torek, 10. december 2013

 
Podelitev zlatih in srebrnih priznanj ZZB NOB
 

Na razširjeni seji odbora našega združenja smo v torek, 10.decembra v pobeškem zadružnem domu podelili plakete  ZZB za vrednote NOB Slovenije članom iz koprske občine. Srebrni sta prejela Milena Bradaškja in Marjan Vidmar, zlate pa Dragica Lipovšek, Darinka Vovk in Osnovna šola Istrskega odreda iz Gračišča. V imenu predsedstva ZZB NOB Slovenije jim jih je podelil član njenega predsedstva Štefan Cigoj, ki je v nadaljevanju seje spregovoril tudi o aktualnih političnih razmerah in o bližnji zamenjavi na vrhu slovenske borčevske organizacije.
Na seji, ki so se je poleg članov odbora udeležili tudi predsedniki in člani odborov  krajevnih organizacij, predsedniki  delovnih teles  združenja in drugi gostje, so sprejeli program dela koprskega združenja za leto  2014.
 
Nagrajenci: Marjan Vidmar, Milena Bradaškja, Dragica Lipovšek, Darinka Vovk in predstavnice OŠ
Istrskega odreda Gračišče (Spodaj s predsednikom B.Kraljem).


Vpisal: M.I.

nedelja, 01. december 2013

     Pohod ob 72. obletnici prvega odbora OF v slovenski Istri

Danes, 1.12.2013 sta Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper in
krajevna organizacija za vrednote NOB Škofije, organizirala pohod od Sp. Škofij do Plavij, da bi obudili spomin na 1.12.1941, ko so v Jamškovi hiši na Plavjah ustanovili prvi odbor Osvobodilne fronte v slovenski Istri.




ponedeljek, 25. november 2013

Nov koledar



Družba ALE d.o.o. iz Postojne je izdala in založila koledar za leto 2014 s partizansko tematiko. Koledar ima 12 listov s partizanskimi fotografijami in pesmimi. Cena je 5€+DDV (+poštnina). Za naročila po pošti pokličite na GSM: 041 322 297 ali pišite na elektronsko pošto: info@ale.si

ponedeljek, 18. november 2013

          Pohod med obeležji padlih 


borcev in aktivistov NOB


V nedeljo, dne 16.11.2013 je Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Bertoki že petič organizirala pohod med obeležji padlih borcev in aktivistov NOB. Tokrat nas je pot vodila od Bertokov skoraj večji del med vinogradi mimo treh jezerc v Škocjanu in naprej med vinogradi do križišča Škocjanske poti in Tribanske ceste, kjer stoji lepo urejen spomenik padlim borcem tistega območja. V spomeniku je vgrajeno tudi obeležje, na katerem sta vklesani imeni dveh mladink aktivistk, ki so ju fašisti zverinsko pobili kakih dvesto metrov pod spomenikom, to je na križišču stare obalne ceste, ki se mu je takrat reklo "Pri Štacjonu" (sedaj Pri Slavčku). Pri spomeniku
nas je z dogodki tistega časa seznanil podpredsednik Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper, tovariš
Sveto Krmac.
Za povratek do Bertokov smo pešačili po Škocjanski poti in kar hitro prispeli do vinske kleti Dobrinja, kjer smo ob dobri kapljici in
prigrizku zaključili pohod s prepričanjem, da smo opravili odgovorno nalogo.
Objavil: Guido Bertok

sobota, 09. november 2013

Črni Kal 1.11.2013 

Govor Marka Kovačiča ob spomeniku


Spoštovani!
Danes je dan ko se spomnimo vseh, ki se jim je življenje izteklo. Tistih, ki so nam bili bolj blizu in tistih, ki smo jih samo bežno poznali. Danes je dan, ko se spominjamo 181 krajanov naše krajevne skupnosti, ki so v času največje morije, dali največ kar človek lahko da. Dali so svoja življenja.
V času, ko si je naci-fašistična oblast za vsako ceno prizadevala podrediti si in zasužnjiti prebivalce naše Istre, so oni ostali pokončni in ponosni Istrani. Istrani in Slovenci, ki se niso sramovali svojega porekla, svoje slovenske besede. S pokončno in dvignjeno glavo, so se uprli mnogo močnejšemu okupatorju, da bi ohranili svoj materni jezik, kulturo majhnega naroda, z željo biti sam gospodar na svoji zemlji.
 
Nekateri so poprijeli za orožje in za vedno zapustili svoja domača, topla ognjišča in jih zamenjali za sneg, mraz, dež in stalno prisotno lakoto. Spet drugi so svoj upor izražali z govorjeno slovensko besedo, petjem slovenskih pesmi, pa čeprav zgolj po tihem za zidovi svojih domov. 
Zgolj zato, ker so bili ponosni Istrani in Slovenci, je  okupator ob pomoči svojih sodelavcev, ki si danes želijo prilastiti zasluge za osvoboditev, mnoge med njimi odpeljal v taborišča kot živino, kjer so jih zverinsko mučili in načrtno stradali ali pa jih kar takoj ustrelili. Vsem je bilo skupno to, da so hrepeneli po svobodi, svobodi, ki jim jo je okupatorska oblast odrekala.
Na vseh nas, še posebno na moji mlajši generaciji, ki je nekako pozabila na vrednote, za katere je teh 181 naših krajanov dalo svoja življenja je, da vzdržujemo spomin na njihovo žrtev. V zadnjih letih smo namreč priča divjemu liberalnemu kapitalizmu, ki iz Slovencev dela novodobne sužnje. Ljudje izgubljajo službe, izgubljajo domove, izgubljajo upanje.
Težko si predstavljam, kaj prižene človeka do tega, da je za zagotovitev svojih osnovnih človekovih pravic, pripravljen vzeti orožje v roke in vzeti življenje dveh soljudi. Vedno več je prepirov med ljudmi, ki se končajo s smrtnimi žrtvami. Ali smo res padli tako nizko? Tako nizko, da nam človekovo življenje pomeni manj kot materialne dobrine. Prepričan sem, da bi se teh 181 imen vklesanih na tem spomeniku, s tem ne strinjalo.
Tudi mi mlajši občutimo pomanjkanje vrednot, sociale, tovarištva, poštenja in pravičnosti v tem današnjem svetu. 
Čas je, da te vrednote obudimo, da spet postanejo vodilo nas mlajših, ki vojne za našo domovino ne moremo razumeti tako, kot jo razumejo tisti, ki so, ki ste jo doživeli. Razumemo pa vrednote teh ljudi, ki so zanje umirali ravno tako mladi, kot smo danes mi.
Zato je pomembno, da se spominjamo naših ljudi, naših junakov, ki so se borili za svojo svobodo in pravičnejši jutri. 
Za svobodo in pravičnejši jutri svojih soljudi, s tem pa tudi našo svobodo. Oni svobode žal niso dočakali, mi pa smo na dobri poti, da svojo zapravimo. Na nas in zgolj na nas samih je, da njim v spomin in čast in za naše otroke, tega ne dovolimo.
Počastimo njihov spomin z minuto molka.
»Slava jim!«
 
Na fotografijah:
- slovensnost ob spomeniku v Črnem Kalu 1.11.2013
- slovsnost na pokopališču v Gabrovici 30.10. 2013 Pevska skupina "Cvet v laseh"

 

 

V krajevni organizaciji našeg Združenja v Črnem kalo so prejšnji mesec izvolili novega predsednika in izvršni odbor krajevne organizacije. Marko Kovačič je ob izvolitvi povedal, da bo kot predstavnik mlade generacije, ki se zaveda pomena NOB, spoštuje vsebino partizanskih vrednot in načel OF, poskrbel, da se v organizacijo vključi čim več mladih. 

