torek, 10. november 2015

 Tovariško srečanje


Naše združenje je danes v restavraciji zadružnega doma Pobegi - Čežarji pripravilo redno letno druženje za člane odbora in vse, ki nam na različne načine pomagajo pri ohranjanju vrednot NOB. Tokrat smo bili najbolj veseli mladih šolarjev iz OŠ Elvire Vatovec Prade in Istrskega odreda Gračišče, ki smo jim izročili posebna priznanja. V prijetni družbi nam je večer popestrila tudi Marjetka Popovski, ki zelo lepo zapoje tudi partizanske pesmi.














nedelja, 08. november 2015

Kučibreg 2015

Tudi letos so borčevske organizacije iz sosednjega dela hrvaške Istre, slovenske in italijanske Istre pripravile veličastno proslavo v počastitev spomina na 120 padlih partizanov v nemški ofenzivi leta 1944. V bitki na teh pobočjih med Hrvoji in Kučibregom je padlo največ pripadnikov italijanske partizanske brigade Alma Vivoda, ki je delovala v sklopu Titove partizanske vojske.Najprej smo se poklonili pokopanim partizanom na pokopališču nad Hrvoji, ki je na slovenski strani meje. Tu je imel govor predsednik koprske borčevske organizacije Marjan Križman. Njegov govor lahko v celoti preberete tu: Govor Marjana Križmana .

Za tem smo se udeležili glavne proslave pod spomenikom v Kučibregu, ki na hrvaški strani. Tu se je vrstilo veliko pozdravnih govorov s hrvaške, slovenske in italijanske strani. Vsi govori v vseh treh jezikih Istre so bili tako enotni, kot so bili nekoč njeni partizani. Vsi so zelo jasno spomnili na sožitje ljudi v tem našem prostoru in obsodili sprevračanje zgodovine ter ponovni porast fašizma v Evropi.
 


Slavnostni govor, ki ga je pripravil predsednik slovenske borčevskega združenja Tit Turnšek, ki pa se zaradi bolezni ni mogel udeležiti je prebral Bojan Česnik. Na koncu je dejal:


Povsod po Evropi fašizem ponovno dviga glavo; v Grčiji, v Italiji, v Ukrajini, na Baltiku, in tudi v Sloveniji. Priča smo porastu ekstremne evropske desnice.


Vzpon novih oblik fašizma postaja vse bolj tudi naša vsakdanjost. Neofašizem in neonacizem največkrat delujeta pod krinko domoljubja. Fašistične skupine širijo ideologijo strahu, izključevanja. Fašistoidna politika se je naselila tudi v Slovenski parlament.


Evropo že nekaj časa preplavljajo valovi emigrantov, ki so posledica interesov in nenasitnosti velikih korporacij, v prvi vrsti naftnih družb, ki dejansko uravnavajo politiko Združenih Držav


Velika napaka bi bila, če mislimo, da se ne da ničesar storiti. Združimo svoje sile, usklajujmo naše akcije, iz vseh koncev sveta. Naj se sliši naš glas:da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne,
da potrdimo vero v temeljne človekove pravice,
da ustvarimo pogoje pravičnosti,
da pripomoremo k socialnemu napredku,
da odločno izpričamo svojo opredeljenost za mir in anti-militarizem,
da je rešitev svetovnih problemov le v socialnem napredku,
da potrdimo načelo suverene enakosti vseh narodov, kot osnovo svetovne ureditev

Demokracija, suverenost, socialno pravična družba, spoštovanje drugačnosti, mir in sožitje so tisti ideali, za katere se splača boriti. Združimo svoje sile in povejmo novemu fašizmu:«
Tu je cel govor.
Največ spontanih aplavzov med govorom pa so spodbudile besede mlade piranske podžupanje Meire Hot. Tu je njen govor v celoti.
Posebej glasen aplavz so prejeli tudi pohodniki iz našega koprskega združenja protifašistov, ki so prikorakali na prizorišče z zastavami in partizansko pesmijo

Fotografije z letošnje proslave si oglejte v spletnem albumu Mihe Crniča, in video posnetek priredite Delgija Jermana: ki se začneta s fotografijami pohodnikov, poklonu padlim na pokopališču v Hrvojih in nato s predstavitvijo prireditve pred spomenikom na Kučibregu. Poglejte si in videli boste tudi vse nastopajoče, od šolskih otrok do upokojencev, ki so s svojimi nastopi počastili spomin na padle junake.


