Milan
Pahor Spominska slovesnost. Nagovor na Mali Gori pri Ribnici. Nedelja, 10. maja
2015.
Spoštovane,
spoštovani ! Vsi prisotni na slovesnosti !
“Če greš s srcem v boj, v tebi je žar, v tebi je moč, zato preziraš
strah in smrtni znoj.
Če greš s srcem v boj in veš zakaj, pred tabo je cilj, zato
ne izbiraš poti, ne v pekel in ne v raj.
Če greš s srcem v boj, prižigaš plamen in se ga ne bojiš,
lahko z njim vnameš druge ali sam v njem zgoriš.” …
To so
prve tri kitice pesmi, ki jo je Andrej Jelačin posvetil Danilu Zelenu 2. junija
1991 ob 50-letnici njegove smrti.
Mala
gora,13.maj 1941. Dogodek oziroma spopad, o katerem govorimo in se ga
spominjamo je vezan na 3 osebnosti primorskega antifašističnega gibanja: DANILO
ZELEN, FERDO KRAVANJA, ANTON MAJNIK. 13. maja 1941 je pri gozdarski koči Jožeta
Lovšina prišlo do oboroženega spopada med tremi pripadniki narodno
revolucionarne organizacije TIGR in italijansko karabinjersko (orožniško)
patruljo iz Ribnice. Žal je prišlo do izdajstva, saj so nekateri domačini italijanski okupatorski oblasti izdali
prisotnost treh antifašistov. Boj na Mali gori je bil prvi oborožen spopad z
okupatorjem v Sloveniji. Zato ima
dogodek poseben pomen za slovensko zgodovino, za slovenski primorski
protifašizem, za samo narodnoosvobodilno gibanje na Slovenskem. Danilo Zelen je
v spopadu junaško padel. Ostala dva (Ferdo Kravanja, Anton Majnik) sta bila
zajeta, vendar sta se oba kasneje rešila iz italijanskega ujetništva. Pridružila sta se Osvobodilni fronti
slovenskega naroda in oboroženemu
narodnoosvobodilnemu gibanju. Oba sta
padla kot partizana. Člani protifašistične organizacije TIGR so se
vsi (razen redkih izjem) pridružili slovenskemu narodnoosvobodilnemu gibanju.
Za primorske predvojne protifašiste je bil NOB logično nadaljevanje
odporniškega gibanja med dvema svetovnima vojnama na Primorskem za časa
dvajsetletnega fašističnega režima. Obdobje
primorskega protifašističnega odpora in obdobje slovenskega
narodnoosvobodilnega boja sta dve izmed najbolj pomembnih, plemenitih, lepih in
pozitivnih poglavij slovenske zgodovine nasploh (kljub težkemu krvnemu davku in
trpljenju ljudi). Ponosni moramo biti na to. Brez medvojnega protifašističnega
gibanja in brez narodnoosvobodilnega boja ne bi bilo današnje samostojne Republike
Slovenije. Slovenski narod, in posledično slovenski
človek, je takrat stal na pravi strani; na
strani zavezniške koalicije, ki se je borila proti silam OSI, proti fašizmu in proti nacizmu. Pri tem ne
smemo pozabiti dodati, da je antifašizem evropska vrednota, univerzalna
vrednota. Današnja Evropska unija sloni na vrednotah antifašizma. Slovenci smo
torej bili najprej za časa protifašističnega gibanja na pravi strani; nato leta
1941 za časa narodnoosvobodilnega boja (NOB) prav tako na pravi strani; ista ugotovitev velja za padec fašizma in
nacizma in osvoboditev v maju leta 1945. Prav tako smo na pravi strani danes,
ko je Republika Slovenija kot suverena država v Evropski uniji. V njej smo kot
protifašisti prve ure in prav tako smo v
njej kot aktivni udeleženci narodnoosvobodilnega boja.
Tukaj ni
prostora za kolaboracioniste (in izdajalce) raznih vrst, ki so tako ali drugače
podpirali nemškega in italijanskega (tudi madžarskega) okupatorja, ki je hotel
izbrisati slovenski narod iz zemljevida Evrope. Žal še vedno dvigajo glavo, kljub dejstvu, da
jih je povozila resnica in sama zgodovina.
Slovenski
narod je bil najprej obsojen na smrt s strani fašističnega režima v tedanji
Julijski krajini, oziroma Primorski in Istri. Fašizem je hotel Slovence izbrisati iz
primorske in istrske dežele. Ne smemo pozabiti, da je leta 1918 prišlo pod
Italijo od 550 do 600.000 Slovencev in Hrvatov, od tega je bilo vsaj 330.000
Slovencev.