Novih članov je več kot 25. Veseli nas, da so to predvsem mladi.

J.S./M.I.
 

 

 Podgorje, 30.10. 2013  

 Govor Janka Severja


 
Spoštovane tovarišice, tovariši, borci in borke NOB, borci in borke za samostojno Slovenijo, vojni veterani, krajanke in krajani Podgorja, spoštovani prisotni.
Kot vsako leto, je bilo tudi letos veliko spominskih slovesnosti, na katerih se spomnimo naših domoljubov, naših prednikov, ki so umrli za svojo domovino, za svobodo svojega majhnega naroda. Naroda, ki se je moral v svoji preteklosti vedno zoperstavljati veliko večjim in močnejšim tatovom naše domovine. Borili so se za svobodo in pravičnost, ki jo niso doživeli, ker jim je krvava fašistična sekira, že v svoji rani mladosti vzela življenje.
Velikokrat se spomnim, Kajuhove pesmi o mlademu partizanu, ki jo pesnik konča z besedami:
»Toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!«

Na tem spomeniku, je vklesanih 17 imen domačinov, ki so umrli za tiste domoljubne človeške vrednote, s katerimi so naši tovariši, z rdečo, peterokrako zvezdo, v partizanskem boju, na življenje in smrt, zlomili, veliko močnejšo fašistično sekiro in pokončali nacističnega orla s kljukastim križem.

Na teh, partizanskih vrednotah, je zrasla nova domovina. Domovina, polna solidarnosti, v kateri ni bilo lačnih in ne brezposelnih. Domovina, v kateri je bilo brezplačno, zdravstvo in šolstvo. Domovina, kjer je sosed poskrbel za nemočnega soseda, kjer ni bilo objokane matere, ker svojemu otroku ne bi mogla omogočiti spodobnega življenja. Domovina, kjer ni bilo prosjačenja za golo preživetje.
Danes, te domovine ni več. Danes, imamo domovino v kateri nas liberalni, brezsrčni kapitalizem, vse bolj potiska v revščino. Danes, nam našo domovino, ki je zrasla na krvavih poljanah in požganih domovih, spet kradejo.

Naša podjetja, naše tovarne, banke, naše ceste, otroški vrtci, šole, postajajo last novodobnih plenilcev, brezsrčnih ljudi, ki jim ni mar za lačnega otroka, za očeta brez dela.

Tajkunski politiki, pa že leta rešujejo banke z našim denarjem. Z denarjem, ki ga mora plačati delavec, kmet, upokojenec, ki komaj preživi mesec. Kmalu,  bodo morali plačati davke tudi nezaposleni in celo tisti, ki hodijo na rdeči križ, da lahko preživijo dan in tisti, ki imajo le še skromno streho nad glavo, saj so vse drugo že izgubili.

Ali so  morali za to umreti? Ali smo vredni tega ponižanja? Kam so se zgubile vrednote naših rodoljubov? Kje so današnji junaki, da bi se, seveda ne s puško, z besedo zoperstavili temu sodobnemu nasilju, temu novodobnemu suženjstvu? Kje je naša domovina?

Taka in podobna vprašanja slišimo za zaprtimi vrati marsikatere lačne družine.

Evropski politiki, ki so tam daleč, daleč od tega našega realnega sveta govorijo o solidarnosti, o človekovih pravicah, o enakopravnosti…, istočasno pa nam grozijo s trojko, če ne bomo strogo varčevali, če ne bomo pridni, če se bomo zoperstavljali reformam, ker so te reforme pravične samo zato, ker oni tako mislijo.

Kaj si misli narod, jih skorajda ne zanima. Ne zanima jih, kje bo človek vzel denar za davke s katerimi grozijo, saj nima niti za svoje golo preživetje. Prav malo jih skrbijo otroci, ki si ne morejo privoščiti malice v šoli, ki nimajo šolskih potrebščin, ki ne bodo mogli na fakulteto, ker starši ne zmorejo plačati šolnine. Ker se po končani šoli ne bodo mogli zaposliti v svoji domovini. Prav nič jih ne skrbi vse večja revščina in nepravično bogatenje posameznikov.

Zakaj ne vzamejo tistim ki imajo milijarde, tistim, ki se obmetavajo s hrano, ki se šopirijo na razkošnih jahtah, ki živijo v izobilju, ki si privoščijo dopust nekaj mesecev na najdražjih turističnih destilacijah na svetu. Njihov delavec, ki so mu ukradli podjetje pa ne dobi niti skromnega regresa, nižajo mu plačo, strašijo ga z delovno knjižico, ga ne pustijo k zdravniku in mu jemljejo vse več delavskih in socialnih pravic.

Ali niso bile grozote fašizma in nacizma pokončane zato, da bomo lahko živeli v pravičnem in bolj solidarnem svetu. Današnji svet nam resda, ne spreminja imen, nam ne preprečuje govoriti v materinem jeziku, nam pa jemlje osnovne človekove pravice, nam krati svobodo in si piše zakone, ki ne ščitijo preprostega, pridnega in poštenega človeka.

Kje ste danes, naši junaki, naši borci za pravice in pravičnost? Kje ste danes vi mladi fantje in dekleta, da bi stopili v prve vrste in glasno in jasno povedali kakšno prihodnost želite, ki bi solidarno poskrbeli za svoje starejše rodove in svoje potomce. Zakaj dopuščate odločitve birokratom, večnim politikom in kapitalizmu? Zakaj ne obudite vrednote naših prednikov? Ali ni nespametno čakati tako dolgo, da bo tako hudo, da bomo morali spet klesati imena domoljubov na spomenike. Podobno izkušnjo imamo nedolgo tega v Slovenski osamosvojitvi.

 Tisti mladeniči in mladenke, ki so se zavestno zoperstavili fašističnemu terorju v naši domovini, so danes starejši ljudje. Ljudje, ki zaradi naravnih zakonitosti, ne zmorejo več, stopiti v prve vrste, da bi zaščitili, že davno pridobljene pravice preprostega človeka, da bi se uprli novodobnemu pohlepnemu kapitalizmu, ki krade revnemu da sebi kuje dobiček, ki jemlje bolnemu da sam zdravo živi, ki straši, ponižuje in seje prepire, da lahko kraljuje v nakradenem razkošju.

Ti, nekoč mladi partizani, domoljubi, ki so bili priča takratnim grozotam, nas danes, zapuščajo. Zapuščajo nas v prepričanju, da bodo njihovi potomci, branili in ohranili vrednote partizanstva, vrednote tovarištva, solidarnosti, da se bodo znali organizirati v sodobno organizacijo, ki bo ščitila nemočnega tovariša, pred izkoriščevalskimi lastniki podjetij, tako, kot so partizani, ščitili svoje nemočne, starejše ljudi, svoje ranjene partizane, pred barbarskim nacifašizmom. Zapuščajo nas v prepričanju, da se bodo njihovi sinovi, znali upreti globalistični politiki brezsrčnih posameznikov, ki nam jemljejo svobodo, ki nam jemljejo zemljo za svoje mega projekte.

