nedelja, 09. november 2014

Kučibreg, 2014, sedemdeseta obletnica velike krvave bitke.

V bitki pri Kučibregu, v kateri so Izredno močne nemške enote napadle italijansko partizansko brigado in več manjših enot slovenskih in hrvaških partizanov je izgubilo življenje 120 borcev. Njim se vsako let pokloni množica Istranov iz treh držav: Slovenije, Hrvaške in Italije. V Številnih slavnostnih govorih v vseh treh jezikih so vsi govorniki poudarili skupni boj, prijateljstvo in antifašizem. Najbolj udarni govor je imel nekdanji hrvaški predsednik Mesič, ki je zelo prepričljivo opozoril, da fašizem ponovno dviga glavo, kar se najbolj pozna prav v napadih na ideale narodnoosvobodilnega boja. Pred osrednjo proslavo na Kučibregu, ki je na pobočju na hrvaški strani meje, kjer je padlo največ borcev bataljona Alma Vivoda, je bila krajša slovesnost tudi na pokopališču v Hrvojih.  (govor preberi pod fotografijami)








Govor Guida Bertoka na grobu padlih partizanov v Hrvojih:
 
Spoštovane tovarišice in tovariši
Pred današnjo tradicionalno spominsko slovesnostjo v Kućibregu bomo položili cvetje tudi na grobnico v Hrvojih. V njej je pokopan del  borcev miljskega bataljona Alma Vivoda in nekaterih drugih hrvaških in slovenskih enot, ki so tu padli pred sedemdesetimi leti v boju proti veliki premoči nemških okupatorjev.
Dovolite mi, da pred tem spomnim  na nekaj preprostih dejstev. Nemška vojska je od oktobra 1943 do konca druge svetovne vojne uprizorila v Istri krvavo strahovlado. Istro so po osebnem Hitlerjevem ukazu v bojazni pred zavezniško invazijo zasedle izjemno močne nemške enote. Te so prav tako na osebni Hitlerjev ukaz tod uvedle krvavo strahovlado. Na obali so pripravile neprebojen obrambni zid, v notranjosti pa so nadzorovale sleherni pedenj istrske zemlje.  Od požigalske ofenzive oktobra 1943  dalje so se v Istri vrstile nemške operacije, da bi izkoreninile partizanstvo in si podredile prebivalstvo. To jim sicer ni uspelo, vendar je plačala Istra za svobodo strahoten krvni davek. 
Partizanske enote v takšnih razmerah niso mogle nenehno vztrajati na istrskih tleh, zato so občasno zapuščale Istro in se vanjo vračale. Krajevna vodstva istrskega narodnoosvobodilnega gibanja, so bila zato največkrat brez zaščite, od tod tudi toliko žrtev med aktivisti in med civilnim prebivalstvom. Jeseni 1944 je od hrvaških enot delovala na tukajšnjem širšem območju druga brigada  43. divizije, med  enotami, ki so bile podrejene slovenskemu Glavnemu štabu, pa italijanski bataljon Alma Vivoda, sestavljen v največji meri iz miljskih in tržaških delavcev. Teren so pokrivale tudi enote  komande mesta  Buje in komande mesta Koper. Nemci so novembra z močnimi vojaškimi silami pripravili novo ofenzivo proti partizanskim enotam. V bojih je v širši okolici Kućibrega padlo veliko število borcev  2. Istrske brigade, ki  je bila prisiljena k umiku. V nemške roke je padel tudi vojaški material, ki so ga partizanom tiste dni odvrgla angleška letala.  Bataljon Alma Vivoda se je na začetku novembra utaboril v tej okolici. Sestavljalo ga je 149 borcev. Dobil je povelje, naj se prebije v Brkine in tam prezimi, vendar se zaradi epidemije tifusa in slabega zdravstvenega stanja številnih borcev ni premaknil  pravočasno.  Njegova tretja četa je dobila nalogo sprejeti angleški vojaški material v okolici Kućibrega, druga četa se je namestila v okolici Laborja, prva četa s štabnim vodom  pa se je utaborila med Topolovcem in Hrvoji, da bi se tod postavila po robu prodiranju nemških čet. Komanda mesta Koper je sicer iz Boršta pravočasno opozorila bataljonsko vodstvo na bližajoče se Nemce, vendar so slednji kljub temu ponoči presenetili stražo, obkolili prvo četo in z veliko premočjo udarili po partizanih. V krvavi moriji, ki je sledila, je bil bataljon povsem razbit. V celoti se je rešila  samo tretja četa.  Preživelim se je šele čez nekaj časa uspelo pridružiti drugim partizanskim enotam. Od  149 borcev je ostalo živih samo 62. Ostali so padli v bitki, ali pa so bili zajeti in so nato končali v Rižarni in drugih nemških taboriščih. Poleg borcev bataljona je v teh spopadih padlo tudi nekaj borcev komande mesta Buje. V bojih na tukajšnjem širšem območju je tiste dni padlo več kot 120 partizanov. Največ padlih je bilo italijanske narodnosti, veliko pa je bilo tudi hrvaških in slovenskih partizanov.  Tukajšnja grobnica in spomenik v Kućibregu pričata o njihovem junaškem boju in o tem, da so za svobodo darovali največ kar so imeli, svoje življenje. Pa tudi, da so se v teh krajih skupaj zoperstavili surovemu nemškemu barbarstvu pripadniki vseh treh narodov, ki  so doma v Istri, Slovencev, Hrvatov in Italijanov.  Pred oseminšestdesetimi leti so dali zgled sožitja, ki ga je treba v časih skupne evropske pripadnosti vseh treh narodov, še posebej poudariti. 
Hrvoji, 9.11.2014