O bitki pri Kučibregu pa preberite na:
http://www.zb-koper.si/spomeniki/hrvoji-kucibreg.html

četrtek, 05. november 2015

Vabilo na Kučibreg
Mi bomo tam zagotovo. Nekateri bomo odšli z avtomobilom, drugi s posebnim avtobusom, tretji pa kar peš. Zbrali se bomo vedno vsi tovariši: Slovenci, Hrvati in Italijani.
Obalno planinsko društvo Koper in Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, organizirata dne 7.11.2015 skupni pohod Truške - Kučibreg. Odhod izpred osnovne šole v Truškah ob 7 uri . Ob 10. uri bo komemoracija na pokopališču v Hrvojih ; ob 11. uri pa pri spominskem obeležju v Kučibregu. Organiziran bo prevoz za povratek.


sreda, 07. oktober 2015

SPOMIN NA 2. OKTOBER 1943

Dekani
Dan spomina na to nemško ofenzivo v Istri, v kateri je bilo pobitih več kot 200 ljudi in požgali 55 naselij. so v Dekanih počastili v petek 2. oktobra Najprej v župnijski cerkvi s sveto mašo za vse ustreljene, nato pa nadaljevali s slovesnostjo v kulturnem domu, v kateri so poleg domačega lovskega zbora sodelovali otroci iz tamkajšnjega vrtca in osnovne šole.
V Soboto so pripravili tradicionalni spominski pohod po krožni poti. Nato pogostitev in prikaz veščin domačega gasilskega društva.


Pobegi – Čežarji
Krajevna skupnost in borčevska organizacija Pobegi – Čežarji sta pripravili slovesnost v soboto 3. oktobra 2015 ob 16. uri pred spomenikom padlih.
Nastopili so predšolski in šolski otroci, lovski pevski zbor Dekani in Robert Vatovec bend. Slavnostna govornica pa je bila ravnateljica Osnovne šole Elvira Vatovec iz Prad Franka Pobega Glavina, ki se je spomnila tudi te partizanske učiteljice, po kateri šola nosi ime:
»Če bi Elvira ostala živa, bi jo lahko poznala kot nono ali pranono učencev naše šole. Mlademu dekletu je bila odvzeta vsa prihodnost in vsi izzivi življenja, ki nam jih ponuja naša prelepa Primorska, katere del ste tudi krajani Pobegov-Čežarjev. Južna Primorska, Slovenska Istra je nekaj posebnega. Nikjer na Slovenskem namreč nimajo takega bogastva in raznolikosti kot prav tu, pri nas, kjer zlasti jeseni zorijo oljke, v vinogradih grozdje, v gozdovih kostanj, v sadovnjakih fige, žižole, nešpole, kakiji in še kaj. Spomladi nas obarva brnistra rumeno, jeseni pa ruj v živo rdeče. Čarobnost in skrivnostnost, a sočasno odprtost in domoljubnost, ter iskrenost, poštenost in trdoživost dajejo nam, Istranom, svojevrsten pečat. Taki smo Primorci in te vrednote poudarjamo tudi v šoli, saj prav take ljudi, ki bodo pošteni in ki bodo mislili s svojo glavo, si želimo v naši domovini. Ker gradimo na trdih temeljih zgodovine, nam ni težko. Vaša krajevna skupnost Pobegi-Čežarji je majhna skupnost, toda skupnost v dobesednem pomenu besede, pa naj si bodi takrat, ko skupno raziskujemo vaš kraj, ko smo solidarni z ljudmi v stiski, ko si prizadevamo za čim boljšo vzgojo in izobraževanje vaših otrok, ko preprosto pomagamo sosedu pri kmečkih opravilih, vedno ste pripravljeni priskočiti na pomoč in pomagati.«


Sveti Anton
V Svetem Antonu so ta spomin najprej počastili s pohodom do Pečkov, kjer stoji prenovljen spomenik ustreljenim v NOB, v osrednji proslavi so pa sodelovali Alferija Bržan, Oktet Aljaž in Dragica Lipovšek. Kasneje ob Pohlenovem spomeniku pa učenci OŠ Elvire Vatovec Prade podružnica Sv. Anton, Mepz Brnistra, Godba na pihala Sv. Anton in Nataša Savarin.
Slavnostni govornik podpredsednik koprske organizacije protifašistov in borcev Valter Kodarin je med drugim povedal tudi to:
»Drugi oktober 1943 bo ostal za vselej zabeležen v zgodovinskem spominu Slovenske Istre za kot njen najbolj tragičen dan. Nemška soldateska je skupaj z istrskimi in trža5kimi fašisti, tega dne morila in požigala. Streljali so na pastirje, ki so pasli živino, na matere z otroki, na staro in mlado. Trupla so ležala vsepovsod, pobite pa so pred smrtjo velikokrat tudi zverinsko mudili. V Dekanih so pomorili 9 domačinov, v Črnotičah 11, v Truškah 10, v Trebečah 26... Sv. Anton je bil vključno z bližnjimi zaselki z 28. žrtvami med vasmi, ki so tega dne dale največji krvni davek. .Za temi suhoparnimi številkami je zastrto nepopisno gorje. Materam so pobili sinove,
otrokom starše. Med ljudi sta se vgnezdila strah in groza. Zato so poskrbeli koprski škvadristi, ki so tudi po koncu nemške ofenzive pobijali aktiviste po vaseh.
Narodnoosvobodilno gibanje je bilo v Slovenski Istri po umiku partizanskih enot namreč dolgo brez oborožene zaščite. Slovenska Istra pa kljub izjemno težkim razmeram ni klonila. Odpor se je nadaljeval kljub zelo težkim razmeram. Nadaljeval pa se je tudi strašen krvni davek, ki ga je od naših krajev terjal boj za svobodo. Slovenska Istra je dala zanjo ved kot tisoč petsto življenj in samo sedanja koprska občina 1087. Več kot polovica teh žrtev je padla v bojih na drugih krajih Slovenije in Jugoslavije, saj so istrski borci množično vstopali v prekomorske brigade, zelo veliko pa je pokopanih tudi na Dolenjskem in na Notranjskem, kjer so se borili v vrstah sedmega korpusa.«

