torek, 10. november 2015

 Tovariško srečanje


Naše združenje je danes v restavraciji zadružnega doma Pobegi - Čežarji pripravilo redno letno druženje za člane odbora in vse, ki nam na različne načine pomagajo pri ohranjanju vrednot NOB. Tokrat smo bili najbolj veseli mladih šolarjev iz OŠ Elvire Vatovec Prade in Istrskega odreda Gračišče, ki smo jim izročili posebna priznanja. V prijetni družbi nam je večer popestrila tudi Marjetka Popovski, ki zelo lepo zapoje tudi partizanske pesmi.














nedelja, 8. november 2015

Kučibreg 2015

Tudi letos so borčevske organizacije iz sosednjega dela hrvaške Istre, slovenske in italijanske Istre pripravile veličastno proslavo v počastitev spomina na 120 padlih partizanov v nemški ofenzivi leta 1944. V bitki na teh pobočjih med Hrvoji in Kučibregom je padlo največ pripadnikov italijanske partizanske brigade Alma Vivoda, ki je delovala v sklopu Titove partizanske vojske.Najprej smo se poklonili pokopanim partizanom na pokopališču nad Hrvoji, ki je na slovenski strani meje. Tu je imel govor predsednik koprske borčevske organizacije Marjan Križman. Njegov govor lahko v celoti preberete tu: Govor Marjana Križmana .

Za tem smo se udeležili glavne proslave pod spomenikom v Kučibregu, ki na hrvaški strani. Tu se je vrstilo veliko pozdravnih govorov s hrvaške, slovenske in italijanske strani. Vsi govori v vseh treh jezikih Istre so bili tako enotni, kot so bili nekoč njeni partizani. Vsi so zelo jasno spomnili na sožitje ljudi v tem našem prostoru in obsodili sprevračanje zgodovine ter ponovni porast fašizma v Evropi.
 


Slavnostni govor, ki ga je pripravil predsednik slovenske borčevskega združenja Tit Turnšek, ki pa se zaradi bolezni ni mogel udeležiti je prebral Bojan Česnik. Na koncu je dejal:


Povsod po Evropi fašizem ponovno dviga glavo; v Grčiji, v Italiji, v Ukrajini, na Baltiku, in tudi v Sloveniji. Priča smo porastu ekstremne evropske desnice.


Vzpon novih oblik fašizma postaja vse bolj tudi naša vsakdanjost. Neofašizem in neonacizem največkrat delujeta pod krinko domoljubja. Fašistične skupine širijo ideologijo strahu, izključevanja. Fašistoidna politika se je naselila tudi v Slovenski parlament.


Evropo že nekaj časa preplavljajo valovi emigrantov, ki so posledica interesov in nenasitnosti velikih korporacij, v prvi vrsti naftnih družb, ki dejansko uravnavajo politiko Združenih Držav


Velika napaka bi bila, če mislimo, da se ne da ničesar storiti. Združimo svoje sile, usklajujmo naše akcije, iz vseh koncev sveta. Naj se sliši naš glas:da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne,
da potrdimo vero v temeljne človekove pravice,
da ustvarimo pogoje pravičnosti,
da pripomoremo k socialnemu napredku,
da odločno izpričamo svojo opredeljenost za mir in anti-militarizem,
da je rešitev svetovnih problemov le v socialnem napredku,
da potrdimo načelo suverene enakosti vseh narodov, kot osnovo svetovne ureditev

Demokracija, suverenost, socialno pravična družba, spoštovanje drugačnosti, mir in sožitje so tisti ideali, za katere se splača boriti. Združimo svoje sile in povejmo novemu fašizmu:«
Tu je cel govor.
Največ spontanih aplavzov med govorom pa so spodbudile besede mlade piranske podžupanje Meire Hot. Tu je njen govor v celoti.
Posebej glasen aplavz so prejeli tudi pohodniki iz našega koprskega združenja protifašistov, ki so prikorakali na prizorišče z zastavami in partizansko pesmijo

Fotografije z letošnje proslave si oglejte v spletnem albumu Mihe Crniča, in video posnetek priredite Delgija Jermana: ki se začneta s fotografijami pohodnikov, poklonu padlim na pokopališču v Hrvojih in nato s predstavitvijo prireditve pred spomenikom na Kučibregu. Poglejte si in videli boste tudi vse nastopajoče, od šolskih otrok do upokojencev, ki so s svojimi nastopi počastili spomin na padle junake.