To je bila posledica Londonskega pakta, ki ga je Italija podpisala in zato pridobila
ozemlja, ki niso bila naseljena z italijanskim prebivalstvom. Prava
imperialistična kupčija, za katero so nato Slovenci (in Hrvati) plačali visok
davek, tudi krvni. Svoje pa je še dodala
Rapalska pogodba med kraljevinama Italije in Jugoslavije. Takrat je prišlo do
odpora in upora, ko je bila popolnoma brezizgledna
situacija. Obsojeni na smrt so se uprli.
Verjeli so, da je boljše umreti kot
živeti pod fašizmom. V septembru 1927 je
prišlo na Nanosu do ustanovnega sestanka narodno radikalnega in revolucionanega odporniškega gibanja, ki se ga je kasneje
prijelo ime TIGR (akronim za Trst, Istra, Gorica in Reka).
V sklopu tega gibanja sta se v prvih letih po
ustanovitvi najbolj izkazali Tajna organizacija Borba (v Trstu, na Krasu in v
Istri) v letih 1927-1930 ter “organizacija”
na Goriškem. Prva je bila bolj borbena
in ofenzivna, druga je vodila bolj kulturni odpor. Organizacija Borba je zaključila svojo
uporniško pot z ustrelitvijo štirih junakov (Ferdo Bidovec, Franjo Marušič,
Zvonimir Miloš, Alojz Valenčič) na bivšem vojaškem strelišču pri vasi Bazovica
pri Trstu ob zori (5 in 43 minut) 6. septembra 1930. Malo prej so fašistične oblasti ustrelile
hrvaškega rodoljuba Vladimirja Gortana, voditelja istrske veje organizacije
Borba in sicer 17. oktobra 1929 v Pulju. Več članov goriškega dela je zajela
italijanska policija ter so bili sojeni v Rimu v decembru leta 1931 pred
Posebnim fašističnim sodiščem za zaščito države.
Zato je
prišlo do krajšega zastoja v protifašističnem gibanju, nakar je narodno gibanje
TIGR na novo vzplamtelo. V vodstvu organizacije je takrat bil tudi
Danilo Zelen, ki je skrbel za razmnoževanje literature (ilegalna lista Svoboda
1929-1940 in Ljudska fronta v letu 1936), za nudenje zatočišča primorskim
emigrantom ter za organizacijo sabotaž, napadov in atentatov.
Decembra
1935 so prav Danilo Zelen, Albert Rejec, Just Godnič v imenu Narodnorevolucionarnega gibanja Slovencev in
Hrvatov v Julijski krajini podpisali akcijski pakt s Komunistično partijo
Italije (PCI-KPI) in se opredelili za snovanje ljudske fronte na
Primorskem. To je bilo izredno dejanje,
saj komunistična partija v bistvu ni podpisovala paktov z nekomunističnimi
skupinami. Situacija na Primorskem pa je bila drugačna in je zahtevala tudi druge izbire. Od
leta 1937 dalje tako na Primorskem nastaja prava protifašistična fronta. V njej
so narodna revolucionarna organizacija TIGR, komunistične skupine pod vodstvom
Pina Tomažiča, krščanski socialci (Virgil Šček, Stanko Vuk), narodni liberalci, slovenski (in hrvaški) duhovniki
(povezani v Zboru svečenikov sv. Pavla, nato v tajni socialno krščanski
organizaciji). Do izbruha 2. svetovne
vojne je tako nastala široka protifašistična fronta.
Za
Nemčijo se je vojna začela 1. septembra 1939, za Italijo 10. junija 1940, za Jugoslavijo 6. aprila 1941. Na tisti dan so Nemčija, Italija, Madžarska in
Bolgarija brez vojne napovedi napadle kraljevo Jugoslavijo in posledično
Slovenijo (odnosno Dravsko banovino). Sledilo je razkosanje slovenskega
narodnega ozemlja, ki so si ga razdelile
Nemčija (Gorenjska in Štajerska), Italija (Dolenjska in Notranjska, nastane La
Provincia di Lubiana), Madžarska (Prekmurje). Slovenija je izginila iz
zemljevida Evrope, slovenski narod je bil obsojen na izginotje. Kot
odgovor na ta dejanja je 27. aprila 1941 bila ustanovljena v Ljubljani Osvobodilna
fronta slovenskega naroda, ki je sprožila
oborožen upor proti vsem okupatorjem ter
zahtevala združitev vseh Slovencev v enotni Zedinjeni Sloveniji.
Tigrovec
Danilo Zelen je takrat (april, maj 1941) zbiral orožje in vojaško opremo za
bodoče gverilsko bojevanje. Na območju Ribnice je organiziral 4 bunkerje, kamor je spravil nabrano vojaško
opremo. Sam Danilo Zelen z Antonom
Majnikom in Ferdom Kravanjo pa se je umaknil v ilegalo v kočo na Mali gori nad
Ribnico. Domačini so ga, žal, izdali. 13. maja 1941 je prišlo do spopada, v
katerem je Danilo Zelen junaško padel. Nekateri
viri pravijo, da je nato tigrovec Anton Majnik izročil vojaško opremo Ribniški
partizanski četi.