Pripovedujejo nam, kako so se v tistih hudih časih  organizirali naši takrat mladi rodoljubi v OF, ki je združila ves Slovenski narod v boj proti okupatorju, ki je hotel našo rodno Istrsko zemljo, ki nam je spreminjal imena, ki nam je branil zapeti v materinem jeziku.

Vojna, je zgodba, ki jo današnji mladi rod ne more podoživljati, ker so grozote, ki so jih njihovi predniki doživeli preveč krute, preveč nečloveške, da bi jih razumeli. Prepričan pa sem, da je današnji mladi rod ponosen na svoje korenine, na vrednote naših partizanov, da dobro ve kako je fašizem in nacizem človeštvu, nevaren.
Vem, da bodo znali in zmogli prav na teh domoljubnih in socialnih vrednotah svojih prednikov, graditi svojo prihodnost. Prihodnost, ki ne bo več tako kruta kot je bila tista, ki so jo doživeli naši predniki in drugačna, kot jo doživljamo danes. Samo organizirati se morajo, da bodo lahko skupaj, solidarno in demokratično odločali o naši skupni prihodnosti, da bo nekoč novodobni mlad pesnik zapisal:

»Toda, za kar so umrli, ne bo treba več nikomur umreti«
 
 
Objavil M.I.

 

nedelja, 03. november 2013

Kučibreg 2013 

Danes, 3. novembra 2013, smo se v Kučibregu udeležili spominske slovesnosti v spomin na slovenske, hrvaške in italijanske partizane, padle v začetku novembra 1944 v spopadu z Nemci. Že ob 10. uri je bila krajša slovesnost v Hrvojih.

                            Na pohodu
                            Na spominski slovesnosti v Kučibregu

Venec, ki ga je k spomeniku v Kučibregu položila delegacija Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.

V bojih na širšem območju Kućibrega je tiste dni padlo več kot 120 partizanov. Največ padlih je bilo italijanske narodnosti, veliko pa je bilo tudi hrvaških in slovenskih partizanov. Grobnica na pokopališču v Hrvojih in spomenik v Kučibregu pričata o njihovem junaškem boju in o tem, da so za svobodo darovali največ kar so imeli, svoje življenje. Pa tudi, da so se v teh krajih skupaj zoperstavili surovemu nemškemu barbarstvu pripadniki vseh treh narodov, ki  so doma v Istri, Slovencev, Hrvatov in Italijanov.  Pred 69. leti so dali zgled sožitja, ki ga je treba v časih skupne evropske pripadnosti vseh treh narodov, še posebej poudariti. 
(Guido Bertok)


 
Slavnostni govor Tomislava Ravniča:
Drugarice i drugovi, dragi i uvaženi antifašisticki borci!

Compagne e compagni, cari amici, granditi ospiti, signori e signore!

Tovariši in tovarišice, dragi prijatelji!

Dame i gospodo, uvaženi gosti i uzvanici!

Dozvolite mi, da Vas u ime Saveza antifašista i sudionika NOB-e Istarske županije i u ime SABA Republike Hrvatske najsrdaćnije pozdravim i najljepše zahvalim svima Vama koji tradicionalno posječujete iz godine u godinu u velikom broju ove pitome i slavne proplanke koji čuvaju legendamu povjesnu istinu o hrabroj zajedničkoj borbi antifašističkih boraca naša tri susjedna naroda: Hrvata, Slovenaca i Talijana, protiv nacifašističkog  okupatora, kada je za visoke ideale nacionalne i socijalne slobode i opstojnosti ljudske civilizacije poginulo stotinu mladih života, ćiju tragičnu sudbinu ne možemo i nesmijemo zaboraviti.

Kućibreg s razlogom privlači širu pažnju, ogledalo je i pozomica ljudske savjesti, čemu  vjerno svjedoćimo.Kućibreg je simbol opstojnosti, zajedništva i antifašisticke fratelance naroda ovih prostora kovane nadljudskom patnjom u vihoru največe catastrofe čovječanstva Drugog svjetskog rata, komemorativni praznik visoke časti, pouka i poruka kojeg sa uzvišenim poštovanjem i dužnim pijetetom prema zajedničkim žrtvama ponosno i dostojanstveno obilježavamo.

Istarski prostor zbog svog geografskog položaja i prirodnih blagodati oduvijek je predmet pažnje i političkog interesa njenog okruženja. Ovdje se slijevaju tri največe etničke skupine Europe, s tim i suprostavljeni interesi, koji se u različitim vremenskim epohama ukrstavaju agresivnim teritorijalnim pretenzijama, što kroz stolječa traumatizira stanovništvo graničnih područja.

Na tlu Istre pružen je prvi oružani otpor nadirajučem fašizmu u Evropi, jer se Istrani prije svega radnik i seljak, bio on Hrvat, Talijan ili Slovenac nije mirio fašistickim represivnim nasiljem. I upravo u našoj zajedničkoj antifašistickoj NOB-i inspirirani Titovom politikom NOP-a - jednakosti i socijalne pravednosti stvorena je povjesna prekretnica ćija je srž kod nas u Istri u bratskoj konvivenci i antifašističkoj fratelanci, čijom odlučnom voljom su otklonjene tragične višestoljetne medusobne traume. Za našu nacionalnu slobodu imali smo punu podršku talijanskih antifašista i samno takva povjesna istina treba biti osnova naših sobri medusobnih odnosa.

Sa iskrenim razumijevanjem i osječajem povjesne odgovornosti njegujemo i štitimo ravnopravnost svih narodnosti na ovim prostorima, posebno autohtonog stanovništva, tri naroda bliske kulture, zajedničke povijesti, kroz stolječa prirodno upučeni jedni na druge.

Medutim, veliki manipulatori s povješču čine sve, da inkriminiraju našu slavnu NOB-u, demonstrirajući nasilje nad povješču, pokušajem da ponovno pišu povijest Drugog svjetskog rata s ciljem poljepšavanja svoje zločinacke prošlosti. Pobjeda nad facizmom likvidirala je fašisticke režime koji su izazvali Drugi svjetski rat, to nije bila samo pobjeda oružja, več i pobjeda civilizacije nad barbarstvom, ali fašizam nažalost nije nestao s povjesne scene, več se javlja u rafiniranim, a negdje i u otvorenim oblicima. Neofašizam i njegove inačice ustaštvo, četnistvo i ostale nacionalističke varijante javljaju se i u Kriptičkom obliku zakamuflirani iza genetičkog antikomunizma kojeg poistovjecčju sa antifašizmom što nam vrlo jeftino žele prodati.

Nažalost živimo u prilikama u kojimaje svakome, u ime pogrešno shvačene slobode govora i izražavanja mišljenja,da doslovce govori što hoče, da izmišlja,laže i podmeče. 0 tome svjedočimo, da se posljednjih godina: smišljeno, organizirano blati Narodnooslobodilačka borba i antifašiste koji su u njoj sudjelovali, odnosno onih koji su otpor fašizmu glavom platili. Zasipaju se mlade generacije lažima koje ih mogu inficirati za cijeli zivot. Mnogi javni mediji previše daju prostora grubom nacionalističkom povjesnom revizionizmu, pod izgovorom prava na drugačije mišljenje, što ne može biti alibi njihovim urednicima.