O bitki pri Kučibregu pa preberite na:
http://www.zb-koper.si/spomeniki/hrvoji-kucibreg.html

sreda, 7. oktober 2015

SPOMIN NA 2. OKTOBER 1943

Dekani
Dan spomina na to nemško ofenzivo v Istri, v kateri je bilo pobitih več kot 200 ljudi in požgali 55 naselij. so v Dekanih počastili v petek 2. oktobra Najprej v župnijski cerkvi s sveto mašo za vse ustreljene, nato pa nadaljevali s slovesnostjo v kulturnem domu, v kateri so poleg domačega lovskega zbora sodelovali otroci iz tamkajšnjega vrtca in osnovne šole.
V Soboto so pripravili tradicionalni spominski pohod po krožni poti. Nato pogostitev in prikaz veščin domačega gasilskega društva.


Pobegi – Čežarji
Krajevna skupnost in borčevska organizacija Pobegi – Čežarji sta pripravili slovesnost v soboto 3. oktobra 2015 ob 16. uri pred spomenikom padlih.
Nastopili so predšolski in šolski otroci, lovski pevski zbor Dekani in Robert Vatovec bend. Slavnostna govornica pa je bila ravnateljica Osnovne šole Elvira Vatovec iz Prad Franka Pobega Glavina, ki se je spomnila tudi te partizanske učiteljice, po kateri šola nosi ime:
»Če bi Elvira ostala živa, bi jo lahko poznala kot nono ali pranono učencev naše šole. Mlademu dekletu je bila odvzeta vsa prihodnost in vsi izzivi življenja, ki nam jih ponuja naša prelepa Primorska, katere del ste tudi krajani Pobegov-Čežarjev. Južna Primorska, Slovenska Istra je nekaj posebnega. Nikjer na Slovenskem namreč nimajo takega bogastva in raznolikosti kot prav tu, pri nas, kjer zlasti jeseni zorijo oljke, v vinogradih grozdje, v gozdovih kostanj, v sadovnjakih fige, žižole, nešpole, kakiji in še kaj. Spomladi nas obarva brnistra rumeno, jeseni pa ruj v živo rdeče. Čarobnost in skrivnostnost, a sočasno odprtost in domoljubnost, ter iskrenost, poštenost in trdoživost dajejo nam, Istranom, svojevrsten pečat. Taki smo Primorci in te vrednote poudarjamo tudi v šoli, saj prav take ljudi, ki bodo pošteni in ki bodo mislili s svojo glavo, si želimo v naši domovini. Ker gradimo na trdih temeljih zgodovine, nam ni težko. Vaša krajevna skupnost Pobegi-Čežarji je majhna skupnost, toda skupnost v dobesednem pomenu besede, pa naj si bodi takrat, ko skupno raziskujemo vaš kraj, ko smo solidarni z ljudmi v stiski, ko si prizadevamo za čim boljšo vzgojo in izobraževanje vaših otrok, ko preprosto pomagamo sosedu pri kmečkih opravilih, vedno ste pripravljeni priskočiti na pomoč in pomagati.«


