Govor dr. Jožeta Pirjevca v Dekanih, 28. septembra
2013
Drage tovarišice, spoštovani tovariši
Stopimo
z mislijo v september 1943, ki je bil tako usoden za naš narod posebno v Istri in na Primorskem.
Po izkcanju Anglo-Američanov na Siciliji je, kakor veste, 25. julija istega
leta padel Mussolini. Na čelu
italijanske vlade ga je zamenjal maršal Badoglio, ki je kmalu zastavil tajne
pogovore z zahodnimi zavezniki, saj je bilo jasno, da Italija ne more več sodelovati v vojni na strani Hitlerjeve
Nemčije. Tretjega septembra je bila
podpisana v kraju Cassibile na Siciliji
kapitulacija Italije, o kateri pa se je razvedelo šele pet dni kasneje 8. septembra.
Kralj Viktor Emanuel III. je z Badoglievo vlado zbežal na jug pod okrilje
Anglo-Američanov, italijanska država in vojska pa sta se sesuli kot hiša iz
kart. Nemci so seveda pričakovali tak razvoj dogodkov in so se pripravljali, da
s svojimi enotami zasedejo apeninski
polotok, kakor tudi ozemlja na Balkanu, ki so jih od napada na Jugoslavijo Italijani imeli pod
svojo oblastjo. Ta operacija je zahtevala veliko število vojakov, ki pa jih
Hitler po strašnih izgubah na vzhodni fronti ni imel več na razpolago. Zato so
se nacisti najprej zadovoljili s tem, da
so okupirali glavne postojanke, medtem ko na številne vmesne teritorije niso prodrli. V kaotičnih razmerah splošnega kolapsa je tako
večina istrskega polotoka ostala brez prave oblasti. Ljudje so seveda izrabili
priliko, začeli razoroževati italijanske vojake in karabinerje, napadati njihove
postojanke in druga poslopja, ki so jih smatrali za centre propadlega režima, osvobajati jetnike, obenem pa se tudi maščevati na najbolj zasovraženimi predstavniki fašizma. Treba je namreč
opozoriti na dejstvo, da je bil istrski fašizem, ki je izviral iz iredentizma, če je mogoče, še bolj fanatičen od tržaškega in da je bil že
po tradiciji odkrito sovražen do vsega
kar je imelo slovenski ali hrvaški predznak. Poleg tega je bila Istra v
kleščah velike bede in socialne razslojenosti, sa je spadala poleg Kalabrije na dno najbolj revnih italijanskih dežel. V tako
obupni situaciji, v kateri so bili »ščavi« smatrani kot nekakšni podljudje, je
bil pravi čudež, da so se v Istri začele organizirati prve partizanske enote,
ki so se povezale s slovensko OF oziroma s hrvaškim partizanskim gibanjem. Zgodilo se je nekaj, česar nihče ni
pričakoval: »ščavi« so se dvignili v uporu, se začeli organizirati in skušali razširiti
svojo nadzor nad celotnim istrskim polotokom. Večino italijanskega
prebivalstva, ki na kaj takega ni računala, saj je na Slovane gledala kot na
brezoblično čredo, je zajela panika. Toliko bolj, ker so se parizani jasno
izrekali za priklučitev Istre k Sloveniji oziroma Hrvaški in se pripravljali,
da sodijo aretiranim fašistom.
Obdobje svobode ni dolgo trajalo. Za Nemce je bilo namreč izredno pomembno, da
razširijo svoj nadzor nad celotnim obalnim ozemljem, saj so bili prepričani, da
načrtujejo Anglo-Američani izkrcanje na
vzhodnem Jadranu, kar naj bi jim dovolilo da s svojimi četami udarije proti
srcu Tretjega Rajha, proti Avstriji. Zaradi tega Hitler dežele Julijske
Benečije tudi ni prepustil Mussolinijevi Salojski republiki, ki jo je kot
marionetno državo ustanovil na severu Italije, temveč je ukazal, da se Ljubljanska
pokrajina, skupaj z videmsko, tržaško, istrsko in reško oblikuje v posebno
operacijsko cono, poimenovano
»Adriatisches Küstenland« ali »Jadransko
primorje«, ki je bilo neposredno podvrženo nemški civilni in vojaški upravi.