Na reviziju povijesti se nesmije šutjeti. Jer šutnjom bi izdali one kojih se danas ovdje sječamo i komemoriramo.

Ćuveni pisac Umberto Eko uz ostalo upozorava i kaže: "Urbani fašizam svugdje je oko nas kad, kada i u civilu...on se može vratiti pod najnevijom maskom. Naša je dužnost, da je skinemo i da uperimo prstom u svaki od njegovih novih vidova, svakog dana u svakom djelu svijeta".

Poštovani !

Susret triju predsjednika naših država gospode: Napolitana, Tirka i Josipovica, prije dvije godine u Trstu poticajno je utjecao na smirivanju povijesnih tenzija i strasti, koje več prema potrebi dnevne politike potenciraju desne ekstremne revanšističke strukture.

I susret naše delegacije antifašističkih boraca sa predsjednicima Italije i Hrvatske u Puli, na inicijativu talijanskog predsjednika, bio je više od simboličnog susreta, obostranim izraženim željama za viši  stupanj medusobnog razumijevanja i saradnje uvazavajući antifašisticke tradicije, na kojima i ED gradi svoju budučnost.

Predsjednik Napolitano u Puli posebno je naglasio da ntifašizam nema alternative.

Voljeli bi vjerovati, da dostignutu razinu naših dobrih medusobnih odnosa sa susjednom Italijom neče poremetiti najnovija neofašisticka inicijativa u Talijanskom parlamentu kojom se želi izjednaciti holokaust s fojbama te nerazumne i skandalozne talijanske varijante tumačenja povjesne zbilje. Ne mogu se zločinci rehabilitirati, oni koji su vršili genocid nad nedužnim ljudima. Sa stanovišta religije zločin je uvijek zločin, ali sa stanovišta povijesti, etike i morala radi se o bitno različitim zloćinima sukobljenih strana u ratu - agresije, represije i bezakonja, nasuprot prava na obranu vlastite opstojnosti i golog zivota.

Žrtve su žrtve, ali nisu sve žrtve iste, a niti su sve žrtve nevine.

Fojbe su fašistički projekat- breveto fasista. Fasisticki ministar Giuseppe Coboli Gigli još je 1927. zaprijetio fojbama Istranima koji inzistiraju govoriti vlastitim slavenskim jezikom, čak je napisao prijeteču pjesmu o fojbama na dijalektu.koja glasi: "A Pola xe l'Arena /la foiba xe a Pisin I che buta zo in quel fondo I chi ga zerto morbin I E chi con zerte storie I fra i pie ne vegnera I diseghe ciaro e tondo I feve piu in la. Pui in la", a 30-tih godina p.s. taj svoj izum fašisti prvi prakticiraju u Istri bacajući nedužne ljude u fojbe zbog političkog delikta (n.pr. Sv. Lucija kod Vodnjana).

Da nije bilo Romelove ofenzive, koju su predvodili okorijeli fasisti i brutalnih divljaštva, ubojstva i masakriranja nedužnih ljudi u Istri, medu njima mnogo djece, žena, nemočnih i paljevina, kada je samo u 8 dana pocetkom oktobra 1943. ubijeno 2.500 Istrana i odvedeno u logore smrti 6.800 naših ljudi, odgovorno tvrdimo da fojbi ne ni bilo. Narod je bio više nego ogorčen i opravdano tražio da se kazne poćinitelji,a narodni prijeki sud osudio 286 inkriminiranih fasista čija su imena poznata i javno objavljena. Dopuštamo, da su u ratu i danima bezvlašča bile moguče i pojedinačne osvete zbog eventualnih nerašćiščenih računa, ljubomore i sl., za koje antifašistički NOP ne može snositi odgovornost, niti je imao bilo kakav razlog ubijati nevine ljude. Mi osudujemo svaki zločin, ma tko i ma gdje je počinjen.

Ono što nas smeta je osječaj jednostranosti prosudbe i pristupa, nedostatka povjesnog objektivizma, sagledavanja činjenica i cjelovitosti istine.

Mi smo spremni djelovati na depolitizaciji fenomena osveta i revanšizma, kako bi rane toga razdoblja zacijelile, educiranjem mladih generacija na suživot i toleranciju.

Tu potrebu je davno, odmah iza rata promovirala Titova politika mirne  koegzistencije dobrosusjedskih odnosa i unatoč bolnim ratnim ranama, uspjeti če postiči ravnotežu u odnosima sa Italijom: primjerice Jugoslavija je odustala od zahtjeva za procesuiranje 808 ratnih zločinaca čija su imena i brojevi dosjea registrirani u UN, što je postignuto sporazumomTito - Togliati 1947.na zamolbuTalijanske strane. Zahtjevi vremena nalazu da sve strane ispitaju svoju savjest i razum koji je jedini izvor istine.

Konačno je Osimski sporazum od 1975. godine jedan od največih uspjeha Titove vanjske politike, koji če smiriti povjesne strasti na Jadranu, čvrst i trajni temelj odnosa sa susjednom Italijom, uspostavom čvrstog interesnog prijateljstva i tako trajno riješiti veoma važno Jadransko pitanje.

Danas Hrvatska i Slovenija, zbog takve miroljubive politike, postavši priznate države na temelju upravo Ustava SFRJ iz 1974.razvijaju i dalje sve bolje odnose sa našim zajedničkim susjedima, Italijom i Austrijom.

Poštovani uzvanici!

Ne smijemo kao ljudi biti opterečeni prošlošču. Nije dobro kad se izvlače iz povjesti i objašnjavaju različitosti medu etničkim zajednicama, a zapostvaljaju njihove sličnosti i stvaralačke mogučnosti. Treba više isticati one što nas povezuje i spaja, civilizacijska je to nužnost vremena i pristojna ljudska humana potreba.

Danas kad se naše države nalaze u istoj velikoj zajednici naroda EU nastale su i povoljne promjene za odlučan korisan iskorak za sve naše ljude na ovim prostorima, a poznato je iz povijesti da veće promjene ne nastaju zato što to netko želi, već kada sazriju bitne okolnosti. Otklanjanjem graničnih barijera nema više   motiva za promjenu granica, stvoreni su veoma povoljni uvjeti za dinamičniju i praktičniju medusobnu saradnju protokom roba, usluga, ljudi i znanja, stvarajući jamstvo za viši standard sustava vrijednosti i bolje kvalitete života., medusobnom solidamošću i razumijevanja. Moramo poštovati jedni druge i koperativno suradivati. Jedan od veoma bitnih naših ciljeva, a i obveza ljudske civilizacije je skinuti lance zarobljeništvu kamatarskog svjetskog bankarskog poretka, danas pohlepni kapital diktira tempo, koji sve više producira socijalnu nepravdu, uništava samu bit demokracije, stvarajući apsolutističku političku moć manjeg broja privilegiranih pojedinaca. Treba nadvladati egoističke težnje  koje ljudi posjeduju.

Tokove novca treba uravnotežiti i usmjeriti potrebama širokih slojeva radno zaslužnog stanovništva.

To se može postići ako smo jedinstveni, odlučni i hrabri.