Sveti Anton
V Svetem Antonu so ta spomin najprej počastili s pohodom do Pečkov, kjer stoji prenovljen spomenik ustreljenim v NOB, v osrednji proslavi so pa sodelovali Alferija Bržan, Oktet Aljaž in Dragica Lipovšek. Kasneje ob Pohlenovem spomeniku pa učenci OŠ Elvire Vatovec Prade podružnica Sv. Anton, Mepz Brnistra, Godba na pihala Sv. Anton in Nataša Savarin.
Slavnostni govornik podpredsednik koprske organizacije protifašistov in borcev Valter Kodarin je med drugim povedal tudi to:
»Drugi oktober 1943 bo ostal za vselej zabeležen v zgodovinskem spominu Slovenske Istre za kot njen najbolj tragičen dan. Nemška soldateska je skupaj z istrskimi in trža5kimi fašisti, tega dne morila in požigala. Streljali so na pastirje, ki so pasli živino, na matere z otroki, na staro in mlado. Trupla so ležala vsepovsod, pobite pa so pred smrtjo velikokrat tudi zverinsko mudili. V Dekanih so pomorili 9 domačinov, v Črnotičah 11, v Truškah 10, v Trebečah 26... Sv. Anton je bil vključno z bližnjimi zaselki z 28. žrtvami med vasmi, ki so tega dne dale največji krvni davek. .Za temi suhoparnimi številkami je zastrto nepopisno gorje. Materam so pobili sinove,
otrokom starše. Med ljudi sta se vgnezdila strah in groza. Zato so poskrbeli koprski škvadristi, ki so tudi po koncu nemške ofenzive pobijali aktiviste po vaseh.
Narodnoosvobodilno gibanje je bilo v Slovenski Istri po umiku partizanskih enot namreč dolgo brez oborožene zaščite. Slovenska Istra pa kljub izjemno težkim razmeram ni klonila. Odpor se je nadaljeval kljub zelo težkim razmeram. Nadaljeval pa se je tudi strašen krvni davek, ki ga je od naših krajev terjal boj za svobodo. Slovenska Istra je dala zanjo ved kot tisoč petsto življenj in samo sedanja koprska občina 1087. Več kot polovica teh žrtev je padla v bojih na drugih krajih Slovenije in Jugoslavije, saj so istrski borci množično vstopali v prekomorske brigade, zelo veliko pa je pokopanih tudi na Dolenjskem in na Notranjskem, kjer so se borili v vrstah sedmega korpusa.«

nedelja, 13. september 2015

Puntarska Primorska
Primorci smo ponosni na svoj praznik, pa čeprav je pol naše dežele ostalo onstran meje. A ne zaradi nas, ampak zaradi izdaje naših zaveznikov - naši partizani so osvobodili vso Primorsko in nanje smo ponosni. Ponosni smo tudi na svojo domovino, ne pa na tiste politike, ki se klanjajo starim in novim kolaboracionistom, jo rušijo, kradejo, in razprodajajo.

 


















nedelja, 5. julij 2015

Praznovanje Dneva borca v Pobegih in Čežarjih


V istrskih vaseh Pobegi in Čežarji vsako leto ob dnevu Borca, pa čeprav tega praznika ni več, pripravijo pred svojim skupnim spomenikom, na katerem je vklesanih 62 imen padlih v drugi svetovni vojni in drugih žrtev fašizma, zelo lepe proslave. Letos so na njej peli Fantje spod Karlovice, ki jih vodi Aleš Bernetič in recitatorji Jerica Mrzel ter učenci tamkajšnje osnovne šole Elvire Vatovec iz Prad Lea Kranjec, Maj Brlek, Gregor Babič in Jernej Kocjančič. Prisotne so pozdravila predsednika krajevne borčevske organizacije in skupnosti Stanimir Bažec in Ivan Marjon. Proslavo, na katero bi bilo lahko ponosno vsako veliko mesto je po scenariju in pod režijo Dragice Lipovšek povezovala Maruška Valentič. Posebej pa velja izpostaviti govor poslanca dr. Mateja T. Vatovca.

Govor dr. M. T. Vatovca:

Drage tovarišice, tovariši, spoštovani prisotni,

Dan borcev je bil in je še vedno pomemben praznik. Morda danes bolj kot kdajkoli prej.

4. julija 1941 je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije pozval k splošni ljudski vstaji in oboroženemu partizanskemu uporu proti silam Osi v kapitulantskem jugoslovanksem kraljestvu. Napad nemškega Reicha na Zvezo sovjetskih socialističnih republik je bil kaplja čez rob, poziv k odporu pa v naših krajih nadaljevanje večdesetletnega upora proti fašizmu ter delovanja Osvobodilne fronte nekaj mesecev prej.

Od leta 1991 v Sloveniji tega praznika ne praznujemo več, zakaj?

Ni potrebno iti daleč nazaj, ni potrebno posebno razbijanje glave. Z letom 1991 se je v Sloveniji namreč zgodil rez, oster rez, ki je presekal vsakršno vez z izkušnjo samoupravnega socializma. Sama, odcepljena Slovenija je pomenila nov začetek, vendar na žalost je pomenila tudi veliko uničenja preteklih pozitivnih izkušenj. Zgodilo se nam je, da je vse, kar je izšlo iz tega oboroženega upora, iz dolgoletnega boja proti naci-fašizmu, bilo pozabljeno, namerno ali nenamerno.