Leto 2015
je leto polno pomembnih obletnic. Nedvomno je najbolj pomembna 70-letnica
osvoboditve izpod fašizma in nacizma ter zaključka druge svetovne vojne. V tem
sklopu so se zvrstile važne spominske prireditve: 27. april – Dan upora proti
okupatorju (prej dan ustanovitve OF); 5. maj – Ustanovitev prve slovenske vlade
v Ajdovščini; 9. maj- Osvoboditev Ljubljane in vdaja nacistične Nemčije 13.maj
– Spopad na Mali gori. Za Slovence, ki živimo v sosedni Italiji sta pomembna še
25. april – Praznik osvoboditve (Festa della Liberazione) in predvsem 1. maj,
ki ima pri nas dvojen pomen praznik dela in osvoboditev Trsta, Gorice, Tržiča,
Čedada.
Ob tem lahko dodamo, da letos poteka 70-letnica
postavitve spomenika v Bazovici ter 85-letnica ustrelitve bazoviških junakov.
Leta
neusmiljeno tečejo, marsikaj se je spremenilo na boljše, predvsem odnosi med
Italijo in Slovenijo, ki so dobri. Še vedno pa so v ozadju nacionalistične in
neofašistične skupine, ki izkoriščajo
emocijo ljudi ter rovarijo. Sočasno pa je na pohodu poizkus revizije zgodovine.
Pred
dnevi je bila v Trstu ostra polemika, ker so na prvomajski povorki vihrale
slovenske in jugoslovanske partizanske zastave. Nisem pa zasledil (na srečo),
da bi jih motile partizanske italijanske zastave (tiste, kjer je italijanska
trobojnica z rdečo zvezdo v sredini). Do
tega pride, ker marsikdo v Trstu še vedno govori o okupaciji in ne o svoboditvi
Trsta s strani slovenskih in jugoslovanskih partizanov, čeprav so bili del
zavezniške (protifašistične) koalicije. Spet jasen poizkus na novo zapisati
dogodke ter spreminjati že ugotovljena in zapisana dejstva iz preteklosti. V
našem primeru so Trst osvobodile slovenske in jugoslovanske edinice v sklopu 4.
armade JA in IX. slovenskega partizanskega korpusa ob sočasni vstaji v mestu,
ki jo je vodila Komanda mesta Trst s svojimi četami ter z bataljoni Delavske enotnosti-Unità
operaia, v katerih so bili združeni slovenski in italijanski delavci. Spomin
rad poroma nazaj. Danes se spominjamo DANILA ZELENA in tovarišev. Vsem trem gre naš hvaležen
spomin in zahvala. 13. maj 1941 je bil precej let zavit v pozabo, zadnjih 25
let je na novo zaživel in sedaj ima mesto, ki si ga zasluži. Slovenska javnost vse to danes pozna in
spoštuje.
Moram
dodati, da v vseh sredinah ni prišlo do
popolne pozabe. O Danilu Zelenu sem
marsikaj izvedel sredi šestdesetih let prejšnjega 20. stoletja. O njem sem
izvedel v Trstu v dijaških letih v
prostorih Odseka za zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici. O Zelenu sta
govorila Drago Pahor in Zorko Jelinčič. Prav
tako sta večkrat govorila o Albertu Rejcu. Oba imenovana sta izmenoma vodila Odsek za
zgodovino, v katerem se je nabiralo gradivo o protifašističnem boju tržaških,
goriških in primorskih Slovencih med dvema vojnama ter o narodnoosvobodilnem
boju. Kot srednješolec sem v popoldanskih urah pomagal urejati in spravljati gradivo,
ki se je nanašalo na obdobje 1918-1945. Tako
sem imel priliko osebno spoznati nekatere vidne osebnosti protifašističnega in
narodnoosvobodilnega boja pri nas. V uredništvu Primorskega dnevnika, kjer sem
opravljal poletno prakso, sem osebno spoznal Frančka Kavsa – tistega tigrovca, ki
bi moral izvesti atentat na Mussolinija v Kobaridu leta 1938. V uredništvu je bil tudi protifašist Dušan
Hreščak, ki je poleg Zorka Jelenčiča prestal najdaljšo zaporno kazen v
italijanskih fašističnih zaporih – 13 let. Tam sta delala novinar Milan Bolčič
in tajnik Danilo Benčina, ki sta se v tridesetih
letih prejšnjega stoletja proslavila z izdajanjem ilegalnega protifašističnega tiska, ki je v
Trstu poznan kot štempiharska antifašistična literatura. Na Primorskem dnevniku so bili uredniki