Posjedujemo dobre preduvjete da u svom životnom okruženju, na ovim prostorima naši gradani stvore ogledni primjer kultumog i gospodarskog razvoja, svekolikog prosperiteta i suživota.

Zahvaljujem na pažnji

 

U Kućibregu, 3.11.2013

                                                                                   Tomislav Ravnić

sreda, 30. oktober 2013

Poklon žrtvam na Cviblju

 
Pri  spomeniku in grobnici padlih borcev NOB in aktivistov OF na Cviblju v Žužemberku je bila 19.10.2013 žalna slovesnost v spomin na več kot 2.000 žrtev druge svetovne vojne v Suhi krajini. Organizirali so jo: občina Žužemberk, glavni odbor ZZB za vrednote NOB Slovenije, odbor VII. korpusa, Združenje borcev za vrednote NOB Novo mesto in krajevni odbor ZB Žužemberk. Zbrane sta nagovorila žužemberški župan Franc Škufca in predsednik DZ Janko Veber.

Kot vsako leto se je tudi letošnje slovesnosti, na kateri je sodelovala častna enota Slovenske vojske, udeležilo veliko predstavnikov drugih držav, saj je v tej največji partizanski kostnici v Sloveniji pokopanih več deset borcev iz Avstrije, Belorusije, Bosne in Hercegovine, Češke, Črne gore, Hrvaške, Italije, Litve, Madžarske, Makedonije, Rusije, Srbije in Ukrajine. Delegacija Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB Koper (na sliki) je položila venec k spomeniku in grobnici.
Objavil: Guido Bertok

petek, 25. oktober 2013

Prireditve ob dnevu mrtvih


Koper, 25.10.2013

Za kulturni program je na osrednji komemoraciji na Titovem trgu poskrbela ekonomska srednja šola, vence pa sta položila podžupan Danijel Cep in predsednik koprske krajevne skupnosti Mitja Vatovec.
 

 
Na slovesnosti ob spomenikih v parku na Semedelski cesti je ob navzočnosti Ukmarjeve vdove Nele Ukmar, ki je položila cvetje, spregovoril član našega odbora Emil Hrvatin.

Komemoracija ob spomeniku je bila dopoldne tudi v Bertokih, kjer je v imenu tamkajšnje krajevne organizacije spregovoril Marjan Križman. 







Govor Lucijana Pelicona v Kopru:


Spoštovani,
V imenu pobudnikov te komemoracije  naj pozdravim vse, ki ste se odzvali našemu vabilu na to spominsko slovesnost.

Rivolgo in primo luogo, un saluto, a nome di quanti abbiamo promosso questa breve manifestazione commemorativa a tutti voi, che avete accolto l´ invito di parteciparvi.

Spoštovani,
Vsako leto se zberemo na tem kraju, da lahko opravimo dolžno komemoracijo za žrtve 
nasilja in protifašističnega boja. Tu na tej stavbi so spominska znamenja, ki jasno izražajo skupni odpor in boj za svobodo in človekove pravice. Spomeniki na katerih so imena koprskih slovenskih in italijanskih protifašistov najlepše potrjujejo skupni boj Istranov proti črnem terorju, ki je divjal v minulih desetletjih.    
Naša dolžnost do žrtev je, da se še naprej borimo za resnico o narodnoosvobodilnem boju. In da se še naprej zavzemamo za vrednote, ki so vodile tiste, ki so v tem boju žrtvovali svoja življenja: svobodoljubje, ljubezen do domovine, narodnostna enakopravnost, pa tudi prizadevanje za boljše življenje. Za življenje v katerem revež ne bo večno obsojen na revščino.
Primorska z Istro je prva občutila nasilje fašizma in se je tudi prva odzvala z uporom.
Protifašistični boj pri nas ni trajal le štiri, pač pa štiriindvajset let. Slovenska Istra je v boju za svobodo plačala strašen krvni davek, največjega v vsej Sloveniji. Samo v današnji koprski občini so nacifašistični krvniki pobili 1078 ljudi, Slovencev in Italijanov. Istrski borci so plačali  našo svobodo s krvjo, pa tudi svobodo drugih krajev po Sloveniji in Jugoslaviji.
To ne sme v pozabo. To je tudi temeljno sporočilo mlajšim rodovom: " Morate se zavedati, da ste doma iz krajev, ki jim ni bilo nič podarjenega. Zato bodimo skupaj ponosni na naš primorski narodnoosvobodilni boj."

Spettabili,
Tradizionalmente ci ritroviamo in questo luogo per  effetuare una cerimonia di ricordo  per i martiri della lotta per i diritti umani e contro le violazioni del fascismo.
I monumenti preso i quali siamo raccolti   chiaramente simboleggiano il contributo comune delle popolazioni dell’Istria contro il nazifascismo. I nomi dei combattenti antifascisti Sloveni ed Italiani, segnati sui monumenti nel miglior modo confermano la comune lotta per la liberta.
Sono altressi` la testimonianza del pesante tributo di sangue che diedero nella lotta contro il fascismo. Nell´ ambito del odierno comune di Capodistria tale tributo di sangue ammonta a ben 1078 vittime tra qui 512 partigiani caduti in combattimento e piu` di 500 civili vittime di lager nazisti, rastrellamenti, esecuzioni sommarie, fucilazini di ostaggi ed altre violenze.  Un bagno di sangue che dimostra quanto pesante fu il prezzo della liberta` pagato dalla nostra gente e che spiega le ragioni del profondo radicamento di sentimenti antifascisti dalle nostre  parti.
Sono dati, che devono far riflettere. Le vittime che comemoriamo hanno dato la vita per dei valori. Sono valori universali di liberta, di uguaglianza e di pari dignita` tra popoli e persone. Ed e su questi valori che si basano i rapporti di parita` di diritti tra le due comunita` autoctone che vivono in queste terre.
E´ nostro dovere salvaguardare questi valori e tramandarli di generazione in generazione.
Slava padlim ! Gloria ai caduti !


 
 

GOVOR MARJAN KRIŽMANA V BERTOKIH 25.10.2013


Spoštovani, leto je naokoli in spet smo  tu na tem mestu pred spomenikom, kjer postanemo in se v tišini spomnimo padlih za domovino, ki so jo tako neizmerno ljubili, da so na njen oltar položili svoja življenja. Čas vojne je zdavnaj minil, živimo v miru in prijateljstvu z vsemi narodi Evropske in svetovne skupnosti saj se le tako lahko razvijamo in posodabljamo svet okoli sebe. Okoliščine v katerih živimo nam trenutno niso najbolj naklonjene a spomnimo se tistih, ki so padli v kakšnih okoliščinah so oni živeli. Leta trpljenja in ponižanja pod fašizmom, pomanjkanje, lakota in brezpravnost , to je bila usoda naših prednikov, ki niso hoteli vojne in niso okupirali tujih teritorijev, branili so svojo družino, vas, državo in zato so bili pobijani, mučeni in odpeljani v zapore, za našo Istro so bili koprski zapori in Rižarna prva destinacija in srečanje z fašističnimi rablji in njihovimi pomočniki iz domačih krajev, ki jih na srečo in zavednost istranov ni bilo veliko, kar za ostalo Slovenijo ni veljalo in tudi na to je potrebno ob takih priložnostih spomniti saj obstajajo kvazi zgodovinarji, ki pod taktirko politike vemo katere provenijence, poskušajo kolaboracijo opravičevati in jo prikazati kot Slovensko osvobodilno vojsko, ki je izhod iz svojih težav v katere se je zapletla zaradi bratomorne vojne videla na Šentilju. Najbrž so imeli v mislih vodenje države iz tujine.