Vedeti moramo, da zmaga nad naci-fašizmom na tleh nekdanje Jugoslavije ni pomenila zgolj vojaške zmage, ta zmaga je prinesla veliko več. Prinesla je to, kar si je vrh Osvobodilne fronte zapisal v program. Šlo je za socialno revolucijo. In ta socialna revolucija je dejansko uresničila cilje in ideale OF. Med njimi je bila vzpostavitev ljudske demokracije, predvsem pa so se skušala uveljaviti načela, ki želijo tudi danes biti v srcu Evrope: sloga in enotnost, bratstvo in mir med narodi. A v Evropski uniji je to žal le na papirju.

Jasno je, da je ta socialna revolucija temeljila na preprosti predpostavki: takšna osvoboditev je možna le na ruševinah imperializma, kot alternativa kapitalističnemu izkoriščanju. In kaj je prinesla? Prinesla je manj socialne izključenosti, večjo enakopravnost, bolj egalitarno družbo. Seveda je ob izgradnji te vizije prihajalo do težav, do napak, vendar težko je zavreči vse v paketu, kot se reče, ne da bi kritično premislili, kaj je bilo dobrega.

In ta rez, ki se je zgodil leta 1991, je pomenil ravno odpravo vsega, v paketu. Tako smo pod pretvezo "nove" demokracije, "novega dne", pometli z vsemi dosežki skoraj pol stoletja gradnje pravičnejšega sistema. Zgodil se je največji rop v slovenski zgodovini, denacionalizacija, ki je pod pretvezo demokratizacije pomenila prvo privatizacijo in ropanje družbenega premoženja. Zgodili so se dodatni vali privatizacij, ki so med drugim omogočili vzpon t.i. tajkunov. Zgodil se je divji razvoj kapitalizma, ki smo ga v Sloveniji nekritično sprejeli in omogočili, da počasi razgradi socialno državo. Skratka, uničili so vse, za kar je potekal NOB. Izgubili smo družbene vezi, izgubili smo svobodo. Tako kritiziran Beograd je zamenjal čislani Bruselj.

In kaj se dogaja v letu 2015, po 70. letih zmage, ob tem tako pomembnem prazniku? Trenutna vlada, kot pravzaprav vse ostale pred tem, nadaljuje s privatizacijo. V nasprotju z obljubami nekritično, brez premisleka, pod taktirko Nemčije in vrha EU. Država je v Novo KBM vložila več kot 870 milijonov, in jo prodala za 250. Telekom, podjetje, ki uspešno posluje, skušajo prodati za vsako ceno, a se jim je vsaj za enkrat zaradi splošnega nasprotovanja ljudstva zalomilo.

Dogajajo se dodatna politična kupčkanja, pod pritiski z Bruslja. Vlada skuša na vsak način sprejeti zakon o fiskalnem pravilu, določbo, ki smo jo sicer že vpisali v ustavo, in ki pomeni dodatno pravno podlago za varčevanja in finančno izčrpavanje ljudstva, torej tlakuje pot v še večjo revščino. Najbolj srhljivo pa je to, kako vladna koalicija, ki potrebuje dvotretinjsko večino za uvedbo takega zakona, pristaja na zahteve konzervativnih strank, ki predlagajo sprejetje zakona o dostojnem pokopu žrtev t.i. revolucionarnega nasilja. Za to, da bi si zagotovili potrebne glasove, za uvedbo zakona, ki bo uvajal povečanje neenakosti, bodo pristali na težnjo desnih sil k rehabilitaciji domobranstva, sodelovanja z okupatorjem ter vsesplošni reviziji zgodovine in zaničevanju narodnoosvobodilnega boja. Nobeno načelo ni več sveto, v igri je samo še surova ekonomska logika, ki vrednoti vse v denarju.
Take politike, predvsem pa navodila, ki prihajajo s strani t.i. Trojke, ali po novem finančnih institucij, ki jih sestavljajo Evropska komisija, Evropska centralna banka ter Mednarodni denarni sklad, so pripeljale do propada Grčije. Tako kot pri nas, vendar v veliko večji meri, so Grki v zadnjih petih letih morali močno varčevati, t.i. "austerity" se je na grško ljudstvo naslonil kot železna pest. Posledice take politike, ki bi naj reševala krizo, so bile skrčenje gospodarstva za 26%, povišanje stopnje brezposelnosti na 25% (od tega kar 60% med mladimi), in nenazadnje dvig javnega dolga iz 120 na 180%. Reševanje grške krize je to krizo zgolj poglobilo. Pa ne zaradi tega, ker bi Grške vlade ta sredstva neracionalno zapravile. Samo 8% vse pomoči, ki jo je dobila Grčija, je vlada lahko uporabila za reševanje krize. Preostanek je šel za reševanje Nemških in Francoskih bank ter njihovih nasedlih naložb in tveganih kreditov.

