torek, 24. junij 2014


Proslava na Predmeji 22. 6. 2014
 
 

Govor podpredsednik Društva TIGR Roka Andresa
 
Spoštovani visoki gostje, tovarišice in tovariši, prapori, dragi domoljubi.

Srečali smo se tik pred državnim praznikom, pred obletnico dneva, ko naša država praznuje spominski dan svojega nastanka. Ta obletnica je vsakoletni opomnik, da nam je bila samostojnost priborjena. Spet bomo slišali mnogo lepih besed, prihajale bodo iz državnih vrhov in nam hotele sporočiti, da domovina še vedno je. A mi vemo, da domovina še vedno je. Vsi, ki smo se danes zbrali tukaj, to vemo. S tem, ko rečem vsi, mislim na prav vsakega izmed vas, ki se jutro za jutrom podajate na delo; najprej zase, za svoje drage in posledično za tisto, kar imenujemo dom, domovina, krov. Domovino nosimo v sebi in z njo živimo vsak dan, preživljamo svetle in temne dni. Domovina je v vsakem našem dihu, je izročilo, je štafetna palica, ki jo starejši rod predaja mlajšemu.

Današnja proslava je namenjena temu, da se s pomočjo pogleda v preteklost zavemo vrednosti tega trenutka, izpolnjenih sanj naših prednikov, ki so se po dolgih stoletjih pokazale kot samostojna domovina. Pomislimo na tisočletne sanje, ki jih je sanjal Slovenec, odkar so se plemena pričela združevati pri Gospe Sveti in pod Krnskim gradom. Prvič je svoje sanje zaživel kot Karantanec, izmed sebe je izbral voditelja, ki mu je zaupal in voditelj je imel svoje ljudstvo rad, saj vendar je bil eden imed njih. Nato, kot nas uči zgodovina, se je slovenstvo pogreznilo v večstoletni sen, ki ga je sem ter tje zdramil kakšen Trubar, Vodnik, Prešeren. In nato se je zgodila pomlad narodov in sanje, ki so tlele v slovenskih prsih so postajale resnične. Sladek up v nemirnih sanjah. Da so dozorele v cvet, je moral Slovenec preživeti vse zlo 20. stoletja. Vse to neizmerno hrepenenje je dobilo ime: Slovenija. Mi, ki smo počaščeni, da lahko živimo vse tisto, kar so želeli živeti naši predniki; mi moramo biti hvaležni njim in postati vredni, da uresničujemo to dediščino. Del tega poslanstva je tudi domoljubje.

Domoljubje, kadar je iskreno, postane eno izmed največjih človekovih čustev. Naenkrat ni samo dragocen spomin na dom, ampak tudi ponos in veselje nad domovino. Vrednota domoljubja je v naših časih teptana. Najprej s strani politike, nato s strani onih, ki pravijo, da domovina ni nič, da je le dogovor. Pa vendar se ne smemo ozirati na njih in njihove besede, ki izvirajo iz praznega srca. Poglejmo vse naše pesmi, ki kažejo navezanost naših prednikov na idejo domovine, na pravo rodno zemljo se in želimo si, da bi nekoč tudi sami zmogli čutiti enako.

Morda se na tem mestu, ko se spominjamo junaštev neke druge dobe zaradi katerih živimo na svoji zemlji in smo sami sebi gospodar in hlapec obenem, morda se moramo vprašati zakaj, v vsem času naše samostojnosti, še nismo uspeli postaviti spomenika slovenskemu vojaku. V zadnjih letih spomeniki rastejo za vsakim vogalom, nekateri zasluženo, spet drugi krivično, napačno, skregano s pametjo. Manjka nam obeležje, ki bi dalo veljavo slovenskemu vojaku. Slovencu, ki je služil v vojskah habsburške monarhije, kranjskemu janezu, partizanu, teritorijalcu, vojaku osamosvojitvene vojne in nenazadnje vojaku Slovenske vojske, ki služi, da bi zaščitil domovino, sodeluje v mirovnih misijah, da lahko, mi – civilisti, živimo brez strahu. Ko se bo v javnosti prebudil interes za postavitev spomenika plemeniti ideji slovenca, ki je vedno služil vdano sebi, vladarju, včasih tudi kot žrtev zmot, a vedno za slovenstvo, je potrebno stopiti skupaj in iskreno podpreti tako idejo.