nedelja, 13. september 2015

Puntarska Primorska
Primorci smo ponosni na svoj praznik, pa čeprav je pol naše dežele ostalo onstran meje. A ne zaradi nas, ampak zaradi izdaje naših zaveznikov - naši partizani so osvobodili vso Primorsko in nanje smo ponosni. Ponosni smo tudi na svojo domovino, ne pa na tiste politike, ki se klanjajo starim in novim kolaboracionistom, jo rušijo, kradejo, in razprodajajo.

 


















torek, 08. september 2015


VELIČINA ČLOVEČNOSTI


OB 71 – LETNICI  EVAKUACIJE RANJENCEV S PRIMORSKE IN GORENJSKE NA NOTRANJSKO


nedelja, 6. septembra 2015, ob 12.00 uri, ob spomeniku na Mačkovcu pri Postojni.


DOVOR  DR. KARMEN PAHOR

Spoštovane borke in borci, spoštovani praproščaki, spoštovani župan Občine Postojna g. Igor Marentič, spoštovane  udeleženke in udeleženci spominske svečanosti ob 71 letnici evakuacije ranjencev s Primorske in Gorenjske na Notranjsko

“Historia magistra vitae est” pravi znani latinski pregovor.  »Zgodovina je učiteljica življenja«
In včasih je potrebno pogledati nazaj, če hočemo videti naprej. Danes se iz pogumnih, nesebičnih dejanj partizanskih  bork in borcev, ki so se dogajali prav na tem mestu pred 71 let lahko in moramo še veliko naučiti.
Letos mineva 70 od velike zmage nad fašizmom in nacizmom, od zmage demokracije, človečnosti in humanosti, od zmage, ki je posejala seme iz katerega je vzklila današnja  Evropska Unija. Slovenci  smo in moramo biti ponosni na dejstvo, da smo bili del zmagovite protifašistične in protinacistične koalicije. Moramo biti ponosni in hvaležni za pogum naših prednikov, da smo se kot majhen narod uprli veliko večjemu, močnejšemu zavojevalcu, ki nas je želel pregnati iz svojih domov, prepovedati naš jezik, razkosati, potujčiti in ukloniti. Lahko smo ponosni, da smo slovensko zemljo osvobodili z lastnimi vojaškimi in političnimi močmi.
Besedna zveza “ nacionalni interes”  takrat ni bila žaljivka ali  prispodoba za nerazumevanje sodobnih ekonomskih tokov, kot velikokrat slišimo danes.   Nacionalni interes, to nujno potrebo po borbi za ohranitev slovenskega naroda, slovenskega jezika, slovenske kulture in slovenske zemlje,  so partizanske borke in borci, kurirji, borci proti okupaciji slovenskega ozemlja,   intuitivno začutili v svojih srcih in zanj -  marsikateri in preveč od njih - , darovali vse, tudi svoje življenje.
Narodno osvobodilni boj je bil še posebej unikaten in dragocen zaradi velike požrtvovalnosti, humanosti in solidarnosti med borci in zaradi dejstva,  da je imela partizanska vojska odlično organizirano saniteto, sanitetne postojanke in  skrite bolnišnice, ki so nudile zdravniško oskrbo ranjencem in invalidom tudi med najhujšimi čistkami, kljub temu, da so bile partizanske enote stalno preganjane in pod hudim pritiskom sovražnika ter stalno prisotnim strahom pred izdajstvom.
Narodno osvobodilni boj se je kljub neizmerni krutosti in  zločinskim morijam okupatorskih vojakov krepil in širil, borci partizanske vojske so prekinjali strateške komunikacije okupatorskih sil in ustvarjali osvobojena ozemlja.  Posledično so poleti 1944 sledile močne ofenzive sovražnih sil, ki so poveljstvo 9. Korpusa pripeljale do odločitve, da zaradi že kritičnih stanj v partizanskih bolnišnicah v začetku avgusta 1944 pripravijo akcijo evakuacije najtežjih ranjencev in invalidov, ki so bili potrebni rehabilitacije in posebne nege ter bolnikov, ki jih je bilo v partizanskih bolnišnicah težko zdraviti,  v zavezniške bolnišnice v Italiji.  Prvotni načrti so predvidevali, da bodo tako evakuirali 200 ranjencev, vendar so kasneje ugotovili, da bi bilo to z logističnega vidika neizvedljivo, tako da so kasneje v evakuacijo vključili  najtežje  ranjence in tako razbremenili obstoječe partizanske bolnišnice.
Akcija je bilo dobro načrtovana in odlično vodena, klub temu pa izredno zahtevna. Iz bolnišnic Pavla in Franja so v popolni tajnosti,  ponoči in v popolni tišini na težko pot 13. Avgusta pospremili 100 ranjencev in invalidov.  Zagotovili so varnost in oskrbo s sanitetnim materialom, medicinsko dokumentacijo, perilom hrano in vodo na poti. Potovali so ponoči, na vozovih s konji, ki so  jim ovili kopita z žakljevino, na tovornjakih in  na nosilih, ki so jih nosil soborci. Po 8 do 12  borcev se je izmenjevalo za nošnjo enega ranjenca.  Hodili so v temi, z nosili na ramenih, po slabo prehodnih poteh, v tišini, med sovražnikovimi postojankami in bunkerji, med domobranskimi enotami, ki so varovale progo.  Vse spremljevalce  je prevevala velika solidarnost, odločnost  in odgovornost, da ranjene tovariše varno pospremijo do letal, ki jih bodo popeljala v zavezniške bolnišnice.
