Alma Vivoda, je bila krajša slovesnost tudi na pokopališču v Hrvojih. (govor preberi pod fotografijami)
Govor Guida Bertoka na grobu padlih partizanov v Hrvojih:
Spoštovane tovarišice in tovariši
Pred današnjo tradicionalno spominsko slovesnostjo v
Kućibregu bomo položili cvetje tudi na grobnico v Hrvojih. V njej je pokopan
del borcev miljskega bataljona Alma
Vivoda in nekaterih drugih hrvaških in slovenskih enot, ki so tu padli pred
sedemdesetimi leti v boju proti veliki premoči nemških okupatorjev.
Dovolite mi, da pred tem spomnim na nekaj preprostih dejstev. Nemška vojska je
od oktobra 1943 do konca druge svetovne vojne uprizorila v Istri krvavo
strahovlado. Istro so po osebnem Hitlerjevem ukazu v bojazni pred zavezniško
invazijo zasedle izjemno močne nemške enote. Te so prav tako na osebni Hitlerjev
ukaz tod uvedle krvavo strahovlado. Na obali so pripravile neprebojen obrambni
zid, v notranjosti pa so nadzorovale sleherni pedenj istrske zemlje. Od požigalske ofenzive oktobra 1943 dalje so se v Istri vrstile nemške operacije,
da bi izkoreninile partizanstvo in si podredile prebivalstvo. To jim sicer ni
uspelo, vendar je plačala Istra za svobodo strahoten krvni davek.
Partizanske enote v takšnih razmerah niso mogle
nenehno vztrajati na istrskih tleh, zato so občasno zapuščale Istro in se vanjo
vračale. Krajevna vodstva istrskega narodnoosvobodilnega gibanja, so bila zato
največkrat brez zaščite, od tod tudi toliko žrtev med aktivisti in med civilnim
prebivalstvom. Jeseni 1944 je od hrvaških enot delovala na tukajšnjem širšem
območju druga brigada 43. divizije,
med enotami, ki so bile podrejene
slovenskemu Glavnemu štabu, pa italijanski bataljon Alma Vivoda, sestavljen v
največji meri iz miljskih in tržaških delavcev. Teren so pokrivale tudi enote komande mesta
Buje in komande mesta Koper. Nemci so novembra z močnimi vojaškimi
silami pripravili novo ofenzivo proti partizanskim enotam. V bojih je v širši
okolici Kućibrega padlo veliko število borcev
2. Istrske brigade, ki je bila
prisiljena k umiku. V nemške roke je padel tudi vojaški material, ki so ga
partizanom tiste dni odvrgla angleška letala.
Bataljon Alma Vivoda se je na začetku novembra utaboril v tej okolici.
Sestavljalo ga je 149 borcev. Dobil je povelje, naj se prebije v Brkine in tam
prezimi, vendar se zaradi epidemije tifusa in slabega zdravstvenega stanja
številnih borcev ni premaknil
pravočasno. Njegova tretja četa
je dobila nalogo sprejeti angleški vojaški material v okolici Kućibrega, druga
četa se je namestila v okolici Laborja, prva četa s štabnim vodom pa se je utaborila med Topolovcem in Hrvoji,
da bi se tod postavila po robu prodiranju nemških čet. Komanda mesta Koper je
sicer iz Boršta pravočasno opozorila bataljonsko vodstvo na bližajoče se Nemce,
vendar so slednji kljub temu ponoči presenetili stražo, obkolili prvo četo in z
veliko premočjo udarili po partizanih. V krvavi moriji, ki je sledila, je bil
bataljon povsem razbit. V celoti se je rešila
samo tretja četa. Preživelim se
je šele čez nekaj časa uspelo pridružiti drugim partizanskim enotam. Od 149 borcev je ostalo živih samo 62. Ostali so
padli v bitki, ali pa so bili zajeti in so nato končali v Rižarni in drugih
nemških taboriščih. Poleg borcev bataljona je v teh spopadih padlo tudi nekaj
borcev komande mesta Buje. V bojih na tukajšnjem širšem območju je tiste dni padlo
več kot 120 partizanov. Največ padlih je bilo italijanske narodnosti, veliko pa
je bilo tudi hrvaških in slovenskih partizanov.
Tukajšnja grobnica in spomenik v Kućibregu pričata o njihovem junaškem
boju in o tem, da so za svobodo darovali največ kar so imeli, svoje življenje.
Pa tudi, da so se v teh krajih skupaj zoperstavili surovemu nemškemu barbarstvu
pripadniki vseh treh narodov, ki so doma
v Istri, Slovencev, Hrvatov in Italijanov.
Pred oseminšestdesetimi leti so dali zgled sožitja, ki ga je treba v
časih skupne evropske pripadnosti vseh treh narodov, še posebej poudariti.
Hrvoji, 9.11.2014
Ni komentarjev:
Objavite komentar