Zato se danes v Grčiji odvija zgodovinski dan. Grški referendum, ki je dokončni izraz demokratičnosti, odločanje ljudstva, lahko pošlje jasen signal v Bruselj. Varčevanje ne deluje, ravno nasprotno, take politike vodijo v še večjo revščino za korist bogatih.

Danes je tako, bolj kot kdajkoli, potrebno reči jasen ne. Ta ne pa pomeni ponovitev zgodovine. Če hočemo graditi solidarno, enakopravno in pravično Evropo, ki bo temeljila na enakosti med narodi, bratstvu ter miru, moramo reči ne imperialističnim težnjam v jedru močne Evrope, težnjam priviligiranih. Evropa potrebuje alternativo, ki mora nujno biti proti-kapitalistična, ki bo gradila na solidarnosti. In če se že zgodovina ponavlja, z izboljšavami, naj bo ta alternativa v novi, pravi demokraciji, ki se bo navdihovala v socialističnem boju!
 







 

4. JULIJ DAN BORCA- SREČANJE NA SRMINU
Krajevne organizacije borcev iz Bertokov, Dekani, Hrvatini , Sv. Anton in Škofije že 18 let organizirajo spominska srečanja ob Dnevu borca na Srminu. Tokrat so na njem sodelovali tudi MPZ Fran Venturun8i iz Domja, Pihalni orkester Koper in učenci OŠ Elvire Vatovec s Prad. Slavnostni govor je imel predsednik koprskega združenja Marjan Križman.
TV  in ostali mediji ignorirajo našo dejavnost in tudi praznovanja, zato pa si proslavo naših krajevnih organizacij na Srminu ogledate na posnetku našega prijatelja Delgija Jermana: (klikni podčrtano)

TV in ostali mediji ignorirajo našo dejavnost in tudi praznovanja, zato pa si proslavo naših krajevnih organizacij na Srminu ogledate na posnetku našega prijatelja Delgija Jermana:



Govor Marjana Križmana:  

Tovarišice in tovariši, spoštovane borke in borci! Čestitam vam ob prazniku borca, ki ga obeležujemo in se ga spominjamo kljub dejstvu, da so ga 1991 leta izbrisali iz koledarja praznikov v Sloveniji.  Lahko se zbriše praznik, ne da pa se zbrisati lik, pomen in pokončno držo tistih, ki so stopili v bran slovenskemu narodu, ki mu je okupator namenil asimilacijo in genocidno politiko. Slovenijo je osvobodila partizanska vojska, ki se je z domačimi izdajalci spopadala še po koncu vojne, saj so slednji videli svojo rešitev v zavezniškem ujetništvu in begu iz Slovenije, za katero so imeli drugačne namene. Sodelovanje z okupatorjem je zavržno dejanje, ki ga nekateri želijo spremeniti in povzdigujejo domobrance v narodno vojsko, ki se je borila za slovenski narod.  Desne politične stranke, še posebej ena je zelo aktivna, ki  na vsakih volitvah znova in znova opisuje nacistične hlapce kot žrtve komunizma in se v velikem loku izogiba besedi kolaboracija. Zgodovino se lahko poskuša prikrojiti za dnevne politične potrebe, vendar dejstev, kdo je med vojno prisegel nacistični Nemčiji ni mogoče spremeniti kljub velikim prizadevanjem in lažem, ki jih slišimo celo v Državnem zboru Republike Slovenije.
Smo ena redkih, če že ne edina država , kjer se preštevajo kosti in povzdiguje kolaboracija, ki je povsod po Evropi bila kaznovana, saj je izdala lasten narod in mu namenila kruto usodo. Nekateri težko razumejo, da bi brez upora proti okupatorju Primorci in Istrani danes živeli v podaljšani deželi Giuliji, kjer bi govorili Italijansko in bili tretjerazredni državljani, Slovenija pa seveda brez morja.Zaradi trpljenja pod fašizmom, ki je na primorskem povzročil veliko gorja, mučil, pobijal, spreminjal identiteto naroda in na koncu klavrno propadel Primorci z gnusom gledamo na domače izdajalce. Dovolite mi, da še enkrat opozorim na "Peticijo proti rehabilitaciji fašizma v Italiji«, s katero smo na koprskem združenju s pomočjo Ministrstva za zunanje zadeve, slovenskim veleposlanikom v Rimu in nekaterimi evropskimi poslanci dosegli, da je vlada Republike Italije odvzela medaljo kot znak žrtve za domovino bersaljerju in fašistu Parido Moriju, ki je na svojih bojnih pohodih naredil veliko zločinov nad našimi ljudmi. Padel je 18. Februarja 1944 leta na Mostu na Soči  v spopadu s partizani in seveda postal narodni heroj takratne fašistične Italije. To je bil moj prvi korak na Skupščini  Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, ki sem ga naredil kot nov predsednik. Naše Združenje je eno izmed najbolj aktivnih po ohranjanju zgodovinskega spomina in nadaljevanja tradicije, saj smo prisotni praktično v vseh Krajevnih skupnostih Mestne občine Koper in Osnovnih šolah, s katerimi zelo dobro sodelujemo.