Najtežji del poti je bilo prav prečkanje cestne in železniške proge tu na Mačkovcu, ki so ga izvedli v noči na 19 avgust 1944, ob močni podpori in zaščiti Gradnikove brigade.  95 ranjenih je po več kot 140 kilometrov dolgi poti srečno prispelo do Loške doline, kjer  je na že na osvobojenem ozemlju zaigrala harmonika in zadonela slovenska pesem,  ranjence pa so v naslednjih dneh prevzela zavezniška letala in odpeljala na zdravljenje v Bari.  Prenos ranjencev je bila popoln uspeh in ta akcija, ki je bila izvrstno tehnično in vojaško organizirana je pokazala na srčnost, humanost, odgovornost in solidarnost, ki je vladala med partizanskimi borci. Pri reševanju ranjencev je namreč sodelovalo kar 5 brigad z več kot 3000 borci.
Nedvoumno ta prenos ranjencev najbolj verodostojno prikazuje in  poudarja vrednote narodnoosvobodilne vojne – človečnost, humanost, srčnost, tovarištvo, sočutnost, vztrajnost, požrtvovalnost, solidarnost, svobodoljubnost,  domoljubje in pogum. In prav iz  zgodovinskega spomina pogumnega upora partizanskih borcev smo črpali moč, da smo se v 90 letih prejšnjega stoletja iz naroda, ki ga je družila skupna zgodovina, kultura, jezik, tradicija, narodno ozemlje in gospodarska enotnost, razvili v  nacijo in si izborili svojo državo,  samostojno Republiko  Slovenijo. 
Z veliki upi smo  kot samostojna in suverena država pristopili k Evropski Uniji, k tej plemeniti politični ideji,  ki naj bi udejanjila  evropske sanje  o  krepitvi miru, blagostanja, svobode, varnosti in pravičnosti brez notranjih meja, spoštovanju temeljnih vrednost človekovega dostojanstva, demokracije, enakosti, vladavine prava in človekovih pravic.
Evropa kot zibelka demokracije in človekovih pravic in kot izvor kulture in humanizma  je obljubljala veliko. Danes vidimo, da so bile obljube prevelike.  V Evropi danes ni več v ospredju Človek, njegovo vlogo je prevzel  Kapital.  Humanost, solidarnost, človečnost in  pravičnost  so poteptane in pozabljene vrednote, v ospredju se prepletajo  interesi kapitala, bank in lobijev, ki s pomočjo političnih klik širijo ideje neoliberalizma in kopičijo bogastvo v rokah nekaj izbrancev, medtem ko narašča  število tistih, ki živijo pod pragom revščine.
V Sloveniji danes niso revni le brezposelni, pod pragom revščine živi tudi vedno več zaposlenih in upokojencev z nizkimi prejemki, enostarševske družine, mladi in  tudi marsikatera družina, kjer sta zaposlena oba starša.      Med vsemi evropskimi državami se je delež revnih v času krize najbolj povečal ravno v Sloveniji. Za to so krivi nenehni varčevalni ukrepi, ki so bili še zlasti ostri na področju sociale. Slovenija sicer ostaja med državami z najnižjo dohodkovno neenakostjo, vendar se je tudi ta v zadnjih letih precej povečala. Med letom 2011 in 2013 se je namreč dohodek znižal 30 odstotkom oseb z najnižjimi dohodki, hkrati pa se je povečal 20 odstotkom najbogatejših . Leta 2013 je pod pragom revščine v Sloveniji živelo že 14,5 odstotka prebivalcev, to je skoraj 300.000 ljudi,  od tega 55.000 otrok. Stopnja tveganja socialne izključenosti, ki je kompleksnejši kazalec revščine  pa je lani presegala 20 odstotkov.
Ob tem nas evropski birokrati  prepričujejo, da v Sloveniji nimamo dobrih menedžerjev, da ne znamo voditi slovenskih podjetij, da rabimo tuje svetovalce, ki nam bodo pomagali stabilizirati bančni sistem in reorganizirati šolstvo in zdravstvo. S pomočjo dobro organiziranih  lobijev iz tujine in domačih vazalov se trudijo znižati vrednost še  tistemu strateškemu premoženju, podjetjem in bankam , ki so nam ostale , jih razvrednotiti in prodati po nizki ceni in nas  prepričati da smo jih  zaradi obljube evropskim birokratom dolžni prodati kljub  gospodarski rasti  in presežku  na tekočem računu plačilne bilance ki smo jima  priča v zadnjih dveh letih.