aktivisti in partizani Stanislav Renko, Jože Koren,Vladimir Kenda, Albin Bubnič
in še drugi. Bubniču gre zahvala, ker je v tistih letih zbral ogromno dokaznega
gradiva o nacističnih zločinih v taborišču Rižarna v Trstu. Vidna osebnost v
Trstu je takrat bil vsestranski Jože Dekleva, ki je bil eden izmed ustanoviteljev
gibanja TIGR na Nanosu leta 1927. Prav tako sem spoznal drugega soustanovitelja
TIGR-a Dorčeta Sardoča, ki je bil moj
zobozdravnik na osrednji mestni ulici Carducci v Trstu. Na slovenski srednji šoli me je učil profesor
Boris Pahor. Za sošolce sem imel najbližnje sorodnike ustreljenih junakov Ferda
Bidovca(1930) in Pina Tomažiča(1941): naj omenim le Stojana Colja, Alenko
Colja, Matjaža Bidovca, poznal sem tudi njihove družine. V najlepšem spominu
imam gospo Emo Colja Tomažič. V naših
organizacijah je delal antifašist Vekoslav Španger, eden izmed soustanoviteljev in voditeljev
Tajne organizacije Borba v letih 1927-1930. Kasneje sem spoznal še šestega voditelja Borbe
Draga Žerjala, kateremu smo nato pomagali, da je prišel do lastne knjige spominov.
Ob teh bi na kratko omenil še nekatere
protagoniste NOB-ja: Branko Babič, Franc Štoka, Anton Ukmar in drugi.
Vsa ta
poznanstva in srečanja so me nedvomno pozitivno zaznamovala. Ne morem mimo
dejstva, da so me starši že v otroških letih popeljali na spominske slovesnosti
v Bazovico, na Opčine, v Rižarno (in mnoge druge).
Vse to se
v tebe usede ter te izoblikuje v prepričanega protifašista in zavednega
Slovenca.
Danes sem hvaležen Društvu za negovanje rodoljubnih
tradicij organizacije TIGR Primorske ter Zvezi združenj borcev za vrednote NOB,
da zgledno skrbita, da se ne pozabi na vse te dogodke in padle junake širom slovenskega narodnega ozemlja.
Ob tem
romanju skozi spomin na razne osebnosti se mi prikaže lik Marjana Bevka, pred
kratkim preminulega predsednika Društva TIGR, rodoljuba, protifašista in
vsestranskega kulturnega delavca. V njem je bilo koncentrirano vse to, kar
danes govorimo. Bil je zgleden sin svojega očeta pisatelja Franceta Bevka, ki
je prav tako poosebljal predvojnega protifašista in uglednega člana
narodnoosvobodilnega gibanja.
Naj gre
Marjanu trajna zahvala za vse, kar je naredil dobrega.
Politika
svetovnih velesil in zgodovinski dogodki so Trst, Gorico, Benečijo, Rezijo in
Kanalsko dolino odrezali od matične Slovenije. To je danes nesporno dejstvo, ki ga moramo
sprejeti in spoštovati. Po drugi strani pa moramo imeti in gojiti tesne in
pristne stike s samostojno Slovenijo, ki nas mora priznati, spoštovati in
pomagati, saj smo kot slovenska narodna manjšina izven meja matice nekako vedno
podvrženi raznim pritiskom. Vsi skupaj
pa smo del istega narodnega telesa. Sedaj
vsi Slovenci živimo v mejah Evropske unije, vsi skupaj smo manjšina, če to
gledamo z drugega zornega kota.
Prizadevati
si moramo za mir, sožitje, sodelovanje med državami in narodi. Ljubiti moramo
svobodo, slovenski jezik in kulturo. Verjeti moramo v enakost in enakopravnost
vseh ljudi, ne glede na jezik, vero, spol in narodnost. Šele takrat bomo vredni naših padlih junakov,
ki so dali lastna življenja prav za te ideale.
V
globalizirani družbi moramo ohraniti svoj lasten, pristen slovenski obraz. Tako
se ne bomo stopili v talilnem loncu, temveč
ostali različni in drugačni, vendar enaki ostalim narodom, s katerimi želimo
živeti v miru, v svobodi ter v medsebojnem spoštovanju.
Naj nas spomin na padle junake, katerim se
klanjamo, obdrži na poti, ki so jo prav oni začrtali s svojim žrtvovanjem.
Ostanimo
budni in zvesti vrednotam protifašizma in
pripadnosti slovenskemu narodu.
Kot
oporoka naj še vedno odmeva pozdrav, ki je obenem opomin: SMRT FAŠIZMU – SVOBODA
NARODU.
Ni komentarjev:
Objavite komentar