Na predlog našega Združenja smo letos Osnovni šoli Elvire Vatovec Prade podelili Zlato plaketo Zveze združenj borcev NOB Slovenije  in v obrazložitvi zapisali, da šola ponosno nosi ime po partizanski učiteljici Elviri Vatovec, njihovo sodelovanje in ohranjanje spomina in tradicije NOB pa je več kot zgledno. Naj se ob tej priložnosti še enkrat zahvalim ravnateljici Franki Pegan Glavina, vsem učiteljem in drugemu osebju šole,  najbolj pa otrokom, ki s svojimi nastopi sodelujejo na naših proslavah in komemoracijah. Hvala vam. Tudi članstvo iz leta v leto narašča, vključujejo se mlajše generacije, ki prevzemajo odgovorne naloge v naši organizaciji. Veseli me, da se je v prvi polovici letošnjega leta vpisalo natanko 50 novih članov, ki jim ob tej priložnosti izrekam dobrodošlico. Tudi v bodoče bo naše glavno vodilo širjenje in utrjevanje protifašizma ter gojenje tovarištva in medsebojnega spoštovanja, kar je porok za ohranitev spomina in tradicije Narodnoosvobodilnega boja, iz katerega črpamo moč, energijo in zgled.
Tovarišice in tovariši, dovolite mi, da se ob tej priložnosti zahvalim organizatorjem današnjega srečanja in vsem dragocenim sodelavcem, ki so stalnica  vseh aktivnosti in poskrbijo, da so naša srečanja, pohodi in proslave skupna točka vseh nas, ki ohranjamo zgodovinsko resnico druge svetovne vojne,  partizanskega boja in vojne za samostojno Slovenijo.

Naj živi dan borca.
Smrt vsem fašizmom.

Srmin, 4.7.2015


 

sobota, 4. julij 2015

PRAZNIK KRAJEVNE SKUPNOSTI ŽUSTERNA

Krajevna skupnost Žusterna in tamkajšnja krajevna organizacija Združena protifašistov in borcev za vrednote NOB ter veteranov sta kot vsako leto ob spominu na Dan borcev pripravili slovesnost s katero so letos počastili 70. obletnico osvoboditve. Na prireditvi so sodelovali otroci iz otroškega vrtca na Markovcu, plesalci Fione in pevski zbor Mandrač pod vodstvom Danijela Puklavca ter z recitatorko Dragico Lipovšek. Predsednik krajevne skupnosti Igor Čurin je ob tem podelil posebne plakete trem zaslužnim krajanom: Marjanu Vidmarju, Ljubu Benevolu in Milošu Ivančiču.
Slavnostni govor je imel predsednik krajevne borčevske organizacije Boris Kralj. Spodaj ga lahko preberete v celoti.
Nekaj filmčkov s te prireditve si lahko pogledate tudi na YouTube: https://youtu.be/c9nmNoq9F5s https://youtu.be/H0DOXlOfYZo https://youtu.be/dM8cmQxekZI https://youtu.be/agH08aOzotg