V ta namen so nam po nerealnih predpostavkah izračunali bančni  primanjkljaj več kot 4 milijarde evrov, ki smo ga z zadolževanjem dokapitalizirali ter terjatve bank ocenili tako nizko, da so bile na DUTB prenesene z 70 % odpisom.   V banke smo tako vložili več denarja kot je bilo potrebno, zato, da te iste banke še sedaj  ne kreditirajo gospodarstva, ki bi ustvarilo nova delovna mesta, še več -  krediti bank gospodarstvu so se  v zadnjem letu zmanjšali za 19 %.
Slovenci smo znali in znamo upravljati s svojo zemljo in svojim premoženjem. To dokazuje več tisočletno preživetje našega naroda na tem ozemlju, kljub temu, da so ga obkrožali in stalno ogrožali veliko močnejši in številčnejši sosedi. To dokazujejo števila uspešna gospodarska podjetja  in ustvarjene blagovne znamke in še posebej lastne banke, ki so jih ustvarjale generacije pred nami in pred udorom neoliberalističnih idej. Preveliki apetiti posameznikov,  podprti s politično podporo in lobiji iz tujine , zaradi katerih se je velik del tega premoženja izničil in preselil v tujino, ne morejo biti razlog za dvom v lastne sposobnosti.
Prišel je čas, ko se moramo za svojo suverenost in obstoj ponovno glasno odzvati in sporočiti  - JA , naš  nacionalni interes obstaja,  je legitimen  in  ga bomo ubranili  -  na svoji zemlji želimo in znamo  sami gospodariti.   
» Lakota- to je bilo tisto  najhujše med vojno. Kako je dišal tisti kruh, ki sem ga po dolgih tednih prvič držala v rokah, potem ko smo prileteli na varno v Bari. In  seveda strah, strah med hajkami , obkolitvijo in obstreljevanji okupatorja.  »  Tako je svoje spomine na prenos ranjencev opisala danes skoraj 90 letna še živeča udeleženka.  Ona in vsi tisti, ki so doživeli neizprosnost  vojne,  danes gotovo najbolj razumejo  zakaj tisoči ljudi bežijo pred vojno, nasiljem, lakoto, zakaj z željo po miru in varnosti pešačijo več kot tisoč kilometrov, zakaj poskušajo prepluti nevarna morja, zakaj tvegajo svoja življenja v iskanju upanja.
Vprašajmo se, kakšna je naša krivda in odgovornost za begunsko krizo s katero se srečujemo danes. Smo se zavedali posledic našega izvoza demokracije in pasivne ali aktivne podpore rušenja nedvomno diktatorskih režimov v Iraku, Afganistanu, Libiji, Siriji?
Odprli smo Pandorino skrinjico in zakoličili pot za netenje vojaških konfliktov, razrast ekstremizma in državljanskih vojn, ki danes rezultira v množičnem eksodusu. Evropska Unija danes stopica na mestu in nima ustrezne rešitve za problem, ki ga je pomagala ustvariti. Danes se evropski humanizem utaplja na obalah sredozemskega morja, joče med  oblaki solzivca, krvavi pod žičnimi ograjami in kriči pred zidovi, ki rastejo v Evropi.
Evropa, ki  se je tako hitro organizirala v trojko takrat, ko je bilo potrebno braniti interese lastnih bank in kapitala v Grčiji, danes, ko je potrebno reševati človeška življenja dopušča gradnjo zidov, postavljanje žičnih ograj, pretepanje s pendreki, uporabo solzivca in zvočnih granat proti ženskam in otrokom, označevanje ljudi s številkami, ločevanje glede na vero in krstne liste.   Dopušča razrast ekstremizma, ksenofobije, nestrpnosti in neofašizma.
Prepričana sem, da bomo  Slovenci, ki smo na lastni koži izkusili preganjanje in  vojno izrazili razumevanje in solidarnost z begunci. To smo naredili že velikokrat v preteklosti, tako takrat, ko smo sprejeli skoraj 70.000 tisoč beguncev iz Balkana, kot tudi vedno ob zbiranju pomoči za prizadete ob potresih, poplavah in drugih naravnih nesrečah.
Rešitev begunske krize ne bomo našli v zapiranju in gradnji zidov, ampak v humanosti, sodelovanju, svobodi, pravičnosti  in solidarnosti. V vrednotah, ki so krasile naš narodnoosvobodilni boj. To izkušnje lahko ponudimo Evropski uniji in  naša dolžnost je, da opozarjamo na skupno odgovornost, ki jo nosimo, da se upremo naraščajočemu valu ksenofobije, rasizma  in fašizma.  Spoštovanje življenja, enakopravnost , humanost in strpnost  morajo  ponovno postati naše največje vrednote.
Naj zaključim z  mislijo, ki zgodovinski spomin na žal zelo aktualen način povezuje s sedanjostjo. Misel je zapisana  v Kapeli miru blizu kraja Remagen v Nemčiji, posvečeni več tisočim  ujetnikom ki so večinoma od lakote umrli v zavezniškem taborišču za nemške vojne ujetnike po 2. svetovni vojni   
 » Mrtvim v spomin, preživelim v oporoko. Kajti sovraštvo ni podlaga , na kateri bi uspeval mir «
Karmen Pahor, dr.med., spec.spl.med.
 