Načeloval ji je koroški Gauleiter Rainer, z njim pa je sodeloval eden najbolj fanatičnih koroških nacistov, Odilo Globočnik, ki je bil po očetu na žalost Slovenec. Omenjeni esesovec se je od začetka vojne
izkazal kot preganjalec Judov v Galiciji, kjer je uspešno sodeloval pri
njihovem množičnem iztrebljanju. Dejstvo, da se je nemškim oblastem zdelo
potrebno, da tega inženirja smrti pošljejo v naše kraje, samo po sebi priča,
kako vznemirjene so bile zaradi slovenskega in hrvaškega partizanskega gibanja,
ki ga je bilo treba na vsak način zatreti, da bi se v
primeru desanta Angležev in Američanov na obalah severnega Jadrana Wehrmacht
napadalcem lahko učinkovito postavil po
robu. V ta kontekst je treba vključiti operacijo »Säuberung Istriens“ ali po
naše „Čiščenje Istrije“, ki jo je nemška vojska sprožila na začetku
oktobra 1943, da si zagotovi popolno
kontrolo na polotokom. Izpeljana je bila
z nezaslišano krutostjo, ki je terjala na tisoče žrtev predvsem civilnega prebivalstva, medtem ko so bile
partizanske enote skoraj izničene.V tej operciji so se nacistom pridružili tudi
lokalni fašisti, kar je z druge strani prisililo hrvaške partizanske oblasti, s sedežem v Pazinu, da se na hitro znebijo tistih
fašističnih veljakov, ki so bili aretirani v drugi polovici septembra. Na hitro
so jim sodili, včasih pa tudi brez sodbe postrelili in jih vrgli v »fojbe«.
Vsega je v tem navalu nasilja izgubilo življenje okrog 400 ljudi.
Zdelo se mi je pomembno, drage
tovarišice in tovariši, začrtati ta zgodovinski okvir, da vanj umestim, dva
ugotovitvi. Da opozorim najprej na umetno negovano polemiko v zvezi s fojbami,
ki je v sosednji Italiji še živa, in ki sloni na tezi, da so bili tisti, ki so
v njih izgubili življenje, pobiti samo zaradi tega, »ker so bili Italijani«. Če
tako imenovanih »istrskih fojb« ne vključimo v razmere, kakršne so nastale v
Istri skozi stoletja zaradi dominacije italijanskih gospodov nad slovanskimi
koloni, dominacije, ki jo je fašizem s svojim nasiljem še zaostril, in gledamo
nanje kot na izraz »slovanskega barbarstva«, pademo v plen tisti retorični miselnosti, po kateri so
nekateri narodi več vredni od drugih. To
se na žalost v današnji Italiji še dogaja, kar pomeni, da je tistih 400 nesrečnikov, ki so septembra
1943 končali v fojbah, vrednih spomina,
medtem ko pa so povsem v pozabi tisti
tisoči, ki so izgubili življenje ali bili deportirani v nemška taborišča
naslednjega oktobra. Taka selektivna interpretacija zgodovine je
nesprejemljiva, saj ne more prispevati k sožitju med narodi, ki se srečujejo v severnojadranskem prostoru, tistemu sožitju
in medsebojnem spoštovanju, brez
katerega ne more biti skupnega gospodarskega in kulturnega razvoja.
Druga ugotovitev, na
katero bi želel opozoriti, je naslednja: kljub nasilju, ki so ga nacisti in
fašisti udejanjali proti lokalnemu prerbivalstvu v Istri, njegove uporniške
volje niso zlomili. Dejstvo, da je partizansko gibanje preživelo in se v tem
prostoru v drugi polovici leta 1943 vse do maja 1945 še razmahnilo, samo po
sebi priča, kako močna je bila volja po nacionalni uveljavitvi in socialni
preobrazbi velikega dela istrskega prebivalstva. Brez te volje bi danes ne bilo slovenske in hrvaške
Istre.
Svoje nastope, drage
tovarišice in tovariši, na svečanostih
kakor je današnja, navadno sklenem s
kratkim razmislekom tudi o sodobnih razmerah, v katerih živimo. Naj končam samo
z ugotovitvijo, da smo Slovenci v preteklosti izkusili marsikaj hudega, da pa
smo se znali vedno postaviti po robu
sovražnim silam. Danes se dogaja, da smo pod pritiskom globalne krize pa
tudi notranjih razprtij, ki jih naša desnica skuša pogrevati tudi z
revizninistično interpretacijo druge svetovne vojne in z rehabilitacijo
kolaboracionizma. Mislim, da tolmačim misel
nas vseh, če rečem, da Primorci ostajamo zvesti dediči naših
partizanskih očetov in dedov. Živela OF,
živela Slovenija! Partizanska Slovenija!
Objavil M. I.
Spomin na te dogodke nam pomagajo ohranjati tudi spominska obeležja
padlim v NOB.Osvetljeni spomeniki nas dostojanstveno opominjajo, da to trpljenje
ni pogoltnila noč pozabe in neobćutljivost našega časa do zgodovine in izročil
svobode in resnice.Oče mi je dejal:" Mi smo med vojno znali za Taljane, Nemce in
Naše".
