Proslava na Predmeji 22. 6. 2014
Govor podpredsednik Društva TIGR Roka Andresa
Spoštovani visoki gostje, tovarišice in tovariši, prapori,
dragi domoljubi.
Srečali smo se tik pred državnim praznikom, pred obletnico
dneva, ko naša država praznuje spominski dan svojega nastanka. Ta obletnica je
vsakoletni opomnik, da nam je bila samostojnost priborjena. Spet bomo slišali
mnogo lepih besed, prihajale bodo iz državnih vrhov in nam hotele sporočiti, da
domovina še vedno je. A mi vemo, da domovina še vedno je. Vsi, ki smo se danes
zbrali tukaj, to vemo. S tem, ko rečem vsi, mislim na prav vsakega izmed vas,
ki se jutro za jutrom podajate na delo; najprej zase, za svoje drage in
posledično za tisto, kar imenujemo dom, domovina, krov. Domovino nosimo v sebi
in z njo živimo vsak dan, preživljamo svetle in temne dni. Domovina je v vsakem
našem dihu, je izročilo, je štafetna palica, ki jo starejši rod predaja
mlajšemu.
Današnja
proslava je namenjena temu, da se s pomočjo pogleda v preteklost zavemo
vrednosti tega trenutka, izpolnjenih sanj naših prednikov, ki so se po dolgih
stoletjih pokazale kot samostojna domovina. Pomislimo na tisočletne sanje, ki
jih je sanjal Slovenec, odkar so se plemena pričela združevati pri Gospe Sveti
in pod Krnskim gradom. Prvič je svoje sanje zaživel kot Karantanec, izmed sebe
je izbral voditelja, ki mu je zaupal in voditelj je imel svoje ljudstvo rad,
saj vendar je bil eden imed njih. Nato, kot nas uči zgodovina, se je slovenstvo
pogreznilo v večstoletni sen, ki ga je sem ter tje zdramil kakšen Trubar,
Vodnik, Prešeren. In nato se je zgodila pomlad narodov in sanje, ki so tlele v
slovenskih prsih so postajale resnične. Sladek up v nemirnih sanjah. Da so
dozorele v cvet, je moral Slovenec preživeti vse zlo 20. stoletja. Vse to
neizmerno hrepenenje je dobilo ime: Slovenija. Mi, ki smo počaščeni, da lahko
živimo vse tisto, kar so želeli živeti naši predniki; mi moramo biti hvaležni
njim in postati vredni, da uresničujemo to dediščino. Del tega poslanstva je
tudi domoljubje.
Domoljubje,
kadar je iskreno, postane eno izmed največjih človekovih čustev. Naenkrat ni
samo dragocen spomin na dom, ampak tudi ponos in veselje nad domovino. Vrednota
domoljubja je v naših časih teptana. Najprej s strani politike, nato s strani
onih, ki pravijo, da domovina ni nič, da je le dogovor. Pa vendar se ne smemo
ozirati na njih in njihove besede, ki izvirajo iz praznega srca. Poglejmo vse
naše pesmi, ki kažejo navezanost naših prednikov na idejo domovine, na pravo
rodno zemljo se in želimo si, da bi nekoč tudi sami zmogli čutiti enako.
Morda se na tem mestu, ko se spominjamo junaštev neke
druge dobe zaradi katerih živimo na svoji zemlji in smo sami sebi gospodar in
hlapec obenem, morda se moramo vprašati zakaj, v vsem času naše samostojnosti, še
nismo uspeli postaviti spomenika slovenskemu vojaku. V zadnjih letih spomeniki
rastejo za vsakim vogalom, nekateri zasluženo, spet drugi krivično, napačno,
skregano s pametjo. Manjka nam obeležje, ki bi dalo veljavo slovenskemu vojaku.