nedelja, 05. julij 2015

Praznovanje Dneva borca v Pobegih in Čežarjih


V istrskih vaseh Pobegi in Čežarji vsako leto ob dnevu Borca, pa čeprav tega praznika ni več, pripravijo pred svojim skupnim spomenikom, na katerem je vklesanih 62 imen padlih v drugi svetovni vojni in drugih žrtev fašizma, zelo lepe proslave. Letos so na njej peli Fantje spod Karlovice, ki jih vodi Aleš Bernetič in recitatorji Jerica Mrzel ter učenci tamkajšnje osnovne šole Elvire Vatovec iz Prad Lea Kranjec, Maj Brlek, Gregor Babič in Jernej Kocjančič. Prisotne so pozdravila predsednika krajevne borčevske organizacije in skupnosti Stanimir Bažec in Ivan Marjon. Proslavo, na katero bi bilo lahko ponosno vsako veliko mesto je po scenariju in pod režijo Dragice Lipovšek povezovala Maruška Valentič. Posebej pa velja izpostaviti govor poslanca dr. Mateja T. Vatovca.

Govor dr. M. T. Vatovca:

Drage tovarišice, tovariši, spoštovani prisotni,

Dan borcev je bil in je še vedno pomemben praznik. Morda danes bolj kot kdajkoli prej.

4. julija 1941 je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije pozval k splošni ljudski vstaji in oboroženemu partizanskemu uporu proti silam Osi v kapitulantskem jugoslovanksem kraljestvu. Napad nemškega Reicha na Zvezo sovjetskih socialističnih republik je bil kaplja čez rob, poziv k odporu pa v naših krajih nadaljevanje večdesetletnega upora proti fašizmu ter delovanja Osvobodilne fronte nekaj mesecev prej.

Od leta 1991 v Sloveniji tega praznika ne praznujemo več, zakaj?

Ni potrebno iti daleč nazaj, ni potrebno posebno razbijanje glave. Z letom 1991 se je v Sloveniji namreč zgodil rez, oster rez, ki je presekal vsakršno vez z izkušnjo samoupravnega socializma. Sama, odcepljena Slovenija je pomenila nov začetek, vendar na žalost je pomenila tudi veliko uničenja preteklih pozitivnih izkušenj. Zgodilo se nam je, da je vse, kar je izšlo iz tega oboroženega upora, iz dolgoletnega boja proti naci-fašizmu, bilo pozabljeno, namerno ali nenamerno.

Vedeti moramo, da zmaga nad naci-fašizmom na tleh nekdanje Jugoslavije ni pomenila zgolj vojaške zmage, ta zmaga je prinesla veliko več. Prinesla je to, kar si je vrh Osvobodilne fronte zapisal v program. Šlo je za socialno revolucijo. In ta socialna revolucija je dejansko uresničila cilje in ideale OF. Med njimi je bila vzpostavitev ljudske demokracije, predvsem pa so se skušala uveljaviti načela, ki želijo tudi danes biti v srcu Evrope: sloga in enotnost, bratstvo in mir med narodi. A v Evropski uniji je to žal le na papirju.

Jasno je, da je ta socialna revolucija temeljila na preprosti predpostavki: takšna osvoboditev je možna le na ruševinah imperializma, kot alternativa kapitalističnemu izkoriščanju. In kaj je prinesla? Prinesla je manj socialne izključenosti, večjo enakopravnost, bolj egalitarno družbo. Seveda je ob izgradnji te vizije prihajalo do težav, do napak, vendar težko je zavreči vse v paketu, kot se reče, ne da bi kritično premislili, kaj je bilo dobrega.

In ta rez, ki se je zgodil leta 1991, je pomenil ravno odpravo vsega, v paketu. Tako smo pod pretvezo "nove" demokracije, "novega dne", pometli z vsemi dosežki skoraj pol stoletja gradnje pravičnejšega sistema. Zgodil se je največji rop v slovenski zgodovini, denacionalizacija, ki je pod pretvezo demokratizacije pomenila prvo privatizacijo in ropanje družbenega premoženja. Zgodili so se dodatni vali privatizacij, ki so med drugim omogočili vzpon t.i. tajkunov. Zgodil se je divji razvoj kapitalizma, ki smo ga v Sloveniji nekritično sprejeli in omogočili, da počasi razgradi socialno državo. Skratka, uničili so vse, za kar je potekal NOB. Izgubili smo družbene vezi, izgubili smo svobodo. Tako kritiziran Beograd je zamenjal čislani Bruselj.