Tudi na tak način bodo borci IX. Korpusa dobili dodatno potrditev, da njihove žrtve niso bile zaman. Vseh 367 padlih in tu blizu pokopanih borcev IX. Korpusa je padlo zaradi tega, ker so vedeli, da je njihov boj pošten in pravičen. Mladi fantje, možje, očetje in dekleta so se brez pomisleka podali na pot, ki ji niso videli konca. Ne vemo ali so na tej svoji poti upora kdaj podvomili, gotovo so, saj so bili ljudje kakor mi. A glavno je, da so vztrajali, niso popustili, niti sredi nahujših bitk, niti pred neusmiljenim koncem. Njihova žrtev je bila darovana na oltarju domovine, kot veličasten dar za nas, za naše življenje. Brez junaškega IX. Korpusa ne bi bilo priključitve dela Primorske k matici. Brez junaškega IX. Korpusa ne bi bilo samostojne Slovenije. 

Kako nam bodo borci in nasploh vsi, ki so branili slovenstvo, meje naših dežel, kulturo, jezik in družine, kako nam bodo v zgled v teh čudnih časih? Danes, ko nas brezobzirni sistem sili v nenehno proizvodnjo in zaslužek, prepogosto pozabljamo, da nam obstanka nista zagotovila denar ali trdne mednarodne povezave, temveč globoko domoljubno čustvo, ki je v najbolj kritičnih trenutkih zgodovine premagalo pohlep in osebne ambicije, ter s slovensko pesmijo, trdoživo besedo, neugasljivim ognjem ustvarjalnosti, tudi z uporom, zagotovilo obstoj in uresničenje idej vseh borcev za svobodo in vseh domoljubov.

Zaradi domoljubja so mladi fantje, dekleta, možje in žene, dobesedno stari in mladi, bili pripravljeni dati svoje življenje za tisto kar so verjeli, da je po pravici njihova domovina. Verjamemo v svoje slovenstvo vsaj toliko, kot so dvajset let fašizma verjeli Primorci, ko so, ne glede na posledice, ohranjali narodno identiteto in zavest? Verjamemo v svoje slovenstvo toliko, kot so verjeli pošteni ljudje, ko se je bilo treba v drugi svetovni vojni z vsemi sredstvi upreti okupatorju? Smo še vedno isti Slovenci, kot takrat, ko smo se leta '91 odločili za samobitnost? Še vedno verjamemo v iste ideale? Ne glede na naše odgovore moramo vztrajati v drži pravičnosti in nenehne vzgoje za vrednote, ki nas jih je naučila naša zgodovina.

Če ta dežela ta trenutek kaj potrebuje, je to borbeni duh, ki bi ljudi opogumljal, da jutri bo in da se z zvestobo ideji, ne ideologiji, ter trdim delom in v ljubezni do rodne zemlje da premagati vsako noč. Da se z neugasljivim upanjem za vsako temo kaže nova zarja. In vemo, da zna biti noč tik pred prvim svitom najbolj temna. Zato le pogumno v korak in ko bo ob koncu prireditve v ta čudoviti gozd zadonela Vstala Primorska, se v srcu ne pozabimo zahvaliti vsem, ki so nam z življenjem ali trudom priborili našo čudovito domovino.

Hvala.


Rok Andres

Podpredsednik Društva TIGR

sobota, 21. junij 2014

Praznovanje v Šmarjah 

V Šmarjah pri Kopru so se danes spomnili 70. obletnice požiga vasi in akcije Istrskega odreda, s katero so partizani osvobodili zajete vaščane. Več o tem dogodku lahko preberete na  http://www.zb-koper.si/spomeniki/smarje.html. V programu, ki je bil posvečen tudi Dnevu državnosti, so sodelovali Pihalni orkester Koper s koprskimi mažoretkami in MPZ Lopar Slavnostni govornik je bil Fabio Steffe, predsednik združenja Sever za Primorsko in Notranjsko. Prireditev so poleg krajevne borčevske organizacije pripravili tudi krajevna skupnost in MOK. Pred Vstajenjem primorske so še živim borcem Istrskega odreda, ki je rešil  zajete vaščane podelili šopek cvetja.
(M.I.)


sobota, 14. junij 2014

Partizanski učitelji Primorske.