Spoštovane krajanke in krajani, drage tovarišice in tovariši,

Najprej čestitam današnjim nagrajencem.  Za priznanji, ki so jih prejeli, so leta požrtvovalnega dela h kateremu jih je spodbujala zavest, da vrednote NOB, svoboda, enakopravnost in družbena pravičnost, niso dane enkrat za vselej in da se je zanje treba izboriti pri vsaki generaciji, ki prihaja.

Spettabili concittadini, compagne e compagni, graditi ospiti!
Mi sia innanzitutto permesso di congratularmi con quanti sono stati oggi  insigniti di riconoscimenti  per i loro meriti nel mantenere vivi i valori della lotta popolare di liberazione. Nell' odierna ricorrenza della festa della comunità locale che coincide con la giornata del combattente porgo un particolare saluto ai combattenti della lotta popolare di liberazione che settant' anni fa sconfissero il nazifascismo, il piu grande male della storia contemporanea. E che dalle nostre parti con la lotta comune di Sloveni e Italiani posero le basi per la convivenza dei nostri popoli e delle minoranze etniche nell' odierna Europa unita.

Zmaga nad nacifašizmom je ena največjih prelomnic v zgodovini človeštva. Zato še posebej toplo pozdravljam še živeče udeležence NOB, ki so nam izborili svobodo, pa tudi državo. Brez njihovega boja bi je danes zanesljivo ne imeli, vsaj v današnjih mejah ne. In Primorska bi zagotovo ostala onkraj njih.

Na Primorskem se je začel boj proti fašizmu že dvajset let prej kot drugod . Tu ni bilo narodnega izdajstva. Primorska je dala za priključitev k matični domovini strahoten krvni davek.  Samo v Slovenski Istri je ta znašal tisoč petsto življenj.

Zato je prav, da to posredujemo tudi mlajšim rodovom, pa tudi tistim prebivalcem Primorske, ki sicer niso primorskega rodu, a so kljub temu dediči naše primorske preteklosti. Zato bodimo skupaj ponosni na primorski narodnoosvobodilni boj.

Slovenska država je sedemdeseto obletnico zmage žal načrtno degradirala na drugorazredno raven in jo skušala razvodeniti z njenim omejevanjem na proslavljanje konca druge svetovne vojne. Da bi bila pač bolj sprejemljiva tudi za tiste, ki v vseh mogočih rovtah prav po rovtarsko slavijo nekdanje domobrance in ob tem skušajo prikriti, da gre za pripadnike enot waffen SS, torej za tiste, ki so po mednarodnem pravu zločinci, ne le narodni izdajalci.

Ne smemo pristati, da nam s pretvezo, da smo pač po smrti vsi enaki, postavljajo na isto raven borce za svobodo in krvnike, ki so do zadnjega služili Hitlerju in ki so pošiljali Slovence v koncentracijska taborišča.

 

Nikakršno popravljanje zgodovine za nazaj ne more ovreči dejstev, da sta fašizem in nacizem obsodila slovenski narod na nacionalno smrt , da so okupatorjem pri tem pomagali tudi domači izdajalci in da so Slovenijo in Jugoslavijo osvobodili  Titovi partizani, ki so bili sestavni del svetovne protihitlerjevske koalicije.

Ob pogledu na današnji svet se je težko ogniti zgodovinskim vzporednicam. Tako kot je bila svetovna gospodarska kriza iz tridesetih let prejšnjega stoletja uvod v drugo svetovno vojno preti tudi sedanja kriza s požarom širokih razsežnosti. Netenje oranžnih revolucij in arabskih pomladi je že obnovilo hladno vojno in sprožilo spopade v Ukrajini, na Bližnjem in na Srednjem vzhodu in še kje. Celo papež Frančišek, ki ima celovit vpogled v mednarodne odnose in ne pretirava, je posvaril pred tretjo svetovno vojno.  