In kaj se dogaja v letu 2015, po 70. letih zmage, ob tem tako pomembnem prazniku? Trenutna vlada, kot pravzaprav vse ostale pred tem, nadaljuje s privatizacijo. V nasprotju z obljubami nekritično, brez premisleka, pod taktirko Nemčije in vrha EU. Država je v Novo KBM vložila več kot 870 milijonov, in jo prodala za 250. Telekom, podjetje, ki uspešno posluje, skušajo prodati za vsako ceno, a se jim je vsaj za enkrat zaradi splošnega nasprotovanja ljudstva zalomilo.

Dogajajo se dodatna politična kupčkanja, pod pritiski z Bruslja. Vlada skuša na vsak način sprejeti zakon o fiskalnem pravilu, določbo, ki smo jo sicer že vpisali v ustavo, in ki pomeni dodatno pravno podlago za varčevanja in finančno izčrpavanje ljudstva, torej tlakuje pot v še večjo revščino. Najbolj srhljivo pa je to, kako vladna koalicija, ki potrebuje dvotretinjsko večino za uvedbo takega zakona, pristaja na zahteve konzervativnih strank, ki predlagajo sprejetje zakona o dostojnem pokopu žrtev t.i. revolucionarnega nasilja. Za to, da bi si zagotovili potrebne glasove, za uvedbo zakona, ki bo uvajal povečanje neenakosti, bodo pristali na težnjo desnih sil k rehabilitaciji domobranstva, sodelovanja z okupatorjem ter vsesplošni reviziji zgodovine in zaničevanju narodnoosvobodilnega boja. Nobeno načelo ni več sveto, v igri je samo še surova ekonomska logika, ki vrednoti vse v denarju.
Take politike, predvsem pa navodila, ki prihajajo s strani t.i. Trojke, ali po novem finančnih institucij, ki jih sestavljajo Evropska komisija, Evropska centralna banka ter Mednarodni denarni sklad, so pripeljale do propada Grčije. Tako kot pri nas, vendar v veliko večji meri, so Grki v zadnjih petih letih morali močno varčevati, t.i. "austerity" se je na grško ljudstvo naslonil kot železna pest. Posledice take politike, ki bi naj reševala krizo, so bile skrčenje gospodarstva za 26%, povišanje stopnje brezposelnosti na 25% (od tega kar 60% med mladimi), in nenazadnje dvig javnega dolga iz 120 na 180%. Reševanje grške krize je to krizo zgolj poglobilo. Pa ne zaradi tega, ker bi Grške vlade ta sredstva neracionalno zapravile. Samo 8% vse pomoči, ki jo je dobila Grčija, je vlada lahko uporabila za reševanje krize. Preostanek je šel za reševanje Nemških in Francoskih bank ter njihovih nasedlih naložb in tveganih kreditov.

Zato se danes v Grčiji odvija zgodovinski dan. Grški referendum, ki je dokončni izraz demokratičnosti, odločanje ljudstva, lahko pošlje jasen signal v Bruselj. Varčevanje ne deluje, ravno nasprotno, take politike vodijo v še večjo revščino za korist bogatih.

Danes je tako, bolj kot kdajkoli, potrebno reči jasen ne. Ta ne pa pomeni ponovitev zgodovine. Če hočemo graditi solidarno, enakopravno in pravično Evropo, ki bo temeljila na enakosti med narodi, bratstvu ter miru, moramo reči ne imperialističnim težnjam v jedru močne Evrope, težnjam priviligiranih. Evropa potrebuje alternativo, ki mora nujno biti proti-kapitalistična, ki bo gradila na solidarnosti. In če se že zgodovina ponavlja, z izboljšavami, naj bo ta alternativa v novi, pravi demokraciji, ki se bo navdihovala v socialističnem boju!
 







 

4. JULIJ DAN BORCA- SREČANJE NA SRMINU
Krajevne organizacije borcev iz Bertokov, Dekani, Hrvatini , Sv. Anton in Škofije že 18 let organizirajo spominska srečanja ob Dnevu borca na Srminu. Tokrat so na njem sodelovali tudi MPZ Fran Venturun8i iz Domja, Pihalni orkester Koper in učenci OŠ Elvire Vatovec s Prad. Slavnostni govor je imel predsednik koprskega združenja Marjan Križman.
TV  in ostali mediji ignorirajo našo dejavnost in tudi praznovanja, zato pa si proslavo naših krajevnih organizacij na Srminu ogledate na posnetku našega prijatelja Delgija Jermana: (klikni podčrtano)

TV in ostali mediji ignorirajo našo dejavnost in tudi praznovanja, zato pa si proslavo naših krajevnih organizacij na Srminu ogledate na posnetku našega prijatelja Delgija Jermana:



Govor Marjana Križmana:  

Tovarišice in tovariši, spoštovane borke in borci! Čestitam vam ob prazniku borca, ki ga obeležujemo in se ga spominjamo kljub dejstvu, da so ga 1991 leta izbrisali iz koledarja praznikov v Sloveniji.  Lahko se zbriše praznik, ne da pa se zbrisati lik, pomen in pokončno držo tistih, ki so stopili v bran slovenskemu narodu, ki mu je okupator namenil asimilacijo in genocidno politiko. Slovenijo je osvobodila partizanska vojska, ki se je z domačimi izdajalci spopadala še po koncu vojne, saj so slednji videli svojo rešitev v zavezniškem ujetništvu in begu iz Slovenije, za katero so imeli drugačne namene. Sodelovanje z okupatorjem je zavržno dejanje, ki ga nekateri želijo spremeniti in povzdigujejo domobrance v narodno vojsko, ki se je borila za slovenski narod.  Desne politične stranke, še posebej ena je zelo aktivna, ki  na vsakih volitvah znova in znova opisuje nacistične hlapce kot žrtve komunizma in se v velikem loku izogiba besedi kolaboracija. Zgodovino se lahko poskuša prikrojiti za dnevne politične potrebe, vendar dejstev, kdo je med vojno prisegel nacistični Nemčiji ni mogoče spremeniti kljub velikim prizadevanjem in lažem, ki jih slišimo celo v Državnem zboru Republike Slovenije.
Smo ena redkih, če že ne edina država , kjer se preštevajo kosti in povzdiguje kolaboracija, ki je povsod po Evropi bila kaznovana, saj je izdala lasten narod in mu namenila kruto usodo. Nekateri težko razumejo, da bi brez upora proti okupatorju Primorci in Istrani danes živeli v podaljšani deželi Giuliji, kjer bi govorili Italijansko in bili tretjerazredni državljani, Slovenija pa seveda brez morja.Zaradi trpljenja pod fašizmom, ki je na primorskem povzročil veliko gorja, mučil, pobijal, spreminjal identiteto naroda in na koncu klavrno propadel Primorci z gnusom gledamo na domače izdajalce. Dovolite mi, da še enkrat opozorim na "Peticijo proti rehabilitaciji fašizma v Italiji«, s katero smo na koprskem združenju s pomočjo Ministrstva za zunanje zadeve, slovenskim veleposlanikom v Rimu in nekaterimi evropskimi poslanci dosegli, da je vlada Republike Italije odvzela medaljo kot znak žrtve za domovino bersaljerju in fašistu Parido Moriju, ki je na svojih bojnih pohodih naredil veliko zločinov nad našimi ljudmi. Padel je 18. Februarja 1944 leta na Mostu na Soči  v spopadu s partizani in seveda postal narodni heroj takratne fašistične Italije. To je bil moj prvi korak na Skupščini  Združenju protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, ki sem ga naredil kot nov predsednik. Naše Združenje je eno izmed najbolj aktivnih po ohranjanju zgodovinskega spomina in nadaljevanja tradicije, saj smo prisotni praktično v vseh Krajevnih skupnostih Mestne občine Koper in Osnovnih šolah, s katerimi zelo dobro sodelujemo.

Na predlog našega Združenja smo letos Osnovni šoli Elvire Vatovec Prade podelili Zlato plaketo Zveze združenj borcev NOB Slovenije  in v obrazložitvi zapisali, da šola ponosno nosi ime po partizanski učiteljici Elviri Vatovec, njihovo sodelovanje in ohranjanje spomina in tradicije NOB pa je več kot zgledno. Naj se ob tej priložnosti še enkrat zahvalim ravnateljici Franki Pegan Glavina, vsem učiteljem in drugemu osebju šole,  najbolj pa otrokom, ki s svojimi nastopi sodelujejo na naših proslavah in komemoracijah. Hvala vam. Tudi članstvo iz leta v leto narašča, vključujejo se mlajše generacije, ki prevzemajo odgovorne naloge v naši organizaciji. Veseli me, da se je v prvi polovici letošnjega leta vpisalo natanko 50 novih članov, ki jim ob tej priložnosti izrekam dobrodošlico. Tudi v bodoče bo naše glavno vodilo širjenje in utrjevanje protifašizma ter gojenje tovarištva in medsebojnega spoštovanja, kar je porok za ohranitev spomina in tradicije Narodnoosvobodilnega boja, iz katerega črpamo moč, energijo in zgled.
Tovarišice in tovariši, dovolite mi, da se ob tej priložnosti zahvalim organizatorjem današnjega srečanja in vsem dragocenim sodelavcem, ki so stalnica  vseh aktivnosti in poskrbijo, da so naša srečanja, pohodi in proslave skupna točka vseh nas, ki ohranjamo zgodovinsko resnico druge svetovne vojne,  partizanskega boja in vojne za samostojno Slovenijo.

Naj živi dan borca.
Smrt vsem fašizmom.

Srmin, 4.7.2015