V osnovni šoli Elvire Vatovec na Pradah je bilo danes srečanje partizanskih učiteljev Primorske, ki so v naših krajih po 25. letih fašizma pomagali vrniti ljudem njihov jezik in kulturo. Počastili so tudi spomin na Elviro Vatovec, po kateri šola nosi ime.
Glej tudi http://zb-koper.blogspot.com/2014/03/prade-8.html
in video posnetek https://docs.google.com/file/d/0B07vpqRogYNmNzJwX3JIbDgwYjA/edit?usp=drive_web

Zbranim še živečim učiteljem in učiteljicam so dan polepšali tudi učenci tamkajšnje šole.


 
 


M.I. / Foto: L. Pelicon



ponedeljek, 09. junij 2014


Spoštovani gospod zunanji minister Erjavec!

Gostovanje naše nogometne reprezentance v Južni Ameriki je vzbudilo v naši športni in obči javnosti precej zanimanja. Že povabili dveh reprezentanc, moštev svetovnega slovesa, Argentine in Urugvaja, sta samo po sebi priznanje našim nogometašem in selektorju Katancu.

Ne glede na vse težave s katerimi se sooča Slovenija, so bili naši športniki vedno odlični promotorji in ambasadorji naše domovine po svetu. Tako posamezniki in moštva na tekmovanjih ne predstavljajo samo sebe, temveč tudi našo državo, kar se obeležuje z državnimi simboli; zastavo in himno.

Na tekmi z Argentino je prišlo do sramotnega dogodka, ko je skupina argentinskih državljanov na tribuni razvila veliko domobransko zastavo. To je tista zastava, ki je skupaj in složno vihrala z okupatorsko nemško in italijansko med 2. svetovno vojno v okupirani Sloveniji.

Nas veterane in domoljube resnično preseneča dejstvo, da vodstvo naše reprezentance ni ukrepalo in zahtevalo odstranitev tega sramotnega obeležja, tudi pod ceno prekinitve tekme. Provokacija »zavednih« rojakov se v ničemer ne razlikuje od nastopa hrvaškega nogometaša Šimunića, ki je z megafonom z ustaškimi pozdravi proslavljal zmago svoje reprezentance v Maksimiru.

Tako HNS kot NZS sta se medlo odzvali in skušali marginalizirati incident. Popolnoma drugače pa je odreagirala evropska nogometna zveza UEFA, ki je drakonsko in brez milosti kaznovala tega nogometaša. Demokratična Evropa tudi po sedemdesetih letih ne tolerira oživljanja simbolov najbolj temačne dobe človeštva. Enaka merila uporabljajo tudi krovne evropske športne zveze, ki se borijo proti omenjenim simbolom in rasizmu ter izrabljanju politike v športu. Sledi logično vprašanje, ali Slovenija res pripada tej Evropi??

Mogoče preveč pričakujemo od naših diplomatskih predstavnikov v tujini. Malo bolj prosvetljeno osebje ambasade v Buenos Airesu bi lahko predvidelo provokacije in se na to pripravilo ter opozorilo vodstvo reprezentance. Toda zdrsi na našem diplomatske parketu se še kar nadaljujejo. Od  večnega diplomata in  »užaljenca«, do zbiralca macol in električnih kablov, do uradnega gostoljubja izkazanega slovensko-avstralskemu orožarskemu »kšeftarju«, za katerim so bile razpisane mednarodne tiralice in še in še…

Ugled Slovenije kot članice protifašistične alianse je potrebno zavarovati  vsaj v tujini, če že doma nismo tega  sposobni storiti. Naše pričakovanje o vloženi protestni noti proti državi gostiteljici je bilo pač preveč naivno. Očitno, smo še daleč od »Države«.

Našim nogometašem in selektorju Katancu pa še naprej želimo veliko uspehov.

 

CI SRP

Janez Muhvič, Rudolf Krošelj, Darko Kastelic, Boris Pogačar, Janez Butara, Remzo Skenderović, Jože Ribič, Jože Butara, Rafko Križman