 
Pozabljajo pa, da je ta domobranska vojska prisegla zvestobo Hitlerju na njegov rojstni dan leta 1944 v Ljubljani v prisotnosti najvišjih cerkvenih in državnih oblasti. Ta kvislinška vojska je  bila tako pripadniška,  da so ob pobijanjih in mučenjih partizanov in pripadnikov OF obnemeli  celo SS- ovci eletnih policijskih enot specijaliziranih za lov in uničevanje partizanov. Slovenija spada v koalicijo osvobodilnih vojska, ki so štiri leta kljubovali nacifašizmu in ga na koncu uničili v njegovem brlogu. Slovenska Istra je bila deležna še posebnega pritiska sovražnikov saj so pričakovali izkrcavanje Angloameričanov prav tu v  naši bližini. Spomnimo se požigalske ofenzive, ki je za seboj pustila stevilne umore, požgane hiše in odgnane v taborišča od koder se jih večina ni vrnila. Trpljenje istrskega človeke je trajalo predolgo, da bi še naprej stal ob strani in gledal kako se mu življenje spreminja v ječo in strah. Po razpadu fašistične Italije je istrski človek vzel usodo v svoje roke. Ljudje iz teh krajev Bertokov Pobegov, Sv Antona, Loparja in tako naprej so prostovovoljno stopili v bran svoji domovini. Prav ti naši ljudje so osvobodili Koper, Izolo, Piran, Trst in številna mesta po Sloveniji. 
Hvala jim za vse kar so naredili za nas. To, da jih nismo pozabili dokazujemo tudi danes z našo prisotnostjo tu ob tem spomeniku, ki je obeležje 56 padlih, ki niso mislili nase ampak so z veliko mero patriotizma ustvarjali bodočnost kakršno danes živimo in smo ponosni na svojo zgodovino in veseli me, da so danes med nami otroci in mentorji Osnovne šole Prade kar dokazuje, da bo veličina boja istrskega človeke za socialne, nacijonalne in ekonomske pravice živela ne le v zgodovinskih knjigah temveč tudi v srcih vseh nas, ki smo ponosni na našo zgodovino saj lahko z mirno vestjo in dvignjeno glavo ponosno nadaljujemo ohranjanje spomina na veličasten boj naših prednikov.

 
 
 

torek, 22. oktober 2013


Spominske slovesnosti na Dolenjskem

19.10.2013

Člani koprskega združenja borcev so se preteklo soboto odpravili grobove primorskih partizanov, ki so padli na Dolenjskem. Obiskali so Muljavo, Cvibelj, Hinje in Ribnico. Člani pobeške krajevne organizacije, ki so bili pred sedemnajstimi leti pobudniki te tradicionalne akcije, so nadaljevali pot še na Veliki Cerovec, Podgrad in Vavto vas, kjer so pokopani njihovi krajani.

zbk065Med šestdesetimi udeleženci komemoracij so bile tudi preživele priče vojnih strahot, pa tudi  svojci padlih. Tudi letos se jim je pridružilo nekaj članov piranske občinske organizacije na čelu s predsednikom Bojanom Česnikom. Za kulturni program na spominskih slovesnostih sta tudi letos poskrbela loparski pevski zbor pod vodstvom dirigenta Vladislava Korošca in pevka Marjetka Popovski.


V enotah sedmega korpusa se je na Dolenjskem borilo več kot 700 primorskih partizanov. Med njimi jih je bilo največ iz slovenske Istre. Od tega jih je 200 padlo.  Spominske slovesnosti na Dolenjskem imajo že bogato tradicijo. Koprska borčevska organizacija, ki je pred leti sodelovala tudi pri postavljanju spominskih obeležij,  jih prireja že sedemnajst  let zapored in pri tem sodeluje  z organizacijami na Dolenjskem. Za grobove naših borcev že desetletja najbolj zavzeto skrbi družina Šenica, ki ji gre še posebna zahvala za trud in požrtvovalnost. Sčasoma so se med prebivalci naših krajev in Dolenjci  stkale tudi številne druge prijateljske vezi, ki se vsako leto poglabljajo. 
B.K.
 zbk039


ponedeljek, 21. oktober 2013


Lopar, tradicionalna slovesnost ob 69. obletnici ustanovitve Mornariškega odreda Koper

20.10.2013

V Loparju so letos obeležili devetinšestdeseto obletnico ustanovitve Mornariškega odreda Koper, prve slovenske mornariške enote, ki je prispevala velik delež k osvoboditvi mest v slovenski Istri. Prireditev so pripravili Veterani vojne za Slovenijo, slavnostni govornik pa je bil predsednik njihovega združenja za južno Primorsko Janez Pajer.  Na proslavi, ki jo je povezovala Marica Babič, je zapel domači loparski moški pevski zbor, nastopili pa sta še pevka Marjetka Popovski in z recitacijo Dragica Lipovšek.














sreda, 16. oktober 2013

Zapustil nas je   Franc Črnugelj -  Zorko, slovenski general in zgodovinopisec ter večletni predsednik Odbora Skupnosti borcev IX.Korpusa NOV in POS.

ČRNUGELJ Franc se je rodil  5.Junija  1921 očetu Marku, ki je bil železniški delavec in materi Ani, rojeni Slobodnik. Osnovno šolo je obiskoval v Črnučah, nato pa se je leta 1936 vpisal v vojaško tehnično šolo v Kragujevcu. Po kapitulaciji Jugoslavije leta 1941 je pobegnil v Slovenijo, kjer so ga konec maja 1941 v Kamniku ujeli Nemci in ga zaprli. Najprej je bil zaprt v Kamniku, nato pa v Škofovih zavodih v Šentvidu. Od tam je pobegnil in se v Ljubljani pridružil OF. Maja 1942 se je pridružil partizanom, kjer je postal komandir čete v Belokranjskem odredu. Avgusta se je s četo priključil k Tomšičevi brigadi, kjer je bil komandir čete.

Februarja 1943 je bil poslan na Primorsko, kjer je bil dodeljen Južnoprimorskemu odredu,ki se je kmalu preoblikoval  v Gregorčičevo brigado, Črnugelj pa je postal politkomisar bataljona v novo ustanovljeni brigadi.

Brigada je pod vodstvom Jake Avšiča leta 1943 odšla v Beneško Slovenijo, Franc Črnugelj pa se je julija 1943 vrnil v Slovenijo in postal sekretar Tolminskega okrožnega odbora mladine. Po kapitulaciji Italije se je pridružil bataljonu Andreja Manfrede in kasneje Soški brigadi, kjer je prevzel naloge političnega komisarja. Kmalu je bil imenovan za poveljnika štaba Briško-beneškega odreda Gregorčičeve brigade.

Februarja 1944 je s 30. divizijo NOVJ kot politični komisar 18. bazoviške brigade ponovno odšel v Beneško Slovenijo.