Slovencu, ki je služil v vojskah habsburške monarhije, kranjskemu janezu,
partizanu, teritorijalcu, vojaku osamosvojitvene vojne in nenazadnje vojaku
Slovenske vojske, ki služi, da bi zaščitil domovino, sodeluje v mirovnih
misijah, da lahko, mi – civilisti, živimo brez strahu. Ko se bo v javnosti
prebudil interes za postavitev spomenika plemeniti ideji slovenca, ki je vedno
služil vdano sebi, vladarju, včasih tudi kot žrtev zmot, a vedno za slovenstvo,
je potrebno stopiti skupaj in iskreno podpreti tako idejo.
Tudi na tak način bodo borci IX. Korpusa dobili dodatno
potrditev, da njihove žrtve niso bile zaman. Vseh 367 padlih in tu blizu
pokopanih borcev IX. Korpusa je padlo zaradi tega, ker so vedeli, da je njihov
boj pošten in pravičen. Mladi fantje, možje, očetje in dekleta so se brez
pomisleka podali na pot, ki ji niso videli konca. Ne vemo ali so na tej svoji
poti upora kdaj podvomili, gotovo so, saj so bili ljudje kakor mi. A glavno je,
da so vztrajali, niso popustili, niti sredi nahujših bitk, niti pred
neusmiljenim koncem. Njihova žrtev je bila darovana na oltarju domovine, kot
veličasten dar za nas, za naše življenje. Brez junaškega IX. Korpusa ne bi bilo
priključitve dela Primorske k matici. Brez junaškega IX. Korpusa ne bi bilo
samostojne Slovenije.
Kako nam bodo borci in nasploh vsi, ki so branili
slovenstvo, meje naših dežel, kulturo, jezik in družine, kako nam bodo v zgled
v teh čudnih časih? Danes, ko nas brezobzirni sistem sili v nenehno proizvodnjo
in zaslužek, prepogosto pozabljamo, da nam obstanka nista zagotovila denar ali
trdne mednarodne povezave, temveč globoko domoljubno čustvo, ki je v najbolj
kritičnih trenutkih zgodovine premagalo pohlep in osebne ambicije, ter s
slovensko pesmijo, trdoživo besedo, neugasljivim ognjem ustvarjalnosti, tudi z
uporom, zagotovilo obstoj in uresničenje idej vseh borcev za svobodo in vseh domoljubov.
Zaradi domoljubja so mladi fantje, dekleta, možje in žene,
dobesedno stari in mladi, bili pripravljeni dati svoje življenje za tisto kar
so verjeli, da je po pravici njihova domovina. Verjamemo v svoje slovenstvo
vsaj toliko, kot so dvajset let fašizma verjeli Primorci, ko so, ne glede na
posledice, ohranjali narodno identiteto in zavest? Verjamemo v svoje slovenstvo
toliko, kot so verjeli pošteni ljudje, ko se je bilo treba v drugi svetovni
vojni z vsemi sredstvi upreti okupatorju? Smo še vedno isti Slovenci, kot
takrat, ko smo se leta '91 odločili za samobitnost? Še vedno verjamemo v iste
ideale? Ne glede na naše odgovore moramo vztrajati v drži pravičnosti in
nenehne vzgoje za vrednote, ki nas jih je naučila naša zgodovina.
Če ta dežela ta trenutek kaj potrebuje, je to borbeni duh,
ki bi ljudi opogumljal, da jutri bo in da se z zvestobo ideji, ne ideologiji,
ter trdim delom in v ljubezni do rodne zemlje da premagati vsako noč. Da se z
neugasljivim upanjem za vsako temo kaže nova zarja. In vemo, da zna biti noč
tik pred prvim svitom najbolj temna. Zato le pogumno v korak in ko bo ob koncu
prireditve v ta čudoviti gozd zadonela Vstala Primorska, se v srcu ne pozabimo
zahvaliti vsem, ki so nam z življenjem ali trudom priborili našo čudovito
domovino.
Hvala.
Rok Andres
Podpredsednik Društva TIGR