Tako kot kriza iz tridesetih let je tudi sedanja kriza kotišče fašistoidnih gibanj. Velekapital, ki je nekdaj za zaščito svojih koristi financiral Mussolinija in Hitlerja, se ponovno spogleduje s skrajno desnico. Nič čudnega. Neoliberalizem je na račun skrajnega obubožanja večine svetovnega prebivalstva in opustošenja narave v zadnjih desetletjih omogočil korporacijam doslej najvišje dobičke v zgodovini. Dokler je bilo treba izkoreniniti socializem, se je skliceval na demokracijo. Zdaj, ko se ga več ne boji, mu je postala tudi demokracija odveč. Politična moč se je preselila v banke, ki tudi po Evropi postavljajo in odstavljajo vlade mimo parlamentov in snujejo tajne trgovinske sporazume, po katerih bodo države povsem odvisne od mednarodnih korporacij. Grčijo so privedle v bedo, da so lahko rešile nemške in francoske finančne špekulante, nemški diktat pa postavlja pod vprašaj usodo evra in Evropske skupnosti.  

Množične migracije obubožanih in sestradanih ljudi, ki tvegajo življenje za svoj evropski sen, ali žal bolj fatamorgano, so v Evropi okrepile ksenofobijo in rasizem. Pred tem nismo imuni niti pri nas, saj se po parlamentu še naprej petelinijo tisti, ki so odgovorni za nezakonit izbris več kot petindvajset tisoč prebivalcev Slovenije. In ob tem ogorčeno kričijo o človekovih pravicah.

Glavo dviga tudi klasičen fašizem, kakršnemu smo bili priča ob nedavnem pohodu črnih srajc po Gorici. Ne gre se slepiti. Fašizem ostaja realna nevarnost. Mednarodne korporacije, ki z njim manipulirajo, pozabljajo, da jim je nekoč že ušel z vajeti. Zato se mu je treba organizirano zoperstavljati.

Fašizem se ponovno pojavlja v parlamentih in celo v vladah. Na Hrvaškem so že davno razstrelili partizanske spomenike, v Srbiji so pravkar rehabilitirali Dražo Mihajlovića, pri nas pa manjka samo še spomenik Adolfu Hitlerju. Njegovim hlapcem so ga namreč že postavili ob dokajšnji brezbrižnosti večjega dela prebivalstva, ki ima zgodovino za lanski sneg.  Veliko ljudi se ne zaveda, da se utegne zgodovina ponoviti. Ko so preganjali Jude, so se obračali stran, ko pa so prišli sami na vrsto, jih ni imel več kdo braniti.

Bisogna opporsi al revisionismo storico e fermare l’ avanzata di movimenti xsenofobi, razzisti e apertamente nazifascisti che si sono fatti vivi negli ultimi anni in tutta l’Europa all’ ombra della crisi economica e dell’ emergenza profughi. Ma pure con il tacito sostegno di vari servizi segreti e della destra economica e finanziaria. Bisogna mobilitare l’ opinione pubblica e le forze democratice affinche’ non si ripeta la vergognosa manifestazione di cinquemila fascisti di Casa Pound per le vie di Gorizia.  


Sedanja slovenska država se očitno sramuje osvoboditve. Pa tudi protifašizma, saj je postavila pred sodišče novinarje, ki so razkrivali neonacistične povezave z delom slovenske politike. Mi pa se moramo žal sramovati vlade, ki v Združenih narodih ni podprla resolucije o obsodbi nacizma. Kot se za vlado vazalne državice spodobi se udinja tujim gospodarjem. Četrt stoletja po osamosvojitvi se zdaj odreka ostanku gospodarske samostojnosti. Njena prva skrb je razprodaja družbenega premoženja tujcem pod ceno. Pri tem mastno služijo domači in tuji finančni svetovalci, ki obvladujejo politiko s svojimi omrežji. In ki so pravi strici iz ozadja.  Politični dediči nekdanjih kolaborantov tretjega rajha so očitno našli svojo tržno nišo tudi v nastajajočem četrtem rajhu.

Sicer pa dovolj besed. Zamenja naj jih partizanska in domoljubna pesem, ki pove o partizanskem boju več, kot tisoč drugih besed.  

In occasione della giornata del combattente diamo ora voce alla canzone partigiana espressione genuina dello spirito che mosse in nostri combattenti per la liberta’. 

Smrt fašizmu, svoboda narodu!

Morte al fascismo, liberta’ ai popoli!
 

Žusterna, 3. 7- 2015