Po osvoboditvi je postal komandant mesta Koper, politkomisar Tržaškega oz. Videmskega vojnega področja. Nato je dokončal vojaško šolanje in bil imenovan za generalnega direktorja treh vojnih in civilnih podjetij. Kot generalmajor je deloval tudi kot načelnik uprave Tehnične službe GŠ JLA.

Kasneje se je posvetil zgodovinopisju in je napisal več knjig z vojnozgodovinsko tematiko iz obdobja NOB.Njemu gre zasluga , da je bil pred kratkim posnet film o 2. Bataljonu Bazoviške brigade, ki so jo sestavljali borci iz takratne Sovjetske zveze.Poleg zgodovinopisja si je stalno prizadeval  in  prenašal vrednote iz NOB na mlajše generacije.

»SLAVA NJEGOVEMU SPOMINU«

Za Odbor Skupnosti borcev IX.Korpusa
Miha POGAČAR

Fotografija: Zorko , 30.9.2011 z nami na Črnem Kalu v razmišljanju kako primerno urediti »PARK MIRU IN OSVOBODITVE«.Da, to je bil Zorko , stalno razmišljujoč kako kar najbolje in najverodostojneje prikazati predvsem mladim generacijam veličino epopeje NOB.

sobota, 12. oktober 2013

 

Obletnica Mornariškega odreda Koper

 Portorož 12.10.2013

 
Danes je bila v Portorožu svečana slovesnost ob 69. obletnici ustanovitve Mornariškega odreda Koper. Zaradi dežja se je proslava odvila v Avditoriju. V programu je nastopil tudi Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta, ki je navdušil številne udeležence proslave. Delegacija  Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov iz Kopra v kateri so bili: predsednik Boris Kralj, podpredsednika Guido Bertok in Dragica Lipovšek, tajnica Tatjana Čehovin in predsednica KO za vrednote NOB Ankaran Darinka Vovk se je udeležila proslave in položitve cvetja ob spomeniku padlim partizanom pomorščakom v centru Portoroža. 
 Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič


Podelitev priznanj

G. Bertok





ponedeljek, 07. oktober 2013

Komemoracija ob 70. obletnici nemške ofenzive 

V Sv. Antonu je bila v nedeljo, 6. oktobra 2013 slovesnost v spomin na 
žrtve nemške požigalske ofenzive 2. oktobra 1943. Slavnostni govornik Janko Sever, predsednik Pokrajinskega sveta ZZB za južno Primorsko je povedal:
 
Nekdaj, so naši zavedni predniki »z bolestjo v sebe zaprli svoje ponižanje, svoje gorje«.

Več kot dvajset let je pod hudim terorjem fašizma, v srcih naših, rojakov klilo domače istrsko domoljubno seme svobode, čvrsto in neuničljivo. Seme, ki se je kalilo na naši domači, rodni zemlji, prepojeno s solzami naših mater in krvjo njenih otrok, ki so morali umirati samo zato, ker so ljubili svojo domovino, svoje tovariše, ker so hoteli govoriti jezik svoje none, ker so bili preponosni na svoje korenine, da bi se pustili potujčiti, ker so hoteli biti sami gospodarji na svoji domačiji.


Dolgo, zelo dolgo so naši očetje in matere strtih src, solznih oči, neznosnega trpljenja, toda polni vere v svojo istrsko žilavost, krvaveli za svobodo. In konec poletja pred sedemdesetimi leti je v naši Istri planil vseljudski »presilen vihar, ki je pognal žar novega dneva tja do poslednjih primorskih domov«. Vstala je Primorska. Zadihala svobodo.

Naši krajani vseh Istrskih vasi so z nepopisnim navdušenjem sprejeli vest, da je fašizem premagan, da so spet sami gospodar na svoji zemlji. Veselili so se tudi sporočila vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte, ki je dober teden po kapitulaciji Italije proglasil priključitev slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji.

Toda nacistični orel je še enkrat zasadil svoje krvave kremplje v našo Istro. Podivjal je, ko so partizanske »strojnice zapele svojo domoljubno pesem, ko je zrak pretreslo grmenje topov«. 50.000 nemških krvnikov je skupaj s fašisti poslal požigati naše skromne kamnite domačije, pobijati nemočne ženske, nebogljene starčke, nedolžne otroke. Skupaj je pomoril 200 naših rojakov. In zopet so se matere ovile v črnino in spet so se orosile oči. Samo tu, na spomeniku v Sv. Antonu je vklesano 64 imen. Imen, ki povedo več kot vsaka še tako leporečna beseda.

Ti domači fantje in dekleta, možje in žene so se zavestno uprli fašistični sekiri, ki je sekala naše rodne korenine, ki je mrcvarila naše mlade cvetove domoljubja. Ti naši zavedni partizani, ki so branili svoj narod pred podivjanim kljukastim križem, so nosili na kapah svojo petokrako zvezdo. Zvezdo upanja na svobodo. Zvezdo, ki je rdeča zaradi krvi, ki je tekla po domači zemlji, svetla zardi solza, ki so jih točile objokane matere. To je naša zvezda, ki je simbol upor proti terorju fašistične sekire in nacističnega kljukastega križa. Imeli smo jo tudi v naši zastavi, tako, kot jo imajo še danes drugi demokratični narodi.

V dneh osamosvajanja Slovenije, ko smo ponovno morali prijeti za puške, da smo ubranili našo suverenost, našo novo Slovensko državo, so prav to, rdečo zvezdo, nosili naši miličniki, naši teritorialci.

Kmalu po končani vojni za Slovenijo pa so nekateri nerazumniki brutalno in barbarsko, prav to zvezdo, odtrgali iz zadružnega doma tu v Sv. Antonu in jo kot v posmeh obesili pred hišo našemu domoljubu. Spoštovanja niso imeli niti do svojih pokojnih vaščanov na pokopališču. Tudi tam so oskrunili spomenik na katerem jih je motila rdeča zvezdo.

Da! Tako so si nekateri predstavljali demokracijo. Ali je res naša zvezda, zvezda naših partizanov kriva, da danes živimo v državi, v kateri so ljudje lačni, brez zaposlitve. V državi kjer je vse manj sociale, kjer smo priča pohlepu, kraji našega nekdanjega premoženja, korupciji in vse večji bedi. Ne! To, nam ni zakrivila zvezda ampak tisti, ki so nas v to pripeljali.

Ne smemo pozabiti preteklosti, ker je to naša identiteta, naša zgodovina, naš ponos, naš dolg do junakov, ki so dali življenja za svojo domovino. Toda gledati moramo v prihodnost in poskrbeti za sedanjost, da bo bodočnost naših rodov ostala slovenska. Tako kot so naši predniki, naši partizani, naše skrbne, večkrat objokane matere, naši ponosni in čvrsti istrski možje, znali poskrbeli za prihodnost svojih rodov.

Naš mladi rod mora poznati preteklost, ki mu je dala lastno državo, svobodo in samostojnost, za kar so morali naši očetje, matere nonoti in none plačali z velikim krvnim davkom. Poznati jo mora zato, da bo znal pravilno ravnati ob vsaki najmanjši nevarnosti, ki bi zasejala seme nacizma ali fašizma, zla, ki se ga prepozna šele takrat, ko začne svojo nečloveško agresivno politiko uveljavljati s silo, ki ne pozna drugačnosti, ki ne dovoli lastnega svobodnega mišljenja. Naš mladi rod mora vedeti in razumeti kaj je tovarištvo, kaj je solidarnosti in kaj enakopravnost. Zavedati se morajo kakšno nevarnost prinaša liberalistični kapitalizem, pohlep, nepravičnost, izkoriščanje nemočnih, izkoriščanje oblasti. Ravno take razmere kaj hitro rodijo tako fašizem, kot nacizem.

Danes, smo priča razpadu socialnih pravic, neenakopravnega odločanja o skupni prihodnosti, kraji našega skupnega premoženja, ki smo ga po vojni ustvarjali z dobrodelnim brezplačnim delom sami, ki smo ga ustvarili s samoprispevkom in lastnim odrekanjem. Današnja demokracija služi samo še liberalnemu kapitalizmu, oderuškemu globalizmu in samoizbrancem, da v imenu naroda pišejo zakone, ki jemlje revnemu, da ima bogataš še več, ki jemljejo osnovne človekove pravice do spodobnega življenja, da bi njihovo življenje bilo še bolj razkošno.

Danes ko mora naš priden delavec in marljiv kmet plačevati visoke davke, da lahko birokrati brez kakršnekoli odgovornosti pišejo nove in nove predpise, ki nam jemljejo svobodo, nas zganjajo v vrste pred birokratska okna in vnašajo med ljudi prepire in strah samo za to, da bi lažje vladali.

Zato, lahko ponosni na naše prednike povemo, jasno in brezkompromisno, de je tu naša zemlja, naša domovina, naša Istra, da smo še tu in tu bomo tudi ostali. Za vedno. Ostali bomo tu zato, ker v naših žilah teče kri naših rodov, ki so imeli radi to domovino tako kot jo imamo radi danes mi.

Z vrednotami naših domoljubov bomo vzgajali naše potomce, da bodo vedeli in razumeli kako hudo je s silo vzete pravice pridobiti nazaj, kako hudo se je na svoji zemlji boriti za svoje pravice.

Naj ne izkrivljajo zgodovine in omadežujejo borce, partizane in njihovo rdečo zvezdo, naj ne poveličujejo izdajalce zaradi katerih je velikokrat v nečloveških mukah umrlo mlado življenje domoljuba.

Ne dopustimo, da se bomo morali spet boriti za svobodo, ne dopustimo, da bomo morali postavljati nove spomenike in na spomenike klesati nova imena naših bratov naših sester.

In tako kot nam sporoča naša »Primorska himna«, korakajmo naprej v nov boljši čas z dvignjeno glavo, čeprav smo morali skozi ponižanja in trpljenja v borbo za zmago, da smo našli svoj pravi obraz. Ohranimo, ta ponosen in tovariški obraz, ki naj se brez strahu zoperstavi vsakemu nasilju, vsaki krivici. Samozavesten obraz, vreden zaupanja. Obraz, ki se zna boriti za pravico svojega naroda. Tak obraz morajo nositi tudi naši bodoči istrski rodovi.

 Objavila D.L.

Več o spomeniku v Sv. Antonu na: http://www.zb-koper.si/spomeniki/sv-anton.html
 
Proslava v Hrastovljah 5. oktobra

V Hrastovljah so 5. oktobra počastili spomin na žrtve nemške požigalske ofenzive pred 70. leti.
Slavnostni govornik je bil predsednik krajevne organizacije ZB Črni Kal Marko Kovačič.
To je njegov govor:

Spoštovane Hrastovke in Hrastovci, tovarišice in tovariši, gospe in gospodje!

Nedolgo tega sem bil izvoljen za predsednika naše krajevne organizacije Zveze borcev za vrednote NOB, antifašistov in veteranov vojne za Slovenijo.

Tako kot moji stari starši, ki so se v 2. svetovni vojni borili za svobodo slovenskega naroda, sem tudi sam v vojni za samostojno Slovenijo, seveda ne v tako hudi obliki izkusil, kako težko je narodu, ko se bori za svoje pravice, za svojo lastno državo. Težko si moj mlajši rod predstavlja trpljenje in ponižanje, ki ga je doživljal ta kraj pod nasiljem fašizma in nacizma skoraj 25 let. Toda zgodovino naših rodoljubov poznamo, poznamo vrednote naših partizanov, naših ljudi, ki so morali umirati samo zato, ker so imeli radi svojo domačo zemljo, jezik svoje matere, ker so hoteli živeti svobodno, ker so hoteli obdržati svoja imena, ker so hoteli peti slovensko pesem.

Tu v Istri, v naši Bržaniji moramo ohraniti spomin na naše junake, ki so se upirali tako krutemu in močnemu osvajalcu. Kljub grozotam, pobijanju njihovih nedolžnih starejših ljudi, otrok in mater, so se organizirali v partizanske enote, takoj ko je bilo to možno. Prav tu na koncu te doline, je bila ustanovljen 1. Istrski odred. Odred, v katerega so vstopali mladi zavedni domačini, ki niso bili navajeni ne puške ne vojaškega čevlja. Bili so rodoljubi in zavedni Istrani, ki so v oboroženem boju izpostavljali svoje življenje za svobodo, za lastno suverenost, za lastno kulturo.
 
Ko je pred 70-imi leti fašizem pokleknil in je Italija podpisala  kapitulacijo, so tukajšnji ljudje po dolgih letih spet svobodno zadihali. Vrhovni plenum OF je razglasil priključitev Primorske k matični Sloveniji in veselje domačinov, tu pod Bregom, je bilo nepopisno.

Toda svoboda je bila kratka. Kmalu je nacistični SS-ovski vojaški škorenj, s 50000 vojaki, tri dni teptal, ropal in požigal po Istrskih vaseh ter pobijal pastirje na paši, starce, ženske, otroke in ranjence. Gorel je Osp, gorel je Črni Kal, gorela je Loka, Bezovica, Dol, gorele so Hrastovlje. Domačini so občutili vso krutost in brezobzirnost namišljene večvredne rase. Med 2. in 3. oktobrom pred 70-timi leti, so v slovenski Istri pobili več kot 200 ljudi in požgali 55 naselij. Samo v Hrastovljah je padlo 6 rodoljubov.

Ko me danes moji vrstniki vprašajo, zakaj sem vstopil v vrste združenja borcev, mu s ponosom povem da zato, ker cenim in spoštujem vrednote teh ljudi, ki so dali največ kar človek lahko da za svoje mlajše rodove. Dali so življenje. Če bi današnji svet ohranil vrednote, ki so jih imeli naši partizani, naši domoljubi, ne bi bilo ne lačnih, ne brezposelnih in ne zaskrbljenih za svojo prihodnost. Brezbrižnost današnjih liberalnih kapitalistov ne skrbi siromak, ampak le in zgolj njihov osebni profit. Pohlep se je že globoko zaril v prepričanja mladih, ki se ne zavedajo da postajajo novodobni sužnji globalizma, ki pod krinko demokracije vse bolj in bolj jemlje ljudem osnovne človekove pravice.

Zato je potrebno da smo organizirani v združenje in skupaj močnejši. Zato sem član našega združenja, ker vem, da se bomo morali vedno boriti za naše pravice, da bodo tudi naši potomci živeli svobodno in na svoji zemlji.
Objavil M.I.

Več o spomeniku v Hrastovljah na naši strani:www.zb-koper.si/spomeniki/hrastovlje.html